Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.
ashes to ashes
svet, kot ste ga poznali, ne obstaja več. vojna med angeli in demoni se je razplamtela do te stopnje, da je bilo življenje skorajda izbrisano iz obličja zemlje. le nekaj pripadnikov človeške vrste je še ostalo in si poiskalo zavetje v kraju, kamor ne more stopiti noga nadnaravnega bitja. pridruži se bitki za obstanek in pomagaj svoji vrsti, da prevzame vajeti v svoje roke in nadvlada ostale vrste!
forum ashes to ashes je rapid fire rpg. vaša sporočila naj bodo kratka, jedrnata, kvalitetna in predvsem - hitra (rapid). dolžina prispevkov načeloma ni omejena - so pa zaželjeni prispevki, ki niso daljši od 400 besed in so zapisani v čim krajšem času.
team
spotlight
currently happening: oakbrook fundraising:PRIJAVE best of july 2013:NOMINACIJE
Število prispevkov : 16 Reputation : 4 Join date : 18/05/2012 Age : 30
Naslov sporočila: o'donnell, ruth adrianne Sob Maj 19, 2012 1:10 am
[Only admins are allowed to see this image] ruth adrianne o'donnell
twenty-two | louisiana, new orleans | student of medicine | heterosexual | rosie huntington whiteley
i'm coming on like a hurricane, my lightning's flashing across the sky. you're only young but you're gonna die, i won't take no prisoners won't spare no lives.
[Only admins are allowed to see this image]
"bojim se smrti. od nekdaj me je spremljala, od nekdaj je čakala na vsakem ovinku za mano ter občutek imam, da bo le zdaj, zdaj stegnila tiste mrze, blede roke, na katerih je že koža obupala proti meni ter me vzela s seboj. res me je strah. oh, sedaj sem izpadla strahopetna? nisem ne, le nekako imam še travme iz ranega otroštva, ko sem izgubljala vse po vrsti. začelo se je z mojim psičkom, ki ga je pri petih letih povozil avto in takrat je bil tisto, na kar sem bila najbolj povezana, nisem mogla razumeti, zakaj je umrl ter jokala sem dan za dnem, vendar s časoma sem se sprijaznila, da odide, da podari mesto drugim. vse v redu in prav. nato pa je komaj štiri leta za njim sledila smrt očeta, naslednje leto pa že sestre. oče je umrl za pljučnim rakom, sestra pa v nekih čudnih okoliščinah, v katere se nikoli nisem poglabljala, saj je smrt tako ali tako preveč bolela. ostala sem le jaz in mati, ki pa tako ali tako ni vedela, kaj naj z mano. nekoč mi je dejala, da me je poimenovala ruth zato, ker se ji je to ime zdelo trdno, bila je prepričana, da mi bo to pomagalo v življenju. no, lahko vam zagotovim, da mi ime nič ne pomaga, vendar naj nadaljujem. torej ja, po njihovi smrti se je mama dokaj hitro zlomila, jaz pa sem bila le deset letna deklica, ki jo je bilo naenkrat na smrt strah dejstva, da bi umrla. pa ne samo jaz, tudi mama, maček, ki je živel pri nas, čeprav je bil sosedov ali mogoče tista prijazna gospa iz vasi, sošolec v šoli, poštar, ki nam je vsako jutro prinesel časopis, bilo kdo. bila sem res v pravi paroniji za nekaj let, po eni strani sem pazila na mamo, da ne bi ostala še brez nje, da se ji ne bi popolnoma skisali možgani, po drugi pa prepričevala sebe, da še ne bom umrla, da je pred mano še veliko let življenja. tako sem vsakič preden sem šla spat razmišljala o temu in naenkrat sem pred očmi začela dobivati nova vprašanja- kaj se z nami zgodi po smrti, bom preprosto izginila, ali ruth o'donnell ne bo nikoli več obstajala? obremenjevala sem se s tem vprašanji dan za dnevom, zapirala