falton beach,

for, meredith

iz dneva v dan je postajalo težje. ko je enkrat že pomislil, da je naposled vse prišlo do konca in se bo skala končno odvalila od njegovega srca, se je spet vse spreobrnilo naokrog, doživelo nepojmljiv preobrat in bil je na samem začetku. vedel je, da bo težko. prekleto, to je vedel še preden se je naloge sploh lotil. a veliko lažje bi bilo, če bi po svetu lahko hodil kot abaddon, izrekel svoje ime brez da bi se v očeh kogarkoli začel zrcaliti strah in sumničavost. veliko lažje bi bilo, če se mu ne bi bilo potrebno štiriindvajset ur na dan skrivati za lažnim nasmeškom in igrati nekega dobrohotnega smrtnika s temno preteklostjo, ki ga občasno zasleduje. večina ga je sprejela medse z njegovimi občasnimi izpadi vred. navadili so se, da so obstajale teme, katerih se ne bo dotaknil, da ni maral govoriti o tem od kje je prišel in kaj je počel pred prihodom v new orleans. uspelo mu je zajeziti malo morje vprašanj pri vsaj večini znancev. seveda so obstajali tudi tisti, ki so še naprej vztrajno vrtali vanj v upanju, da dobijo kakšno kost za glodanje ali vsaj delček, ki bi sprožil na tone govoric. nihče pa ni vedel, da se tukaj ne nahaja prvič. ne ve točno, koliko časa je minilo odkar je prvič prispel v orleans in že takrat poskusil začeti vojno. občutek za čas je izgubil s svojim padcem z nebes, pred tisočletji. vsaka minuta je bila zanj povsem brez vrednosti, ure so bile zgolj kratek čas in nikoli se mu ni zdelo, da mu življenje polzi med dlanmi. če si nesmrten potem vse izgubi svoj pomen, v nasprotju s splošnim prepričanjem, da ti je tako omogočeno vse, izpolnjena sleherna želja. v resnici pa je bila vsaka reč brez pomena, lahko si samo opazoval svet, ki beži mimo tebe. toda svojega spodletelega začetka v new orleansu se je še kako dobro spomnil. nameraval je zgraditi nekaj temeljev, da bi si olajšal stvari v prihodnosti. skušal je poiskati nekaj primernih ljudi, jih zvabiti na napačno pot in paziti, da bodo hodili po njej tako dolgo, dokler ne bodo zabredli pregloboko in postali popolne žrtve. vendar so vsi njegovi načrti odplavali neznano kam, se zrušili kot najbolj nestabilna hišica iz kart, ki jo odpihne že blag vetrič. v glavnem je za vse krivil njo, kasneje pa še sebe. vendar so ga takratni dogodki pošteno izučili, bili so dragocena izkušnja. vedel je, da tokrat ne sme ponavljati istih napak, da mora zgraditi še višji zid med sabo in smrtniki – a vendar dovolj nizek, da lahko gleda na drugi stran, in z dovolj nišami, da ostali vidijo delce njega, ne da bi postali preveč sumničavi. bila je njegova krivda, da ji je tedaj pustil zlesti preko zidu do njega. bilo je nespametno in naivno, da se je zapletel s krhkim bitjem kot je človek. in počutil se je še milijonkrat huje, ko je gledal njen propad zaradi njega, ko si je poskusila vzeti življenje zaradi njegovih prekletih napak. vedel je, da se je vrnila v mesto, in vse od dne, ko mu je novica prišla na uho, je skrbno pazil, da se njune poti ne bi prečkale. nekaj dni nazaj bi skorajda naletel vanjo v obljudeni kavarni, a pravi čas je srečal enega od znancev in zavil z njene poti, četudi prepozno. njuna pogleda sta se srečala za nekaj dolgih sekund. toda očitno so bili vsi njegovi trudi zaman – sedel je na obrežju izpraznjene plaže, ura se je bližala deseti večer, in nedaleč navzdol ob obali se je sprehajala prav ona, in hodila naravnost proti njemu. v pesti je še vedno imel kak ducat kamenčkov, ki so drug za drugim leteli proti ravni gladki morski gladini in kalili njen mir z minutnim zamikom. ne samo, da bi skoraj povzročil njeno smrt, tudi lagal ji je, jo zavajal in prizadel na najhujši možni način. preprosto je odšel, se ugreznil v zemljo in ji dal občutek, da mu ne pomeni nič. imel je še približno minuto preden bo prišla dovolj blizu, da ga bo lahko prepoznala in njegove misli so bile povsem prazne. dolgoval ji je pojasnilo, zatorej je obsedel na plaži in čakal, da je premagala razdaljo med njima. ''hej...'' je trenutek zatem dvignil pogled navzgor proti njej. njej, ki ji je uničil življenje.

