ashes to ashes
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.



 
KazaloIščiRegistriraj sePrijava

 

 clyde & aeneus @ pearl north bar

Go down 
AvtorSporočilo
clyde d'angelo

clyde d'angelo

Število prispevkov : 19
Reputation : 1
Join date : 21/05/2012

clyde & aeneus @ pearl north bar Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: clyde & aeneus @ pearl north bar   clyde & aeneus @ pearl north bar EmptySob Maj 26, 2012 8:37 pm

    for aeneus
    it's lame, i know -.-


prvič po nekaj dneh je bil kolikor toliko pri sebi, kar ga je nemalo presenečalo. mogoče je bilo to le posledica tega, da se mu preprosto ni dalo premakniti nikamor, še v kakšen bar ne... toda karkoli je že bilo, vedel je, da ne bo trajalo prav dolgo. nikoli ni. in na začetku se je sicer še kdaj pa kdaj vprašal, če bo vsega skupaj kdaj konec, toda sedaj se je že sprijaznil s svojo usodo. bil je ujet v začarani krog, ki se nikoli ne konča, vsaj če si neodločen in prehitro obupaš - kar je on definitivno bil. poleg tega nikoli ni pretirano zaupal v kakšne odvajalne programe in podobno; v glavi je bilo že preveč zakoreninjeno nezaupanje do večinoma vsega. ne bi se mogel pripraviti, da bi nekim ljudem, ki bi z njim ravnali kot z otrokom preprosto zaupal na prvi pogled ter se jim prepustil. bil je preveč navajen svobode, ki mu je pomenila veliko, prav tako je znal čisto dobro poskrbeti zase... ko seveda ni bil mrtvo pijan ali kaj podobnega.
prebudil se je iz razmišljanja ter se zopet znašel v resničnosti - sedeč v neki zakotni ulici, ki ji ni vedel imena. ni se mu zdelo vredno premakniti, kajti vsi udi so mu bili že dokaj otrdeli, poleg tega mu je bilo presenetljivo udobno. pogled je usmeril navzgor, v jasno, a temno nebo. vedel je, da je že precej kasno, toda ni se pretirano menil za to. večina barov je bila tako ali tako odprtih čez celo noč, torej ni bilo razloga za skrb. trenutno si je namreč želel edino sedeti ter razmišljati. ali pa gledati okoli za kakršnokoli družbo. čeprav je vedel, da je brezupno, da se mu tako ne bi nihče približal. in pravzaprav tega tudi ni hotel - le želel si je, da bi to resnično hotel. ali nekaj v tem smislu. toda bistvo tega je bilo, da se ne bi mogel vključiti v družbo, četudi bi si želel. večina ljudi je vedela, da je čudak, ki nikomur ne zaupa ter se drži bolj zase - zakaj bi jih torej zanimal? preprosto držali so se stran od njega. in kljub temu, da bi marsikateremu človeku to popolnoma uničilo življenje, je bil on tega že bolj ali manj navajen, saj je vse to sranje prenašal že pet let. kdo pa ne bi bil po tolikem času že povsem hladen do tega? in ne gre zanikati, da mu je to sprijaznenje izjemno olajšalo življenje, saj se ni več bremenil z nepomembnimi skrbmi glede tega, kako ga ljudje sprejemajo.
zavzdihnil je ter se zopet zazrl v nebo, zdaj že nekoliko posuto z zvezdami. razmišljal je, če je njegova mama ve, kaj mu je natvezila njena sestra. če ve, potem je upal, da je nanjo jezna in sočustvuje z njim... tudi če je teta takoj po tem umrla. spraševal se je tudi, če je njegov oče res še vedno živi in se potika bog ve kje. po eni strani ga je mikala možnost, da je res še vedno živ in da bi ga dejansko lahko srečal, po drugi strani pa si je želel, da je že davno mrtev in da mu je žal, ker ju je z mamo zapustil. kajti če ju ne bi, bi morda on sam zdaj še vedno imel družino, čeprav morda življenje v njej ne bi bilo prav bleščeče - vendar vsekakor mnogo bolje od tega, ki ga živi zdaj.

končno se je le odločil, da se premakne nekam v notranjost kakšnega bara, kjer bo v ustih spet začutil alkohol ter morda dobil kakšno dobro mrho, da mu bo čez noč pogrela posteljo. ni verjel, da bo srečal kogarkoli, ki bi se mu zdelo vredno pogovarjati z njim, tako da je možnost prijetnega klepetanja že v začetku zavrgel. kot vedno bo pač sam in pravzaprav mu je bilo tako še najboljše. na ustnicah se mu je prikazal bled nasmešek in vstopil je v bar, ki ga je dobro poznal in se je nahajal nedaleč od tiste ulice, kjer je prej "počival". v njem se je kar gnetlo najrazličnejših ljudi, toda prevladovale so običajne stranke. odšel je naravnost proti barskem stolčku na koncu pulta ter počakal, da se do njega primaje zdolgočasen natakar. brez besed mu je sporočil, da želi to, kar po navadi - viski. zdolgočaseno bitje se je nato odmajalo stran, on pa se je posvetil okolici. opazil je, da so se vrata bara zopet odprla in zaprla, kar je pomenilo, da je prišel še en gost, toda to ga ni zanimalo. tako se je zopet ozrl na pult in tam že zagledal kozarček viskija, ki je nedolžno stal na temnem lesu. prijel ga je ter hotel narediti požirek, toda ustavil se je na pol poti, kajti tam, na stolu poleg njega je sedela njemu zelo znana oseba. "ben, stari! kaj pa ti tukaj? kolikor vem nisi ravno pristaš tega bara," je zmajal z glavo, toda obraz mu je sijal v pristnem nasmehu - ugotovil je, da svojega bratranca v nivedelkaterem kolenu ni videl že veliko časa in njegova družba mu je manjkala. zelo. "vesel sem, da te vidim, veš. počutim se skoraj kot tiste najstnice, ki svoje najboljše prijateljice niso videle že "sto let". groza, kako sramotno!" zarežal se je, ter bena lopnil po ramenu. resnično, njegova pojava mu je polepšala dan - in posledično tudi noč, kajti dvomil je, da se bo kaj kmalu premaknil ven.
Nazaj na vrh Go down
aeneus maxwell
fighting the gravity
fighting the gravity
aeneus maxwell

Število prispevkov : 101
Reputation : 26
Join date : 18/05/2012
Age : 27

clyde & aeneus @ pearl north bar Empty
ObjavljaNaslov sporočila: clyde & aeneus @ pearl north bar   clyde & aeneus @ pearl north bar EmptyTor Maj 29, 2012 8:55 pm

    smitten3 [clyde]


    samo nekaj korakov do tistega bara se mu je zdela cela večnost. bil je na drugem koncu mesta, kjer je bil pravzaprav prvič po izjemno dolgem času; in bil je na smrt utrujen. čeprav mu morda tega ne bi priznali, se je sam prijavil na razgovor za neko usrano delovno mesto pri lokalnem časopisju. pisati je znal, to je bilo njegovo nekdaj usojeno delo, toda glede na to, da je pošteno padel iz rutine zaradi alkohola, hude depresije in podobnega sranja, je bilo kakršnokoli človeka vredno delo zanj nedostopno. prav, se bo pa polastil nečesa drugačnega. nečesa prekleto bednega, a navsezadnje je bila to zanj edina rešitev. dejstvo, da več ni bil sposoben plačevati računov, mu je obetalo sijajno prihodnost na cesti, ki pa si je ni želel. saj je imel že izoblikovan načrt za življenje; najprej bo našel službo, odplačal vse dolgove, nato pa prodal tisto prekleto velikansko bajto in se preselil v kakšno njemu primerno stanovanje - in vse bo prav fino. potem pa se mu razgovor ni zdel ravno uspešen in iz tiste majcene pisarne se je vrnil s težkimi nogami. četudi je bil urejen, lepo oblečen, počesan in sveže obrit, se mu je zdelo, da je tisti gospod, ki mu je zastavljal enostavna vprašanja o njegovem prejšnjem poslovanju, v trenutku, ko je vstopil v sobo, na njem zavohal alkohol. pa čeprav ni pil že nekaj dni, ker je vedel, da enostavno ne sme, sicer bo zapravil še to ušivo možnost. no, kot se je zdelo, jo je tako ali tako zapravil in ni mogel kaj, da si ne bi zaželel kozarčka bourbona ali dveh - ali treh, odvisno od družbe in vzdušja. čimprej je hotel za šank, nekam, kjer bo ozračje zanj bolj prijazno, a pot od enega konca ulice na konec druge se mu je zdela enostavno predolga. končno so se težave nekako dvignile iz njegovih pleč, ko se je ustavil pred vrati tega navidez zelo urejenega bara. nekaj trenutkov je postal, nato pa odprl vrata, zadovoljen, da bo končno lahko spil tisto dobro prisluženo pijačko. napotil se je naravnost proti šanku in sedel na visok barski stol, ne da bi se razgledoval naokrog. bilo mu je malo mar za njegovo družbo ali za to, kar se dogaja okrog njega, samo dokler je lahko naročil svojo pijačo. s kotičkom očesa je opazil, kako je kozarček viskija že priromal do tipa, ki je sedel zraven njega, ob tem pa še sam ujel natakaričino pozornost in naročil kozarček bourbona zase. med tem, ko je čakal na svojo pijačo, je na sebi začutil pogled in ko se je zasukal, je človek poleg njega že spregovoril. »moj bog! clyde?« se je retorično pozanimal, čeprav je bilo jasno, da je tip zraven njega pravzaprav njegov daljni bratranec, s katerim sta se bolj malo videvala v zadnjem času, četudi sta bila pred leti nekoliko bolj povezana - v vsakem primeru pa dobra prijatelja. precej tesno sta bila povezana zaradi njune zgodovine; vsakemu od njiju je zgodovina pisala težko življenje, pa tudi oba sta končala precej bedno. kaj sta mogla, sta bila pač izrojenca, očitno v njuni družini preprosto ni bilo prostora za srečneže. tista peščica, ki je morda nekdaj obstajala, pa je bodisi umrla, bodisi se je odselila daleč stran, da ji ne bi bilo več potrebno prenašati slabše polovice družinskih navez. »ah, saj veš..« je skomignil z rameni in pomignil na kozarec viskija, ki ga je predenj postavila natakarica. »stari moj, tudi tebe je čudovito videti,« je dejal in nasmeh na njegovem obrazu se je še razbohotil, kajti srečanje z njegovim bratrancem ga je zares razveselilo bolj, kot bi ga danes utegnilo razveseliti karkoli drugega. »sploh se ne sramuj, tudi jaz se trenutno počutim, kot da bi najraje pomahal s svojimi pisanimi cofki,« je takoj apeliral na navijačice in se kratko nasmejal ob misli na njiju, oblečena v rdeče drese, kako vihtita v rokah tiste cofke in izvajata akrobacije. absolutno nepričakovana vizija, a vsekakor dovolj zabavna. »no, to je vsekakor dober konec dneva. lepo te je videti, prav zares,« je dejal in privzdignil svoj kozarec v znak zdravljice svojemu prijatelju in daljnemu sorodniku. ko sta trčila s kozarci, je sam zduška izpil svojega. prekleto, kako lepo je bilo znova piti žlahtno žganje. »no, povej,« je dejal, ko je kozarec odložil in natakarici nakazal, da želi, da mu ga znova napolni. »kaj se dogaja s teboj. zdi se mi, kot da bi bilo že tisoč let.«
Nazaj na vrh Go down
 
clyde & aeneus @ pearl north bar
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
ashes to ashes :: and it makes me wonder :: 
how everything still turns to gold,
 :: 
pre-apocalypse,
 :: 
pogovori,
-
Pojdi na: