Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.
ashes to ashes
svet, kot ste ga poznali, ne obstaja več. vojna med angeli in demoni se je razplamtela do te stopnje, da je bilo življenje skorajda izbrisano iz obličja zemlje. le nekaj pripadnikov človeške vrste je še ostalo in si poiskalo zavetje v kraju, kamor ne more stopiti noga nadnaravnega bitja. pridruži se bitki za obstanek in pomagaj svoji vrsti, da prevzame vajeti v svoje roke in nadvlada ostale vrste!
forum ashes to ashes je rapid fire rpg. vaša sporočila naj bodo kratka, jedrnata, kvalitetna in predvsem - hitra (rapid). dolžina prispevkov načeloma ni omejena - so pa zaželjeni prispevki, ki niso daljši od 400 besed in so zapisani v čim krajšem času.
team
spotlight
currently happening: oakbrook fundraising:PRIJAVE best of july 2013:NOMINACIJE
Število prispevkov : 268 Reputation : 66 Join date : 11/04/2012 Age : 31 Age : unknown / 33
Naslov sporočila: the promenade, Ned Maj 06, 2012 8:29 pm
[Only admins are allowed to see this image]
grace daniels to them these streets belong
Število prispevkov : 73 Reputation : 11 Join date : 22/05/2012 Age : 30 Age : 23
Naslov sporočila: Re: the promenade, Pet Maj 25, 2012 1:32 am
this was written for CYMILLE, there's about 600 words and yeah, it's kinda lame. :/
bil je čudovit, sončen dan, tako značilen za to mesto. sicer je bilo pasje vroče, a to je niti ni tako zelo motilo, pravzaprav je v tem celo uživala. in, kar je bilo še boljše, na voljo je imela prosto popoldne. nasmešek na njenem obrazu se je občutno razširil in za trenutek je umaknila pogled iz ceste, da je radio nastavila nekoliko bolj naglas. oboževala je pesem, ki so jo ravnokar začeli vrteti in v srečna, kot je bila, si je začela navdušeno pomrmravati. namenjena je bila k obali in ko je zavila na pravi odcep se je kar naenkrat znašla v obupnem prometnem zamašku. ošinila je uro na telefonu, nato pa nejevoljno zavzdihnila. pametna, kot je bila, se je na cesto odpravila nekaj čez tretjo popoldne, ko se je tri četrtine prebivalcev new orleansa odpravljalo iz službe proti domu in je bila gneča pravzaprav logična. naslonila se je nazaj na sedež avtomobila in si šla z roko skozi lase, potem pa se končno sprijaznila s tem, da bo naslednjo uro ali več preždela v avtu. nekaj minut si je dala opraviti z radiem, da je poiskala svojo najljubšo postajo in glasbo nato navila še bolj naglas, nato pa je s pritiskom na gum povzročila tudi spuščanje strehe na avtomobilu. širok nasmešek je znova našel svoje mesto na njenih ustnicah, kajti prav zaradi pomične strehe je oboževala svoj avtomobil. sicer je bilo potrebnih nekaj let in veliko odpovedovanja, da si ga je lahko privoščila, vendar nakupa ni obžalovala niti za trenutek. uživala je, ko ji je veter med vožnjo mršil lase in jo ob enem tudi prijetno hladil v vsej tej vročini. kolona se je po polžje pomikala naprej, kar je bilo strašno dolgočasno. bila je že tik pred tem, da seže po telefonu in se loti igric, ko so se avtomobili pred njo končno pričeli pomikati nekoliko hitreje. olajšano je zavzdihnila, ko je tudi sama pohodila plin in je v laseh znova začutila vetrič. oh ja, resnično je sovražila čakanje, ne glede na to kje ali kako, stanje v vrsti jo je stalno spravljalo v slabo voljo. do obale je nato potrebovala le še nekaj minut in nato še nekaj časa, da je našla parkirno mesto. v načrtu je imela pohajkovanje ob morju, morda kavo ali pijačo ter za konec še obisk trgovinic, ki jih je ob morju kar mrgolelo. preden je zaklenila avto je dvignila streho, nato pa se je najprej napotila do starbucksa po enega izmed tistih božanskih ledenih čajev, ki so jih pripravljali. hvalabogu ni bilo velike gneče in je