Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.
ashes to ashes
svet, kot ste ga poznali, ne obstaja več. vojna med angeli in demoni se je razplamtela do te stopnje, da je bilo življenje skorajda izbrisano iz obličja zemlje. le nekaj pripadnikov človeške vrste je še ostalo in si poiskalo zavetje v kraju, kamor ne more stopiti noga nadnaravnega bitja. pridruži se bitki za obstanek in pomagaj svoji vrsti, da prevzame vajeti v svoje roke in nadvlada ostale vrste!
forum ashes to ashes je rapid fire rpg. vaša sporočila naj bodo kratka, jedrnata, kvalitetna in predvsem - hitra (rapid). dolžina prispevkov načeloma ni omejena - so pa zaželjeni prispevki, ki niso daljši od 400 besed in so zapisani v čim krajšem času.
team
spotlight
currently happening: oakbrook fundraising:PRIJAVE best of july 2013:NOMINACIJE
Število prispevkov : 320 Reputation : 37 Join date : 11/04/2012 Age : 26 Kraj : new orleans
Naslov sporočila: cafe du monde, Ned Apr 29, 2012 10:09 pm
[Only admins are allowed to see this image]
alexys harvey
Število prispevkov : 23 Reputation : 5 Join date : 16/06/2012 Age : 23
Naslov sporočila: Re: cafe du monde, Sre Jun 20, 2012 5:38 am
you're thinking's so complicated
i've had it all up to here but it's so overrated love and hated wouldn't trade it love me jaded hey jaded there ain't no baby please when i'm shootin' the breeze with her when everything you see is a blur and ecstasy's what you prefer
alexys je bila že naveličana pogovorov z svojimi oboževalci. nekateri so bili vsaj toliko vljudni, da se jo najprej povabili na akvo, nato pa izbruhnili. in drugi? napadli so jo že na ulici, ji zastavljali takršna in drugačna vprašanja ter jo spraševali za mnenje o kakšni knjigi, kako zgledajo in vse te dolgočasne zadeve. toda ta oboževalka je bila zelo vljudna, zato je alex za spremembo povabilo na kavo le sprejela. in danes je tako čakala, sedeč na stolu ob neki mizi, ki je stala pri razgledu na zunanje okolje, in nestrpno pogledovala na uro. manjkala je le še ena minuta do dogovorjenega časa. in oboževalka se je ravno zadnji trenutek prikazala, se ji nasmehnila in sedla poleg nje. toda nekaj je bilo narobe. alex je bila začudena. zakaj se ji je zdelo dekle tako zelo znano? skušala se je spomniti, če jo je morda še kdaj videla. verjetno na kakšni ulici, je na koncu sklenila, ampak še preden bi misel dokončala, ji je pred očmi švignila podoba svojega odseva v ogedalu. ni si morala, da ne bi primerjala-rjavi lasje, podobne poteze. "pozdravljena, moje ime je alexys harvey," je na koncu le izdavila-komajda. "ti pa si..." njene besede so zamrle v vrvežu ulic in avtomobilov, ki so se peljali mimo. "se slučajno od nekje poznava?" je nato vprašala, čeprav je lahko kar pričakovala odklonilni odgovor. na hitro je še enkrat preletela oboževalko. dolgi, rjavi lasje, morda skoraj istega odtenka, modre oči. alex je imela zelene... ki pa so bile v določeni svetlobi rahlo podobne modri. nič za to. neznanka je imela lepo postavo, bila je vitka in kar visoka, toda kaj za to. pač običajen videz. veliko deklet je bilo podobnega izgleda. toda poteze... alex je neopazno stresla z glavo. morala se je zbrati, verjetno bo sledilo postavljanje vprašanj in morda podpisovanje kakšne njene knjige. ni hotela izpasti neumno in zmedeno. kdo ve, kaj bi se lahko znašlo v časopisih. kar lahko si je zamišljala naslove: 'mlada pisateljica izpadla zmedeno' in podobne. takoj, ko pa je alex zasledila, da se je le zamotila z drugimi mislimi, so se prejšnje spet pojavile. ni si morala pomagati, da ni obžalujoče zavzdihnila. pa je bila razbita tista zbranost, ki jo je dobila. poskušala je pozorno pogledati oboževalko, seveda ji to ni uspelo prav dobro. še vedno je verjetno zgledala rahlo zmedeno... "torej, kaj naj bi bil namen tega srečanja?" rjavolasa pisateljica je trznila ob svojem hladnem, odločnem, samozavestnem glasu. so bile to slučajno sanje?
