dazzle me strip club,

vsega skupaj je imela dovolj. počutila se je kot prekleta trnjulčica, ki se je po stotih letih zbudila in ugotovila, da je njen svet izginil (s princem vred), namesto tega pa ji je ostal zgolj kaos. in kup ljudi, ki so jo nadlegovali na vsakem koraku. pravzaprav ne, ne kot prekleta trnjulčica, ampak kot prekleti harry potter. kot deček, ki se nekega povsem običajnega dne zbudi, čez par trenutkov mu sova pomaha s pismom in manj kot teden dni kasneje izve, da je najbolj znana oseba na celem prekletem svetu. in da ga ves prekleti svet pozna. ''prekleto.'' je beseda nezavedno zapustila njena usta in šele, ko se je zaslišala pri njeni izgovorjavi se je zavedla, kako pogosto je to kletvico pravzaprav uporabljala. saj brez nje ni znala več niti razmišljati, pre… še pravočasno se je ugriznila v jezik, nato pa vstala iz kavča v dnevni sobi, na katerem je bila nameščena, in se odpravila proti predsobi. iz omare za čevlje je brez razmišljanja potegnila najljubše japonke ter jih obula, nato pa se zazrla v zrcalo na steni. nekaj trenutkov je zgolj strmela v svoj odsev, premlevajoč kam bo šla in kaj bo storila, ko se ji je čez obraz zarisal lenoben, samozavesten nasmešek. zamisel, ki je prečkala njeno zavest, je obljubljala preprosto preveč, da bi jo lahko kar tako zavrnila in zakopala nekam globoko v podzavest. obljubljala je užitek in pozabo, pa čeprav samo nekajminutno in to je bilo več, kot je dobila v zadnjih nekaj mesecih. ošinila je svoj odsev v velikem zrcalu in se za nekaj kratkih sekund zamislila, nato pa je v naglici sezula udobne japonke in se vrnila v svojo spalnico. obstala je pred široko odprto omaro in v nekaj gibih udobno oblekico zamenjala za oprijete kavbojke in top. pograbila je še torbico, nato pa se je znova ustavila pred ogledalom v veži in si šla z roko skozi že tako razmršene lase, nato pa na ustnice nanesla nekaj bleščila. v tistem trenutku se je zahvaljevala vsem prednikom za obraz, ki ni potreboval veliko ličil če sploh, med tem pa je na noge namesto japonk nataknila salonarje z vrtoglavo visoko peto. ohja, hotela je svojo sprostitev in vedela je, kje jo bo lahko dobila.
vsak v mestu je že slišal za znamenitega ženskarja, ki je zapeljal vsako, še tako čistunsko žensko. le nekaj očarljivih, dobro izbranih obljub, zašepetanih v uho in ženska se je znašla v njegovem stanovanju, malodane blazna od želje po temnolascu in užitku, ki ga je ponujal. ko je iz žgočega sonca stopila v mračno, močno ohlajeno notranjost strip kluba, za katerega so ljudje govorili, da je skorajda edini kraj, kjer ga lahko najdeš podnevi, jo oblila kurja koža, ki zagotovo ni bila zgolj posledica temperaturne razlike. počasi in preiskujoče se je ozrla po notranjosti kluba in ujela mnoge poglede, ki so se zalepili nanjo, a kmalu tudi odvrnili. konec koncev je bila, ne glede na to, kako dobro je izgledala, še vedno oblečena, lepotice, ki so plesale na odru pa so z vsako minuto odvrgle novo krpico in pokazale več gole kože. njen pogled je sledil ostalim ter se ustavil na privlačni temnolaski, ki ji je med plesom vztrajno vračala pogled. samozavest, ki ji je z vstopom v klub nekoliko upadla, se je ob tem povrnila s tem pa tudi misel zakaj se je pravzaprav znašla tukaj. plesoči temnolaski je vrnila nasmeh, nato pa se še enkrat ozrla naokoli in končno našla, kar je iskala. temnolasec je sedel v enem izmed najbolj oddaljenih kotov kluba in s kozarcem v roki odsotno spremljal predstavo, največje presenečenje pa je bilo pravzaprav dejstvo, da je bil sam. brez vsake družbe je sedel v polmraku z resnim izrazom, ki ga vsekakor ni pričakovala. za trenutek se je obotavljala, nato pa samozavestno stopila naprej in se napotila naravnost proti njemu. če je bilo res, kar so pravili o njem bi jo morala čakati več kot zgolj zanimiva noč, a pripravljena je bila tudi na razočaranje. zvok pet, ki je odzvanjal od ploščic na tleh, je pogoltnila glasba in tako se je neopaženo znašla v neposredni bližini največjega ženskarja v vsem mestu, marka harrisona osebno. nasmešek je znova zaigral na njenih polnih ustnicah, ko je stopila predenj in pomignila na prazen prostor ob njem. ''je sedež zaseden?'' je vprašala, ob enem pa mu namenila enega svojih najočarljivejših nasmeškov.