bila na vrsti relativno hitro. glede na popularnost kavarne se je ob kriznih dneh znalo zgoditi tudi, da si na kavo čakal več kot en uro. z naročenim v roki se je nato odpravila na sprehod po glavni promenadi, kjer je po kakšne pol ure zasedla eno izmed sicer redno zasedenih klopc in se zatopila v lastne misli. toliko vsega se je zgodilo, od kar se je preselila sem in bila je tik red tem, da se ji zmeša. od kar je tista ženska izjavila, da je pravzaprav maxine ali kdorkoli že je k njej vedno pristopil kdo, ki jo je poznal, ona pa ni imela pojma, koga ima pred seboj oziroma kaj se sploh dogaja. zmedeno je zmajala z glavo nad okoliščinami, v katerih se je znašla in skrknila nov požirek ledenega čaja, ko je na ramenu začutila roko. ozrla se je in za seboj zagledala dekle z nedoločljivim izrazom na obrazu, nekaj med zmedo in veseljem. in ellie je ta izraz do sedaj več kot dobro razumela – dekle jo je očitno poznalo. ''lahko kako pomagam?''
Nazadnje urejal/a ellison menora Ned Maj 27, 2012 10:46 pm; skupaj popravljeno 1 krat
cymille de light dancing like the flames
Število prispevkov : 111 Reputation : 10 Join date : 19/05/2012 Age : 24
Naslov sporočila: Re: the promenade, Pet Maj 25, 2012 7:04 am
this was write for journalist, ellison menora. here is 411 words.
"maxine..." je presenečeno dahnila cymille, ko je zagledala staro prijateljico. seveda je stopila k njej. ko je spregovorila, je imela celo maxinin glas. toda to je bilo nemogoče... "toda... nemogoče... saj si bila vendar pogrešana v orkanu katrina!" ni vedela, kako je sploh lahko spravila te besede iz sebe, toda to je rekla. tam je sedela, kot se ne bi nič zgodilo. maxine kengsey, ki je bila nekoč njena najboljša prijateljica. maxine kengsey, ki je bila pogrešana v orkanu katrina, ki je zajel new orleans pred nekaj leti. to dekle je zgledalo kot maxine. rjavi lasje so se ji usipali po hrbtu, malce daljši kot ponavadi. govorila je kot maxine, toda to ni bil tisti rahlo zlobni nasmešek, ki ga je ljudem rada podarila maxine. in tudi značaj ne bi ustrezal. "saj si maxine kengsey?" je skušala preveriti. zgledala je kot maxine, toda hkrati je bila cym neznana... drugačen nasmešek, drugačen značaj. spremembe so bile razvidne, če si samo dobro pogledal. toda bila je res... čudna. malce prejšnje maxine, malce zdajšnje maxine. bilo je čudno. nenavadno. "no? si maxine kengsey?" nekaj časa ni dobila odgovora. "kaj si v orkanu katrina izgubila spomin ali kaj?" je nato zavzdihnila. to je bilo možno... morda. "no, če je tako, me sploh ne spoznaš. cymille alaire de light, če ti kaj pomeni. nekoč sva bili najboljši prijateljici," se je na hitro predstavila, enkrat za spremembo celo z celotnim svojim imenom. cymille alaire de light. ta alaire je bil čuden pridevnik... cym ga ni redno uporabljala. toda tokrat je želela, da se je maxine spomni... če je bila maxine. toda že odkar je izginila, ni rjavolasa balerina o njej slišala popolnoma ničesar, razen to, da njenega trupla niso našli. samo to. in še to naj ne bi bil popolnoma točen podatek. če je to bila maxine, je morala veliko prestati. ali pa je bila njena dvojnica, ona samo po videzu in je bila maxine še vedno pogrešala. seveda bi cym raje sprejela prvo možnost... če se maxne potem ne bi spremenila in bi ostala tista opravljivka, rahlo zlobna, kot jo je poznala že od nekdaj. ko je cymille čakala na odgovor, je svoje noge preprosto postavila v prvo pozicijo. nato pa je postopoma prešla še v drugo pozicijo in nenazadnje v tretjo, že težjo kot prvi dve. nezavedno pa je kmalu zdrsnila seveda tudi v četrto in na koncu še peto, najtežavnejo. toda še vedno jo je težilo, kaj bo odgovorila maxine-če to je sploh maxine.
