ashes to ashes
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.



 
KazaloIščiRegistriraj sePrijava

 

 cassandra & aeneus @ cafe degas

Go down 
AvtorSporočilo
aeneus maxwell
fighting the gravity
fighting the gravity
aeneus maxwell

Število prispevkov : 101
Reputation : 26
Join date : 18/05/2012
Age : 27

cassandra & aeneus @ cafe degas Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: cassandra & aeneus @ cafe degas   cassandra & aeneus @ cafe degas EmptySob Maj 19, 2012 8:08 pm

    smitten3 [cassandra]


    nekateri dnevi so se preprosto začeli slabše kot drugi, rezultat pa je bil ponavadi enak. vsakič je kot ranjena ptica pristal na tleh, večkrat tudi v solzah, najbolj zato, ker je svojemu življenju dopuščal tolikšno mero bede. ko bi se preprosto pobral, pustil bolečino za seboj in začel znova, bi gotovo zmogel živeti veliko prijetnejše življenje; a prišel je zgolj do faze, v kateri je vedel, da bi bilo to bolje, ni pa se bil sposoben posloviti od tega svojega dnevnega samopomilovanja in poseganja po vseh vrstah skrajnosti, da bi lahko vendarle znova zaživel. pravi besedni umetnik, ja. na drogah in v krčih bolečine, pa še takrat ni bil sposoben česa napisati ali, še bolje, česa prodati. samemu sebi je predstavljal prepreko, celemu svetu pa še en pomilovanja vreden primerek, za katerega bi bilo iz lastnih interesov bolje, da se že vendar spravi iz tega sveta. večkrat je razmišljal o tem, a vsakič končal pri istem zaključku: bil je prešibak, da bi kaj takega storil. preprosto bil je preveč odvisen od vsega materialnega, preveč ga je bilo strah tega, kar bo prišlo, v vsakem pogledu je bil preprosto preveč patetičen, da bi se takega podviga lotil. vsakič, ko je razmišljal o tej lastni bedi je s sarkastičnim nasmeškom pomislil na svojo mati. enej, ha. kakšen junak. kako je lahko taka labilna oseba v njem videla junaka, če je vendar pobegnila, preden bi se njen sin sploh izoblikoval? sovraštvo, ki ga je čutil do vsakega, ki ga je v življenju zapustil, je bilo že nevzdržno. misel na parkerja toliko bolj. ravno, ko je dobil priložnost v rokah pestovati najlepšega dojenčka, ko je imel en razlog za srečo, se je kuzla obrnila in ga odpeljala. pizda, kako je sploh mogoče, da je končal na tako bedni lokaciji? zjutraj je med pospravljanjem popolnoma zanemarjenega stanovanja našel škatlo, na kateri je pisalo parker. tiste zadevice, ki jih je njegova bivša pozabila vzeti, ko je brzela, da bi ga vendar čimhitreje zapustila. ni razumel. zares ni vedel, ali je bil tako slab mož, da si je to zaslužil. tako slab oče.. ni bil. ljubil je svojega otroka kot nikogar drugega, rad je imel svojo ženo. ta se je zdaj najbrž fukarila naokrog, parkerja pa puščala v rokah neznanih ljudi, ki naj bi skrbeli zanj. mar ne bi bilo potem bolje, da bi ga pustila pri njem? odprl je škatlo in previdno pričel raziskovati vsebino. nekaj pajacev za njegovo majhno