ko se je ustavila pred temnolascem in mu zastavila vprašanje so se presenečenja vrstila eno za drugim in samo prvo je bilo prijetno. mark, kot mu je bilo bojda ime, je bil več kot zgolj čeden primerek moškega, kar je bila seveda dobra razlaga, kako je sploh prišel do naziva največjega ženskarja, ki se ga je držal. z očmi je počasi zdrsnila navzdol po njegovem telesu in se po koncu 'pregleda' odločila, da je vsekakor vreden truda, ki ga bo morda potrebno vložiti. čeprav se, glede na njegov sloves, takrat ni preveč bala. šele, ko je končala z ogledovanjem se je pravzaprav zavedla, da temnolasec še vedno zre v njo, kot da bi zagledal duha in ob tem je postala nekoliko nejevoljna. halo? izgledalo je, kot da bi bilo z njim kaj narobe, a ne glede na to, kako je brskala po spominu se ni spomnila nobene govorice, ki bi pričala potem, da bi bil nekoliko neumen po naravi. končno se je po nekaj dolgih sekundah dečko zbrihtal in spravil k sebi, še prej pa je izustil besedico, ki je zamrznila nasmešek na njenem obrazu. ustnice so bile še vedno ukrivljene, a nagajiva iskrica v njenih očeh je izginila, ko se je zganila ter na njegovo povabilo prisedla. presneto. stvar je bila že pošteno nadležna in če bi bila vsaj malo vraževerna bi sedaj že mislila, da je kaka zoprna stara coprnica nadnjo priklicala prekletstvo, kajti praktično vsakdo, ki ga je v zadnjih tednih spoznala, jo je prepoznal kot maxine in o njej po možnosti vedel celo več kot ona sama. krasno. a hvalabogu ni verjela v te prazne marnje in je tako, ko je ni mogel videti, le zavila z očmi, nato pa se, že v sedečem položaju, le obrnila k njemu in začela s sedaj že tipično razlago. ''ne maxine, ellison.'' na kratko je premolknila in se zazrla v tople rjave oči, nato pa nadaljevala ''oziroma, vsaj ne več maxine.'' tokrat je naredila premor zgolj, da bi videla njegovo reakcijo, saj je ponavadi že iz te lahko sklepala, kakšen odnos je imela oseba pred njo do njene bivše osebnosti. ah, komplicirano. ''pred par leti me je s seboj vzel orkan, me nato pustil na neki obali in jo popihal z mojim spominom. od takrat dalje sem torej ellison, ellison menora.'' je do konca razložila, nato pa mu ponudila roko, kajti kljub vsemu so bila pravila lepega obnašanja v njej precej globoko zakoreninjena. ''in ti si?''je nato vprašala z nekoliko hlinjeno radovednostjo, ki pa je izgledala povsem pristna – navsezadnje je vendar že vedela kdo je in prav to je bil tudi razlog, da je bila tukaj, v tem klubu. ''uživaš v razgledu?'' ga je nekoliko nagajivo vprašala in pomignila na sedaj že skoraj povsem razgaljena dekleta na odru in se v pričakovanju odgovora komaj opazno namuznila. kateri moški pa ni užival v razgledu, kot je bil tale? še marsikatera ženska si je z veseljem napasla oči, kaj šele, da si jih kakšen moški ne bi. ''mimogrede – kako si poznal maxine?'' je postavila vprašanje, ki ga je v tem mesecu izrekla že tolikokrat, da je njena usta zapustilo skorajda samodejno. ''oprosti, da vprašam, ampak se o svojem življenju pred nesrečo ne spomnim praktično ničesar in s tem nekako sestavljam koščke.'' dejstvo, da ji je bila njena predhodnica, kot je maxine sama pri sebi imenovala, z vsakim koščkom manj všeč, je raje zamolčala, kajti ljudje so si hitro začeli domišljati, da ni čisto pripravi, če jim je razodela svoje mišljenje in trenutno je bila zadnja stvar, ki jo je hotela, strašenje s svojimi zamešanimi mislimi. dečko je že tako ali tako izgledal nekam zmeden in njeni upi so z vsako minuto hitreje ugašali, ampak, kot pravijo, upanje umre zadnje.