Nazadnje urejal/a cymille de light Sob Jun 02, 2012 5:00 am; skupaj popravljeno 1 krat
grace daniels to them these streets belong
Število prispevkov : 73 Reputation : 11 Join date : 22/05/2012 Age : 30 Age : 23
Naslov sporočila: Re: the promenade, Pon Maj 28, 2012 3:49 am
this was written for CYMILLE, and there's about 500 words.
bila je trdno odločena, da ne bo pokazala, kako hudo ji gre celotna stvar že na živce, a ko je na dekletovem obrazu zapazila isti izraz, kot že vsaj tridesetkrat prej, je zavzdihnila. tega je imela že pošteno dovolj – kaj ljudje, ko slišijo, da se je v mestu pojavilo dolgo izgubljeno dekle, res ne morejo poslušati do konca in si zapomniti še dejstva, da je očitno izgubila spomin? zmajala je z glavo in še enkrat globoko vdihnila, da se je pomirila, nato pa zazrla v dekletov obraz, ki ji je bil popolnoma neznan. ''narobe.'' je odvrnila na dekletovo jecljanje in se obrnila k njej. ''elllison menora.'' se je predstavila začudeno opazovala dekle pred seboj, ki je bilo zaradi ugotovitve, da zre v nekoga, ki bi naj bil domnevno mrtev, dobesedno drgetalo. sklonila je pogled in zavila z očmi, nato pa se ozrla nazaj k temnolaski in se trudila, da ne bi zabrusila česa nesramnega. in dejstvo, da tega še ni storila, je bilo pravzaprav samo po sebi velik dosežek, kajti te stvari so ji šle že tako na živce, da je včasih hotela samo kričati, dokler je ne bi vsi pustili pri miru. ''kot sem že rekla, ne nisem maxine.'' je povedala glasneje, kot bi bilo potrebno, nato pa molčala za trenutek ter nekoliko tišje odgovorila ''oziroma, vsaj ne več.'' rahlo se je nasmehnila, da ne bi dekletu dala povoda za jezo, nato pa nadaljevala. ''bingo! vsaj nekomu se je posvetilo! moram reči, da si prva, ki je sploh pomislila na to možnost!'' je dejala, v njenem glasu pa sta se mešala iskreno presenečenje in sarkazem. edino vprašanje sedaj je bilo še, če bo dekle dejansko dojelo, kaj so te besede pomenile, kajti večina ni. večina ljudi, ki jih je srečala in so se odzvali podobno kot temnolaska ob njej, je potem začela naštevati, kaj vse sta počeli ali počela, če je šlo za moškega, skupaj in od kje vse sta se poznali in pričakujoče gledala, kot bi pričakovala, da se ji bo ob tem odkritju razkrilo vse, kar je v tistem hurikanu pozabila. a se ji seveda ni in ljudje so bili potem prav butasto razočarani. mislim, halo? leto dni je preživela na psihiatrični bolnišnici, kjer je najboljši zdravniki niso mogli pripraviti do tega, da bi se spomnila, potem pa mimo priskaklja neka blondinka in misli, da se ji bo vse razkrilo samo zato, ker ji bo povedala, da sta v srednji šoli skupaj hodili k telovadbi? oh ja, zelo verjetno. ''noe, nič.'' je ob naslednjih besedah zgolj skomignila z rameni, nato pa, da ne bi izpadla tako nevljudna in odrezava, dekletu podala roko. ''me veseli.'' se je prisilila v nasmešek med opravljanjem te vljudnostne geste. za nekaj trenutkov je nastopila nerodna tišina in zdelo se je, da rjavolaska, podobno kot ostali, pričakuje, da se bo zdaj ker sredi lepega vsega spomnila. ob tem jo je znova prijelo, da bi zavila z očmi, a je namesto tega raje zapolnila nerodno tišino. ''torej… cymille… s čem se ukvarjaš?'' morda pa ji bo dekle konec koncev celo všeč.