telesce, steklenička, iz katere je pil svoj gris, na dnu plišast zajec, ki je aeneasa strl v trenutku, ko ga je začutil pod prsti. kupil mu ga je ob rojstvu. parker je ljubil to igračo, ves čas jo je vlačil za seboj. očitno pa ni bila dovolj pomembna, da bi njegova bivša vzela še to prekleto škatlo. in kot da to ne bi bilo dovolj, so se na dnu škatle skrivale fotografije. dobro se je spomnil te priložnosti - ko je bil deček star pol leta ali kaj takega, so šli skupaj z ženino prijateljico in njenim možem ter otrokom, ki je bil od parkerja nekaj let starejši, na neko bližje jezero in tam v neki najeti koči prespali nekaj dni. fotografije so prikazovale njih, družino, nasmejane in srečne. ena je bila pretrgana; na njej sta se aeneas in njegova žena poljubljala. besno je zagrabil za škatlo in jo skupaj z vsebino zalučal preko sobe v steno, da se je vsebina razletela in popadala na tla. potem ga je zgrabila panika, ker se mu je zdelo, kakor da bi s tem neposredno ranil svojega sina, potem so ga zgrabile solze in padel je na tla in hlipal, nato pa, ko je prišel k sebi, stopil do hladilnika in zgrabil za flašo bourbona, ki jo je kar hitro precej izpraznil, nato pa pobrskal na mestu, ki je bilo namenjeno shranjevanju jajc. tam je bilo še nekaj lističev lsdja. ne da bi ga pretrgal ga je položil na jezik in dovolil, da se je droga počasi topila v njegovih ustih, sam pa je legel na kavč in prakticiral približno osemurni black-out. ko je prišel k sebi, je sedel na balkonu in kadil cigarete, srce pa mu je razbijalo kot noro. počasi se je spravil na tresoče se noge, se stuširal s hladno vodo, da bi prišel k sebi, se uredil, kolikor se je bil pač zmožen urediti glede na svoje stanje, nato pa kolikor hitro je mogel zapustil stanovanje. parkerjeve reči so še vedno ležale na tleh in ni jih hotel gledati. zavil je v bližnji kafič, čeprav se je že bližala ura zapiranja, upajoč, da bo srečal cassie, lepo svetlolaso deklico, ki ga je včasih spominjala na angela. v enem izmed njegovih nesrečnih izpadov sta se spoznala prav v tem kafiču in na koncu sta oba mrtvo pijana visela na šanku, krepko po uri zapiranja, in tožila drug drugemu o svoji bolečini. ko je vstopil, je k njemu prijetno pridišalo po kavi. odpravil se je naravnost do šanka, ker jo je že ob svojem prihodu zagledal. bila je zares lepa deklica, ki je zašla na napačna pota, ljudje pa so jo s slehernim pogledom zaznamovali, podobno kot njega. nič čudnega torej ni bilo, da sta se občasno podružila. »imaš kaj močnega?« se je pozanimal, ko je sedel za enega izmed stolov ob šanku in se ji šibko nasmehnil. njegovo trenutno stanje je bilo tako duševno, kot tudi fizično precej slabo in komaj je čakal, da se bo lahko morda jutri vendarle zbudil v boljši dan. zaenkrat pa je bila cassie njegova edina zvezda v slabem dnevu. »lepo te je videti,« je rekel. »izgledaš dobro.«
Nazaj na vrh Go down
paige barnwell