rahlo se je namrščil ob njeni uporabi še enega v vrsti njegovih izmišljenih imen, nato pa pomignil na prazen prostor na pesku poleg njega, češ naj sede tja. ''mislim, da oba veva, da nisem aiden,'' je z občutkom krivde, ki je tičala nekje v njem, zamrmral ob prvem priznanju ene od njegovih mnogih laži. če bi sedaj rekel, da tudi seth ne obstaja, potem bi naredil še večje sranje in situacijo naredil povsem brezizhodno. že tako je preveč zapletel njeno življenje, ji storil preveč škode. ob njenem vprašanju je naredil nek nedoločen skomig z rameni, ki ni bil nikakor podoben pravem odgovoru. vedel je, da mora presneto paziti, kaj se bo izvilo iz njegovih ust in težko je bilo sestaviti urejeno poved, ko so se njegove misli divje podile naokrog brez prestanka. karkoli bo rekel bo odveč in narobe. ''reciva, da sem v redu. ampak mislim, da ne bi smela ti povpraševati po mojem počutju... prej obratno,'' je počakal, da je sedla na pesek poleg njega in se za trenutek ozrl vstran proti njej, samo toliko, da je lahko v celoti zaobjel njeno podobo – četudi je bila že nekaj let jasno zasidrana v njegovem spominu. ''torej... kako si ti?'' je obrnil pogled strogo naprej v gladino mirnega morja, kakor da bo tam našel odgovor na svoje vprašanje. znal se je soočiti s posledicami svojih dejanj in zagotovo se je na nek način soočil tudi s tem, kar je za seboj pustilo njuno bežno razmerje. zaprl se je še bolj vase in poskrbel za milijon varnostnih ukrepov, ki so vsakogar držali stran od njega. veliko težje pa jih je bilo izvajati sedaj, ko je poleg njega sedela ona. ''moral sem oditi,'' se je rahlo namrščnil ob pravzaprav iskrenim odgovorom. če bi ostal, bi ji samo še bolj prizadel. slej kot prej bi prišla resnica na dan. morda bi ga označila za zmešanega kretena ali pa bi jo za nameček potisnil še na rob norosti. ''in pravzaprav ti ne morem dati ustrezne razlage ali na kakršenkoli način opravičiti tega,'' je tokrat usmeril posmeh vase. vedel je, da bi moral sedaj odigrati neko vlogo, se pretvarjati, da mu je bilo zanjo vseeno in je odšel v trenutku, ko je od nje dobil tisto, kar je želel. in resda je bil odličen lažnivec, da je polovico časa živel v spletkah in igricah, toda ni ji mogel lagati še naprej. ''nisem seth,'' je najprej odvrnil na njeno prvo vprašanje: ''...in nisem aiden.'' prav zares je samo še dodatno razpihoval ogenj in ni dvomil, da je bila v nastajanju prava katastrofa. od kod se je po vseh tisočletjih naenkrat vzel občutek za pravičnost, krivda in pekoča vest? bolj kot karkoli drugega je bil jezen sam nase, ker se ji je na prvem mestu sploh približal. v njej je videl nekaj zlomljenega, nekaj podobnega njemu na samem začetku njegovega obstoja. toda ona je takrat v bolečini videla manjšo odrešitev, njemu je predstavljala samo oviro, breme. ''zakaj si se poskušala ubiti?'' je s skrajno jezo pomešano z neznosnim obupom zasukal pogled nazaj proti njej. ''ne bi smela tega storiti. ne zaradi mene, ne zaradi česarkoli drugega,'' je s temi besedami avtomatično iztegnil dlan proti njej in potegnil njeno nadlaht k sebi, rokav tanke majice pa zavihal navzgor in s pogledom zdrsel prek bledih zapestij, kjer so bile še vedno vidne grobe stare brazgotine. posledice. toda odleglo mu je, ker se tam ni nahajala nobena rdeča ali rožnata sled, nobena sveža rana. ''mer...'' je zmajal z glavo, ne da bi izpustil njeno nadlaht in iskal nadaljne besede. opravičilo bi bilo na mestu, a obenem ne bi spremenilo prav ničesar. bolj kot kdorkoli drug je vedel, da se časa ne da preprosto zavrteti nazaj in tako izbrisati vse neljube dogodke ali popraviti stare napake. ''obljubim, da ti ne bom hodil na pot in da ti ne bom prišel blizu,'' je dvignil pogled nazaj proti njej in prekinil stik njune kože, dlani pa potegnil nazaj k sebi in si zmršil že tako neurejeno svetlo pričesko. ''obljubim,'' je s tišjim glasom vnovič zatrdil, sebi v opomin.