cymille de light dancing like the flames
Število prispevkov : 111 Reputation : 10 Join date : 19/05/2012 Age : 24
Naslov sporočila: Re: the promenade, Sob Jun 02, 2012 9:54 am
this was write for journalist, ellison menora. here is 414 words. prvi post po tem, ko sem bila spremenjena v demonko. nisem sploh vedela, če ga bom lahko spravila skupaj : ) p.s.: saj ni nič narobe, če je zdajle cym še človek? kakor vem naj bi se to dalo,
"ellison menora?" se je z cymillinih ustnic izvil presenečen, rahlo popačen glas. "si prepričana?" vprašanje je bilo obotavljivo, kot cym sploh ne bi hotela vprašati. naslednje besede so bile kot led. ali bolje ledena voda, ki se ji je usula čez glavo. njena bivša najboljša prijateljica je v orkanu katrina izgubila spomin? ni se spominjala niti tega, da sta bili nekoč najboljši prijateljici? super. brez da bi se zavedala, je cym postajala celo rahlo sarkastična. "plešem..." je odvrnila rjavolasa balerina. "študentka baleta sem," ni bilo težko se spomniti, da so s plesom prihajale tudi meglice. svetle in temne... dobre in slabe. zopet je nastala tista nerodna tišina, v kateri nobena od sogovornic nista morali reči nič. no, vsaj ne nič pametnega. cym ni bila prepričana, kaj naj reče. naj začne naštevati, kaj vse sta z maxine skupaj počele? ne, to bi bilo neumno. in kaj ji je še ostalo? naj ostane tiho, pridno, dokler jo maxine spet ne ogovori? ellison, se je opomnila cymille. ime ji je ellison, ne maxine. maxine je mrtva... na nek način, cym pa seveda ni bila takšnega karaktertja, ki bi kar molčal in čakal. "s čim pa se ukvarjaš ti... ellison?" ime je bilo neznanka. in malo težje ga je bilo uporabiti, ker je rjavolasa balerina v njej videla svojo bivšo najboljšo prijateljico. vsaj enkrat sem jo še videla, je rahlo sarkastično pomislila cym. rahlo! postajala je vse bolj in bolj sarkastična. kako neumno! "nekoč... ko si bila še maxine... mislim, da si rada pisala," je še obotavljivo dodala. to je bilo res, na pol. takrat je rada pisala. maxine. nekoč. in zdaj je bila namesto nje tu ellison menora, vitka temnolaska. ki na nek način, po karakterju, ni bila preveč podobna maxine kengsey, ki je bila rahlo zlobna opravljivka. in ellison? nasmejana, očitno dobrega srca. cym se je zdelo, da se v tem času ne bosta razumeli tako zelo dobro kot nekoč. morda bosta postali sovražni druga do druge, morda pa ne. toda cym je lahko kar čutila, da tista tesna ovezava med njo in maxine, verjetno med njo in ellison ne bo več obstajala. ellison ni bila maxine. to bi si morala cym zapomniti. da je trenutno brez prijateljev, edina, ki ji stoji ob strani, pa je grace. njena mentorica pri baletu, na slabem glasu, toda do rjavolaske vedno prijazna in potrpežljiva. in potem je bilo tukaj še nekaj sorodnikov, naprimer xixe skylight. in njena pokojna teta carmen. in morda še kdo, ki se ga ni spominjala.