paige barnwell

Število prispevkov : 47
Reputation : 4
Join date : 18/05/2012
Age : 25
Kraj : louisiana, new orleans

cassandra & aeneus @ cafe degas Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: cassandra & aeneus @ cafe degas   cassandra & aeneus @ cafe degas EmptySob Maj 19, 2012 9:04 pm


    for aeneus only,

    niti ni vedela kje ji je bilo huje, ko je še delala v nočnem klubu in se prodajala brez kančka lastnega ponosa ali sedaj ko je garala kot še nikoli in celotne dneve preživela na nogah in stregla raznorazne kave in zajtrke ter prenašala nezadovoljne stranke ko je kakšna kava bila presladka ali premočna. v takšnem primeru pa se je morala pošteno ugrizniti v jezik, kar ji je res šlo bolj slabo od rok in je včasih raje tvegala napitnino kot pa da se je le nasmehnila in naredila novo, tokrat v upanju na boljšo kavo. preprosto ni imela takšnega odnosa niti tako zelo dobrih živcev sploh, če je kdo to počel zanalašč samo zato ker je vedel kdo je ona in kaj je delala v preteklosti to pa naj bi bilo sladko maščevanje, očitno pa so pozabljali kdo ima še vrelo kavo v rokah in kaj lahko vse hudega z njo naredi. in tako je spet kot vsak dan stala za pultom in se ukvarjala z kavnim avtomatom, ki je moral ravno danes od vseh dni se pokvariti in je lahko že kar vedela da ji sreča ne bo naklonjena, kakor da ji je kadarkoli bila. vseeno pa se je morala znajti in tako je kavni avtomat zamenjala ona in tekala gor in dol pa odnašala ter prinašala naročila potem pa pri zasluženi pavzi samo zginila v zadnji del ven ter si prižgala zasluženo cigareto in se naužila svežega zraka predno se bo vrnila nazaj v pekel. popravila si je predpasnik in ponovno spela lase v čop in svoje delo nadaljevala, se poskušala vsaj malo nasmehniti in si zapisovati vsa možna naročila. vsakič, ko pa se je ozrla proti uri je bilo kakor da se ta ne premika absolutno nikamor. vse bi dala da starša ne bi umrla, kaj pa ji je manjkalo takrat ? res je imela nekaj težav v šoli in izstopala je bolj kot kdorkoli toda imela je normalno življenje in delovala je srečno. vsaj ni ji bilo potrebno garati v kavarnici za bedno plačo katero pokuri za vsako položnico, katero dobi v poštni nabiralnik. definitivno ni imela namena še odrasti tako zelo hitro in se podati v ta odgovorni svet, prej je hotela najti sebe in smisel zakaj je sploh tu na zemlji, a usoda je očitno že določila svoje in sedaj je bila tukaj- v nekem odraslem svetu izgubljena bolj kot kadarkoli prej in definitivno ni spadala med njim. med te moške v kravate z aktovkami in te ženske v najbolj modnih znamkah, lepo naličene ko se odpravljajo na delo in si želijo svoje najljubše kave brez sladkorja. sama je stala pred njimi v kratkih hlačah in preprosti beli majici z lasmi v čopu, brez ličil in precej utrujeni v supergah in s predpasnikom okoli. morala je priznati, dosegla je vse kar si je kadarkoli želela.
    vsak delovnik pa je imel svoj konec in tako je imel tudi njej. predno pa bi zaprla je morala vse skupaj pripraviti na naslednji dan in vedela je da bo še kar nekaj časa minilo predno bo odšla domov, se spravila v vročo kopel in nato samo zaspala v svoji postelji. počasi je z metlo pobrisala tla, vse stole pravilno dvignila na mizo katere je že prej pobrisala potem pa se spravila za šank katerega je morala še pospraviti in za njim še pomiti posodo, ko je slišala odpiranje vrat in je kar kmalu prepoznala znan glas. nasmehnila se je in obrnila proti njemu. » kako pa misliš, da preživim dneve ? z kavico ? « je dejala in se sklonila ter poiskala steklenico viskija zanj ter spotoma pograbila še kozarec potem pa previdno odprla in mu nalila kozarec enega pa še dolila zase, steklenico pa kar pustila tam pred njim. » oh, hvala. laskaš mi ben. « in se nasmehnila, ko je skočila na pult in dvignila noge tako da se je lahko obrnila proti njemu in jih nato položila na stolček poleg njega sama pa kar sedela lepo po domače na pultu. » še en usran dan več, kaj ?« vsaj ni bila sama, ki je imela precej zavoženo življenje. aeneus ga je imel tudi precej dobro, in delila sta si marsikaj. mogoče je to bil razlog, da mu je zaupala in da ga je nekako sprejela v svoje življenje kadar se je spomnil na to dekle za šankom, ki se truditi zvoziti na prave tire čeprav je vlak že zdavnaj odpeljal in naslednji, ki bo prišel bo le tisti ki bo vodil v večni spanje. on pa je bil vsaj eden redkih, ki je ni videl kot dekleta na prodaj ampak nekoga s katerim se da pogovarjati in popivati sredi čez dan precej nedolžne kavarne, ki je precej tvegala s tem da je zaposlila njo. ali so bili tako obupani ali pa so videli v njej lahko tarčo, bog bi vedel ampak dokler je imela delo s katerim je obdržala streho nad glavo ji je bilo prav malo mar.
Nazaj na vrh Go down
aeneus maxwell
fighting the gravity
fighting the gravity
aeneus maxwell

