cassandra & aeneus @ cafe degas

nekateri dnevi so se preprosto začeli slabše kot drugi, rezultat pa je bil ponavadi enak. vsakič je kot ranjena ptica pristal na tleh, večkrat tudi v solzah, najbolj zato, ker je svojemu življenju dopuščal tolikšno mero bede. ko bi se preprosto pobral, pustil bolečino za seboj in začel znova, bi gotovo zmogel živeti veliko prijetnejše življenje; a prišel je zgolj do faze, v kateri je vedel, da bi bilo to bolje, ni pa se bil sposoben posloviti od tega svojega dnevnega samopomilovanja in poseganja po vseh vrstah skrajnosti, da bi lahko vendarle znova zaživel. pravi besedni umetnik, ja. na drogah in v krčih bolečine, pa še takrat ni bil sposoben česa napisati ali, še bolje, česa prodati. samemu sebi je predstavljal prepreko, celemu svetu pa še en pomilovanja vreden primerek, za katerega bi bilo iz lastnih interesov bolje, da se že vendar spravi iz tega sveta. večkrat je razmišljal o tem, a vsakič končal pri istem zaključku: bil je prešibak, da bi kaj takega storil. preprosto bil je preveč odvisen od vsega materialnega, preveč ga je bilo strah tega, kar bo prišlo, v vsakem pogledu je bil preprosto preveč patetičen, da bi se takega podviga lotil. vsakič, ko je razmišljal o tej lastni bedi je s sarkastičnim nasmeškom pomislil na svojo mati. enej, ha. kakšen junak. kako je lahko taka labilna oseba v njem videla junaka, če je vendar pobegnila, preden bi se njen sin sploh izoblikoval? sovraštvo, ki ga je čutil do vsakega, ki ga je v življenju zapustil, je bilo že nevzdržno. misel na parkerja toliko bolj. ravno, ko je dobil priložnost v rokah pestovati najlepšega dojenčka, ko je imel en razlog za srečo, se je kuzla obrnila in ga odpeljala. pizda, kako je sploh mogoče, da je končal na tako bedni lokaciji? zjutraj je med pospravljanjem popolnoma zanemarjenega stanovanja našel škatlo, na kateri je pisalo parker. tiste zadevice, ki jih je njegova bivša pozabila vzeti, ko je brzela, da bi ga vendar čimhitreje zapustila. ni razumel. zares ni vedel, ali je bil tako slab mož, da si je to zaslužil. tako slab oče.. ni bil. ljubil je svojega otroka kot nikogar drugega, rad je imel svojo ženo. ta se je zdaj najbrž fukarila naokrog, parkerja pa puščala v rokah neznanih ljudi, ki naj bi skrbeli zanj. mar ne bi bilo potem bolje, da bi ga pustila pri njem? odprl je škatlo in previdno pričel raziskovati vsebino. nekaj pajacev za njegovo majhno telesce, steklenička, iz katere je pil svoj gris, na dnu plišast zajec, ki je aeneasa strl v trenutku, ko ga je začutil pod prsti. kupil mu ga je ob rojstvu. parker je ljubil to igračo, ves čas jo je vlačil za seboj. očitno pa ni bila dovolj pomembna, da bi njegova bivša vzela še to prekleto škatlo. in kot da to ne bi bilo dovolj, so se na dnu škatle skrivale fotografije. dobro se je spomnil te priložnosti - ko je bil deček star pol leta ali kaj takega, so šli skupaj z ženino prijateljico in njenim možem ter otrokom, ki je bil od parkerja nekaj let starejši, na neko bližje jezero in tam v neki najeti koči prespali nekaj dni. fotografije so prikazovale njih, družino, nasmejane in srečne. ena je bila pretrgana; na njej sta se aeneas in njegova žena poljubljala. besno je zagrabil za škatlo in jo skupaj z vsebino zalučal preko sobe v steno, da se je vsebina razletela in popadala na tla. potem ga je zgrabila panika, ker se mu je zdelo, kakor da bi s tem neposredno ranil svojega sina, potem so ga zgrabile solze in padel je na tla in hlipal, nato pa, ko je prišel k sebi, stopil do hladilnika in zgrabil za flašo bourbona, ki jo je kar hitro precej izpraznil, nato pa pobrskal na mestu, ki je bilo namenjeno shranjevanju jajc. tam je bilo še nekaj lističev lsdja. ne da bi ga pretrgal ga je položil na jezik in dovolil, da se je droga počasi topila v njegovih ustih, sam pa je legel na kavč in