grace daniels to them these streets belong
Število prispevkov : 73 Reputation : 11 Join date : 22/05/2012 Age : 30 Age : 23
Naslov sporočila: Re: the promenade, Pon Jun 25, 2012 9:55 am
this was written for CYMILLE, and there's about 500 words. i am terribly sorry ker sem tako pozna, ampak sem imela kritično pomanjkanje navdiha, hope you don't mind. (:
spet. spet ta presenečen glas in pogled, ki je govoril 'očitno-je-s-teboj-res-nekaj-narobe'. in znova ji je kri zavrela v žilah ob tem, da so ljudje zadnje čase vsaj enkrat na dan podvomili o njenem duševnem zdravju. potrebnih je bilo kar nekaj globokih vdihov, da je lahko mirno odgovorila na temnolaskino vprašanje, a ji je uspelo. ''kar precej. vsaj glede na to, da je to ime na moji osebni in da je vsa pošta, ki se znajde v mojem nabiralniku naslovljena na to ime.'' ne glede na to, kako mirna se je trudila biti, pa si preprosto ni mogla pomagati, da iz njenega glasu ne bi vel sarkazem. v naslednjem trenutku, ko je videla, kako je zmedo v dekletovih očeh nasledil hlad, pa je jezo zamenjalo nekakšno sočutje, za katerega ni imela pojma, od kod se je vzelo, niti kaj je počelo tukaj. a kar naenkrat je bila jezna sama nase, ker je bila z dekletom tako osorna, vse dokler ji na prvi pogled mila rjavolaska ni sarkazma vrnila v enaki meri in ellisonina kri je znova vzbrbotala. kot, da bi ona morala vedeti, da je dekle balerina? hja, pravzaprav bi res morala. to in še tisoče drugih stvari, njena glava pa preprosto ni delovala in namesto spominov je bilo vse, kar je lahko našla zgolj oglušujoča črnina, tema, ki jo je vedno bolj vlekla vase in grozila, da jo v celoti požre. ''or, res?'' je odvrnila in nevihto, ki je divjala v njej potisnila na stran. ''moram reči, da sem od nekdaj občudovala plesalce. jaz verjetno ne bi imela dovolj trdne volje, da bi se odpovedala toliko stvarem.'' poskušala se je vživeti v dekletovo kožo in navezati stik, a ko se je nadnju znova zgrnila tišina se je zdelo, da je prepad med njima preveč globok. očitno se je morala resnično spremeniti, če jo je sedaj nekdanja najboljša prijateljica gledala s take distance, da jo je skoraj bolelo. ''neumnica.'' je pomislila sama pri sebi ''le zakaj bi te bolelo, ko pa dekle prvič vidiš?'' kar je bilo res, a občutek je ostal in le še povečal razdaljo med njima. naslednje cymilline besede so jo zadele še globje in grozile, da bodo uničile zid, ki ga je v zadnjem mesecu bolj ali manj spretno postavila okoli sebe. dekle jo je očitno res poznalo, kajti od kar se je zavedala same sebe je oboževala pisanje. bilo je edini način, na katerega je lahko iz sebe spravila vse slabe stvari, edina stvar, ki jo je v tistih groznih prvih mesecih ohranjala prisebno in dovolj močno, da je preživela. ''ja.'' je dejala z zlomljenim, hripavim glasom in se nato odkašljala, da bi prekrila, kako zelo si je pravzaprav gnala k srcu. ''vedno sem rada pisala. pravzaprav sem novinarka.'' prekrižala je dlani na prsih in pogled usmerila nekam med bližnje stavbe, samo, da ji ni bilo treba zrti v dekle, ki je bilo nekoč bojda njena najboljša prijateljica. kdo bi si mislil, kaj lahko naredi čas, tudi iz tako močnih vezi. ''je… je zelo težko?'' je obotavljivo vprašala in pogled končno dvignila k cymillinim očem. ''ples? ali je vredno vseh muk in odpovedovanj?''