for amazing avery van der woodsen. here is 409 words just for you,
carley everett angels walk among us
Število prispevkov : 83 Reputation : 9 Join date : 21/05/2012 Age : 27 Kraj : new orleans, lousiana;heavens
Naslov sporočila: Re: cafe du monde, Čet Jun 21, 2012 10:57 pm
[Only admins are allowed to see this image]
[Only admins are allowed to see this image]
my amazing alexys
[Only admins are allowed to see this image] cafe du monde
dejansko ti ni treba brati vsega, sploh prvi odstavek ampak najina povezavica mi je tako všeč, da sem se čisto razpisala about 1400 words
vse je bilo popolno. do trenutka, ko se je v nabiralniku prikazal tisti časopis; do trenutka ko ga je oče odprl in do trenutka ko je omahnil iz njegove roke. sledil je klic, nato glasen prepir po telefonu. očetov mrk obraz in jezno izgovarjanje besed. takšnega avery ni poznala. prekinil je in telefon je obležal na polici. neznana številka je piskala v enakomernem zaporedju. oče je izginil iz hiše. stopila je do police, kjer je ležal telefon. vzela ga je v roke in pritisnila tipko kliči. nikoli se ni vtikala v očetove zadeve. pa ji je bilo večkrat žal da se ni. na telefon se je oglasil ženski glas. avery je samo nemo poslušala kako je ženska misleč , da je na telefonu njen oče izgovarjala težke besede. hripav, obupan in jezen glas je kričal v telefon. ničesar ni razumela. tvoja hči je. to je bilo dovolj, da je razumela čisto vse. da je razumela preveč, kot bi smela. stavek ji je odzvanjal v glavi še dolgo zatem ko je prekinila. prebledela je. roka je omahnila telefonska slušalka je padla po tleh po tleh. svet se je porušil. zatem so sledili kriki. maminega kričanja in joka in očetovega obupanega govorjenja. avery je pri vratih poslušala, kar ne bi smela a je imela pravico vedeti kaj se dogaja. telo se ji je treslo zato se je z rokami trdno držala podboja vrat, da ni omahnila po tleh. vsaka očetova beseda je bila kot ostro rezilo v srce. z vsako besedo je bil bližje k resnici. a z vsakim korakom, ki je bil bližje resnici je košček trdne vezi med družino izginil. ni mogla verjeti, da so vsa ta leta živeli v taki laži. njeni starši so bili zmeraj povsem odmaknjeni. za njih ni bila nikoli zares hčerka. ampak le modni dodatek, ki ga pospraviš, ko ga ne potrebuješ več. kljub vsemu je bil to močan udarec. bila je jezna. a ni vedela ali naj bo jezna na očeta, ki je prevaral družino in do tega trenutka molčal ali ker je nedolžni ženski naredil otroka potem pa neodgovorno nosil posledice. in kdo so sploh ti ljudje? kdo je ženska in kdo je izgubljena hčerka?ko že ni mogla več poslušati svari, ki so parale njeno srce in uničevalo družino je stekla v kuhinjo, kjer se je vse začelo. s tal je pobrala časopis in ga obrnila. slika dekleta. s prsti je zdrsela čez barvno fotografijo. v vsem valu napetosti in nerazsodnosti jo je nekaj zmotilo. pisateljica zdaj ustvarja v new orleansu. tukaj. ni vedela ali je to samo naključje, zagotovo pa je vedela nekaj drugega. za vsako ceno jo mora najti.
z hitrimi koraki je hodila čez mesto. dogovorjena je bila. z alexys harvey. to je bila ena izmed podrobnih informacij, ki jo je uspela odkriti o dekletu, katere prihod in prepoznavnost v medijih so privršali dolgo prikrito resnico. poiskala je vse koristne informacije. glede nato, da je bila alexys le korak oddaljena ni bilo ravno težko. pobrala je vse članke, pokupila vse knjige in povprašala vsakogar, ki bi jo utegnil poznati. vsaka najmanjša malenkost je prišla prav njeni detektivski podvigi so vodili že tako daleč, da je avery imela občutek, da je vse skupaj že psihopatsko. njena soba je bila polna alexys harvey, edina misel, ki jo je prevevala noč in dan je bila alexys harvey. medtem, ko se je njena mati trudila sestavljati koščke razbite družine v celoto je avery poskušala poiskati tisti košček sestavljanke, ki je pravzaprav uničila njeno družino. po mnogih neuspelih poskusih je naposled le vzpostavila kontakt z njo. sicer je bil tudi klic in dogovor, da se srečata le del njenega velikega načrta za katerega pa si ji žal ni niti približno sanjalo, kako ga bo izpeljala. za začetek si je izmislila, da njena oboževalka in ji napletla nekaj lažnih informacij, da sta se dogovorili da se bosta sestali. pravzaprav je bilo to edino, kar ji je vdanem trenutku padlo na pamet. vsaj delovalo je , saj je revica ne vedoč, kaj se bo v resnici zgodilo nasedla. a najbrž je že večkrat imela opravke s takimi ljudmi, čeprav se avery ni niti sanjalo ne kakšna je, kako bo sploh odreagirala. imela polno glavo vsega in želela se je osredotočiti nato, kako bo zadevo sploh začela. z roko si je šla med svoje goste lase in si jih spela v čop. na nosu so ji tičala velika sončna očala, ki so prikrili podočnjake, ki so bili posledica neprespanih noči v zadnjih nekaj dneh. sonce je neusmiljeno žgalo na njeno kožo vročini, ki se je dvigala pa ni bila videti ne konca ne kraja. v glavi se ji je pletlo na tisoče misli. najprej je imela občutek, da se ji bo zmešalo. sicer je imela občutek, da izbrala ravno pravi, dan in bi morala počakati še nekaj časa ter vse stvari naprej urediti pri sebi. sicer pa kako bo alexys normalno povedala resnico, ko pa še sama ni dojela dejstva, ki je obrnil življenje na glavo. rečeno je sovražila vse skupaj. za nekaj dni je svoje delo pustila, da se je lahko posvetila rečem, ki so jo najbolj razžirale. v valu čustev se sploh ni zavedla, kdaj je prispela do kraja kjer sta bili dogovorjeni. cafe du monde ni obiskovala pogosto pravzaprav ga skoraj nikoli ni obiskovala pa vendar.