prakticiral približno osemurni black-out. ko je prišel k sebi, je sedel na balkonu in kadil cigarete, srce pa mu je razbijalo kot noro. počasi se je spravil na tresoče se noge, se stuširal s hladno vodo, da bi prišel k sebi, se uredil, kolikor se je bil pač zmožen urediti glede na svoje stanje, nato pa kolikor hitro je mogel zapustil stanovanje. parkerjeve reči so še vedno ležale na tleh in ni jih hotel gledati. zavil je v bližnji kafič, čeprav se je že bližala ura zapiranja, upajoč, da bo srečal cassie, lepo svetlolaso deklico, ki ga je včasih spominjala na angela. v enem izmed njegovih nesrečnih izpadov sta se spoznala prav v tem kafiču in na koncu sta oba mrtvo pijana visela na šanku, krepko po uri zapiranja, in tožila drug drugemu o svoji bolečini. ko je vstopil, je k njemu prijetno pridišalo po kavi. odpravil se je naravnost do šanka, ker jo je že ob svojem prihodu zagledal. bila je zares lepa deklica, ki je zašla na napačna pota, ljudje pa so jo s slehernim pogledom zaznamovali, podobno kot njega. nič čudnega torej ni bilo, da sta se občasno podružila. »imaš kaj močnega?« se je pozanimal, ko je sedel za enega izmed stolov ob šanku in se ji šibko nasmehnil. njegovo trenutno stanje je bilo tako duševno, kot tudi fizično precej slabo in komaj je čakal, da se bo lahko morda jutri vendarle zbudil v boljši dan. zaenkrat pa je bila cassie njegova edina zvezda v slabem dnevu. »lepo te je videti,« je rekel. »izgledaš dobro.«

všeč mu je bilo, da sta se s cassie tako lepo povezala ravno zaradi zavoženosti njunih življenj, kjer bi bilo za oba bolje, če bi ju preprosto končala, kot se to spodobi, namesto, da sta se trudila z vsakdanjim shajanjem, ki je iz njiju črpalo še zadnje kančke energije. na nek način sta si bila zelo podobna; zavržena junaka, ki sta zaradi svoje osamljenosti krenila iz poti, družbena izmečka, ki ju nihče zares ni hotel videti, ker sta bila tako nesprejemljiva. vsaj iz oči teh malomeščanskih prascev; samo onadva sta namreč vedela, da sta doživela in spoznala več, kot bodo ti ignoranti kdajkoli v svojem bednem življenju. naj sta bila še tako na tleh ali tako uničena, poznala sta najhujše trpljenje. dvomil je, da bi tako njemu, kot tudi njej, fizično nasilje lahko prizadejalo kakršnokoli bolečino. navsezadnje sta bila tako psihično zjebana, da udarci res niso mogli boleti. »kaj sploh sprašujem,« se je namuznil in s pogledom sledil poti njenega suhcenega telesca: njeni koščeni prstki so se oklenili steklenice viskija in dveh kozarčkov in že v naslednjem trenutku je imel svojega pred seboj, cassandro pa na pultu. bila je izredno lepa; v trenutku ga je prešinilo, kako narobe je, da so si to lepo telo lahko privoščili moški s povprečno plačo, ki so pač potrebovali nekoga, v kogar bi spustili svoje spermije, obenem pa niso poznali njene življenjske zgodbe. ni se mu smilila, ni je pomiloval; žal mu je bilo samo, da se ni življenje že v izhodišču zanjo začelo drugače. zanj, očitno, je imela usoda težke načrte uničenega življenja in s seboj se je že sprijaznil. z njo še vedno ne. kljub temu pa so to skrb zanjo izražale samo njegove oči, nikdar njegove besede. povzdignil je kozarček proti njej v znak nazdravljanja in dejal: »seveda ti, saj si tudi zaslužiš.« zduška je zvrnil svoj kozarček, ne da bi trenil z očesom. ja, lahko je priznal, gibal se je v alkoholičnih vodah, bourbon pa je bil njegov dnevni spremljevalec. pa kaj, jebemti? izgubil je družino, prijatelje, ženo in otroka - če že kdaj, mu je bilo zdaj zares dovoljeno piti, mar ne? s cassie pa je bilo to početje dejansko prijetno. bila sta kot stara znanca, ki sta dala skozi skupno borbo na fronti, čeprav se je ta vojna odvijala samo in izključno v njunih srcih. kaj potem, oba sta jo čutila, bila sta veliko tesneje povezana, kot kdorkoli drug. »vsak dan je enak,« je skomignil z rameni in segel po steklenici, da je dotočil rjavkasto tekočino v svoj kozarec, nato pa jo pridržal v dlani, da bi enako naredil še s cassandrinim kozarcem, ko bo izpraznila svoj viski. »danes sem našel škatlo s parkerjevimi stvarmi, ki je kuzla ni odnesla s seboj.