cafe du monde,

vse je bilo popolno. do trenutka, ko se je v nabiralniku prikazal tisti časopis; do trenutka ko ga je oče odprl in do trenutka ko je omahnil iz njegove roke. sledil je klic, nato glasen prepir po telefonu. očetov mrk obraz in jezno izgovarjanje besed. takšnega avery ni poznala. prekinil je in telefon je obležal na polici. neznana številka je piskala v enakomernem zaporedju. oče je izginil iz hiše. stopila je do police, kjer je ležal telefon. vzela ga je v roke in pritisnila tipko kliči. nikoli se ni vtikala v očetove zadeve. pa ji je bilo večkrat žal da se ni. na telefon se je oglasil ženski glas. avery je samo nemo poslušala kako je ženska misleč , da je na telefonu njen oče izgovarjala težke besede. hripav, obupan in jezen glas je kričal v telefon. ničesar ni razumela. tvoja hči je. to je bilo dovolj, da je razumela čisto vse. da je razumela preveč, kot bi smela. stavek ji je odzvanjal v glavi še dolgo zatem ko je prekinila. prebledela je. roka je omahnila telefonska slušalka je padla po tleh po tleh. svet se je porušil. zatem so sledili kriki. maminega kričanja in joka in očetovega obupanega govorjenja. avery je pri vratih poslušala, kar ne bi smela a je imela pravico vedeti kaj se dogaja. telo se ji je treslo zato se je z rokami trdno držala podboja vrat, da ni omahnila po tleh. vsaka očetova beseda je bila kot ostro rezilo v srce. z vsako besedo je bil bližje k resnici. a z vsakim korakom, ki je bil bližje resnici je košček trdne vezi med družino izginil. ni mogla verjeti, da so vsa ta leta živeli v taki laži. njeni starši so bili zmeraj povsem odmaknjeni. za njih ni bila nikoli zares hčerka. ampak le modni dodatek, ki ga pospraviš, ko ga ne potrebuješ več. kljub vsemu je bil to močan udarec. bila je jezna. a ni vedela ali naj bo jezna na očeta, ki je prevaral družino in do tega trenutka molčal ali ker je nedolžni ženski naredil otroka potem pa neodgovorno nosil posledice. in kdo so sploh ti ljudje? kdo je ženska in kdo je izgubljena hčerka?ko že ni mogla več poslušati svari, ki so parale njeno srce in uničevalo družino je stekla v kuhinjo, kjer se je vse začelo. s tal je pobrala časopis in ga obrnila. slika dekleta. s prsti je zdrsela čez barvno fotografijo. v vsem valu napetosti in nerazsodnosti jo je nekaj zmotilo. pisateljica zdaj ustvarja v new orleansu. tukaj. ni vedela ali je to samo naključje, zagotovo pa je vedela nekaj drugega. za vsako ceno jo mora najti.


z hitrimi koraki je hodila čez mesto. dogovorjena je bila. z alexys harvey. to je bila ena izmed podrobnih informacij, ki jo je uspela odkriti o dekletu, katere prihod in prepoznavnost v medijih so privršali dolgo prikrito resnico. poiskala je vse koristne informacije. glede nato, da je bila alexys le korak oddaljena ni bilo ravno težko. pobrala je vse članke, pokupila vse knjige in povprašala vsakogar, ki bi jo utegnil poznati. vsaka najmanjša malenkost je prišla prav njeni detektivski podvigi so vodili že tako daleč, da je avery imela občutek, da je vse skupaj že psihopatsko. njena soba je bila polna alexys harvey, edina misel, ki jo je prevevala noč in dan je bila alexys harvey. medtem, ko se je njena mati trudila sestavljati koščke razbite družine v celoto je avery poskušala poiskati tisti košček sestavljanke, ki je pravzaprav uničila njeno družino. po mnogih neuspelih poskusih je naposled le vzpostavila kontakt z njo. sicer je bil tudi klic in dogovor, da se srečata le del njenega velikega načrta za katerega pa si ji žal ni niti približno sanjalo, kako ga bo izpeljala. za začetek si je izmislila, da njena oboževalka in ji napletla nekaj lažnih informacij, da sta se dogovorili da se bosta sestali. pravzaprav je bilo to edino, kar ji je vdanem trenutku padlo na pamet. vsaj delovalo je , saj je revica ne vedoč, kaj se bo v resnici zgodilo nasedla. a najbrž je že večkrat imela opravke s takimi ljudmi, čeprav se avery ni niti sanjalo ne kakšna je, kako bo sploh odreagirala. imela polno glavo vsega in želela se je osredotočiti nato, kako bo zadevo sploh začela. z roko si je šla med svoje goste lase in si jih spela v čop. na nosu so ji tičala velika sončna očala, ki so prikrili podočnjake, ki so bili posledica neprespanih noči v zadnjih nekaj dneh. sonce je neusmiljeno žgalo na njeno kožo vročini, ki se je dvigala pa ni bila videti ne konca ne kraja. v glavi se ji je pletlo na tisoče misli. najprej je imela občutek, da se ji bo zmešalo. sicer je imela občutek, da izbrala ravno pravi, dan in bi morala počakati še nekaj časa ter vse stvari naprej urediti pri sebi. sicer pa kako bo alexys normalno povedala resnico, ko pa še sama ni dojela dejstva, ki je obrnil življenje na glavo. rečeno je sovražila vse skupaj. za nekaj dni je svoje delo pustila, da se je lahko posvetila rečem, ki so jo najbolj razžirale. v valu čustev se sploh ni zavedla, kdaj je prispela do kraja kjer sta bili dogovorjeni. cafe du monde ni obiskovala pogosto pravzaprav ga skoraj nikoli ni obiskovala pa vendar.