takoj jo je prepoznala. rjavolasa deklina. v resnici je bila še bolj podobna očetu, kot na sliki. a najbrž je bilo vse samo zato, ker je vedela, da mora iskati očetove poteze. v želodcu jo je zvilo. a zdaj ne sme zbežati. tako ali tako jo je alexys že opazila. tako, to je to. globoka je vdihnila. načrt brez načrta prosim deluj!!! si je dejala v mislih. počasi se je približala neznanki. a nekaj je bilo hudo narobe tudi ona je avery gledala presenečeno in neobičajno. druga v drugo sta zrli, kot da se poznata a nobena od njiju ni vedela od kod. ko se je alexys končna le prestavila ji je avery kar se da veselo ponudila roko. » avery van der woodsen!« se je predstavila in sedla poleg nje. očala ki jih je nosila je snela in jih vtaknila v torbico. » kaj? ne mislim , da se ne. prav zagotovo se ne.« je šokirano izdavila. na prvi pogled se je prestrašila, da jo je prepoznala, da je vedela, da sploh obstaja polsestra. kar zvilo jo je b mislih, na to. vsi trenutki in čas, ki sta ju obdajala so bili tako nenavadni tako nevsakdanji. pogledovali sta druga. nemo sta se opazovali ne vedoč, ki se drugi roji po glavi. a avery je po glavi rojilo samo eno. kako naj za vraga začne. » hhh veš v resnici … nisem prišla zato, kar sem rekla da bom, v resnici nisem … tvoja oboževalka.« počasi je pogoltnila slino. upala je le lahko, da bo alexys ostala in jo poslušala do konca. v najslabšem primeru bo zbežala stran. » nisem zato, kar se izdajam. nisem tvoja oboževalka. » »ne razumi me napak všeč so mi tvoje knjige, pravzaprav so mi resnično všeč ampak … dejstvo je, da nisem zato tu.« ljubi bog kako je bila zmešana. saj še sama ni verjela kaj se dogaja kako ji bo potemtakem verjela punca, ki je sploh ne pozna. » vse, kar te prosim je da me poslušaš, kar boš storila potem je tvoja odločitev a… vem, da zveni vse skupaj noro sploh se ne poznava ampak …« lase, ki bili speti v je razmršila in jih spela na tilniku. strah jo je postalo. zazrla se je v tiste zelene oči. nedolžne. ji naj zamolči in jo pusti, da srečno živi naprej ali naj ji ove resnico in uniči življenje. »moški, ki mu praviš oče ni tvoj pravi oče.« udarilo je. z močno silo je čutila kako je udarilo ko je sila stekla skozi njo v alexys, ko je izrekla tisti dve besedi. iz njenih ust se je slišalo še bolj pretresljivo. a morala je povedati. tako grozno ji je bilo. želela si je da je sploh ne bi bilo tu. ni bilo pravično s tem bi se moral ukvarjati njen oče ne pa ne ona, ki ima najmanjšo zvezo s tem. alxysinega odziva sploh ni hotela videti a prepričana je bila, da se je tudi tako kot njej začel podirati svet. » drugače povedano … polsestri sva. « te besede so ji šle stežka z jezika. vse je bilo tako nejasno, tako pusto. preteklosti in prihodnost nista več obstajali zdaj je obstajala samo še sedanjost.
the code was made by: mayu aka [color:c5cc=000000][Only admins are allowed to see this link]
Nazadnje urejal/a avery van der woodsen Pet Jun 22, 2012 7:17 am; skupaj popravljeno 1 krat
alexys harvey
Število prispevkov : 23 Reputation : 5 Join date : 16/06/2012 Age : 23
Naslov sporočila: Re: cafe du monde, Pet Jun 22, 2012 6:08 am
you're thinking's so complicated
i've had it all up to here but it's so overrated love and hated wouldn't trade it love me jaded hey jaded there ain't no baby please when i'm shootin' the breeze with her when everything you see is a blur and ecstasy's what you prefer
ko ji je ta avery rekla, da v resnici ni njena oboževalka in da je tam zaradi nečesa drugega, je alexys že vstala in se namrščila. lahko bi pričakovala. verjetno kakšna novinarka. ko pa jo je rjavolaska nasproti nje prosila, da je edino, kar jo prosi, da jo posluša, je alex s previdnimi gibi sedla nazaj na stol. nekaj je bilo v zvezi s to avery. kar ji je povedala naslednje, je rjavolaso pisateljico presenetilo, pretreslo. toda skoraj jo je zajel val sreče. njen oče ni pijan, zadrogiran daniel? in potem ji je avery povedala še tisto drugo stvar... alex je nenadoma naredila najbolj nenavadno stvar v življenju. vstala je, stopila do sogovornice in jo močno objela. ni ravno normalno videti zelo znanega pisatelja, ki se nekomu kar vrže v objem in se zraven smeje zaradi sreče. objem je trajal še trenutek in potem se je končal. alex je sedla nazaj na svoje mesto. "zdaj pa mi povej vse, prosim,... sestrica," seveda je bila pisateljica navajena imeti brate in sestre ter polsestre in polbrate... še pred nekaj leti je imela dve sestri in tri brate, ter pa dva polbrata in polsestro po očetovi strani. en brat in ena sestra sta kmalu po prelomnici njenega življena skrivnostno izginila, druga sestra je šla za kurbo, medtem ko je drugi brat nadaljeval s šolo in se tretji obesil. rahlo nenavadna družina. ni vedela, kaj se je zgodilo z njeno polsestro in dvema polbratoma. zato je bilo lepo, da je spet videla nekoga, ki je bil njene krvi. vsaj tako je bilo rečeno. upala je, da je resnica.
vedno je verjela, da je njena mama dokaj lepa morgan, čistilka. vedno je verjela, da je njen oče pijan in zadrogiran daniel, brez službe. vedno je verjela, da so vsi njeni bratje in sestre res bratje in sestre-in da so njeni polbratje in polsestra res polbratje in polsestra-averyin prihod je vse spremenil. zdaj so bili njeni bratje in sestre polbratje in polsestre, polsestra in polbratje pa sploh niso bili v sorodu z njo-če so bile vse besede resnične. seveda je alex prijala tudi pohvala na njene knjige... toda drugo je bilo pomembneje. "no?" potrpežljiva alex, le v kaj se je spremenila... naenkrat je bila vsa nestrpna, da bi slišala averyno zgodbo. avery ji je bila všeč. če je podobneje pogledala, je bilo dekle res podobno alex sami. kako je morala biti alex podobna njenemu očetu? ne... mama ji je vendar vedno govorila, da v njej vidi svoje in danielove poteze. nikoli ni omenila drugega moškega. in z alex sta bili vedno odkriti druga z drugo. kaj pa, če je avery lagala? in vse to sploh ni resnica? alexina nepotrpežljivost je izpuhtela. sreča in veselje tudi. prav tako navdušenost. pogled se ji je zmračil, obrvi namrščile... ni morala vedeti, če je vse resnica ali laž.