« v pogovornem jeziku je beseda 'kuzla' predstavljala njegovo bivšo ženo. kako sicer naj bi izražal frustracije nad njenim odhodom? naravnost nanjo jih ni mogel stresti, ker je kuzla že davno izginila in otroka vzela s seboj. ničesar ni mogel, ne zares, razen, da je v mislih preklinjal njen obstoj in sebe, ker je imel kdajkoli kakršnokoli povezavo z njo. »kot pričakovano sem doživel živčni zlom in se zbudil osem ur kasneje,« je pokimal, na ustnice zarisal najbolj nezadovoljen nasmeh, kar jih je bil v tistem trenutku pač zmožen spraviti skupaj in znova povzdignil kozarec v znak nazdravljanja, nato pa ga odložil na šank, kot bi izgubil zagon in nekaj trenutkov samo zrl v tekočino, ki se je popolnoma umirila v steklenem kozarcu. znova je dvignil pogled k cassie, ki je morala imeti prav tako ušivo življenje, kot on sam. morda bi bilo najbolje, da bi se preprosto vselila k njemu in da bi svoje življenjske frustracije preživljala skupaj. ideja je seveda obstala samo za nekaj trenutkov, potem pa mu je postalo jasno, da je ne pozna niti toliko dobro, da bi lahko z vso gotovostjo povedal, koliko let je stara. kako naj bi potem planiral skupno življenje z njo? ha, kako neumno. »včasih bi vse najraje poslal k hudiču, s sabo vred, potem pa ugotovim, da sem prevelika pička, da bi storil kaj takega,« je skomignil z rameni in se znova s prsti oklenil kozarčka z viskijem ter ga privzdignil pred seboj in si ga ogledal. kristalno čist. simpatičen kozarec, pa saj ne, da bi se zares spoznal na kozarce. na obraz se mu je zarisal nekoliko pristnejši nasmeh in še sam se je pozanimal: »kako nevljudno od mene, oprosti - si imela tudi ti klinčev dan?«

če ne bi poznal njene preteklosti, bi ji prisodil življenje ljubkega dekliča, ki je morda v življenju doživel kakšno tragedijo ali dve, a še naprej živi sijajno življenje. cassie je bila namreč izredno lepo, privlačno dekle; a istočasno je bila razvipta kot malokdo v louisiani. »oh, to pa ti vsekakor verjamem,« se je namuznil, ko mu je postokala o življenju in delu v tem prekletem ljubkem kafiču, kjer je bila zagotovo približno tisočkrat bolj nadzorovana in tisočkrat manj plačana. mizerija v vsakem primeru, a zdaj je živela 'človeka vredno življenje'. ha, kdo bi lahko njima govoril o življenjih, vrednih človeka, ko pa sta bila že v izhodišču postavljena v situacije, ki jih nihče ne more urediti. žal mu je bilo, da se jima je to zgodilo, a kaj naj bi storil? življenja si ni bil sposoben vzeti, vse ostalo pa je iz bede vodilo v še večjo bedo. morda je bil skrajni čas, da se preseli. proda hišo in se odseli v toskano ali kam drugam, v tople kraje. najame kakšno izredno neugledno majhno stanovanje in živi na soncu, ko pa mu sence že tako dolgo prežemajo veke. »ko jih jebe,« ji je prikimal v znak potrdila ter znova privzdignil kozarec ter izpil požirek viskija. odličen viski - bourbon je bil njegov najljubši, če se ni motil, je bil prav to razlog, da je prvega večera mrtvo pijan sploh načel debato s to simpatično gospodično. ko je videl, kako mu je prisluhnila in kako se je v njej prižgal plamen sočutnosti, se mu je skorajda strgalo srce. če ga je pogrešal? ne samo to, ljubil ga je, a bil je iztrgan iz njegovih rok in storiti ni mogel ničesar, da bi ga dobil nazaj. kuzla se na njegove telefonske klice ni oglašala, sodišče pa ji je pred nekaj meseci z največjim veseljem odobrilo prepoved približevanja, češ da je pijanski oče, ki lahko otroku samo škodi. »tako, da bi si včasih najraje iztrgal srce.