ashes to ashes
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.



 
KazaloIščiRegistriraj sePrijava

 

 falton beach,

Go down 
AvtorSporočilo
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef

Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 27
Age : unknown / 33

falton beach, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: falton beach,   falton beach, EmptyNed Maj 06, 2012 8:28 pm

[Only admins are allowed to see this image]
Nazaj na vrh Go down
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef

Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 27
Age : unknown / 33

falton beach, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: falton beach,   falton beach, EmptyNed Maj 27, 2012 2:55 am

    for, meredith smitten3

    iz dneva v dan je postajalo težje. ko je enkrat že pomislil, da je naposled vse prišlo do konca in se bo skala končno odvalila od njegovega srca, se je spet vse spreobrnilo naokrog, doživelo nepojmljiv preobrat in bil je na samem začetku. vedel je, da bo težko. prekleto, to je vedel še preden se je naloge sploh lotil. a veliko lažje bi bilo, če bi po svetu lahko hodil kot abaddon, izrekel svoje ime brez da bi se v očeh kogarkoli začel zrcaliti strah in sumničavost. veliko lažje bi bilo, če se mu ne bi bilo potrebno štiriindvajset ur na dan skrivati za lažnim nasmeškom in igrati nekega dobrohotnega smrtnika s temno preteklostjo, ki ga občasno zasleduje. večina ga je sprejela medse z njegovimi občasnimi izpadi vred. navadili so se, da so obstajale teme, katerih se ne bo dotaknil, da ni maral govoriti o tem od kje je prišel in kaj je počel pred prihodom v new orleans. uspelo mu je zajeziti malo morje vprašanj pri vsaj večini znancev. seveda so obstajali tudi tisti, ki so še naprej vztrajno vrtali vanj v upanju, da dobijo kakšno kost za glodanje ali vsaj delček, ki bi sprožil na tone govoric. nihče pa ni vedel, da se tukaj ne nahaja prvič. ne ve točno, koliko časa je minilo odkar je prvič prispel v orleans in že takrat poskusil začeti vojno. občutek za čas je izgubil s svojim padcem z nebes, pred tisočletji. vsaka minuta je bila zanj povsem brez vrednosti, ure so bile zgolj kratek čas in nikoli se mu ni zdelo, da mu življenje polzi med dlanmi. če si nesmrten potem vse izgubi svoj pomen, v nasprotju s splošnim prepričanjem, da ti je tako omogočeno vse, izpolnjena sleherna želja. v resnici pa je bila vsaka reč brez pomena, lahko si samo opazoval svet, ki beži mimo tebe. toda svojega spodletelega začetka v new orleansu se je še kako dobro spomnil. nameraval je zgraditi nekaj temeljev, da bi si olajšal stvari v prihodnosti. skušal je poiskati nekaj primernih ljudi, jih zvabiti na napačno pot in paziti, da bodo hodili po njej tako dolgo, dokler ne bodo zabredli pregloboko in postali popolne žrtve. vendar so vsi njegovi načrti odplavali neznano kam, se zrušili kot najbolj nestabilna hišica iz kart, ki jo odpihne že blag vetrič. v glavnem je za vse krivil njo, kasneje pa še sebe. vendar so ga takratni dogodki pošteno izučili, bili so dragocena izkušnja. vedel je, da tokrat ne sme ponavljati istih napak, da mora zgraditi še višji zid med sabo in smrtniki – a vendar dovolj nizek, da lahko gleda na drugi stran, in z dovolj nišami, da ostali vidijo delce njega, ne da bi postali preveč sumničavi. bila je njegova krivda, da ji je tedaj pustil zlesti preko zidu do njega. bilo je nespametno in naivno, da se je zapletel s krhkim bitjem kot je človek. in počutil se je še milijonkrat huje, ko je gledal njen propad zaradi njega, ko si je poskusila vzeti življenje zaradi njegovih prekletih napak. vedel je, da se je vrnila v mesto, in vse od dne, ko mu je novica prišla na uho, je skrbno pazil, da se njune poti ne bi prečkale. nekaj dni nazaj bi skorajda naletel vanjo v obljudeni kavarni, a pravi čas je srečal enega od znancev in zavil z njene poti, četudi prepozno. njuna pogleda sta se srečala za nekaj dolgih sekund. toda očitno so bili vsi njegovi trudi zaman – sedel je na obrežju izpraznjene plaže, ura se je bližala deseti večer, in nedaleč navzdol ob obali se je sprehajala prav ona, in hodila naravnost proti njemu. v pesti je še vedno imel kak ducat kamenčkov, ki so drug za drugim leteli proti ravni gladki morski gladini in kalili njen mir z minutnim zamikom. ne samo, da bi skoraj povzročil njeno smrt, tudi lagal ji je, jo zavajal in prizadel na najhujši možni način. preprosto je odšel, se ugreznil v zemljo in ji dal občutek, da mu ne pomeni nič. imel je še približno minuto preden bo prišla dovolj blizu, da ga bo lahko prepoznala in njegove misli so bile povsem prazne. dolgoval ji je pojasnilo, zatorej je obsedel na plaži in čakal, da je premagala razdaljo med njima. ''hej...'' je trenutek zatem dvignil pogled navzgor proti njej. njej, ki ji je uničil življenje.
Nazaj na vrh Go down
sara andreson
against the wind
against the wind
sara andreson