presenečeni pogledi, ki so na njo legli že ob njenem prvem koraku iz limuzine, so ji dali vedeti, da njena pojava pred striptiz klubom vendarle ni tako vsakdanja. so mislili, da je svojo kariero zajebala zaradi vseh škandalov, za katere je poskrbela in se tako podala na lov za delo prostitutke? no, ni jih obsojala. med drugim bi tudi pri tej službi namreč izvrstno blestela. sploh pa je bilo razmišljanje večine zamegljeno s predsodki o rusinjah. z dvignjeno glavo je prehodila par metrov do vhoda, se nasmehnila masovno grajenemu varnostniku in vstopila v notranjost. razlog za njeno izgubljanje časa v dazzle me strip clubu je bil njej zelo samoumeven. leta nazaj, ko ji je bilo delo prostitutke ponujeno in ga je ponosno zavrnila, prepričana v svoj bodoči uspeh, je dokaj vpliven lastnik tega kluba poskrbel, da je še tedne zatem nihče ni želel sprejeti, no, nikamor. dokler vsega ni poslala k vragu in pričela uporabljati svoje ženske čare. to, da si je za 'maščevanje' vzela toliko časa, je bilo že samo po sebi dokaj netipično za njo, kajti ponavadi je delovala hitro in brezčustveno, čeprav ni bi veliko veliko ljudi, ki bi se ji zdaj še postavili po robu in jo poskušali omajati. ah in zakaj se je nahajala v njegovem klubu? no, iskala je primerno dekle, ki bi ga znalo spraviti v milino past in se ob zadovoljivi nagradi ne bi tako balo za izgubo službe. mlada igralka je sedla za mizo, kot ponavadi prekrižala dolge noge in pričela vrteti desni gleženj, ko je pozorno opazovala plesalke. iskala je mladenko, ki ni bila tipična puhoglava striptizeta. želela je takšno, ki je za sabo imela kaj več kot le spomine na moške, ki so ji podelili največjo napitnino. z pogledom je preletela par nasmejanih blondink, ki so najbrž bile točno tisto, česar ni iskala, kratkolaso in majhno striptizeto, ki je bila videti kot prestrašena novinka, resno temnolasko.. na tej se je ustavila. privlekel jo je njen brezizrazen pogled in hladen, prisiljen nasmešek, ki pa so moške obiskovalce le še bolj podkurili, da so se rinili k njenim nogam in v zrak stegovali roke, da bi lahko neznanka videla, kakšne šope dolarjev ji ponujajo. to dekle je pravzaprav predstavljalo nekoga, ki ga milina ponudba po vsej verjetnosti ne bi zanimala, kajti dajala je videz brezčustvene prasice, kar je najbrž bila – mlada rusinja je le redko koga presodila napak. bartender je prišel pravočasno in ji dostavil vodko red bull, katere ni naročila, saj ji jo je poslal temen moški z nasprotnega kota prostora, ki je bil zelo očitno tujec, a navidez vpliven, bogat, z kombinacijo zlatih prstanov na njegovih zavaljenih prstih. rahlo je privzdignila obrv in se mu v zahvalo komaj opazno nasmehnila, nato pa je natakarja za kravato povlekla k sebi. »temnolaso dekle na srednjem drogu. ko zaključi, me spravi k njej.« odprl je usta, da bi ugovarjal, a je njegove ustnice povlekla k svojim tako blizu, da je nenadoma pozabil, kaj je želel izustiti. njen pogled je postal igriv, njena roka se je počasi pričela sprehejati po njegovem bicepsu. »in nato si lahko vzamem čas tudi zate,« je dodala in to je zadostovalo. z nasmeškom je odšel in iskreno povedano, ni bil tako slab, toda preprosto ni imela časa za moške. sploh ne za arabca ali karkoli je že bil neznanec na drugem koncu, ki se je zelo očitno zanimal za njo. že je vstajal, odločen, da se napoti k njej, takrat pa je njena tarča na odru končno zaključila svojo predstavico, natakar pa ji je isti trenutek pomignil, naj mu sledi. mila je vstala, se za las izognila kakršnemukoli nadlegovanju s strani tistega tujca in se čez minuto znašla v garderobi. »echo,« je prebrala napis na stolu, na katerem je sedela temnolaska in počakala, da je privlekla njeno pozornost.