for half-sister avery, here is 467 words only for you. in moram dodati, da je tudi mene navdušila tale najina povezavica. na žalost zadnje čase zelo malo spacam skupaj, sorry,
carley everett angels walk among us
Število prispevkov : 83 Reputation : 9 Join date : 21/05/2012 Age : 27 Kraj : new orleans, lousiana;heavens
Naslov sporočila: Re: cafe du monde, Ned Jun 24, 2012 9:33 am
avery van der woodsen je napisal/a:
[Only admins are allowed to see this image]
[Only admins are allowed to see this image]
my amazing alexys
[Only admins are allowed to see this image] cafe du monde
1.174 words sploh ni panike se je čist ql tudi js imam kdaj takšne dneve ali mesece sicer pa sorry mene za tako dolgovezenje in , ker si malce dlje čakala
avery ni poznala ne sestrske ne bratske ljubezni. edino le, kar je sestavljalo družino sta bila njena starša a avery je z leti sprejela tudi dejstvo, da si je v resnici edinole sama družina. odnos, ki ga je imel s starši nikoli ni bil prav družinski. mogoče pa je bilo dejstvo, da je bila aelxys njena polsestra nekaj dobrega v njenem zmešanem življenju. mogoče pa je potrebovala sestro, ki jo bo primarna držati v sedanjosti in avery ne bo več na prihodnost gledala kot na edino stvar v življenju. ali pač? pravzaprav je želela na vse skupaj pogledati s čim bolj dobrega nazornega kota. čeprav se je še predobro zavedala, da je prihod vseh teh stvari uničil njeno družino, ki v pravem pomenu besede nikoli ni bila zares družina. avery jo je presenečeno pogledala, ko se je alexys na obrazu izrisal olajšan pogled, ko ji je razložila, da njen oče ni njen pravi oče. vsekakor ni pričakovala, da bo tako mirno odreagirala, zagotovo je imela občutek, da bo odreagirala vse prej kot olajšano. to ji je marsikaj povedalo. zagotovo ni preveč marala očeta. pravzaprav kakor se je lahko spomnila je v njenih knjigah našla marsikaj koristnega .vsaj do zdaj pa se ni poglabljala v njeno življenje, ki je bilo zlito na papir. zagotovo pa ji ni bilo posuto z rožicami vsaj po uvodu sodeč. ko je alexys povedala, da sta polsestri in ji razložila bistvo vsega je bila prepričana, da ji ne bo verjela. vendar je samo vstala in jo objela. avery je presenečeno potrebovala nekaj kratkih sekund, da je dojela, kaj se je pravzaprav zgodilo. svoje roke je oklenila okoli njenih ramen in jo močno stisnila k sebi. prevzel jo je prijeten občutek. tako domač poln topline in ljubezni. ustnice so se ji razpotegnile v velik nasmešek ko je čutila,da alexys ni bila prav nič jezna. vsaj ne tisti hip. » oprosti! tako mi je žal za vse. za vse, kar se je zgodilo.« ji je nežno šepnila na uho. tako ji je bilo hudo ob vsem tem. čeprav se je zavedala, da ni kriva nobena od njiju. a vseeno je avery prevzel nenavaden občutek krivde, saj je bila hči krivca. mu bo sploh lahko, kdaj še pogledala v oči mu bo sploh še kdaj lahko rekla oče a tisto , kar jo je najbolj žrlo bo lahko on njej še kdaj pogledal v oči, ji bo sploh kdaj še rekel hčerka, ki je nikoli zares imel. vendar kako lahko imaš nekaj kar nisi nikoli imel? kar nisi hotel imeti. občutek topline objema je trajal in avery si je zaželela, da se nikoli ne bi končal. ko so alexysine roke popustile je s tem izginil tudi trenutek ujet v času. sestrica. sestrica jo je poklicala. avery je rahlo priprla oči in se je presenečeno potih zasmejala. ni mogla verjeti svojim ušesom. vedno si je želela, da bi jo nekdo tako poklical. zdaj jo je vendar je bilo vse skupaj v povsem drugačnih okoliščinah, kot je pričakovala. bolj bi morala paziti, kaj si je želela. želela si je pravo sestro ali brata. samo to in ne razsutega življenja. pogovor je zaplaval v drugačne vode, kot je pričakovala. obdajali so jo mešani občutki. pričakovala je, da se bo alexyis razjezila jo obsodila za lažnivo in izginila iz lica mesta. ni je razumela ni je mogla razumeti. bila je navdušena nad vsem, kot, da je to nekaj najlepšega. kot, da je čudovita novica, da izveš, da so ti, ki jim praviš družina vsa ta leta lagali v obraz. da tvoj oče ni tvoj oče in, da je tvoj oče popoln neznanec in za povrh vsega še neznanka tvoja polsestra. avery bi bila vse prej, kot vesela. pa saj tudi drugače ni bila. ni bila jezna na alexys in mogoče je bilo še to nekaj dobrega, da je dobila sestro. a vseeno. vse se ji je spremenilo. ves pogled na svet. nase. ona se je spremenila. kaj če je vse, kar je poznala ena sama velika laž. da je smisel življenja le v nečem, kar bodo doživeli le nekateri. a mogoče pa je bilo za alexys to resnično nekaj najlepšega, kar si je zgodilo. mogoče pa njeno življenje bilo v pravem razsulu in je bila to svetla točka v njenem življenju. resnico je hotela vedeti. alexys je želela vedeti resnico. povedala ji bo, čeprav bo sama trpela a pravico ima vedeti kdo je pravzaprav. »hhh povedala ti bom, kar vem, kar sem slišala in kar so mi povedali ampak …« ni mogla dokončati stavka. glas jo je puščal na cedilu. ni ji bilo težko priznati resnico alexys. tečko ji je bilo priznati resnico sebi. bila je razpeta med toliko možnostmi, ker so ji vajeti nad svojim življenjem popolnoma ušle pod nadzora. ni vedela ne kaj naj misli in ne kaj naredi. » moja starša sta veliko potovala …« jima bo sploh kdaj rekla starša. nikoli ni premišljevala