Število prispevkov : 57
Reputation : 24
Join date : 25/05/2012
Age : 26

falton beach, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: falton beach,   falton beach, EmptyNed Maj 27, 2012 8:21 am

    sedela je na okenski polici ter zrla ven. opazovala je nebo, kako se oblaki podijo po nebu, med njimi pa so se tu in tam prebili sončni žarki, ki so okupiralo nebo nad new orleansom. vsakič, ko je takole opazovala okolico je dobila tisti grozen občutek, ki se jo je prijel vsakič, ko je bil otrok in je v tišini opazovala dvorišče pred hišo ter le upala, da se bo vsak čas pripeljal avto njenih staršev in bosta izstopila ven, ter se napotila proti njej. ja, včasih je še bilo tako, vendar pri njenih najstniških letih se je njeno sansko življenje obrnilo v pekel. spomnila se je, kako so njeni običaji uhajali iz njenih rok, namesto da bi sedela za mizo ter se smejala s očetom ter teto, je ležala na postelji ter neusmiljeno jokala, kar tako iz neznanega razloga. in ko je vse skupaj postalo premočno je privedlo do tistega dela, ko je bila psihična bolečina premočna ter vse se je začelo še z fizično, sedaj so pa oboje odganjali tableti. ob teh spominih je zaprla oči ter se s čelom naslonila na okno, da je čutila vsaj nekaj hladnega, v upanju, da jo bo vsaj malo sprostilo. ni hotela več misliti na očeta, na teto, sploh na najstništvo ne. morala je biti močna, tako kot je vedno bila ter te zadeve je niso smele poklapati, vedno znova. preveč posledic bi bilo, če bi v bistvu ona dovolila, da tisto kar je njej počivalo na duši, pride ven ter učinek tablet popusti- v tem primeru ni mogla obljubiti, da bo ostala na tem svetu. zavzdihnila je, ko je spoznala, da res ni več potrebe, da premišlja o vsem skupaj ter skočila je iz okenske police. za trenutek je obstala na mestu, nato pa iz omare izbrskala svetlo moder klobuk, kater se je preprosto podajal k njeni beli majici ter modrim kavbojkam. za trenutek si je ogledala svojo pojavo v ogledalu, se zadovoljno nasmehnila ter odšla ven. že se je namenila peš, od doma, ne vedoč kam sploh hoče iti, ko ji je taksi na pol poti, prekrižal pot s vprašanjem, če potrebuje prevoz. še preden bi lahko normalno vzdihnila je brez oklevanja napotila voznika proti obalnemu delu mesta ter po nekaj minutni vožnji, gledanja skozi okno je v daljavi videla morje. nagnila se je skozi voznikov sedež ter taksistu podala denar. imela je prekleto srečo, da njena denarnica tokrat ni bila prazna kakor ponavadi ter da jo je na srečo le poleg telefona zatlačila v žep, saj nenazadnje je torbico pustila najbrž kje na postelji doma. po nekaj minutah hoje po pesku, ki se je udiral pod njeno težo je dvignila pogled ter ne daleč od sebe zagledala neznanca. no, ne ravno neznanca. tistega, zaradi katerega si je hotela vzeti življenje, zaradi česar se je njena depresija le poslabšala, razlog, da je očeta ter teto zadnjič videla, preden so jo poslali v bolnišnico. ni znala pravilno opredeliti ali mu je bila hvaležna, ker jo je rešil pred orkanom ali ne- nenazadnje, če ne bi takrat poskusila narediti samomora, ne bi nikoli šla na zdravljenje v britanijo ter tu bi preživela tudi orkan- za katerega sicer ni bila preveč prepričana, če bi ga zares. vendar po eni strani pa je bila vseeno besna, ker je ostala iz tega razloga brez vsega- sploh pa brez družine in poslovitve od njih. prekleta ljubezen. zavzdihnila je, sklonila glavo ter nadaljevala pot proti njemu. če bi se sedaj vstal in odšel, bi mu pustila. saj ji ni bil zares dolžen pojasnil, le prekleto si jih je želela. kot na primer, zakaj je takrat zares odšel? zakaj za vraga ga sedaj kličejo seth in ne aiden? v bistvu se ji res ni sanjalo, kaj se je dogajalo. ko je končno prišla do njega, ter namesto odhoda dobila njegov pozdrav, kar jo je v tistem trenutku pošteno presenetilo ter za čisto drobcen moment je ostala brez glasu, nato pa mu le odzdravila. »aiden,« je najprej spregovorila ter naredila malce zbegan nasmešek, ko je bila po tem času zopet v njegovi družbi. »hej,« je nato odzdravila. »torej… kako si?« je začela z povsem običajnim vprašanjem, saj če v čem ni bila dobra je bil to. s cmokom v grlu ter s kamnom na srcu je dvignila pogled navzgor, direktno v njegove oči ter na njenem obrazu se je zarisal otožen izraz. »zakaj si odšel?« je naenkrat spregovorila, še preden bi se zavedala, ter spoznanje, kako jo je to zares bolelo, je bilo neverjetno. »in zakaj ti vsi pravijo seth?« je dejala ter se ob tem namrdnila. »aiden si,« je še dodala ter narahlo pokimala z glavo, kakor da bi potrdila svoje besede, nato se pa zazrla vanj, v pričakovanju pogovora. bilo je tako čudno znova zreti vanj ter se zavedati, kaj vse je zaradi njega dala skozi, hkrati pa tudi vedeti, da ti še vedno ni vseeno zanj. prekleta, prekleta ljubezen.
Nazaj na vrh Go down
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef

Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 27
Age : unknown / 33

falton beach, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: falton beach,   falton beach, EmptyNed Maj 27, 2012 10:38 am

    rahlo se je namrščil ob njeni uporabi še enega v vrsti njegovih izmišljenih imen, nato pa pomignil na prazen prostor na pesku poleg njega, češ naj sede tja. ''mislim, da oba veva, da nisem aiden,'' je z občutkom krivde, ki je tičala nekje v njem, zamrmral ob prvem priznanju ene od njegovih mnogih laži. če bi sedaj rekel, da tudi seth ne obstaja, potem bi naredil še večje sranje in situacijo naredil povsem brezizhodno. že tako je preveč zapletel njeno življenje, ji storil preveč škode. ob njenem vprašanju je naredil nek nedoločen skomig z rameni, ki ni bil nikakor podoben pravem odgovoru. vedel je, da mora presneto paziti, kaj se bo izvilo iz njegovih ust in težko je bilo sestaviti urejeno poved, ko so se njegove misli divje podile naokrog brez prestanka. karkoli bo rekel bo odveč in narobe. ''reciva, da sem v redu. ampak mislim, da ne bi smela ti povpraševati po mojem počutju... prej obratno,'' je počakal, da je sedla na pesek poleg njega in se za trenutek ozrl vstran proti njej, samo toliko, da je lahko v celoti zaobjel njeno podobo – četudi je bila že nekaj let jasno zasidrana v njegovem spominu. ''torej... kako si ti?'' je obrnil pogled strogo naprej v gladino mirnega morja, kakor da bo tam našel odgovor na svoje vprašanje. znal se je soočiti s posledicami svojih dejanj in zagotovo se je na nek način soočil tudi s tem, kar je za seboj pustilo njuno bežno razmerje. zaprl se je še bolj vase in poskrbel za milijon varnostnih ukrepov, ki so vsakogar držali stran od njega. veliko težje pa jih je bilo izvajati sedaj, ko je poleg njega sedela ona. ''moral sem oditi,'' se je rahlo namrščnil ob pravzaprav iskrenim odgovorom. če bi ostal, bi ji samo še bolj prizadel. slej kot prej bi prišla resnica na dan. morda bi ga označila za zmešanega kretena ali pa bi jo za nameček potisnil še na rob norosti. ''in pravzaprav ti ne morem dati ustrezne razlage ali na kakršenkoli način opravičiti tega,'' je tokrat usmeril posmeh vase. vedel je, da bi moral sedaj odigrati neko vlogo, se pretvarjati, da mu je bilo zanjo vseeno in je odšel v trenutku, ko je od nje dobil tisto, kar je želel. in resda je bil odličen lažnivec, da je polovico časa živel v spletkah in igricah, toda ni ji mogel lagati še naprej. ''nisem seth,'' je najprej odvrnil na njeno prvo vprašanje: ''...in nisem aiden.'' prav zares je samo še dodatno razpihoval ogenj in ni dvomil, da je bila v nastajanju prava katastrofa. od kod se je po vseh tisočletjih naenkrat vzel občutek za pravičnost, krivda in pekoča vest? bolj kot karkoli drugega je bil jezen sam nase, ker se ji je na prvem mestu sploh približal. v njej je videl nekaj zlomljenega, nekaj podobnega njemu na samem začetku njegovega obstoja. toda ona je takrat v bolečini videla manjšo odrešitev, njemu je predstavljala samo oviro, breme. ''zakaj si se poskušala ubiti?'' je s skrajno jezo pomešano z neznosnim obupom zasukal pogled nazaj proti njej. ''ne bi smela tega storiti. ne zaradi mene, ne zaradi česarkoli drugega,'' je s temi besedami avtomatično iztegnil dlan proti njej in potegnil njeno nadlaht k sebi, rokav tanke majice pa zavihal navzgor in s pogledom zdrsel prek bledih zapestij, kjer so bile še vedno vidne grobe stare brazgotine. posledice. toda odleglo mu je, ker se tam ni nahajala nobena rdeča ali rožnata sled, nobena sveža rana. ''mer...'' je zmajal z glavo, ne da bi izpustil njeno nadlaht in iskal nadaljne besede. opravičilo bi bilo na mestu, a obenem ne bi spremenilo prav ničesar. bolj kot kdorkoli drug je vedel, da se časa ne da preprosto zavrteti nazaj in tako izbrisati vse neljube dogodke ali popraviti stare napake. ''obljubim, da ti ne bom hodil na pot in da ti ne bom prišel blizu,'' je dvignil pogled nazaj proti njej in prekinil stik njune kože, dlani pa potegnil nazaj k sebi in si zmršil že tako neurejeno svetlo pričesko. ''obljubim,'' je s tišjim glasom vnovič zatrdil, sebi v opomin.
Nazaj na vrh Go down
sara andreson
against the wind
against the wind
sara andreson