Število prispevkov : 101
Reputation : 26
Join date : 18/05/2012
Age : 27

cassandra & aeneus @ cafe degas Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: cassandra & aeneus @ cafe degas   cassandra & aeneus @ cafe degas EmptyNed Maj 20, 2012 8:42 am

    smitten3 [cassandra]


    všeč mu je bilo, da sta se s cassie tako lepo povezala ravno zaradi zavoženosti njunih življenj, kjer bi bilo za oba bolje, če bi ju preprosto končala, kot se to spodobi, namesto, da sta se trudila z vsakdanjim shajanjem, ki je iz njiju črpalo še zadnje kančke energije. na nek način sta si bila zelo podobna; zavržena junaka, ki sta zaradi svoje osamljenosti krenila iz poti, družbena izmečka, ki ju nihče zares ni hotel videti, ker sta bila tako nesprejemljiva. vsaj iz oči teh malomeščanskih prascev; samo onadva sta namreč vedela, da sta doživela in spoznala več, kot bodo ti ignoranti kdajkoli v svojem bednem življenju. naj sta bila še tako na tleh ali tako uničena, poznala sta najhujše trpljenje. dvomil je, da bi tako njemu, kot tudi njej, fizično nasilje lahko prizadejalo kakršnokoli bolečino. navsezadnje sta bila tako psihično zjebana, da udarci res niso mogli boleti. »kaj sploh sprašujem,« se je namuznil in s pogledom sledil poti njenega suhcenega telesca: njeni koščeni prstki so se oklenili steklenice viskija in dveh kozarčkov in že v naslednjem trenutku je imel svojega pred seboj, cassandro pa na pultu. bila je izredno lepa; v trenutku ga je prešinilo, kako narobe je, da so si to lepo telo lahko privoščili moški s povprečno plačo, ki so pač potrebovali nekoga, v kogar bi spustili svoje spermije, obenem pa niso poznali njene življenjske zgodbe. ni se mu smilila, ni je pomiloval; žal mu je bilo samo, da se ni življenje že v izhodišču zanjo začelo drugače. zanj, očitno, je imela usoda težke načrte uničenega življenja in s seboj se je že sprijaznil. z njo še vedno ne. kljub temu pa so to skrb zanjo izražale samo njegove oči, nikdar njegove besede. povzdignil je kozarček proti njej v znak nazdravljanja in dejal: »seveda ti, saj si tudi zaslužiš.« zduška je zvrnil svoj kozarček, ne da bi trenil z očesom. ja, lahko je priznal, gibal se je v alkoholičnih vodah, bourbon pa je bil njegov dnevni spremljevalec. pa kaj, jebemti? izgubil je družino, prijatelje, ženo in otroka - če že kdaj, mu je bilo zdaj zares dovoljeno piti, mar ne? s cassie pa je bilo to početje dejansko prijetno. bila sta kot stara znanca, ki sta dala skozi skupno borbo na fronti, čeprav se je ta vojna odvijala samo in izključno v njunih srcih. kaj potem, oba sta jo čutila, bila sta veliko tesneje povezana, kot kdorkoli drug. »vsak dan je enak,« je skomignil z rameni in segel po steklenici, da je dotočil rjavkasto tekočino v svoj kozarec, nato pa jo pridržal v dlani, da bi enako naredil še s cassandrinim kozarcem, ko bo izpraznila svoj viski. »danes sem našel škatlo s parkerjevimi stvarmi, ki je kuzla ni odnesla s seboj.« v pogovornem jeziku je beseda 'kuzla' predstavljala njegovo bivšo ženo. kako sicer naj bi izražal frustracije nad njenim odhodom? naravnost nanjo jih ni mogel stresti, ker je kuzla že davno izginila in otroka vzela s seboj. ničesar ni mogel, ne zares, razen, da je v mislih preklinjal njen obstoj in sebe, ker je imel kdajkoli kakršnokoli povezavo z njo. »kot pričakovano sem doživel živčni zlom in se zbudil osem ur kasneje,« je pokimal, na ustnice zarisal najbolj nezadovoljen nasmeh, kar jih je bil v tistem trenutku pač zmožen spraviti skupaj in znova povzdignil kozarec v znak nazdravljanja, nato pa ga odložil na šank, kot bi izgubil zagon in nekaj trenutkov samo zrl v tekočino, ki se je popolnoma umirila v steklenem kozarcu. znova je dvignil pogled k cassie, ki je morala imeti prav tako ušivo življenje, kot on sam. morda bi bilo najbolje, da bi se preprosto vselila k njemu in da bi svoje življenjske frustracije preživljala skupaj. ideja je seveda obstala samo za nekaj trenutkov, potem pa mu je postalo jasno, da je ne pozna niti toliko dobro, da bi lahko z vso gotovostjo povedal, koliko let je stara. kako naj bi potem planiral skupno življenje z njo? ha, kako neumno. »včasih bi vse najraje poslal k hudiču, s sabo vred, potem pa ugotovim, da sem prevelika pička, da bi storil kaj takega,« je skomignil z rameni in se znova s prsti oklenil kozarčka z viskijem ter ga privzdignil pred seboj in si ga ogledal. kristalno čist. simpatičen kozarec, pa saj ne, da bi se zares spoznal na kozarce. na obraz se mu je zarisal nekoliko pristnejši nasmeh in še sam se je pozanimal: »kako nevljudno od mene, oprosti - si imela tudi ti klinčev dan?«
Nazaj na vrh Go down
paige barnwell