imel je tisto čudno sposobnost, ko jo je prebral kakor knjigo. vedel je, da v bistvu ni v redu, že res, da jo je dejstvo, da je to nekdo za spremembo opazil presenetilo, vendar kljub vsemu ni vedela kaj naj mu odgovori. tako je bilo veliko lažje se zazreti v tla ter pustiti tišini, da je legla med njima, kakor priznati, kaj se dogaja z njo. aiden, seth ali kdorkoli je že bil pa očitno ni bil ravno navdušen nad njenim odgovorom ter ga zato ponovil še enkrat, meredith pa si je ob tem roke le še bolj ovila okoli kolen ter s pogledom prečesavala okolico, kakor da se vanj ni mogla zazreti. »bedno,« je nato le priznala ter odkimala z glavo. vsa ta zadeva jo je psihično tako pošteno mučila, vendar ona je to vedno znova dajala skozi, ne da bi tu pokazala kakšno močno čustvo, bilo je kot, da življenje teče mimo nje, ona pa le tam stoji ter ga opazuje z oddaljenim pogledom. »živim od tablet, zadeta sem ves čas, zgolj zato, ker se hočem poslati pod rušo. nisem več jaz, nikoli nisem bila. če se odpovem njim, se odpovem življenju, vendar ne morem biti takšna ves čas... nisem jaz, nekoč bo jez le popustil« je dejala ter ob tem še vedno pogled upirala nekam v tla, kakor da bi bilo tako prekleto težko ga dvigniti k njemu- no, v bistvu je tudi bilo. »in bojim se, da bo to prekleto kmalu« je dokončala ter nato le primogla pogled navzgor k njemu, da bi videla njegovo reakcijo. smešno, vendar res jo je počasi minevala volja do takšnega življenja kot ga ima, čedalje bolj jo je vkleklo k temu, da odpusti tablete ter pusti, da se z njo zgodi karkoli se že bo. le pokimala je na njegove besede, da bi ji moral povedati, da odhaja- tako bi vse skupaj tako prekleto lažje prenesla, kot dejstvo, da je preprosto izginil kot nič. »kaj pa so... te stvari? ne skrbi, veš da ne bom povedala nikomur, tako, ali tako nekomu kot sem jaz ne bi noben zaupal in veš pa tudi da te bom razumela... vedno sem te« je dejala ter mu ob tem namenila spodbuni nasmešek, nato se pa zopet zresnila. »vendar je v redu, če nočeš, razumem. vendar hočem, da veš, da mi lahko zaupaš, prav? ne glede na vse,« je dejala ter se mu ob tem nasmehnila, kot majhna punčka, ki je hotela nekomu dati zagotovilo, da ni naredila nič slabega ter da je dobra po srcu, kar pa je dekle kot je bila meredith to definitivno bila, le vedela ni, če je on to opazil. »je že v redu,« se je v hipu vdala v usodo, sprejela, da je tu tisoč vprašanj, ki mu jih je hotela zastaviti, vendar na njih očitno ne bo nikoli dobila odgovora. vendar saj mu je oprostila, kakor vedno ni ravno drezala v te zadeve, najbrž je imel že svoje razloge, za katere ona ni vedela. »hej, čistvo v redu je. razumem, ne moreš dati pojasnila ali karkoli drugega iz meni neznanih razlogov. v redu je,« ga je prepričevala ter ob tem zavrtala svoj pogled v njegovega, da bi ga ja prepričala, da je mislila resno in naj ne skrbi okoli tega, češ da je bilo res v redu- preprosto se je vdala v usodo. »kaj si mi lagal?« se je za trenutek ujela za njegovo besedo ter mu namenila enega izmed sto zmedenih pogledov na današnji večer, nato pa so se njene ustnice zarisale v otožen nasmešek. »preteklost je preteklost. in ti nisi bil nikoli napaka«. razen, če je bila ona. to pa je bila povsem druga stvar, v katero je zopet začela verjeti, kakor nekaj dni po tistem, ko je odšel. da je ona naredila nekaj prekleto narobe, zaradi česar jo je preprosto zapustil brez slovesa. mogoče pa je bila res krivda na njenih ramenih, le da ni vedela, zakaj točno ter se v njeni stari navadi zopet ni spuščala v podrobnosti. »kako pa naj te potem kličem?