Število prispevkov : 57
Reputation : 24
Join date : 25/05/2012
Age : 26

falton beach, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: falton beach,   falton beach, EmptyNed Maj 27, 2012 10:04 pm

    namenila mu je zmeden pogled, ko je dejal, da ni aiden. iskreno ji ni bila nobena stvar več pošteno jasna ter ob tem je skrčila kolena ter svoje roke ovila okoli njih, nato se pa zazrla vanj, v čakanju pojasnila, hkrati pa se zavedala, kako čudno ga je bilo imeti zopet v svoji bližini ter da je ob tem je čutila, kako ji je elektrika nekako spolzela po celem telesu. le odmaknila je pogled, ko je dejal, da bi to vprašanje moral postaviti njej ter ob tem se je avtomatsko prijela za zapestja, katera zadnje čase niso trpela zgolj zaradi tistih prekletih tablet, ki jih je mogla vedno znova tlačiti vase ter na trenutke so se ji zagabili do te mere, da je mislila, da bo vse skupaj morala izbruhati ven, vendar hkrati pa se je zavedala, kaj bi vse to preneslo- tako da preprosto ni imela druge možnosti, če je hotela preživeti ter se obraniti pred seboj samo. »v redu sem,« je zamrmrala ter skomignila z rameni. saj je bila vedno v redu, ne glede na to, kaj se je dogajalo z njo, vedno je bila v redu. od nje v bistvu nisi mogel pričakovati drugega odgovora. tudi takrat, ko je šla skozi tisto njeno temno obdobje, je bila preprosto v redu, vsaj tako je vedno govorila drugim. ker je bilo preprosto lažje, kakor vsem po vrsti razlagati, kaj se pravzaprav dogaja z njo. in skoraj da je bilo pri njemu tudi popolnoma enako. ob njegovih besedah je odkimala z glavo ter se prisilila, da se je znova zazrla vanj. »zakaj mi tega nisi mogel povedati? sprejela bi, res bi« je dejala ter se vanj zazrla kot majhna deklica, ki potrebuje opravičilo, dejstvo, da ona ni bila kriva za vse skupaj, kljub temu, da je vse od njegovega odhoda imela občutek, da ga je pravzaprav ona nagnala stran. niti enkrat samkrat ni pomislila, da bi jo on utegnil izkoristiti ali kaj drugega. bila je ena izmed tistih, ki je ne glede na vse metala krivdo na svoja ramena ter mogoče je bilo ravno to tisto, ki jo je na samem koncu pripeljalo do tega, do česar jo je. zopet je skomignila z rameni ter odmaknila pogled nekam stran od njega. »mislila sem, da sem si vsaj zaslužila…« je že dejala v tisti svoji neustavljivi želji po odgovoru, nato pa je preprosto utihnila. »kakorkoli, je že v redu. najbrž,« je dejala, čeprav je sama jasno vedela, da to ni bilo res ter ravno iz tega razloga, jo je od znotraj znova začelo razjedati, vendar hkrati pa ni imela te moči, da bi vseeno vedno znova silila vanj. le preprosto je ostala tiho, kar je bilo morda le bolje, čeprav je na trenutke le imela občutek, da jo to tlačenje težav vase uničuje, kakor tisoč drugih stvari. in glede na to, kako krhko bitje je bila meredith, so jo zadeve še lažje uničile. »kaj, kako… kako ti je pa potem ime? jaz, ne vem več…« je dejala popolnoma zmedena, saj ji v tem trenutku ni bilo nič več jasno. kako je to mislil, da ni bil ne aiden ne seth? kdo pa je potem bil? prekleto, res ni imela volje za takšne uganke kot so bile te, le želela si je odgovorov na vprašanja, ki so ji leta ležala na srcu. v prvi vrsti pa seveda- kdo sploh v bistvu je bil on. njegove naslednje besede pa so bile kakor strela iz jasnega ter zmedeno se je zopet zazrla vanj. kako prekleto je vedel? »jaz,…« je začela ter avtomatsko odmaknila pogled proti zapestnim. »prirojeno depresijo imam,« se je poskusila izogniti vsem naslednjim vprašanjem, v upanju, da ji bo nasedel ter ne bo vsega povezal z njegovim odhodom, čeprav je bilo splošno znano, da je to naredila zgolj zaradi tega. »nisem videla več smisla v življenju, še vedno ga ne vidim. vse je tako… sivo, brez pomena« je priznala ter se namrščila, ko je vzel njeno roko ter ji odkril stare brazgotine. stisnila je zobe skupaj, kakor da bi jo tiste stare brazgotine še vedno bolele ter za trenutek zatisnila oči, ko se je zavedala, posledice česa vsega so bile. ko je spregovoril njen vzdevek ter spustil njeno roko je bilo kakor da je lahko zopet zadihala ter v hipu je potegnila rokave nazaj navzdol, nato se pa zazrla vanj. ob njegovih naslednjih besedah se je na njenem obrazu zopet zarisala otožnost, hkrati pa tudi strah. »vendar jaz,…« je začela ter se mu zazrla direktno v oči. »nočem, da odideš. ne po tem, ko si komaj prišel« je dejala ter odkimala z glavo. »ne vem, kako bi znova zdržala brez tebe. tablete so le iluzija, da sem v redu. težko bo, če boš zopet odšel. mogoče do te mere, da… bo vsega zares konec« je dejala ter skomignila in mu s tem dala vedeti, koliko ji je v bistvu pomenil in res ni hotela tvegati, kaj bi zopet povzročil njegov odhod od nje. še vedno ji je preprosto preveč pomenil, da bi ga še enkrat spustila.
Nazaj na vrh Go down
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef

Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 27
Age : unknown / 33

falton beach, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: falton beach,   falton beach, EmptyPon Maj 28, 2012 6:28 am

    res bi dal vse, da bi pregnal tisto zmedenost in konfuznost iz njenih oči. z veseljem bi pred njo razprostrl vse svoje karte, ji povedal celotno zgodbo od samega začetka do konca, brez da bi prizanašal s podrobnosti. če si je kdo zaslužil vedeti prav vse, potem je bila to ona. ne samo zato, ker ga je razjedal močan občutek krivde, temveč še iz bolj sebičnih razlogov – res je verjel, da bi bilo breme lažje, če bi ga delil z njo. ker bi na nek način razumela, kaj se dogaja in drznil si je upati celo, da ga ne bo obsojala. ''si res v redu ali je to samo odgovor, ki si se ga naučila dati vsem, ki vprašajo po tvojem počutju?'' je odvrnil in prav zares ovinkarjenja nikoli ni poznal. morda bi kdo celo trdil, da je poznal le brutalno odkritost, ne glede na to koliko škode bi resnica znala povzročiti. verjel je, da se je bolje z vsem soočiti neposredno iz oči v oči, kakor pa vse ovijati v celofan in lepe besede. ''vprašal bom še enkrat – kako si?'' je zato trmasto ponovil in se ozrl proti njej, ko je prebiral njen pogled. še vedno je delovala neverjetno krhko in človek je res težko verjel, da je pri dvajsetih letih dala skozi toliko stvari in preživela. toda posledice preteklosti so bile vidne na njenem telesu, v njenih očeh, v neizrečenih besedah, ki niso nikdar zapustile njenih ustnic, za katere je vedel, da so tam. ''povedati česa? da moram oditi?'' je tokrat on povzel zmedeni ton in vnovič sklonil pogled. lažje se je soočil z mehkim peskom obale, kakor pa z njenim pogledom. ''so stvari, ki ti jih ne morem povedati. stvari, ki bodo vedno prišle med mene in katerokoli drugo osebo in so povsem izven moje moči,'' so se gube na njegovem čelu samo še poglobile ob mrščenju: ''in tako ti ne morem dati nobenega opravičila, pojasnila ali česarkoli podobnega. ne glede na to, kako zelo si tega želim.'' prekleto se je moral nadzorovati – vsak svoj gib, besedo, občutek. obstajala je prevelika nevarnost, da bi ga na licu mesta potegnilo v vrtinec zaradi nje in bi utegnil izdati svojo pravo naravo, ko bi se njegove oči docela obarvale v odtenek vranje črne barve. ''seveda si si zaslužila pojasnilo, zaslužiš si opravičilo in milijon drugih stvari, ki ti jih ne morem dati,'' je brez oklevanja pritrdil njenim besedam. prav zares si je zaslužila celoten svet na dlani in še več. le da on ni bil prava oseba, ni bilo v njegovi moči njej omogočiti srečo. ''ni v redu. nikakor ni v redu,'' je nemudoma odkimal, ko se je brez upora strinjala z vsem kar je rekel. sedaj bi dal vse, da bi se mu uprla in zahtevala od njega vse odgovore, ga pripravila do tega, da bi spregovoril. tako bi vsaj videl, da ni povsem resignirala, da ni obstala na neki točki povsem otopela in se ni nameravala premakniti naprej v prihodnost. četudi je bila ta še bolj temna kot preteklost in mnogo bolj boleča kot sedanjost. ''ne bi smel oditi brez besede ali ti lagati...'' se je rahlo ugriznil v ustnico, ko je vso krivdo upravičeno usmeril nase: ''in nikoli ne bi smel dopustiti, da si se zapletla z mano.'' najbolj ironično je bilo, da dogodkov morda celo ne bi obžaloval, če bi v njem še ostala kakšna trohica človeškosti. vendar je bil trdno prepričan, da so stoletja v peklu iz njega izbrisala in vse. poleg tega nikoli ni imel priložnosti, da bi si izoblikoval osebnost, samo prestopil je iz ene vojske v drugo. iz ubogljivega angela v uslužnega demona, nikoli ni bil človek in morda so ga slednji prav zato tako spravljali ob živce. ''ne morem ti povedati,'' je s težkim srcem, ali tistim kar je ostalo od njega, odgovoril. ni ji mogel povedati svojega imena, takoj bi ji bilo jasno, da nekaj smrdi po bizarnem in absurdnem. ime abaddon ni sodilo v stvarni zemeljski svet, puhtelo je po nekem nadnaravnem naboju. ''prirojeno depresijo,'' je samo prikimal ob tej delni laži. res je bil v prednosti, ko je na njegovo uho iz vseh možnih strani prikapljalo malo morje podatkov, sam pa je bil dovolj inteligenten, da jih je znal povezati med sabo. ''morda so ti res postavili takšno diagnozo, vendar sem bil jaz katalizator vsega. res nisem vreden, da bi si vzela življenje zaradi mene, meredith,'' se je v njegov glas prikradla grenkoba in delno razočaranje tudi nad njo. želel si je, da bi bila močnejša. ''ne govori tega...'' je s tihim tonom vskočil med njene besede in vedel je, da bi lahko na nek način popravil storjeno škodo. lahko bi jo pripravil do tega, da bi spet našla smisel v življenju, toda ostalo ji je samo še nekaj mesecev in če bi po kakšnem čudežu preživela apokalipso, potem bi ga prezirala iz dna srca. s prsti je s skrajno nežnostjo zdrsnil prek starih brazgotin, ki so kalile njeno porcelanasto kožo. pravzaprav so podobne brazgotine zaznamovale tudi njegovo kožo, okrog njegovih zapestij se je poznal odtenek drugače obarvan pas kože, kamor so se pred tisočletji zažrli razbeljeni okovi. vendar ni hotel tvegati preveč, zato je izpustil njeno roko in zdelo se je, da sta v trenutku oba lažje zadihala. je bila bližina drug drugega tako neznosna? ''ne mislim ravno odiditi, samo ne bom ti hodil blizu. ne zaslužiš si reprize takratnih dogodkov in morda sem res brez srca, ampak ne bom pustil, da greš še enkrat skozi isto sranje,'' je dejal in bilo je očitno, kakšna so njegova predvidevanja – če bi se spet zapletla, bi se vnovič končalo z njegovim odhodom ter njenim zlomljenim srcem. ni ji mogel tega narediti vnovič, niti slučajno. ni vedel, zakaj se je ob njenih besedah zasukal proti njej, z dlanjo zaobjel njeno lice ter se zazrl vanjo. ''res mi otežuješ situacijo,'' je s težavo spravil iz sebe in odkimaval, kot da jo bo s tem lahko ustavil: ''ne smem biti poleg tebe, s tabo, ob tebi. ne smem.'' ni vedel, kako je lahko popustil samokontrolo, vendar so se v isti sekundi njegove oči obarvale v izdajalsko črno barvo.
Nazaj na vrh Go down
sara andreson
against the wind
against the wind
sara andreson

Število prispevkov : 57
Reputation : 24
Join date : 25/05/2012
Age : 26

falton beach, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: falton beach,   falton beach, EmptyPon Maj 28, 2012 10:07 am

imel je tisto čudno sposobnost, ko jo je prebral kakor knjigo. vedel je, da v bistvu ni v redu, že res, da jo je dejstvo, da je to nekdo za spremembo opazil presenetilo, vendar kljub vsemu ni vedela kaj naj mu odgovori. tako je bilo veliko lažje se zazreti v tla ter pustiti tišini, da je legla med njima, kakor priznati, kaj se dogaja z njo. aiden, seth ali kdorkoli je že bil pa očitno ni bil ravno navdušen nad njenim odgovorom ter ga zato ponovil še enkrat, meredith pa si je ob tem roke le še bolj ovila okoli kolen ter s pogledom prečesavala okolico, kakor da se vanj ni mogla zazreti. »bedno,« je nato le priznala ter odkimala z glavo. vsa ta zadeva jo je psihično tako pošteno mučila, vendar ona je to vedno znova dajala skozi, ne da bi tu pokazala kakšno močno čustvo, bilo je kot, da življenje teče mimo nje, ona pa le tam stoji ter ga opazuje z oddaljenim pogledom. »živim od tablet, zadeta sem ves čas, zgolj zato, ker se hočem poslati pod rušo. nisem več jaz, nikoli nisem bila. če se odpovem njim, se odpovem življenju, vendar ne morem biti takšna ves čas... nisem jaz, nekoč bo jez le popustil« je dejala ter ob tem še vedno pogled upirala nekam v tla, kakor da bi bilo tako prekleto težko ga dvigniti k njemu- no, v bistvu je tudi bilo. »in bojim se, da bo to prekleto kmalu« je dokončala ter nato le primogla pogled navzgor k njemu, da bi videla njegovo reakcijo. smešno, vendar res jo je počasi minevala volja do takšnega življenja kot ga ima, čedalje bolj jo je vkleklo k temu, da odpusti tablete ter pusti, da se z njo zgodi karkoli se že bo. le pokimala je na njegove besede, da bi ji moral povedati, da odhaja- tako bi vse skupaj tako prekleto lažje prenesla, kot dejstvo, da je preprosto izginil kot nič. »kaj pa so... te stvari? ne skrbi, veš da ne bom povedala nikomur, tako, ali tako nekomu kot sem jaz ne bi noben zaupal in veš pa tudi da te bom razumela... vedno sem te« je dejala ter mu ob tem namenila spodbuni nasmešek, nato se pa zopet zresnila. »vendar je v redu, če nočeš, razumem. vendar hočem, da veš, da mi lahko zaupaš, prav? ne glede na vse,« je dejala ter se mu ob tem nasmehnila, kot majhna punčka, ki je hotela nekomu dati zagotovilo, da ni naredila nič slabega ter da je dobra po srcu, kar pa je dekle kot je bila meredith to definitivno bila, le vedela ni, če je on to opazil. »je že v redu,« se je v hipu vdala v usodo, sprejela, da je tu tisoč vprašanj, ki mu jih je hotela zastaviti, vendar na njih očitno ne bo nikoli dobila odgovora. vendar saj mu je oprostila, kakor vedno ni ravno drezala v te zadeve, najbrž je imel že svoje razloge, za katere ona ni vedela. »hej, čistvo v redu je. razumem, ne moreš dati pojasnila ali karkoli drugega iz meni neznanih razlogov. v redu je,« ga je prepričevala ter ob tem zavrtala svoj pogled v njegovega, da bi ga ja prepričala, da je mislila resno in naj ne skrbi okoli tega, češ da je bilo res v redu- preprosto se je vdala v usodo. »kaj si mi lagal?