paige barnwell

Število prispevkov : 47
Reputation : 4
Join date : 18/05/2012
Age : 25
Kraj : louisiana, new orleans

cassandra & aeneus @ cafe degas Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: cassandra & aeneus @ cafe degas   cassandra & aeneus @ cafe degas EmptyTor Maj 22, 2012 5:40 am

    for aeneus only


    samo sladko se je nasmehnila in popravila čop potem pa segla po steklenici da bi ga postregla. njega je vsaj z veseljem, kajti v njegovih očeh poleg bolečine in vsega drugega kar je kazalo na njegovo bedo ni videla kritiziranja in takojšnjega mnenja o tem, da je največja podgana in kuzla na tem svetu samo zato ker druge rešitve ni imela. ali to da se je prodajala ali pa to da je preprosto umrla v bedi. in čeprav je smrt bila najlažja rešitev za vse težave njenega temnega sveta, si je vseeno nekako mogoče niti ni želela ali pa je bilo le to zgolj da se jo je bala in se je oklepala še vedno nekega neumnega upanja da bo nekega dne bolje, da je vse začasno. a koliko let že živi tako pa še vedno ni bilo bolje. mogoče ima dostojno delo toda stereotipov okoli sebe in svojega obstoja se še vedno ni znebila in je bilo enako kakor da bi vsak dan odhajala na enako mesto k skorajda enakim obupanim strankam v njenem delovniku. » delo tukaj je skoraj da enako bedno kot pa tisto v baru. « je zamrmrala, čeprav mu je to velikokrat tudi že sama povedala. prav hecno je bilo kako zelo je rjavolasec na drugi strani imel pozitiven učinek na njen dan kljub temu da bi mnogi rekli, da ga obdaja neka temna in slaba avra. a tisti, ki so imeli svetlo nikoli niso nič dobrega prinesli v njeno življenje, medtem ko pa on…ni bil nihče, samo nekdo ki ga je poznala ravno toliko da je vedela vsako bedo njegovega dne a še vedno ji je pomenil bolj kot kdorkoli na tem svetu. tega tudi sama ni razumela, kajti nista se klicala, nista bila ravno najboljša prijatelja a vseeno ju je družilo nekaj močnega – bolečina, beda življenja in obup. in včasih se je celo spraševala ali bo našel pot do njene kavarnice, včasih se je celo bala da jo je pozabil kajti ni bila ravno najpomembnejši člen v življenju niti v svojem kako bi bila šele v njegove. a nekako je vedno našel pot do nje in tako je imela neko zaupanje, da bo tako vedno. » o tem bi se dalo debatirati. mnogi bi rekli drugače, da si popolnoma zmešan da to praviš spet drugi svoje. no saj veš kaj rada pravim- ko jih jebe. « in skomignila z rameni, s preprostim nasmeškom na obrazu. drugega ni imela za reči. nekako pa je dvomila, da je videti kaj preveč dobro v preprostih kratkih hlačah in majici ter s predpasnikom okoli bokov ter spetimi lasmi. imela je že boljše verzije same sebe in v tem je morala cepati naokoli ter sprejemati tiste enake, zdaj že dolgočasne poglede deklet. najraje bi prišla kot kraljica oblečena, da bi jim metala še pod nos, da je logično da so raje plačali njej kot pa spali z njimi, groznimi ženskami. toda ne samo da ni imela denarja za prestižne znamke tudi ni imela namena kazati da ji je mar za njihova mnenja.
    z rokami se je naslonila rahlo nazaj in svojo glavo nagnila na eno ramo potem pa se zazrla v njenega sogovorca in poslušala njegovo pripoved o kuzli, bolje rečeno njegovi bivši ženi. čudno, včasih si je bena celo predstavljala kot tega moškega ki s sinom igra nogomet na domačem dvorišču in bila je prepričana da bi se v tej vlogi znašel če ne bi na njegova pleča namesto tega padla ta grozna nesreča. ni poznala ženske s katero je bil poročen,a vseeno sama je vedela da če bi zapustila moža bi ga zato da bi imela boljše bolj svobodno življenje in otrok bi ji bila ovira. še zanalašč bi paglavca pustila možu, da ima nek spomin nanjo vsak božji dan. a resnica je bila v tem- niso bili vsi enaki. hvala bogu. » pogrešaš ga, kajne ? « je tiho dejala in se sedaj s telesom nagnila naprej bližje k njemu in noge postavila bližje skupaj potem pa se z komolci naslonila na stegna in podprla glavo z dlanmi. » klinčev dan je vsak. od sedmih gniti tukaj ni ravno vrhunec zabave še manj pa poslušati naročila, ki si sledijo takole : eno kavo brez mleka kurba in potem nasmešek na njihovih precenjenih obrazih. « je strnila dogajanje njenega vsakdana. » ne vem zakaj ne morejo preboleti. če sem se jaz sprijaznila se morajo tudi one, pobrati stvari in zapustiti te bednike ki morajo plačevati meni da spim z njimi ko imajo doma ženo, dekle karkoli. saj je vseeno. « je dejala z rahlim namrščenim obrazom. » ampak seveda kriva sem jaz pocestnica ne pa one, ki ne vidijo težav v zvezi in ne krivijo partnerja, ki je prišel do mene. sama nisem nikamor tace molila. samo delala sem. « se je nasmehnila in mu pomignila naj ji doda steklenico potem pa si še sama natočila sebi nov kozarec ter ga izpila do konca in ga položila nazaj na pult. » kaj naj rečem res imava vrhunec življenja ben. ti na svoj način jaz na svoj. na tej točki sem vesela da nisem nekje zanosila ter nosila še kakšnega otroka od koga. dovolj je moje uničeno življenje, otrok tega ne bi potreboval. « se je zamislila in olajšano dejala. res je bila lahko srečna vsaj za to.