cymille de light dancing like the flames
Število prispevkov : 111 Reputation : 10 Join date : 19/05/2012 Age : 24
Naslov sporočila: Re: the promenade, Tor Jun 26, 2012 9:11 am
this was write for journalist, ellison menora. here is 412 words. it's alright,
cymille se je zasmejala ob ellisoninem odgovoru na vprašanje, če je prepričana, če je res ellison. za šalo je vzela tudi naslednjo pripombo... tokrat o plesalcih. "če nimaš trde volje, ti preprosto ne more uspeti," sveta resnica; cym je z leti postajala vse bolj trmasta, brez tega sploh ne bi zmogla. "ples, če je vreden vseh muk in odpovedovanj?" zasmejala se je-že veliko ljudi jo je vprašalo popolnoma isto vprašanje, mogoče z rugačnim oblikovanjem besed, toda z istim pomenom. "da, balet je vreden vseh muk. je moje življenje... balet je zame kot dihanje, kot pitje vode. nekaj naravnega pač..." skomignila je z rameni. balet je bilo njeno življenje in vse, za kar je živela, je bil balet. preprosto, pa vendar tako čustveno. če lahko to opišemo s temi besedami. "kaj pa ti? novinarka? zanimivo." nasmehnila se je. "je pisanje vredno vseh muk, ki jih pretrpiš-če jih sploh kaj?" vprašanje je bilo zanimivo; vsaj rjavolasi balerini se je zdelo tako. kaj sploh pretrpiš, če se v življenju odločiš samo za tisto, kar bi res rad počel, kar je del tvojega življenja, kot je dihanje? nekateri ne trpijo veliko muk. pisatelji so lahko debeli ali vitki... itak samo pišejo in se večinoma sploh ne prikažejo iz svojih hišk. vse dneve lahko jedo čokolado in uživajo. športniki? verjetno niso veliko trpeli, razen to, da so bili po koncu vseh vaj izmučeni in zadihani. in baleti plesalci, kot cym? pomanjkanje prostega časa. razgibavanje več ur in nato še več ur plesne ure. strogi učitelji, ki hočejo, da si popolen. če se telo ne razvije dovolj, te izključijo. če stopala in prsti ne postanejo dovolj močni, da držijo skorajda celotno težo telesa, te izključijo. morda imaš preveč kilogramov. nekatere cymine součenke so se že nagibale k anoreksiji, medtem ko so druge že postajale rahlo okrogle. balet ni za šibke, je pomislila cym. pleše lahko vsak; toda balet je umetnost, in potem se je zazrla v ellison, kot se ne bi bilo nič zgodilo. kot da ne bi odkrila nekaj, kar še ni točno vedela o baletu. grace bi ji rekla, da je napredovala za stopničko, da je izvedela nekaj novega, svežega. grace je že zagotovo vedela, kar se je cym pred očmi prikazalo danes. grace ji je bila vedno v veliko podporo. podpirala jo je, nenehno in brez zadržkov. podobno kot njena pokojna teta carmen. brez carmen verjetno sploh ne bi plesala, nikoli se ne bi naučila, kako biti dovolj močna. kako si izoblikvoati telo in duha.
sebastian de angelis
Število prispevkov : 16 Reputation : 1 Join date : 12/07/2012 Kraj : chicago, illinois
Naslov sporočila: Re: the promenade, Ned Jul 15, 2012 12:28 am
for: echo ; here is 785 words; notes: hope it's not to boring. začetki mi ravno ne gredo in začenjanje pogovorov z neznanci.