« je dejala vidno zmedena ter odkimal z glavo nato pa dvignila pogled k njemu, v iskanju odgovorov na njegovem obrazu, čeprav jih tam zares ni našla, ali pa le ni dobro pogledala, glede na to, kako hitro je podrobnosti znala prezreti. »ti ali pa kdo drug. počilo bi tako ali tako,« je vztrajno hotela pregnati krivdo za njen poskus samomora iz njegovih ramen. bila je realna. vedela je, da se bo to zgodilo, da bo nekoč njen mehurček počil ter da se bo hotela le ubiti. in vse skupaj se je zares zgodilo, na njuno nesrečo je bil ravno on sprožilec za vse skupaj, vendar hkrati se je zavedala, da bi to znalo biti tudi bilo kaj drugega in na to ni imela vpliva. vedela je, da bi se zgodilo tako ali drugače, usoda na katero ni bilo možno vplivati. »nočem tega, nočem da se zopet odaljiš od mene...« je dejala ter umaknila pogled od njega, svojo brado pa naslonila na kolena. »vendar, kdo pa sem, da bi te lahko prosila? in tisto sranje bo prišlo na dan tako ali tako, to veva oba. vprašanje je le kdaj bo počilo, brez tebe mogoče celo hitreje« je dejala ter se naenkrat počutila, kakor da ga izsiljuje ter ob tem spoznanju je hitro odkimala z glavo ter ga pogledala. »vendar, če tako želiš prav, lahko odideš. pot je prosta, ne bom te iskala, obljubim« mu je tokrat ona obljubila, da ga bo pustila popolnoma na miru, če bo odšel- in res je bila pripravljena to storiti, saj ga ni hotela s silo obdržati v svoji bližini, nikakor. ko pa je naenkrat zaobjel njen obraz, je v tistem trenutku ostala brez sape ter za trenutek je zaprla oči ter vzdihnila, da se je navadila na njegovo bližino, nato jih pa odprla ter se zazrla direktno v njegove, kjer je bil njen odsev. »lahko si. veliko prenesem in ne glede na vse, te bom razumela. vsaj poskusila bom,« je dejala ter njeni kotički ustnic so se že ukrvili v nasmešek, nakar pa so se njegove oči obarvale v popolnoma črno barvo ter na njenem obrazu se je zares le za kratek hip zarisal strah ter zdrznila se je, vendar ni se izvila iz njegovega prijema, niti premaknila se ni. na njenem obrazu se je nato zarisalo presenečenje in na koncu zanimanje zgolj v pričlih nekaj sekundah. njene roke je ponesla k njegovem licu ter ga z hrbtno stranjo dlani zdrsela po njem, nato se pa z zanimanjem zazrla vanj. »aiden, ti...« je dejala po svojem starem vzdevku zanj ter svojega pogleda ni odmaknila iz njegovih oči. »nekaj prekleto posebnega si,« je dejala še vedno v transu od tega, kar je videla pred nekaj sekundah ter spoznala, da je bil res drugačen. bil je nekaj njen neznanega, vendar naenkrat je dobila željo, izvedeti kdo je on. in ne glede na vse- to bo tudi dosegla.

da ne bi več jemala tablet, je bilo kot da bi podpisala svojo smrtno pogodbo. priznala je, že je sanjala o tem, da bo to naredila, že je bila malo pred tem, da to stori, vendar nato se je zavedala, kakšne posledice bi vse skupaj imelo ter da se je tokrat lahko zares poslovila od življenja. zopet bi si zadajala nove rane, čedalje globlje, dokler je ne bi potisnilo na sam rob, na katerem ne bi mogla več držati in bi padla v prepad. vendar pa v bistvu ni nikoli zares poskusila izbrisati tablete iz svojega življenja. »ne vem,…« se je obotavljala ter odmikala pogled od njega ter iskala neko varno točko, kamor bi ga lahko usmerila. »nisem poskusila,« je priznala, tisti viden rezultat, katerega pa se on očitno ni zavedal, pa pustila skritega v sebi. mogoče bi res morala prenehati s tem, kljub temu, da se bo njeno življenje s tem končalo. tako ali tako v njem ni videla smisla, vsaj ona bo bila in ne neka zadeta deklina, katera še vedela ni, da živi. ob njegovih naslednjih besedah pa je le odkimala z glavo ter na njenem obrazu se je zarisal tolažilen nasmešek. »ne. ne bi bilo tako preprosto, mislim, da oba veva. prirojeno mi je, tem se ne bi mogla upreti, nisem dovolj močna. čim bodo tablete izgubile nadzor nad mano, bodo tu nove