Nazaj na vrh Go down
aeneus maxwell
fighting the gravity
fighting the gravity
aeneus maxwell

Število prispevkov : 101
Reputation : 26
Join date : 18/05/2012
Age : 27

cassandra & aeneus @ cafe degas Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: cassandra & aeneus @ cafe degas   cassandra & aeneus @ cafe degas EmptySre Maj 23, 2012 3:42 am

    smitten3 [cassandra]


    če ne bi poznal njene preteklosti, bi ji prisodil življenje ljubkega dekliča, ki je morda v življenju doživel kakšno tragedijo ali dve, a še naprej živi sijajno življenje. cassie je bila namreč izredno lepo, privlačno dekle; a istočasno je bila razvipta kot malokdo v louisiani. »oh, to pa ti vsekakor verjamem,« se je namuznil, ko mu je postokala o življenju in delu v tem prekletem ljubkem kafiču, kjer je bila zagotovo približno tisočkrat bolj nadzorovana in tisočkrat manj plačana. mizerija v vsakem primeru, a zdaj je živela 'človeka vredno življenje'. ha, kdo bi lahko njima govoril o življenjih, vrednih človeka, ko pa sta bila že v izhodišču postavljena v situacije, ki jih nihče ne more urediti. žal mu je bilo, da se jima je to zgodilo, a kaj naj bi storil? življenja si ni bil sposoben vzeti, vse ostalo pa je iz bede vodilo v še večjo bedo. morda je bil skrajni čas, da se preseli. proda hišo in se odseli v toskano ali kam drugam, v tople kraje. najame kakšno izredno neugledno majhno stanovanje in živi na soncu, ko pa mu sence že tako dolgo prežemajo veke. »ko jih jebe,« ji je prikimal v znak potrdila ter znova privzdignil kozarec ter izpil požirek viskija. odličen viski - bourbon je bil njegov najljubši, če se ni motil, je bil prav to razlog, da je prvega večera mrtvo pijan sploh načel debato s to simpatično gospodično. ko je videl, kako mu je prisluhnila in kako se je v njej prižgal plamen sočutnosti, se mu je skorajda strgalo srce. če ga je pogrešal? ne samo to, ljubil ga je, a bil je iztrgan iz njegovih rok in storiti ni mogel ničesar, da bi ga dobil nazaj. kuzla se na njegove telefonske klice ni oglašala, sodišče pa ji je pred nekaj meseci z največjim veseljem odobrilo prepoved približevanja, češ da je pijanski oče, ki lahko otroku samo škodi. »tako, da bi si včasih najraje iztrgal srce.« sklonil je pogled proti tlom in dovolil, da so njegove besede izzvenele. da, lahko bi se mu zmešalo, a kaj, ko ni imel druge izbire kot da je pridno sledil temu, kar mu je zakon naložil. in veliko več pil, se veliko več fiksal, se uničeval na vse možne načine. kako poetsko, kajne? a bil je slab pisatelj. slab človek. ob njenih naslednjih besedah je preprosto zmajal z glavo in naredil grimaso, ki je dobro opisovala to, kar je čutil do malomeščanske logike v tem prekletem mestu. »žal mi je, da moraš skozi to. nikoli ne bom razumel primitivnosti teh idiotov.. samo pomisli, oni se čutijo dovolj vredne, da zaničujejo naju.« ko bi le lahko nekako sam postavil to malomeščansko družbo na tapeto, jih razkrinkal, pokazal svetu, v kakšnem sranju živijo, kdo vodi sistem, kdo določa mejo dobrega okusa.. bilo je patetično. ljudje se očitno ne bodo nikoli naučili živeti. viva la muerte, je bilo edino, kar mu je lahko padlo na pamet. kretenizem. »navadne kuzlice,« je še sam navrgel svojo mero jeze in že drugič izpraznil svoj kozarec zduška ter si nemudoma dotočil. ni imelo smisla varčevati - ne s pijačo, ne z življenjem. pijača ga je oživila, življenje pa je bilo tako ali tako že predolgo smrt. »kaj pa te briga, pizda, cassie. naj si mislijo, karkoli že morejo. navrzi jim še kakšno sočno iz svojega spolnega življenja z njihovimi perverznimi tipi. najbrž jih bo pobralo.« ob teh misli se je zahahljal. prav zlahka si je predstavljal ogročenost, ki bi jo prakticirala mestna smetana, ko bi cassandra spregovorila o kakšnih fetiših ali podobnem sranju, ki njihove može pripelje do eksplozivnega orgazma. najbrž so se našli fetišisti vseh vrst, ob pogledu na take lične gospe pa ni mogel kaj, da se ni spraševal tudi, koliko njihovih mož je navadnih pedrov, poročenih zaradi uglednega stanja. nemo je poslušal njene besede o otroku in seveda je takoj pomislil na svojega. nazadnje ga je videl pred letom dni; zdaj je bil kakopak že velik, morda je znal tekoče govoriti. ali primerno jesti za mizo. ali.. pizda, s čim je to zaslužil?! če je imela fortuna zares svoje vrteče se kolo, potem se je le-to očitno zataknilo, sam pa je pristal na dnu in čakal, da ga izbezljajo iz blata. »res si lahko srečna. vzeli bi ti ga, ti pa bi hrepenela po njem kot po ničemer v življenju.« bilo je ubijajoče, a iz dneva v dan mu je nekako vendarle uspelo shajati. »nikoli v življenju nisem nikogar tako vzljubil, kot sem vzljubil parkerja. v čem ima vse skupaj sploh smisel, če nisi zmožen ljubiti?« skomignil je z rameni in se zazrl v njene oči, kot bi od njih pričakoval nekakšen globoko filozofski odgovor, ki bi razjasnil vse. neumnost.
Nazaj na vrh Go down
paige barnwell

paige barnwell

Število prispevkov : 47
Reputation : 4
Join date : 18/05/2012
Age : 25
Kraj : louisiana, new orleans

cassandra & aeneus @ cafe degas Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: cassandra & aeneus @ cafe degas   cassandra & aeneus @ cafe degas EmptyPon Maj 28, 2012 7:03 am