sem se vase pred svetom, tolažbe iskala v knjigah ter v tem, da sem skrbela za matero. zunanji svet zame ni obstajal. obstajal je le moj strah, obramba pred njem ter moje dolžnosti. ne vem, če sem kdaj v bistvu prišla iz tega, če sem kdaj prišla k sebi ali je v meni le skrita neka skrinjica, ki čaka na eksplozijo, ko bo zraven prišla iskrica. vem le, da sem s časoma to potlačila na stran, začela sem se obnašati kot normalno dekle, ki je končalo osnovno šolo ter odločila sem se, da v srednji začnem na novo. še vedno sem živela za knjigami, vendar počasi sem se vračala v realen svet, po eni strani skrbela za mamo, po drugi pa tudi zase, saj nisem morala odraščati med štirimi zidovi, le pri meni in mami. odločila sem se spoznavati nove ljudi, se odpreti, vsaj tisti navidezen jaz, ki sem si ga sproti izmišljevala, postajala sem neka odprta, nasmejana oseba, katera v meni sploh nikoli ni obstajala. vendar kot da je pomembno. prišla sem med ljudi, postala sem družabna in nisem bila več le čudakinja za knjigo. pri mojih osemnajstih, ravno takrat, ko sem postala ponosna lastnica vozniškega izpita, pa se je zopet zgodilo nekaj, kar bi uspelo odpreti mojo skrinjico, vendar nekaj je preprečilo, da se to ni zgodilo. ne še. torej, naj ostanem na zadevi z izpitom- vozila sem se z avtom, ki je ves še dišal po novem ter barva na njem je dala jasno vedeti, da je prebarvan pred kratkim. bila sem tista, ki je rada imela glasbo na glas, kakor da končno živim tisto življenje, ki sem ga hotela. dokler iz ničle se ni na cesti pred mano prikazal moški ter v tisti hitrosti sem ga zbila. bila sem vsa panična, nisem vedela kaj naj naredim, kako naj se premaknem, ali naj zapeljem naprej ali naj stopim iz avta, preprosto sem potrebovala trenutek, da pridem k sebi. in naslednje kar sem naredila ter stopila iz avta, kolikor hitro sem mogla ter stekla k njemu, da vidim kakšna je situacija. sledila je praksa vseh mojih znanj iz prve pomoči ter reševalci, ki so kasneje prišli, so rekli, da sem mu s tem rešila življenje. najbrž. v bistvu... ko so ga odpeljali v bolnico, nisem nikoli več slišala nič o njemu, noben ni poznal njegovega opisa, noben ni vedel zanj. bil je neznanec, o katerem svet ni slišal, jaz pa nisem vedela ali sem ga ubila ali ne. vendar vedela pa sem nekaj- vedela sem, kaj hočem početi v življenju. reševati človeška življenja. vrniti smrti milo za drago, kdaj tudi njej vzeti kakšno življenje iz rok, kakor ga je ona nam, zavedam se, kako so ta življenja v bistvu pomembna, naenkrat sem čutila željo, da pomagam pri njihovem reševanju, da rešim čim več ljudi ter prijaznost, dobrota in vztrajnost, je bila pri tej zadevi glavni adut. ter sedaj sem tu. v zadnjem letu študija medicine, z močno voljo in vztrajnostjo, da bom postala zdravnica in reševala človeška življenja. ker smrt nima pravice, jemati nedolžnih."
[Only admins are allowed to see this image]
my name is TAMS! and i'm 8TEEN years old. i'm in the rpg business for 4-5 YEARS years, you can also find me under the name of NONE YET.
[Only admins are allowed to see this image] credit to [Only admins are allowed to see this link] and [Only admins are allowed to see this link].
lysander al-naradef fallen angel
Število prispevkov : 268 Reputation : 66 Join date : 11/04/2012 Age : 30 Age : unknown / 33
Naslov sporočila: Re: o'donnell, ruth adrianne Sob Maj 19, 2012 1:28 am