rane in brazgotine« je dejala ter se ob tem avtomatsko prijela za zapestje, nato pa nadaljevala. »dokler ne bo vse tako globoko, da se več ne bo dalo rešiti. oba veva, kaj bo, če preneham s tableti, brez potrebe si delam tu bilo kakšne utvare. vprašanje je le ali želim biti za tisti kratek čas, ki bi mi v tem primeru preostal zopet jaz ali pa, da ostanem nihče« je dokončala, nato se pa zazrla vanj, kakor da čaka pritrditev, da lahko preneha s tabletami, da ji še enkrat reče, da to stori ter res bi to naredila. mogoče pa je bilo vseeno boljše, da počasi konča vse skupaj ter zaživi mogoče tisto malo, kar ji je še preostalo. pokimala je na njegove besede ter mu namenila nasmešek, češ da ga razume, čeprav mogoče ni povsem razumela vsega skupaj, je pa sprejela. preprosto ni bilo za njena ušesa, konec debate, ni več mislila drezati v to. sprejela je povsem mirno, kot je sprejela vsako stvar, vse je razumela, vse je bilo v redu. ni vedela ali je to dejstvo, da je preprosto vse sprejemala tako kot je posledica tablet ali česar drugega, vendar preprosto je to počela. »v bistvu mi ni mar. če bi bilo tebi lažje, bi ti pustila, da mi poveš, kaj ti leži na duši, ne glede na nevarnosti, ki bi se uspele zgoditi. v bistvu sem ves čas v nevarnosti, le če nisem pod vplivom tablet. in za tisto, sem ti že rekla- nisi ti kriv, počilo bi tako ali drugače« je vztrajala pri svojem. saj ni zares tako pošteno hotela vedeti kaj se dogaja, le želela je, da zares ve, da ji lahko zaupa, to je bilo vse. »si že imel dober razlog, aiden. v redu je. in najbrž je v redu če ti pravim… aiden? oprosti, ampak navajena sem tako« je dejala ter se ob tem nasmehnila ter odkimala z glavo. kakšno drugo dekle, bi ob tej novici pri priči se vstalo ter jezno odkorakalo stran, vendar ona je bila še vedno tu, sprejemala prav vse kar ji je novega povedal, kakor neko ubogljivo dekletce-brez bilo kakšnega oporekanja. ob njegovih besedah je skorajda otožno odkimala z glavo ter stisnila ustnice skupaj, ob tem se pa zazrla vanj.»ne morem, ti to veš. ne bom dajala obljub, ki jih ne morem izpolniti. ne morem biti oddaljena od tebe.« prosil jo je nekaj, kar v nobenem primeru ne bo mogla storiti, ne glede na to, kaj se zgodi, kakšno je domnevno tveganje. ko je bilo vprašanje zanj, se prav na nobeno od teh stvari preprosto ni ozirala, pa čeprav bi se mogoče morala. »in tudi še naprej te bom držala na trdnih tleh. veš da zmorem prenesti veliko« je dejala ne preveč prepričana v zadnje besede, vendar kljub temu mu namenila nasmešek, da bi potrdila svoje prej izrečene besede. ni vedela koliko časa je minilo, ko je zopet čutila njegov dotik, ki je imel tako poseben učinek nanjo, vendar ne toliko kot tiste črne oči, katere pa si za spremembo ni znala niti približno pojasniti. odkimavala je ob njegovih besedah ter se namrdnila ob tujem jeziku, kateri pa ji je bil za spremembo znan. ni vedela kaj govori, vendar glede na to, da je bila ljubiteljica zgodovine in tujih jezikov, je staro hebrejščino prepoznala, z le malo truda. ko je dejal, da mora oditi je le odločno odkimala z glavo. »hej, ne bojim se je, v redu je« je dejala z povsem mirnim ter nežnim glasom, ki bi še tako vztrajnega človeka prepričale. za trenutek je stisnila obe skupaj ob stisku njenih zapestij, nato pa nadaljevala. »ni mi potrebno oditi, ni me strah. vem, da si nekaj posebnega, mogoče celo nekaj… no, drugačnega, pri čemer ne vem, za kaj se gre, vendar ni me potrebno za to odgnati stran. ni me strah. le…« je dejala ter naredila premor, svoje roke izvila iz njegovega prijema ter jih tokrat ovila okoli njegovega vratu ter ga privila k sebi v objem. »- hočem, da veš, da ne glede na to kaj si, kaj delaš, kaj si naredil bom tu vedno zate. vedno.«