še preden je vstal, je v glavi izoblikoval prvi dokument, ki ga je moral spisati čez dan. oziroma ni šlo za dokument, le za poročilo nekega izsledka. odkar se je odločil ostati v mestu in odpreti svojo pisarno, saj mu je bilo mesto preveč zanimivo, da bi ga lahko zapustil, so ponudbe za delo kar deževale. obupane mame in očetje so s slikami hodili k njem in ga prosili naj napne vse svoje moči in jih usmeri v iskanje njihovih izgubljenih otrok. nekateri starši so prepričani, da so njihovi otroci še živi, čeprav imajo dokaz o njihovi smrti. ker se je tudi sam pri svojem prvem primeru v mestecu uštel, vsako smrt še enkrat preišče. včasih najde drobceno sled, ki ji nato sledi kot majhen kužek igrački, ki jo vlečeš pred njim. glede na svojo perfekcijo se včasih začudi, da začenja nove primere, še preden konča stare. vedno si je zadal cilj, da preišče primer, ga zaključi in šele nato odpre novega. v tem mestu pa je vse postavljeno na glavo. tisti, ki bi morali biti mrtvi, hodijo po zemlji in včasih nenapovedano izginejo in se nato zopet vrnejo. mesto resnično spremljajo nepojasnjeni primeri. toliko misli se mu je podilo po glavi, ko je še vedno sedel na robu postelje. kavbojke so ležale preprosto zložene na stol, ki jih nato spretno oblekel čez spodnjice. odšel je v kuhinjo in si skuhal hitro instant kavo. odkar je prišel, si ni vzel toliko časa, da bi kupil pravo, mleto kavo, kaj še le, da bi jo imel čas pripraviti. skodelico si je postavil na pisalno mizo in sedel na stol ter izravnal hrbtenico. zdajšnja pisalna miza je bila dovolj velika za delo doma. preveč denarja bi moral vložiti v nove prostore pisarne, kar pa si, čeprav z zadovoljivo plačo, ni hotel privoščiti. denar še vedno pošilja svoji mlajši sestrici v chicago. naslonil se je na mizo polno lepo zloženih papirjev in si pomel oči. kot po navadi je delal pozno v noč. srknil je požirek kave in si tobak zvil v cigaretni zvitek. že lep čas je kadil tobak za zvijanje in ni ga imelo, da bi prešel nazaj na cigarete. cigaretni tobak, je bil po njegovem mnenju presuh. na novo zvita cigareta pa je prijetno dišala, okus pa je bil še boljši, saj je bil tobak svež in namočen. naredil je nekaj dimov in se zakopal v delo. popoldne je odbila ura pet, ko je svoje misli odklopil od dela in se sprehodil do okna. njegovo delo je potekalo zelo rutinsko. pregled dokumentov, raziskovanje na terenu in zopet pregled dokumentov. za današnji dan je bilo dela dovolj. ni si želel še ene noči prebedeti in zjutraj predolgo spati. sedel je v avto in se odpeljal po mestu ter zavil v bližnjo restavracijo. sedel je poleg okna, da je lahko opazoval ljudi, ki so hodili mimo restavracije. veliko zanimanja v restavraciji in pred njo, so moški pokazali dekletom, ki so se naslanjala na drogove in ogovarjala mimoidoče fante. tudi sebastian ni mogel mimo tega in je, med jedjo nekajkrat obrnil glavo proti ulici. zazrl se je v dekle popolne postave, temnih in dolgih las. od daleč je bila videti čisto navadno dekle. a je sam, kot poklicni preiskovalec, vedel kako se na ulici obnašajo dekleta na poziv. njihove kretnje so seksi, izpostavljajo svoje adute ter so včasih oblečene v pomanjkljiva oblačila. dekle, v katero je zapičil svoj pogled, pa je bilo nekoliko drugačno. oblačila so se ji lepo prilegala in navzven ni dajala vtisa prostitutke. še vedno zazrt v njeno postavo je z roko poklical natakarico in ji plačal znesek večerje. ni želel, da bi dekle odšlo z nekom drugim. »pozdravljena.« je z globokim glasom pozdravil in se postavil ob njen bok. »ali ni preveč toplo, da bi nosila jopico?« je pikro pripomnil in nagnil glavo proti njej. tudi od blizu ne bi rekel da bi bila lahko tisto dekle, ki bi šla z vsakim, za le nekaj denarja. tokrat ga je prešinilo. ali dekle sploh ni bila prostitutka, in tukaj le nekoga čaka, ali pa je dekle, ki za seks zahteva več denarja kot ostale. ni bil prepričan ali naj se ji predstavi ter je za nekaj sekund roko stisnil v hlačnem žepu, nato pa se vseeno odločil, da se ji predstavi. a ne s pravim imenom. v tem mestecu zanj ni bilo preveč pametno povedati pravo ime. »nathan.« zazrl se je v njene oči, za katere ni mogel opisati, katero čustvo so oddajale. »si mogoče za pijačo? ali koga čakaš? tako prekrasne mladenke ne bi hotel pustiti same.« je dodal in pomignil na belo limuzino, ki se je ravno pripeljala mimo in v katero je nato stopilo dekle, ki jih ni imelo več kot dvajset.