    čeprav se ji življenje ni nikakor obrnilo na bolje in je še tisti čas v zaporu bil boljši kot katerikoli v njenem življenju, ji je zagotovo bilo bolje v kavarnici kot pa v baru. imela je neko spoštovanje samega sebe, kljub temu da je dvomila da ga sploh lahko ima po tem kako zelo nizko je šla. vse od smrti staršev več ni bila isto dekle in znašla se je v časih, ko jo je iskala v sebi toda očitno je to dekle že dolgo časa nazaj umrlo skupaj s starši in je sedaj živela nekje skupaj z njimi v drugem odročnem svetu. na zemlji pa je bil najbolj črn del tega dekleta in tako je pekel bil pravo poimenovanja vsakega dne, drugega za drugim. jutranje vstajanje ob šestih zjutraj brez kančka veselja, pripravljena na nov delovnik, stranke katere ji mečejo v obraz marsikaj sama pa ne sme v njihovega nič če noče pristati na cesti. ampak ali bi bila ulica res najhuje od vsega ? dvomila je, a ker ni doživela tega ni mogla zares trditi. o svojem življenju se je lahko spraševala marsikaj, ali je bilo res tako grozno in ali je še vedno in če si res zasluži to poniževanje katerega dobiva. ni tega delala ker je to hotela, prekleto zakaj bi od vsega na svetu raje izbrala poklic prostitutke kot kakšne pravnice v uspešnem podjetju. na to ni nihče pomislili, dovolili so da jih je jeza in bes zaslepila. medtem, ko so nadaljevale pot s partnerji so na njo lajale huje kot trop psov. ona pa je to morala prenašati, res odlično. in po vsem tem delavniku je morala še čepeti v baru da je pospravila in se nato vrnila v prazno stanovanje kjer ji še pes ne bi rad delal družbe. » tudi sama tako pravim. prasice ni kaj. « imela je še kaj več povedati o njih, toda škoda je bilo njenega časa in njene volje do tega. a vseeno je to počela in sedaj žrtev niso bile njene misli samo ampak očitno tudi rjavolasec poleg nje, ki je imel za njene pojme mogoče malce bolj zjebano življenje. ja, njej so vzeli ponos in smrt starše ter možnost da živi tako kot mora že v samem štartu toda njemu so vzeli otroka, njegovega sina. plod neke bližine in morda nekoč tudi ljubezni. » misliš,da…se lahko zgodi možnost da te nekega dne poišče ? « je še previdno povprašala. gledala je tiste oddaje, ko so otroci igrali starše in mali parker je imel to pravico- vedeti kdo je oče, razen če mu ni prasica katerega je zapustila in odvzela tisto malo kar je imel otroku vbila v glavo da je oče kdo od katerih njenih novih. v takem primeru je bila njegova usoda res izgubljena in tukaj nihče ni mogel ničesar. dvomila je, da bi sam dvignil svojo rit in ga poiskal. tudi sama ne bi vzela življenja nazaj v svoje roke. » zato, ker mislijo da imajo nek položaj da se lahko znašajo nad nekom, ki je ta izgubil ali pa ga ni imel. ne pomislijo, nimajo s čim. živijo za ugledom in denarjem v resnici pa so bedni in prazni ter bolj potepuški kot midva skupaj. « je dejala in skomignila z rameni. prezirala jih je, kako zelo. sama je na tem dnu svet vseeno videla bolje in videla je kako so bile prazne. v tistih oblačilih so posedale ob kavicah, opravljale in se samo hvalile toda v resnici so bile prazne in bedne. precej bedne. » oh ben, ko bi bilo tako zelo lahko. « je zavzdihnila in se nasmehnila. » ne morem. « je še dahnila in stresla z glavo. » ne da nočem in da nimam kaj za povedati. toda če nočem pasti še bolj globoko in stradati na cesti, ter ne imeti strehe nad glavo moram biti tiho. le na cesti lahko povem svoje, kjer sem samo jaz in kuzle. « mu je pojasnila, kajti ni bilo tako lahko. ni mogla kar politi kave na njihovo vele cenjeno svilo. pač ni mogla, pa bi. nikoli se ni kaj preveč ozirala na mnenja, roko na srce tudi sedaj se ni. govorile so lahko karkoli a bile so kakor igla za iglo v njeno telo in njeni živci so bili razcapani. » ne vem zakaj a vseeno ti zavidam…« to se je sedaj slišalo mogoče neprimerno in čisto nepričakovano, ampak mu je. » nekoga si ljubil in nekoga ljubiš. sama tega ne poznam. ne vem kaj je oklicana ljubezen. kakor, da v meni ni ničesar živega. da sem le kot kakšna mumija. « in skočila dol s pulta ter naredila ovinek dokler ni ponovna se skrila za pultom in pospravila še tisto malo kar je imela, ter si končno odpela predpasnik in iz gumice spustila njene lase da so ji padli na njena ramena. » kdo ve, če kadarkoli sploh bom. dvomim da bi to sploh hotela. prinaša samo bolečino in te imam v življenju čisto dovolj. a vseeno. zavidam ti ben. « je dejala in vrgla krpo na pult in se z rokami ga oklenila in zavzdihnila.
Nazaj na vrh Go down
aeneus maxwell
fighting the gravity
fighting the gravity
aeneus maxwell

Število prispevkov : 101
Reputation : 26
Join date : 18/05/2012
Age : 27

cassandra & aeneus @ cafe degas Empty
ObjavljaNaslov sporočila: cassandra & aeneus @ cafe degas   cassandra & aeneus @ cafe degas EmptyPon Jun 04, 2012 12:13 am

    smitten3 [cassandra]
    oh, we shouldn't make plans at all. chuckle kaj pa se bo zgodilo s tema dvema zdaj, ko je aeneus demon? do i smell potencial for some forbidden love drama? smitten3