« sklonil je pogled proti tlom in dovolil, da so njegove besede izzvenele. da, lahko bi se mu zmešalo, a kaj, ko ni imel druge izbire kot da je pridno sledil temu, kar mu je zakon naložil. in veliko več pil, se veliko več fiksal, se uničeval na vse možne načine. kako poetsko, kajne? a bil je slab pisatelj. slab človek. ob njenih naslednjih besedah je preprosto zmajal z glavo in naredil grimaso, ki je dobro opisovala to, kar je čutil do malomeščanske logike v tem prekletem mestu. »žal mi je, da moraš skozi to. nikoli ne bom razumel primitivnosti teh idiotov.. samo pomisli, oni se čutijo dovolj vredne, da zaničujejo naju.« ko bi le lahko nekako sam postavil to malomeščansko družbo na tapeto, jih razkrinkal, pokazal svetu, v kakšnem sranju živijo, kdo vodi sistem, kdo določa mejo dobrega okusa.. bilo je patetično. ljudje se očitno ne bodo nikoli naučili živeti. viva la muerte, je bilo edino, kar mu je lahko padlo na pamet. kretenizem. »navadne kuzlice,« je še sam navrgel svojo mero jeze in že drugič izpraznil svoj kozarec zduška ter si nemudoma dotočil. ni imelo smisla varčevati - ne s pijačo, ne z življenjem. pijača ga je oživila, življenje pa je bilo tako ali tako že predolgo smrt. »kaj pa te briga, pizda, cassie. naj si mislijo, karkoli že morejo. navrzi jim še kakšno sočno iz svojega spolnega življenja z njihovimi perverznimi tipi. najbrž jih bo pobralo.« ob teh misli se je zahahljal. prav zlahka si je predstavljal ogročenost, ki bi jo prakticirala mestna smetana, ko bi cassandra spregovorila o kakšnih fetiših ali podobnem sranju, ki njihove može pripelje do eksplozivnega orgazma. najbrž so se našli fetišisti vseh vrst, ob pogledu na take lične gospe pa ni mogel kaj, da se ni spraševal tudi, koliko njihovih mož je navadnih pedrov, poročenih zaradi uglednega stanja. nemo je poslušal njene besede o otroku in seveda je takoj pomislil na svojega. nazadnje ga je videl pred letom dni; zdaj je bil kakopak že velik, morda je znal tekoče govoriti. ali primerno jesti za mizo. ali.. pizda, s čim je to zaslužil?! če je imela fortuna zares svoje vrteče se kolo, potem se je le-to očitno zataknilo, sam pa je pristal na dnu in čakal, da ga izbezljajo iz blata. »res si lahko srečna. vzeli bi ti ga, ti pa bi hrepenela po njem kot po ničemer v življenju.« bilo je ubijajoče, a iz dneva v dan mu je nekako vendarle uspelo shajati. »nikoli v življenju nisem nikogar tako vzljubil, kot sem vzljubil parkerja. v čem ima vse skupaj sploh smisel, če nisi zmožen ljubiti?« skomignil je z rameni in se zazrl v njene oči, kot bi od njih pričakoval nekakšen globoko filozofski odgovor, ki bi razjasnil vse. neumnost.

njeno vprašanje je bilo popoln absurd, a moral se je spomniti, da pravzaprav ni mogla kaj; ni poznala cele zgodbe, ni poznala njegove bivše žene in ni bilo mogoče, da bi zares razumela situacijo. »ne,« je odvrnil in ko je ugotovil, kako odrezavo je izzvenel njegov odgovor, je temu še dodal: »ne, mislim da ni niti najmanjše možnosti. vzgojila ga bo tako, da me bo sovražil, še preden se bo naučil čustvovati.« sama misel na to je bila tako grozna; vedel je, da bo imela na parkerja izreden vpliv, saj ga je imela navsezadnje tudi na aeneusa. morda bi ga sam moral nekoč poiskati. nekoč, ko bo čist vseh slabih snovi v telesu in ko bo misel na sina še edina strast v življenju. zdaj, ko je to mesto še vedno v veliki meri zasedal alkohol, mu je bilo jasno, da ne bo kmalu dosegel svojega sina. da si ga tudi ni zaslužil. a to je bilo tudi tisto edino, kar je želel v življenju doseči. da bi si fanta vendarle zaslužil; da ne bi bilo narobe, ko bi ga prijel v naročje in ljubkoval. da bi bilo vse to enostavno del starševstva. in da bi mu lahko, ah, kaj pa je vedel, stisnil desetaka in mu rekel, na, mali, pa si kupi kaj. a ko je bolje pomislil je vedel, da se mu bo približal šele, ko bo fant že odrasel moški. ko bo spomin na aeneusovo silhueto izginil iz njegovega spomina in vse, kar bo fant še pomnil, bo to, da je imel nekoč očeta, ki ga je zamenjal za alkoholizem. zmajal je z glavo in se zasmejal ter izpraznil svoj kozarec viskija in dotočil novo mero, vsakič večjo od prejšnje. dotočil je še cassandri, da slučajno ne bi ostala brez pijače, ob tem pa polušal njen govor o vzvišenih prasicah, ki so s pogledi ozmerjale vse, kar je ta čudovitan svetlolaska predstavljala. ali je bil zares edini, ki je lahko razumel njeno lepoto? prekleto, saj ni bil tako zelo drugačen! znova je zmajal z glavo, ker enostavno ni vedel, kako naj bi odgovoril na njene besede. ni bil ogorčen, ah, kje, mejo ogorčenosti je že zdavnaj prekoračil. zdaj je bil enostavno brez besed, ki bi jih želel porabljati v prid takšnim ljudem. enostavno - dovolj jih je bilo. »ti in jaz..« je počasi začel. »veš, morala bi pobegniti. kam popolnoma drugam, na drug konec sveta. veš, da si oba zasluživa boljše življenje.« lahno se ji je nasmehnil in nekaj časa opazoval njen ljubek obraz, nato pa skomignil z rameni in povesil pogled, zavedajoč se, da so to le lepe sanje, ki se ne bodo nikdar uresničile, vsaj ne za njiju. bila sta preveč drugačna, da bi si kaj takega sploh zaslužila in temu primerno tudi nikomur ni bilo mar za njiju. do tolikšne mere, da sta se še sama pričela zanemarjati. »potem pa pusti to prekleto službo, cass. poišči nekaj drugega, nekaj, kjer te bodo ljudje spoštovali. ker si to zaslužiš, saj veš, da si,« je dejal z neko čudno vnemo v očeh, za katero ni vedel, ali jo je podkrepil alkohol, ali pa je bilo dejansko krivo dejstvo, da ji je hotel na vsak način pomagati, preprosto zato, ker jo je imel rad. »glej, naslednji teden.. naslednji teden grem na razgovor na drug konec mesta. neko ušivo mesto se mi ponuja. pridi z menoj, poiskala bova še nekaj zate, poskrbela bova zate..« kimal je z glavo, kot bi s to gesto hotel poudariti težo svojih besed, čeprav ni vedel, kako zelo uspešen je zares bil. govoril je o praznih sanjah, za katere sta oba zares vedela, da se ne bodo nikdar uresničile, ne v celoti, ne do tolikšne mere, da bi katerikoli od njiju kadarkoli znal biti zares srečen. tega jima usoda, hudobna fortuna, ki je vrtela svoje kolo, enostavno ni privoščila. mimo nje pa nista bila sposobna. »zaslužiš si več kot to..« je tiho zamrmral in odmaknil pogled, da ne bi izzvenel kot psihopat, ki jo želi odvleči za bližnji kot in posiliti, četudi se je dobro zavedal, da bi bil zlahka odličen primerek takšnih nevarnežev. sploh ga ne bi čudilo, če bi ga ljudje zagledali na cesti in se ga prestrašili, češ da je serijski morilec ali posiljevalec. navsezadnje ni izgledal nič kaj bolje kot vsi tisti prekleti izmečki, ki so tičali po temnih kotih zanikrnih uličic. poslušal je njene besede in ji sledil s pogledom, ko je skočila iz pulta, odstranila še zadnje, kar je morala, s tem pa se je iz njenih bokov spustil tudi tisti bedni predpasnik, ki ga je morala nositi. spustila je svoje lase, ki so tako lepo zaplapolali in se sprostili ob njenem telesu. takšna je bila njegova ljubljena cassie. »ne govori tako, cassie,« je zmajal z glavo in segel po njeni dlani, s katero se je naveličano oklenila pulta po tem, ko je končala s svojim kratkim monologom. »ti nisi kriva ničesar..« je zmajal z glavo. »ti si tako čudovita oseba.. ljudje ti enostavno niso dali razlogov, da bi jih vzljubila, ker si od nekdaj obkoljena z navadnimi idioti, ki jim ni mar zate. zakaj bi bilo tebi kaj več mar zanje?« skomignil je z rameni in nadaljeval: »ti si.. ti si zaslužiš najbolje. in srečen bo, kdor si bo nekoč prislužil tvojo ljubezen.« nasmehnil se je in vstal še sam, da jo je pogladil po licu in si ga s tem nekoliko privzdignil, da so njene oči motrile njegove in obratno. »zaslužiš si boljše reči.. boljše od tega.«