o teh stvareh. zdaj pa se ji je vse vračalo, zdaj pa je ogromno premišljevala. » …in jasno, da še vedno ampak… nič ne vem ne kam sta šla ne kaj sta tam počela, ker razumeti moraš eno stvar nikoli nismo bili, kot … družina« pogled je usmerila v sklenjene roke. nikoli ni nikomur govorila o svojem življenju na tak način. vsi so jo poznali, kot malce prismuknjeno deklino, ki bi jo v srednjem veku najverjetneje obtožili čarovništva. » nikoli se nismo o ničemer pogovarjali … potovala sta po vsem svetu in enkrat ju je pot zanesla v južno Ameriko tisti čas sta poslovala z starejšim gospodom … ne spomnim se kako se že piše« njegovega priimka si nebo nikoli zapomnila. » … kjer je delal tvoja mama in moj oče in ona« glas se ji je počasi začel tresti. celo telo se je treslo. z dlanmi si je objela lica in globoko zavzdihnila, da je lahko nadaljevala. » zagledala sta se drug v drugega in tisti kratki čas bila skupaj. seveda sta se morala mama in oče kmalu vrniti in oče je vse skupaj zamolčal in na vse pozabil. tvoja mam naj bi ga čez nekaj mesecev klicala in mu povedala, da je rodila otroka. njegovega otroka. moj oče … ni si želel škandalov, zato je vse skupaj zanikal in pustil. pustil, da je tonilo v pozabo. vse se je pozabilo. do dne, ko si prišla v new orleans do dneva, ko moj oče prebral tvoj članek in ugotovil, da si tu. bil je prepričan, da si prišla z namenom, da bi ga poiskala, samo … prestrašil se je. poklical je tvojo mamo in govorila sta. recimo, da sta govorila. potem je odšel. vse skupaj sem videla in tvojo mamo klicala nazaj. mislila je, da je še vedno moj oče in tako sem izvedela delček resnice. kasneje je oče vse priznal in ko sem ugotovila, da si tu … sem te morala poiskati.« in našla jo je. in še bolj je bilo vse skupaj noro, kot si je predstavljala. noro do konca.
the code was made by: mayu aka [color:2391=000000][Only admins are allowed to see this link]
alexys harvey
Število prispevkov : 23 Reputation : 5 Join date : 16/06/2012 Age : 23
Naslov sporočila: Re: cafe du monde, Tor Jun 26, 2012 8:36 am
you're thinking's so complicated
i've had it all up to here but it's so overrated love and hated wouldn't trade it love me jaded hey jaded there ain't no baby please when i'm shootin' the breeze with her when everything you see is a blur and ecstasy's what you prefer
alexys je prikimala. želela je vedeti, kako to, da je avery sploh njena polsestra-njena mama, morgan, je morala nekaj zakuhati. "žal mi je," se je nasmehnila ob averyni pripombi o tem, da z njenima staršema niso bili kot družina. "pri meni je bilo podobno-oče je bil pijanec in se je drogiral, medtem ko ga mama sploh ni marala. poleg izginule sestre in izginulega brata imam samo še sestro, ki je kurba, in brata, ki na srečo dokaj lepo živi. tretji brat se je obesil," odkašljala se je. "ozroma so bili moji bratje in sestre. zdaj so polbratje in polsestre. poleg tega naj bi imela tudi dva polbrata in polsestro, s katerimi pa očitno nisem v krvnem sorodstvu," melodično se je zasmejala, kot bi pravkar odkrila nekaj čudovitega. "južna amerika? da, tam sem preživela vse otroštvo. peru. ni lepše dežele kot peru. morda bova nekoč skupaj obiskali mamo... ona bi te zagotovo sprejela. vesela je, da sem srečna, in tudi ona bi bila srečna zaradi nečesar, zaradi česar sem srečna jaz," nasmehnila se je-res je bila zelo prepričana, da bi morgan avery prav lepo sprejela. "stari gospod? misliš tistega starega abdiela?" alexina mama je delala pri gospodu abdielu, ki je bil star, toda zelo prijazen-večkrat je njej in njenim bratom in sestram dal kakšne slaščice, kadar so prišli pomagat mami. rjavolasa pisalka je neopazno trznila. še vedno se bo morala navaditi, da so njeni bratje zdaj polbratje in sestre polsestre. "članek?" je nejevoljno rekla alex. "pa ne v tistem časopisu, kjer se vedno norčujejo iz mene in mojega življenja?" šele takrat je opazila averyno nervoznost in se ji pomirjujoče nasmehnila. "oprosti, to je bilo verjetno res težko povedati," je dejala. "poleg tega, pametna krinka, da se skriješ pod oboževalko. čeprav priznam, da nisem niti posumila, da si kdo drug," za trenutek je premišljevala, nato pa se nasmehnila, zopet. novo polsestro bo sprejela tako domače kot je sprejemala neštetokrat svoje polbrate in polsestre-nekoč, zdaj je izvedela, da si sploh niso v sorodu. "morave proslaviti," je rekla in dvignila roko. seveda se je takoj primajala natakarica, ki jo je očitno že prepoznala redno stranko. "želite, gospodična harvey?" je vprašala in poblisnila z očmi proti avery. "dve tortici zame in za mojo polsestro, prosim. zame vanilijevo," pogledala je proti polsestri. "kateri okus boš ti?" bila je res posebna priložnost in škoda bi bilo, če je ne bi proslavili. ne dobiš polsestre kar vsak dan. alex ni dvomila, da se bo kmalu lotila pisanja drugega dela knjige o svojem življenju-in v njej bo zagotovo opisovala, kako je spoznala avery, kako je bila razkrita resnica. kako je ugotovila, da bratje in sestre niso več bratje in sestre, temveč polbratje in polsestre-in da ni z osebami, ki jih je imela prej za polbrate in polsestro, sploh v sorodu. kako jo je to razveselilo. in, seveda-pisala bo tudi o proslavi, pa čeprav bo še tako majhna.