    njeno vprašanje je bilo popoln absurd, a moral se je spomniti, da pravzaprav ni mogla kaj; ni poznala cele zgodbe, ni poznala njegove bivše žene in ni bilo mogoče, da bi zares razumela situacijo. »ne,« je odvrnil in ko je ugotovil, kako odrezavo je izzvenel njegov odgovor, je temu še dodal: »ne, mislim da ni niti najmanjše možnosti. vzgojila ga bo tako, da me bo sovražil, še preden se bo naučil čustvovati.« sama misel na to je bila tako grozna; vedel je, da bo imela na parkerja izreden vpliv, saj ga je imela navsezadnje tudi na aeneusa. morda bi ga sam moral nekoč poiskati. nekoč, ko bo čist vseh slabih snovi v telesu in ko bo misel na sina še edina strast v življenju. zdaj, ko je to mesto še vedno v veliki meri zasedal alkohol, mu je bilo jasno, da ne bo kmalu dosegel svojega sina. da si ga tudi ni zaslužil. a to je bilo tudi tisto edino, kar je želel v življenju doseči. da bi si fanta vendarle zaslužil; da ne bi bilo narobe, ko bi ga prijel v naročje in ljubkoval. da bi bilo vse to enostavno del starševstva. in da bi mu lahko, ah, kaj pa je vedel, stisnil desetaka in mu rekel, na, mali, pa si kupi kaj. a ko je bolje pomislil je vedel, da se mu bo približal šele, ko bo fant že odrasel moški. ko bo spomin na aeneusovo silhueto izginil iz njegovega spomina in vse, kar bo fant še pomnil, bo to, da je imel nekoč očeta, ki ga je zamenjal za alkoholizem. zmajal je z glavo in se zasmejal ter izpraznil svoj kozarec viskija in dotočil novo mero, vsakič večjo od prejšnje. dotočil je še cassandri, da slučajno ne bi ostala brez pijače, ob tem pa polušal njen govor o vzvišenih prasicah, ki so s pogledi ozmerjale vse, kar je ta čudovitan svetlolaska predstavljala. ali je bil zares edini, ki je lahko razumel njeno lepoto? prekleto, saj ni bil tako zelo drugačen! znova je zmajal z glavo, ker enostavno ni vedel, kako naj bi odgovoril na njene besede. ni bil ogorčen, ah, kje, mejo ogorčenosti je že zdavnaj prekoračil. zdaj je bil enostavno brez besed, ki bi jih želel porabljati v prid takšnim ljudem. enostavno - dovolj jih je bilo. »ti in jaz..« je počasi začel. »veš, morala bi pobegniti. kam popolnoma drugam, na drug konec sveta. veš, da si oba zasluživa boljše življenje.« lahno se ji je nasmehnil in nekaj časa opazoval njen ljubek obraz, nato pa skomignil z rameni in povesil pogled, zavedajoč se, da so to le lepe sanje, ki se ne bodo nikdar uresničile, vsaj ne za njiju. bila sta preveč drugačna, da bi si kaj takega sploh zaslužila in temu primerno tudi nikomur ni bilo mar za njiju. do tolikšne mere, da sta se še sama pričela zanemarjati. »potem pa pusti to prekleto službo, cass. poišči nekaj drugega, nekaj, kjer te bodo ljudje spoštovali. ker si to zaslužiš, saj veš, da si,« je dejal z neko čudno vnemo v očeh, za katero ni vedel, ali jo je podkrepil alkohol, ali pa je bilo dejansko krivo dejstvo, da ji je hotel na vsak način pomagati, preprosto zato, ker jo je imel rad. »glej, naslednji teden.. naslednji teden grem na razgovor na drug konec mesta. neko ušivo mesto se mi ponuja. pridi z menoj, poiskala bova še nekaj zate, poskrbela bova zate..« kimal je z glavo, kot bi s to gesto hotel poudariti težo svojih besed, čeprav ni vedel, kako zelo uspešen je zares bil. govoril je o praznih sanjah, za katere sta oba zares vedela, da se ne bodo nikdar uresničile, ne v celoti, ne do tolikšne mere, da bi katerikoli od njiju kadarkoli znal biti zares srečen. tega jima usoda, hudobna fortuna, ki je vrtela svoje kolo, enostavno ni privoščila. mimo nje pa nista bila sposobna. »zaslužiš si več kot to..« je tiho zamrmral in odmaknil pogled, da ne bi izzvenel kot psihopat, ki jo želi odvleči za bližnji kot in posiliti, četudi se je dobro zavedal, da bi bil zlahka odličen primerek takšnih nevarnežev. sploh ga ne bi čudilo, če bi ga ljudje zagledali na cesti in se ga prestrašili, češ da je serijski morilec ali posiljevalec. navsezadnje ni izgledal nič kaj bolje kot vsi tisti prekleti izmečki, ki so tičali po temnih kotih zanikrnih uličic. poslušal je njene besede in ji sledil s pogledom, ko je skočila iz pulta, odstranila še zadnje, kar je morala, s tem pa se je iz njenih bokov spustil tudi tisti bedni predpasnik, ki ga je morala nositi. spustila je svoje lase, ki so tako lepo zaplapolali in se sprostili ob njenem telesu. takšna je bila njegova ljubljena cassie. »ne govori tako, cassie,« je zmajal z glavo in segel po njeni dlani, s katero se je naveličano oklenila pulta po tem, ko je končala s svojim kratkim monologom. »ti nisi kriva ničesar..« je zmajal z glavo. »ti si tako čudovita oseba.. ljudje ti enostavno niso dali razlogov, da bi jih vzljubila, ker si od nekdaj obkoljena z navadnimi idioti, ki jim ni mar zate. zakaj bi bilo tebi kaj več mar zanje?« skomignil je z rameni in nadaljeval: »ti si.. ti si zaslužiš najbolje. in srečen bo, kdor si bo nekoč prislužil tvojo ljubezen.« nasmehnil se je in vstal še sam, da jo je pogladil po licu in si ga s tem nekoliko privzdignil, da so njene oči motrile njegove in obratno. »zaslužiš si boljše reči.. boljše od tega.«
Nazaj na vrh Go down
Sponsored content




cassandra & aeneus @ cafe degas Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: cassandra & aeneus @ cafe degas   cassandra & aeneus @ cafe degas Empty

Nazaj na vrh Go down
 
cassandra & aeneus @ cafe degas
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
ashes to ashes :: and it makes me wonder :: 
how everything still turns to gold,
 :: 
pre-apocalypse,
 :: 
pogovori,
-
Pojdi na: