clyde & aeneus @ pearl north bar

prvič po nekaj dneh je bil kolikor toliko pri sebi, kar ga je nemalo presenečalo. mogoče je bilo to le posledica tega, da se mu preprosto ni dalo premakniti nikamor, še v kakšen bar ne... toda karkoli je že bilo, vedel je, da ne bo trajalo prav dolgo. nikoli ni. in na začetku se je sicer še kdaj pa kdaj vprašal, če bo vsega skupaj kdaj konec, toda sedaj se je že sprijaznil s svojo usodo. bil je ujet v začarani krog, ki se nikoli ne konča, vsaj če si neodločen in prehitro obupaš - kar je on definitivno bil. poleg tega nikoli ni pretirano zaupal v kakšne odvajalne programe in podobno; v glavi je bilo že preveč zakoreninjeno nezaupanje do večinoma vsega. ne bi se mogel pripraviti, da bi nekim ljudem, ki bi z njim ravnali kot z otrokom preprosto zaupal na prvi pogled ter se jim prepustil. bil je preveč navajen svobode, ki mu je pomenila veliko, prav tako je znal čisto dobro poskrbeti zase... ko seveda ni bil mrtvo pijan ali kaj podobnega.
prebudil se je iz razmišljanja ter se zopet znašel v resničnosti - sedeč v neki zakotni ulici, ki ji ni vedel imena. ni se mu zdelo vredno premakniti, kajti vsi udi so mu bili že dokaj otrdeli, poleg tega mu je bilo presenetljivo udobno. pogled je usmeril navzgor, v jasno, a temno nebo. vedel je, da je že precej kasno, toda ni se pretirano menil za to. večina barov je bila tako ali tako odprtih čez celo noč, torej ni bilo razloga za skrb. trenutno si je namreč želel edino sedeti ter razmišljati. ali pa gledati okoli za kakršnokoli družbo. čeprav je vedel, da je brezupno, da se mu tako ne bi nihče približal. in pravzaprav tega tudi ni hotel - le želel si je, da bi to resnično hotel. ali nekaj v tem smislu. toda bistvo tega je bilo, da se ne bi mogel vključiti v družbo, četudi bi si želel. večina ljudi je vedela, da je čudak, ki nikomur ne zaupa ter se drži bolj zase - zakaj bi jih torej zanimal? preprosto držali so se stran od njega. in kljub temu, da bi marsikateremu človeku to popolnoma uničilo življenje, je bil on tega že bolj ali manj navajen, saj je vse to sranje prenašal že pet let. kdo pa ne bi bil po tolikem času že povsem hladen do tega? in ne gre zanikati, da mu je to sprijaznenje izjemno olajšalo življenje, saj se ni več bremenil z nepomembnimi skrbmi glede tega, kako ga ljudje sprejemajo.
zavzdihnil je ter se zopet zazrl v nebo, zdaj že nekoliko posuto z zvezdami. razmišljal je, če je njegova mama ve, kaj mu je natvezila njena sestra. če ve, potem je upal, da je nanjo jezna in sočustvuje z njim... tudi če je teta takoj po tem umrla. spraševal se je tudi, če je njegov oče res še vedno živi in se potika bog ve kje. po eni strani ga je mikala možnost, da je res še vedno živ in da bi ga dejansko lahko srečal, po drugi strani pa si je želel, da je že davno mrtev in da mu je žal, ker ju je z mamo zapustil. kajti če ju ne bi, bi morda on sam zdaj še vedno imel družino, čeprav morda življenje v njej ne bi bilo prav bleščeče - vendar vsekakor mnogo bolje od tega, ki ga živi zdaj.

končno se je le odločil, da se premakne nekam v notranjost kakšnega bara, kjer bo v ustih spet začutil alkohol ter morda dobil kakšno dobro mrho, da mu bo čez noč pogrela posteljo. ni verjel, da bo srečal kogarkoli, ki bi se mu zdelo vredno pogovarjati z njim, tako da je možnost prijetnega klepetanja že v začetku zavrgel. kot vedno bo pač sam in pravzaprav mu je bilo tako še najboljše. na ustnicah se mu je prikazal bled nasmešek in vstopil je v bar, ki ga je dobro poznal in se je nahajal nedaleč od tiste ulice, kjer je prej "počival". v njem se je kar gnetlo najrazličnejših ljudi, toda prevladovale so običajne stranke. odšel je naravnost proti barskem stolčku na koncu pulta ter počakal, da se do njega primaje zdolgočasen natakar. brez besed mu je sporočil, da želi to, kar po navadi - viski. zdolgočaseno bitje se je nato odmajalo stran, on pa se je posvetil okolici. opazil je, da so se vrata bara zopet odprla in zaprla, kar je pomenilo, da je prišel še en gost, toda to ga ni zanimalo. tako se je zopet ozrl na pult in tam že zagledal kozarček viskija, ki je nedolžno stal na temnem lesu. prijel ga je ter hotel narediti požirek, toda ustavil se je na pol poti, kajti tam, na stolu poleg njega je sedela njemu zelo znana oseba. "ben, stari! kaj pa ti tukaj? kolikor vem nisi ravno pristaš tega bara," je zmajal z glavo, toda obraz mu je sijal v pristnem nasmehu - ugotovil je, da svojega bratranca v nivedelkaterem kolenu ni videl že veliko časa in njegova družba mu je manjkala. zelo. "vesel sem, da te vidim, veš. počutim se skoraj kot tiste najstnice, ki svoje najboljše prijateljice niso videle že "sto let". groza, kako sramotno!" zarežal se je, ter bena lopnil po ramenu. resnično, njegova pojava mu je polepšala dan - in posledično tudi noč, kajti dvomil je, da se bo kaj kmalu premaknil ven.