zdelo se je, kot da bi bilo marku v njeni prisotnosti nekoliko neprijetno, skorajda nerodno. glede na to, da je nosil titulo največjega osvajalca v mestu je bilo to vsekakor nenavadno, ampak njej, ki je bila s svojo življenjsko zgodbo poosebljena nenavadnost, se je to zdelo pravzaprav prikupno. na njenih ustnicah se je tako prikazal nežen nasmešek, ko mu je segla v roko in tudi sama izgovorila njegovo ime. ''mark.'' ime ji ni zvenelo znano in takoj je spoznala, da verjetno to ne bo tista prelomna točka, o kateri so govorili zdravniki in bi ji povrnila spomin. ''všeč mi je.'' njen nasmešek je postal še nekoliko širši, ko se je zazrla vanj in ga na tihem opazovala. da, videla je lahko, zakaj so se dekleta v njegovi druži praktično stopila in jih je lahko že z minimalnim trudom zapeljal. mati narava mu je podarila čudovit obraz in malodane angelske oči, v katere bi človek lahko zrl neskončno dolgo in se ne bi naveličal. bil je skoraj kot utelešenje kakšnega grškega boga s tistimi temnimi kodri. ''pa menda ne tisti mark harrison?'' se je nato odločila, da je čas da se neha pretvarjati. ''tisti, o katerem govori vsaj polovica deklet po mestu?'' njen nasmešek je bil znova nekoliko nagajiv, kajti resnosti in napetih pogovorov je imela vsekakor dovolj. sem se je prišla zabavat in glede na to, da je pogovor o maxine vse skupaj pošteno kvaril, se je odločila, da ga je bilo najbolje čim prej zaključiti. ''ja, definitivno tisti mark harrison,'' je pokimala in se zasmejala njegovemu odgovoru. ''povej,'' se je nagnila nekoliko naprej, kot da ga hoče vprašati nekaj zaupnega: ''… koliko deklet pravzaprav res pade na take osvajalske stavke?'' radovednost je bila iskrena. sama nikoli niti ni srečala koga, ki bi na njej uporabljal takšne in drugačne zguljene fraze, ali pa je bila nanje preprosto imuna. tiho in brezizrazno je poslušala, kar je imel povedati o njenem prejšnjem jaz-u, nato pa pokimala: ''potem boš nad tem predlogom zagotovo navdušen: kaj, če pustiva maxine pri miru in se pretvarjava, da ne obstaja? večer je vse prelep, da bi ga tratila s pogovori o preteklosti. '' goreče je upala, da bo sprejel njen predlog, kajti nujno je potrebovala nekaj zabave ter sprostitev, česar pa s takšnimi pogovori vsekakor ni mogla doseči. ''uh, kakšen dober mesec, se mi zdi,'' se je namrščila, nato pa le skomignila z rameni. ''kak teden gor ali dol, tu nekje bo prava številka.'' resnično ni nikoli štela dni, niti do svojega rojstnega dne, do konca šole ali do dopusta, to ji nekako ni bilo v navadi. če jo je kdo vprašal je nekaj spraskala skupaj, sicer pa je številke raje pustila pri miru. matematika tako ali tako nikdar ni bila njena močna točka. ''torej, mark, zdi se, da o meni veš kar precej, jaz pa o tebi bore malo,'' je spremenila temo in se zopet zazrla vanj. ''povej, si po kakem naključju kak serijski morilec ali kaj podobnega? bi se te morala bati ali ti lahko zaupam, da si čisto prijeten gospodič?'' pomežiknila mu je in upala, da bo stvar dojel kot šalo, ne pa kot neke vrste zasliševanje. čeprav je bilo kaj takega vsekakor dobro vedeti, tega res ni mogla zanikati. ''no, da razbijem led: jaz sem novinarka, ki s pridom izkorišča dejstvo, da ji služba dovoljuje lenarjenje, '' je odrecitirala kot kaka sramežljiva osnovnošolka, nato pa se je znova zasmejala.