for half-sister avery, here is 478 words only for you. in-oh-zgleda, da se moj navdih postopoma vrača!
carley everett angels walk among us
Število prispevkov : 83 Reputation : 9 Join date : 21/05/2012 Age : 27 Kraj : new orleans, lousiana;heavens
Naslov sporočila: Re: cafe du monde, Ned Jul 01, 2012 8:45 am
[Only admins are allowed to see this image]
[Only admins are allowed to see this image]
my amazing alexys
[Only admins are allowed to see this image] cafe du monde
1006 words just for my lovely alexys, sorry za dolgo res dolgo čakanje ampak preprosto nisem imela neke inspiracije za pisanje kljub naijini amazing povezavici
v vsem navalu čustev, ki so vanjo butali neusmiljeno, kot morski valovi so se ji po glavi razpletali dvomi. pravzaprav je ugotovila, da ona tista, ki je preživljala težko otroštvo , če bi zdaj, ko je poznala še temačnejši plati življenja še lahko reklo temu tako. a kljub temu je bilo to zanjo najtežje, ker slabših stvari ni poznala. » saj je v redu … mislim ni tako grozno, kot se sliši. samo nismo bili ravno ustvarjeni drug za drugega. čeprav smo bili po moralnih načelih družina smo si že od nekdaj preveč različni, da bi res lahko bili prava družina. ampak imeli smo mir drug pred drugim, nismo se prepirali …« ob mislih na svojo družino je ni obšel prijeten občutek topline, kot bi jo po vsej verjetnosti moral pač pa prazna, hladna in sebična čustva, ki so jo včasih razjedala. razmišljanje o tem kaj je prav in kaj ni prav in ali je kriva njeni starši ali ona sama, da je vse skupaj tako, kot je; je že zdavnaj pustila za sabo. posebej, ko so prišli v new orleans, kot je lahko svobodno zadihala in se predala sama sebi. ugotovila je, da je nesmiselno razglabljati o stvareh, ki ne bodo nikoli razjasnjene, ki sploh nimajo tehtnega razloga. če ji je življenje namenilo tako usodo tudi prav. sprejela jo je. pravzaprav ni razmišljala in se obnašati, kot, da so družina do trenutka, ko je izvedela za očetova dejanja. v takih primerih so se obnašali, kot družina a tudi tokrat je avery, kot vselej igrala le stransko vlogo. » oprosti. ne meni je žal … jaz … nisem vedela« presenečena je bila, ko je o svoji družini in preteklem življenju govorila, kot bi govorila o enem izmed najlepših krajev na svetu, ki jih je pravkar obiskala. navdušeno in povsem . avery je čutila rahel občutek krivde, ker je bl alexys tista, ki je imela težko družinsko življenje in slabe izkušnje. averyino razkritje pa je situacijo se samo poslabšalo. sestre in bratje so njene polsestre in polbratje, eden se je obesil skratka ni imela ravno občutka, da bi bilo še slabše. a alexys je iskreno rečeno povedala vse v šali. tudi avery se je diskretno zasmejala, ker se ni hotela norčevati iz stvari, ki so vsekakor tako ali drugače zaznamovali sestrino življenje. » ljubi bog… vse skupaj noro« samo tiho je prepletla svoje prste z prameni las, ki so ji padali preko hrbta in globoko vdihnila suhoparen zrak pomešam z različnimi vonjavami. alexys je bila vse prej, kot si je predstavljala. še posebej zdaj, ko jo je vse skupaj le zabavalo » … in smešno« [/color] [/b]
občudovala jo je. občudovala kako je govorila o svoji mami in o južni ameriki. očarana nad vsako besedo, ki je bila prežeta z ljubeznijo matere in hčere . rada jo je imela in ni je obsojala. svoje mame. tudi avery je ni. nikogar ni. na starša je bila jezna, zato, ker sta se tako nezrelo obnašala v danem trenutku, da se je avery zdelo, da je sama ravnala še najbolj zrelo in odgovorno in bo morala zagovarjati dejanja staršev. « si se sem preselila… zaradi družine?« ni hotela biti vsiljiva le smo nekaj iskrenih odgovorov. nenazadnje sta bili le sestri. vsekakor pa je bilo čutiti in slišati, da je alexys več, ko navdušena nad svojim krajem in zato je gotovo imela tehten razlog, da ga je zapustila. » zelo rada bi spoznala tvojo … ampak ne vem če bo ravno navdušena nad mamo… saj jo razumem … kako boš pa imel rad hčerko nekoga, ki ti je uničil življenje« življenje, ki je bilo že tako, do konca zafurano. vesela je bila in hkrati ne ravno prijetno navdušena. hotela verjeti alexys ni pa hotela verjeti sebi in svojim dvomom če jo bo njena mama res sprejela. po drugi strani pa jo je tudi alexys presenetila in zakaj ne bi dala možnosti njeni mami. ženski, ki je v telefonskem klicu najbrž spravila iz sebe vse, pred čemur si je leta in leta morala zatiskati oči in molčati. razumela je. » oh ja stari gospod saj niti ne vem kdo je reciva, samo da je gospod abdiela.« moški in poslovni partner njenih staršev, ki prav zagotovo ni bil in nikoli ne bo več poslovni partner. razlogi so bili povsem logični. edino, kar se je avery od tistega časa se spraševala je bilo, če je ta stari gospod vedel za neljubi pripetljaj. » iskreno rečeni sploh ničesar nisem brala, sicer pa pustijo naj pišejo verjamem, da ti ni lahko vendar saj veš kakšni so novinarji znanim osebam ustvarijo povsem drugačno življenje od tistega pravega.« ob mislih na vso njeno detektivsko delo ji je šlo nasmeh zdaj ko je bilo rečeno vsega konec a takrat je bilo hudo predvsem zaradi tega, ker je morala najti osebo, ki je sploh ne pozna po vrhu vsega je bilo to njena polsestra in če izpostavimo dejstvo, da bi bilo to delo nekoga, ki je usposobljen zato in ne nekoga, ki se spozna na knjige, zgodovino in mite bi bilo vse skupaj precej lažje. » oh tisto… saj še sama nisem zares vedela kaj počnem in mimogrede nočeš vedeti, kako je bilo« proslavljanje nečesa, kar ti je spremenilo življenje na ek čuden način je že samo po sebi nenavadno. avery ni vedela česa naj se veseli. da je njen oče še večji kreten, kot je bil do zdaj ali da ima polsestro. osebo, ki je v resnici krasna, pogumna in močna ženska, ki je v življenju že doživela marsikaj. a avery je na vse skupaj gledala veliko bolj črnogledo, kot alexys. ona je v vsem skupaj videla nek smisel. svetlo točko njenega življenja. avery je bila svetla točka. nekaj kar ji je spremenilo življenje. na boljše. vsaj tako je predvidevala. samo nasmehnila se je. » isto bom…« v nekem trenutku je bila vesela, da se je to zgodilo, da je spoznala njo … vse a tega ni izrekla na glas, ker bi bile te besede izrečene na glas še vedno pretežko zanjo. upala pa je, da je z nasmehom povedla vsaj nekaj.