takoj jo je prepoznala. rjavolasa deklina. v resnici je bila še bolj podobna očetu, kot na sliki. a najbrž je bilo vse samo zato, ker je vedela, da mora iskati očetove poteze. v želodcu jo je zvilo. a zdaj ne sme zbežati. tako ali tako jo je alexys že opazila. tako, to je to. globoka je vdihnila. načrt brez načrta prosim deluj!!! si je dejala v mislih. počasi se je približala neznanki. a nekaj je bilo hudo narobe tudi ona je avery gledala presenečeno in neobičajno. druga v drugo sta zrli, kot da se poznata a nobena od njiju ni vedela od kod. ko se je alexys končna le prestavila ji je avery kar se da veselo ponudila roko. » avery van der woodsen!« se je predstavila in sedla poleg nje. očala ki jih je nosila je snela in jih vtaknila v torbico. » kaj? ne mislim , da se ne. prav zagotovo se ne.« je šokirano izdavila. na prvi pogled se je prestrašila, da jo je prepoznala, da je vedela, da sploh obstaja polsestra. kar zvilo jo je b mislih, na to. vsi trenutki in čas, ki sta ju obdajala so bili tako nenavadni tako nevsakdanji. pogledovali sta druga. nemo sta se opazovali ne vedoč, ki se drugi roji po glavi. a avery je po glavi rojilo samo eno. kako naj za vraga začne. » hhh veš v resnici … nisem prišla zato, kar sem rekla da bom, v resnici nisem … tvoja oboževalka.« počasi je pogoltnila slino. upala je le lahko, da bo alexys ostala in jo poslušala do konca. v najslabšem primeru bo zbežala stran. » nisem zato, kar se izdajam. nisem tvoja oboževalka. » »ne razumi me napak všeč so mi tvoje knjige, pravzaprav so mi resnično všeč ampak … dejstvo je, da nisem zato tu.« ljubi bog kako je bila zmešana. saj še sama ni verjela kaj se dogaja kako ji bo potemtakem verjela punca, ki je sploh ne pozna. » vse, kar te prosim je da me poslušaš, kar boš storila potem je tvoja odločitev a… vem, da zveni vse skupaj noro sploh se ne poznava ampak …« lase, ki bili speti v je razmršila in jih spela na tilniku. strah jo je postalo. zazrla se je v tiste zelene oči. nedolžne. ji naj zamolči in jo pusti, da srečno živi naprej ali naj ji ove resnico in uniči življenje. »moški, ki mu praviš oče ni tvoj pravi oče.« udarilo je. z močno silo je čutila kako je udarilo ko je sila stekla skozi njo v alexys, ko je izrekla tisti dve besedi. iz njenih ust se je slišalo še bolj pretresljivo. a morala je povedati. tako grozno ji je bilo. želela si je da je sploh ne bi bilo tu. ni bilo pravično s tem bi se moral ukvarjati njen oče ne pa ne ona, ki ima najmanjšo zvezo s tem. alxysinega odziva sploh ni hotela videti a prepričana je bila, da se je tudi tako kot njej začel podirati svet. » drugače povedano … polsestri sva. « te besede so ji šle stežka z jezika. vse je bilo tako nejasno, tako pusto. preteklosti in prihodnost nista več obstajali zdaj je obstajala samo še sedanjost.

the code was made by: mayu aka [color:c5cc=000000][Only admins are allowed to see this link]

v vsem navalu čustev, ki so vanjo butali neusmiljeno, kot morski valovi so se ji po glavi razpletali dvomi. pravzaprav je ugotovila, da ona tista, ki je preživljala težko otroštvo , če bi zdaj, ko je poznala še temačnejši plati življenja še lahko reklo temu tako. a kljub temu je bilo to zanjo najtežje, ker slabših stvari ni poznala. » saj je v redu … mislim ni tako grozno, kot se sliši. samo nismo bili ravno ustvarjeni drug za drugega. čeprav smo bili po moralnih načelih družina smo si že od nekdaj preveč različni, da bi res lahko bili prava družina. ampak imeli smo mir drug pred drugim, nismo se prepirali …« ob mislih na svojo družino je ni obšel prijeten občutek topline, kot bi jo po vsej verjetnosti moral pač pa prazna, hladna in sebična čustva, ki so jo včasih razjedala. razmišljanje o tem kaj je prav in kaj ni prav in ali je kriva njeni starši ali ona sama, da je vse skupaj tako, kot je; je že zdavnaj pustila za sabo. posebej, ko so prišli v new orleans, kot je lahko svobodno zadihala in se predala sama sebi. ugotovila je, da je nesmiselno razglabljati o stvareh, ki ne bodo nikoli razjasnjene, ki sploh nimajo tehtnega razloga. če ji je življenje namenilo tako usodo tudi prav. sprejela jo je. pravzaprav ni razmišljala in se obnašati, kot, da so družina do trenutka, ko je izvedela za očetova dejanja. v takih primerih so se obnašali, kot družina a tudi tokrat je avery, kot vselej igrala le stransko vlogo. » oprosti. ne meni je žal … jaz … nisem vedela« presenečena je bila, ko je o svoji družini in preteklem življenju govorila, kot bi govorila o enem izmed najlepših krajev na svetu, ki jih je pravkar obiskala. navdušeno in povsem . avery je čutila rahel občutek krivde, ker je bl alexys tista, ki je imela težko družinsko življenje in slabe izkušnje. averyino razkritje pa je situacijo se samo poslabšalo. sestre in bratje so njene polsestre in polbratje, eden se je obesil skratka ni imela ravno občutka, da bi bilo še slabše. a alexys je iskreno rečeno povedala vse v šali. tudi avery se je diskretno zasmejala, ker se ni hotela norčevati iz stvari, ki so vsekakor tako ali drugače zaznamovali sestrino življenje. » ljubi bog… vse skupaj noro« samo tiho je prepletla svoje prste z prameni las, ki so ji padali preko hrbta in globoko vdihnila suhoparen zrak pomešam z različnimi vonjavami. alexys je bila vse prej, kot si je predstavljala. še posebej zdaj, ko jo je vse skupaj le zabavalo » … in smešno« [/color] [/b]

občudovala jo je. občudovala kako je govorila o svoji mami in o južni ameriki. očarana nad vsako besedo, ki je bila prežeta z ljubeznijo matere in hčere . rada jo je imela in ni je obsojala. svoje mame. tudi avery je ni. nikogar ni. na starša je bila jezna, zato, ker sta se tako nezrelo obnašala v danem trenutku, da se je avery zdelo, da je sama ravnala še najbolj zrelo in odgovorno in bo morala zagovarjati dejanja staršev. « si se sem preselila… zaradi družine?« ni hotela biti vsiljiva le smo nekaj iskrenih odgovorov. nenazadnje sta bili le sestri. vsekakor pa je bilo čutiti in slišati, da je alexys več, ko navdušena nad svojim krajem in zato je gotovo imela tehten razlog, da ga je zapustila. » zelo rada bi spoznala tvojo … ampak ne vem če bo ravno navdušena nad mamo… saj jo razumem … kako boš pa imel rad hčerko nekoga, ki ti je uničil življenje« življenje, ki je bilo že tako, do konca zafurano. vesela je bila in hkrati ne ravno prijetno navdušena. hotela verjeti alexys ni pa hotela verjeti sebi in svojim dvomom če jo bo njena mama res sprejela. po drugi strani pa jo je tudi alexys presenetila in zakaj ne bi dala možnosti njeni mami. ženski, ki je v telefonskem klicu najbrž spravila iz sebe vse, pred čemur si je leta in leta morala zatiskati oči in molčati. razumela je. » oh ja stari gospod saj niti ne vem kdo je reciva, samo da je gospod abdiela.« moški in poslovni partner njenih staršev, ki prav zagotovo ni bil in nikoli ne bo več poslovni partner. razlogi so bili povsem logični. edino, kar se je avery od tistega časa se spraševala je bilo, če je ta stari gospod vedel za neljubi pripetljaj. » iskreno rečeni sploh ničesar nisem brala, sicer pa pustijo naj pišejo verjamem, da ti ni lahko vendar saj veš kakšni so novinarji znanim osebam ustvarijo povsem drugačno življenje od tistega pravega.« ob mislih na vso njeno detektivsko delo ji je šlo nasmeh zdaj ko je bilo rečeno vsega konec a takrat je bilo hudo predvsem zaradi tega, ker je morala najti osebo, ki je sploh ne pozna po vrhu vsega je bilo to njena polsestra in če izpostavimo dejstvo, da bi bilo to delo nekoga, ki je usposobljen zato in ne nekoga, ki se spozna na knjige, zgodovino in mite bi bilo vse skupaj precej lažje. » oh tisto… saj še sama nisem zares vedela kaj počnem in mimogrede nočeš vedeti, kako je bilo« proslavljanje nečesa, kar ti je spremenilo življenje na ek čuden način je že samo po sebi nenavadno. avery ni vedela česa naj se veseli. da je njen oče še večji kreten, kot je bil do zdaj ali da ima polsestro. osebo, ki je v resnici krasna, pogumna in močna ženska, ki je v življenju že doživela marsikaj. a avery je na vse skupaj gledala veliko bolj črnogledo, kot alexys. ona je v vsem skupaj videla nek smisel. svetlo točko njenega življenja. avery je bila svetla točka. nekaj kar ji je spremenilo življenje. na boljše. vsaj tako je predvidevala. samo nasmehnila se je. » isto bom…« v nekem trenutku je bila vesela, da se je to zgodilo, da je spoznala njo … vse a tega ni izrekla na glas, ker bi bile te besede izrečene na glas še vedno pretežko zanjo. upala pa je, da je z nasmehom povedla vsaj nekaj.

the code was made by: mayu aka [color:293c=000000][Only admins are allowed to see this link]

selitev v povsem drugačen svet avery ni bil tuj. zanjo je bil to najboljši trenutek njenega življenja. najbolj osvobajajoč trenutek, ki ga je kdaj doživela. čeprav še vedno ne ve natančnega razloga zakaj so se sploh preselili je bila to edina pametna odločitev, ki so jo starši naredili v življenju. edina za kar jim je hvaležna, a čeprav tudi edina, ki jih je še bolj ločila. a nikoli ni obžalovala niti ene same stvari, ki jo je naredila odkar so v new orleansu. vse je življenje je jemala tako preprosto, tako spontano, če seveda izvzamemo njene raziskovalne podvige o prihodnosti. a to je del njena življenja vedno je bil in vedno bo. z konicami prstom se je dotaknila obrvi in zamišljeno sledila alexysinim besedam. včasih si je želela, da bi se tu znašli ljudje z istim razlogom, kot se je ona, ker bi bilo vse skupaj najbrž drugače. čeprav na nek način je tudi ona tako kot alexys tu našla navdih za svoje strastno raziskovanje in študij, ki ga povezuje s tem, kar počne. če je dobro pomislila se njuni poti nista toliko razlikovali. ali pač. vsekakor je bilo pisanje knjig veliko lažje, kot pisanje o nečem za kar te imajo že tako ali tako za zmešanega in še povrh vsega se po načelih ne obeta nič dobrega, kar stvar še dodatno zakomplicira. » jaz sploh nisem vedela, da obstaja. dokler nismo prišli sem.«
sama sebi se je norčavo nasmejala. to je samo še potrdilo dejstvo, kako odsotna od resničnega sveta je bila. in to samo zaradi staršev, ki niso sposobni opravljati naloge, ki so ji na nek način izbrali sami. »torej si življenje posvetila pisanju. to je super«
pisanje. povsem enaka stvar a povsem drugačna vsebina. no avery ni ravno pisala romanov ali življenjskih zgodb tako kot alexys zato je bilo vse skupaj še toliko vznemirljivo. všeč so ji bile razburljive, spontane in drugačne stvari. takšne, kakršna je bila sama. vendar je bila zelo vesela za alexys, da ni podlegla grozotam svojega življenja ampak je našla način, da izraža svoja čustva, ki jih je doživljala in se tako ali drugače zagotovi službo, ki ji daje kruh do konca življenja. avery je svoje življenje posvetila prihodnosti in svojim odkritjem a po premisleku alexys še ni bila pripravljena, da bi ji lahko razkrila, kaj počne. če ji seveda sploh, kaj bo. sicer pa z drugimi besedami bo zabušila življenje zaradi prebranih knjig in njenemu prepričanju, da je vse to res. » presenetljivo, nisem vedela, da lahko na tako hitro zasloviš, sicer pa bi se v tem primeru strinjala s tvojo mamo.«
usta je razpotegnila v nakremžen nasmešek. kako debelo se je zlagala. no na nek način. ne bi prenesla pretirane pozornosti. a vsaj tista majhna drobcena želja, da bi ji verjeli. za hip se je nagonsko nagnila nazaj in presenečeno pogledala alexys. » oprosti. saj nisem mislila tako. samo rekla sem, kar je bila po telefonu slišati zelo zelo jezna. oprosti če sem se zmotila.«
knjige ne sodi po platnicah. oziroma v tem primeru ne sodi človeka po osebnosti, ko ga najdeš v najslabšem trenutku, kar ga ima. avery se z mamo ni pretirano obremenjevala. predvsem zato, ker ji je bil en neljubi dogodek dovolj za vse življenje. saj bi se soočila z njo. alexys je imela rada in če je želela, da se spoznata a očetovih dejanj ne bo nosila na svojih ramenih in odgovarjala posledice. »veš kaj očetu bom povedala, da sem te spoznala. vseeno mi je kaj bo rekel.«
se je namuznila odločena,da ji je le malo mar za posledice, predvsem pa bo to storila tudi če alexys ne bi bila najbolj navdušena. žal. očetu bo le dokazala, da niso vsi, kot oni. grešni kozli, ki se potuhnejo ob vsakem razkritju njihovih laži. ničesar ne more spremeniti. ne to, da ve resnico, da je našla alexys in niti tega sta postali prijateljici. potrebovala je nekaj časa, da si je zbistrila glavo ob njeni izjavi. še prej pa ji je natakarica po nos pomolila tortico. avery komaj neslišno dejala hvala. in mirno opazovala sestrino početje ob tem pa še vedno premlevala njene besede. » ja seveda! nikoli ne veš kaj se bo zgodilo. nikoli.«
se je dokaj navdušeno nasmejala. ona je vedela. vedela je, da se lahko jutri vse spremeni. a kaj i se zgodilo, če bi samo za en samcat dan malce spremenila zadevo. uživala ob danem trenutku ob nobenih skrbeh za jutri. posnemala je alexysino dejanje in še sama zapičila v torto. njen okus jo je pomiril. [b » slastna je!« [/b]
se je navdušeno zasmejala, kot majhen otrok. kako prekleto je imela alexs prav saj je že v naslednjem trenutku ugotovila, da zamuja in med govorjenjem lovila sapo, da je prišla do zraka. avery ji je z očmi, komaj sledila, saj še vedno ni dojela, da je konec čarobnega trenutka.
» zamujaš? oh saj ni problema veš ti kar … pojdi.«
je zamahnila avery z roko, čeprav si je želela, da ji ne bi bilo treba iti. vendar alexys je imela obveznosti razumljivo, saj se ji ni niti sanjalo, da bo srečalo njo in se bo vse zakompliciralo. » ja, ja seveda! se vidima!«
je še sama komaj dojemala nenaden izbruh. alexys je, kot vihar izginila. ko je avery sploh dokončno dojela, kaj se dogaja je že ni bilo več. pojedla je do konca in plačala. ostala je še nekaj časa do sončnega zahoda. vsekakor pa si ni niti v sanjah mogla predstavljati, da bo doživela, dan, kot je bil ta. vreden življenja.


the end

next chapter will be [Only admins are allowed to see this link]

the code was made by: mayu aka [color:7722=000000][Only admins are allowed to see this link]