the code was made by: mayu aka [color:293c=000000][Only admins are allowed to see this link]
[/quote]
alexys harvey
Število prispevkov : 23 Reputation : 5 Join date : 16/06/2012 Age : 23
Naslov sporočila: Re: cafe du monde, Ned Jul 01, 2012 9:58 am
you're thinking's so complicated
i've had it all up to here but it's so overrated love and hated wouldn't trade it love me jaded hey jaded there ain't no baby please when i'm shootin' the breeze with her when everything you see is a blur and ecstasy's what you prefer
"zakaj sem se preselila?" je zamišljeno vprašala alexys. "new orleans me je že od nekoč navdihoval. o njem sem brala o mnogih knjigah. zadnje čase sem bila bolj na slabem s svojim pisanjem in nisem morala veliko spacati skupaj. pisala sem nepovezano brez ideje in smisla. sama izguba časa," namrdnila se je. "potem pa sem v roke spet vzela knjigo iz otroštva, usode foxovih-vse se dogaja v new orleansu. kar brez nadaljenega premišljevanja sem kupila vozovnico in se znašla tu," zasmejala se je. "mama si je celo malce oddahnila, ko sem odšla. ni ji bilo ravno prijetno, ko so se pred našo hišo zgrinjali novinarji in oboževalci," nato pa se je alex zresnila in še naprej poslušala avery. "ne razumeš. moja mama je močnejša, kot si misliš. tvojemu očetu ni pretirano zamerila... kako pa naj bi. srečna je že samo, ker me ima in kot sem že rekla prej-tudi njo bi osrečevala oseba, ki osrečuje mene. moja mama je tako zelo... nesebična. dobra duša. ko je oče-daniel-začel piti in se drogirati, ji je strlo srce. toda zdaj živi lagodno življenje in je srečna," zamišljeno je prikimala ob naslednji pripombi. "torej proslavive zdaj in živive za ta trenutek-že jutri se lahko vse podre," zasmejala se je in natakarica je že v naslednjih nekaj minutah prinesla dve vanilijevi tortici, jima zaželela dober tek in se odmajala stran. alex je vzela plastično vilčko, zapodla v tortico in si v usta ponesla dokaj velik kos... in zapredla kot kakšna zadovoljna mačka. "še boljša je kot ponavadi," je pripomnila. "kakšna se ti zdi?" ko sta jedli, je zavladala tišina in alex je z očmi preletela že dobro poznan prostor. njen pogled je bežno zdrsnil čez stensko uro, a naenkrat je temnolasko zajela panika in pogledala je proti uri. kazala je pet minut do štirih popoldne. "zamujam!" vstala je, še enkrat hitro pogledala proti uri, nato pa ji je pogled zdrsel na avery. "moram iti, neka urednica revije za slavne pisatelje hoče narediti intervju z mano," na hitro je sestro poljubila na lice, samo bežno. "lahko bi šle na kakšno kosilo," je predlagala. "jutri ob enih popoldne imam čas. kaj praviš na tisto restavracijo, ki jo imenujejo tonijeva italjanska restavracija? nekajkrat sem bila tam, odlično hrano strežejo," za trenutek je premolknila, da je zajela sapo. "torej, zdaj pa moram pohiteti. se vidiva, sestrica!" odhitela je do vrat in ostalo je še toliko časa, da se je obrnila in pomahala-nato pa izginila na ulicah new orleansa.
for half-sister avery, here is 409 words only for you. kakor smo se zmenile, lahko nadaljuješ [Only admins are allowed to see this link]
carley everett angels walk among us
Število prispevkov : 83 Reputation : 9 Join date : 21/05/2012 Age : 27 Kraj : new orleans, lousiana;heavens
Naslov sporočila: Re: cafe du monde, Sre Jul 04, 2012 6:34 am
[Only admins are allowed to see this image]
[Only admins are allowed to see this image]
my amazing alexys
[Only admins are allowed to see this image] cafe du monde
okoli 900 besed in očitno se moja inspiracija vrača, kljub podlegom vročine, sicer pa nadaljevanje najdeš [Only admins are allowed to see this link]- za forumski dogodek, ko bo spisan seveda, to ba upam, da čim prej najkasneje jutri
selitev v povsem drugačen svet avery ni bil tuj. zanjo je bil to najboljši trenutek njenega življenja. najbolj osvobajajoč trenutek, ki ga je kdaj doživela. čeprav še vedno ne ve natančnega razloga zakaj so se sploh preselili je bila to edina pametna odločitev, ki so jo starši naredili v življenju. edina za kar jim je hvaležna, a čeprav tudi edina, ki jih je še bolj ločila. a nikoli ni obžalovala niti ene same stvari, ki jo je naredila odkar so v new orleansu. vse je življenje je jemala tako preprosto, tako spontano, če seveda izvzamemo njene raziskovalne podvige o prihodnosti. a to je del njena življenja vedno je bil in vedno bo. z konicami prstom se je dotaknila obrvi in zamišljeno sledila alexysinim besedam. včasih si je želela, da bi se tu znašli ljudje z istim razlogom, kot se je ona, ker bi bilo vse skupaj najbrž drugače. čeprav na nek način je tudi ona tako kot alexys tu našla navdih za svoje strastno raziskovanje in študij, ki ga povezuje s tem, kar počne. če je dobro pomislila se njuni poti nista toliko razlikovali. ali pač. vsekakor je bilo pisanje knjig veliko lažje, kot pisanje o nečem za kar te imajo že tako ali tako za zmešanega in še povrh vsega se po načelih ne obeta nič dobrega, kar stvar še dodatno zakomplicira. » jaz sploh nisem vedela, da obstaja. dokler nismo prišli sem.« sama sebi se je norčavo nasmejala. to je samo še potrdilo dejstvo, kako odsotna od resničnega sveta je bila. in to samo zaradi staršev, ki niso sposobni opravljati naloge, ki so ji na nek način izbrali sami. »torej si življenje posvetila pisanju. to je super« pisanje. povsem enaka stvar a povsem drugačna vsebina. no avery ni ravno pisala romanov ali življenjskih zgodb tako kot alexys zato je bilo vse skupaj še toliko vznemirljivo. všeč so ji bile razburljive, spontane in drugačne stvari. takšne, kakršna je bila sama. vendar je bila zelo vesela za alexys, da ni podlegla grozotam svojega življenja ampak je našla način, da izraža svoja čustva, ki jih je doživljala in se tako ali drugače zagotovi službo, ki ji daje kruh do konca življenja. avery je svoje življenje posvetila prihodnosti in svojim odkritjem a po premisleku alexys še ni bila pripravljena, da bi ji lahko razkrila, kaj počne. če ji seveda sploh, kaj bo. sicer pa z drugimi besedami bo zabušila življenje zaradi prebranih knjig in njenemu prepričanju, da je vse to res. » presenetljivo, nisem vedela, da lahko na tako hitro zasloviš, sicer pa bi se v tem primeru strinjala s tvojo mamo.« usta je razpotegnila v nakremžen nasmešek. kako debelo se je zlagala. no na nek način. ne bi prenesla pretirane pozornosti. a vsaj tista majhna drobcena želja, da bi ji verjeli. za hip se je nagonsko nagnila nazaj in presenečeno pogledala alexys. » oprosti. saj nisem mislila tako. samo rekla sem, kar je bila po telefonu slišati zelo zelo jezna. oprosti če sem se zmotila.« knjige ne sodi po platnicah. oziroma v tem primeru ne sodi človeka po osebnosti, ko ga najdeš v najslabšem trenutku, kar ga ima. avery se z mamo ni pretirano obremenjevala. predvsem zato, ker ji je bil en neljubi dogodek dovolj za vse življenje. saj bi se soočila z njo. alexys je imela rada in če je želela, da se spoznata a očetovih dejanj ne bo nosila na svojih ramenih in odgovarjala posledice. »veš kaj očetu bom povedala, da sem te spoznala. vseeno mi je kaj bo rekel.« se je namuznila odločena,da ji je le malo mar za posledice, predvsem pa bo to storila tudi če alexys ne bi bila najbolj navdušena. žal. očetu bo le dokazala, da niso vsi, kot oni. grešni kozli, ki se potuhnejo ob vsakem razkritju njihovih laži. ničesar ne more spremeniti. ne to, da ve resnico, da je našla alexys in niti tega sta postali prijateljici. potrebovala je nekaj časa, da si je zbistrila glavo ob njeni izjavi. še prej pa ji je natakarica po nos pomolila tortico. avery komaj neslišno dejala hvala. in mirno opazovala sestrino početje ob tem pa še vedno premlevala njene besede. » ja seveda! nikoli ne veš kaj se bo zgodilo. nikoli.« se je dokaj navdušeno nasmejala. ona je vedela. vedela je, da se lahko jutri vse spremeni. a kaj i se zgodilo, če bi samo za en samcat dan malce spremenila zadevo. uživala ob danem trenutku ob nobenih skrbeh za jutri. posnemala je alexysino dejanje in še sama zapičila v torto. njen okus jo je pomiril. [b » slastna je!« [/b] se je navdušeno zasmejala, kot majhen otrok. kako prekleto je imela alexs prav saj je že v naslednjem trenutku ugotovila, da zamuja in med govorjenjem lovila sapo, da je prišla do zraka. avery ji je z očmi, komaj sledila, saj še vedno ni dojela, da je konec čarobnega trenutka. » zamujaš? oh saj ni problema veš ti kar … pojdi.« je zamahnila avery z roko, čeprav si je želela, da ji ne bi bilo treba iti. vendar alexys je imela obveznosti razumljivo, saj se ji ni niti sanjalo, da bo srečalo njo in se bo vse zakompliciralo. » ja, ja seveda! se vidima!« je še sama komaj dojemala nenaden izbruh. alexys je, kot vihar izginila. ko je avery sploh dokončno dojela, kaj se dogaja je že ni bilo več. pojedla je do konca in plačala. ostala je še nekaj časa do sončnega zahoda. vsekakor pa si ni niti v sanjah mogla predstavljati, da bo doživela, dan, kot je bil ta. vreden življenja.
the end
next chapter will be [Only admins are allowed to see this link]
the code was made by: mayu aka [color:7722=000000][Only admins are allowed to see this link]