« se je za trenutek ujela za njegovo besedo ter mu namenila enega izmed sto zmedenih pogledov na današnji večer, nato pa so se njene ustnice zarisale v otožen nasmešek. »preteklost je preteklost. in ti nisi bil nikoli napaka«. razen, če je bila ona. to pa je bila povsem druga stvar, v katero je zopet začela verjeti, kakor nekaj dni po tistem, ko je odšel. da je ona naredila nekaj prekleto narobe, zaradi česar jo je preprosto zapustil brez slovesa. mogoče pa je bila res krivda na njenih ramenih, le da ni vedela, zakaj točno ter se v njeni stari navadi zopet ni spuščala v podrobnosti. »kako pa naj te potem kličem?« je dejala vidno zmedena ter odkimal z glavo nato pa dvignila pogled k njemu, v iskanju odgovorov na njegovem obrazu, čeprav jih tam zares ni našla, ali pa le ni dobro pogledala, glede na to, kako hitro je podrobnosti znala prezreti. »ti ali pa kdo drug. počilo bi tako ali tako,« je vztrajno hotela pregnati krivdo za njen poskus samomora iz njegovih ramen. bila je realna. vedela je, da se bo to zgodilo, da bo nekoč njen mehurček počil ter da se bo hotela le ubiti. in vse skupaj se je zares zgodilo, na njuno nesrečo je bil ravno on sprožilec za vse skupaj, vendar hkrati se je zavedala, da bi to znalo biti tudi bilo kaj drugega in na to ni imela vpliva. vedela je, da bi se zgodilo tako ali drugače, usoda na katero ni bilo možno vplivati. »nočem tega, nočem da se zopet odaljiš od mene...« je dejala ter umaknila pogled od njega, svojo brado pa naslonila na kolena. »vendar, kdo pa sem, da bi te lahko prosila? in tisto sranje bo prišlo na dan tako ali tako, to veva oba. vprašanje je le kdaj bo počilo, brez tebe mogoče celo hitreje« je dejala ter se naenkrat počutila, kakor da ga izsiljuje ter ob tem spoznanju je hitro odkimala z glavo ter ga pogledala. »vendar, če tako želiš prav, lahko odideš. pot je prosta, ne bom te iskala, obljubim« mu je tokrat ona obljubila, da ga bo pustila popolnoma na miru, če bo odšel- in res je bila pripravljena to storiti, saj ga ni hotela s silo obdržati v svoji bližini, nikakor. ko pa je naenkrat zaobjel njen obraz, je v tistem trenutku ostala brez sape ter za trenutek je zaprla oči ter vzdihnila, da se je navadila na njegovo bližino, nato jih pa odprla ter se zazrla direktno v njegove, kjer je bil njen odsev. »lahko si. veliko prenesem in ne glede na vse, te bom razumela. vsaj poskusila bom,« je dejala ter njeni kotički ustnic so se že ukrvili v nasmešek, nakar pa so se njegove oči obarvale v popolnoma črno barvo ter na njenem obrazu se je zares le za kratek hip zarisal strah ter zdrznila se je, vendar ni se izvila iz njegovega prijema, niti premaknila se ni. na njenem obrazu se je nato zarisalo presenečenje in na koncu zanimanje zgolj v pričlih nekaj sekundah. njene roke je ponesla k njegovem licu ter ga z hrbtno stranjo dlani zdrsela po njem, nato se pa z zanimanjem zazrla vanj. »aiden, ti...« je dejala po svojem starem vzdevku zanj ter svojega pogleda ni odmaknila iz njegovih oči. »nekaj prekleto posebnega si,« je dejala še vedno v transu od tega, kar je videla pred nekaj sekundah ter spoznala, da je bil res drugačen. bil je nekaj njen neznanega, vendar naenkrat je dobila željo, izvedeti kdo je on. in ne glede na vse- to bo tudi dosegla.
Nazaj na vrh Go down
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef

Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 27
Age : unknown / 33

falton beach, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: falton beach,   falton beach, EmptyTor Maj 29, 2012 4:57 am

    saj ni vedel ali ne bi bilo morda bolje, da bi njeno laž v mislih sprejel kot resnico. tako bi lahko še samega sebe prepričal, da je res v redu. da ni nobenega razloga več, zakaj bi sedaj sedel ob njeni strani in v sebi premleval, kako bi ji lahko najbolje pomagal. že samo spoznanje, da ji je sploh hotel pomagati, ga je več kot samo plašilo. če ne bi vedel bolje, bi si drznil reči, da se je v prazni prsni votlini še vedno nahajalo srce, četudi ni bilo že tisočletja. toda kaj, ko se je zdelo, da je tam samo kadar je poleg nje, sicer pa tam še vedno ni ničesar. ''prekleto,'' je njen odgovor pospremil s kletvico, ker bi se lahko počutila bolje. zdelo se je, kakor da se niti ne trudi napraviti napredka, samo sprejema dejstvo, da se ne počuti v redu in se še naprej pretvarja zavoljo ljudi okrog nje. ''potem pa ne jemlji več tablet. resno mislim, ne jemlji jih več. karkoli je bolje od otopelosti. še neznosna bolečina je boljša kot če ne čutiš ničesar...'' je napravil tih zamolk, ker je pravzaprav govoril iz lastnih izkušenj, iz prve roke. njegovih čustev že zdavnaj ni bilo več, ni jih znal prav dobro definirati, tudi če bi bila tam. sam je bil v stanju otopelosti od dlje nazaj, kot mu je sploh segal spomin in včasih bi dal vse, da bi se stvari vsaj malce pomaknile naprej. včasih se je še zbujal sredi noči z nočnimi morami o peklu, zadnje čase še te stare bolečine ni imel več. samo en velik prazen nič. ''ni nujno, da bi se ti stanje poslabšalo, če bi jih povsem črtala. morda bi bilo bolje, morda ne bi poskusila znova, ampak bi se tokrat borila – mogoče bi ti uspelo in bi sama premagala to,'' je nadaljeval, ko je ujel njen nesiguren pogled. očitno ni bil edini, ki je s skrajnim naporom zrl proti njej. še vedno je imel občutek, da se sploh nima pravice pogovarjati z njo, po vsem kar se je zgodilo, po tem kar je storil on. ''mer... o tem ne morem govoriti nikomur in verjemi, če bi želel komu povedati vse, potem bi bila to ti, ker si zagotovo zaslužiš resnico,'' je zavzdihnil in z dlanmi pomel obraz, ker je bilo vse skupaj tako neverjetno težko. na eni strani bi jo moral ponovno odriniti stran od sebe, a vedel je, da bi jo s tem spet prizadel, do česar pa se nikakor ni mogel pripraviti. po drugi strani pa ji je hotel izdati resnico, ker je resnično verjel, da bo prav ona lahko vse razumela. ''poleg tega pa ti ne smem povedati – spravil bi te v nevarnost in nikoli si ne bi mogel odpustiti, če bi se ti zaradi mene res kaj zgodilo. tako kot si nikoli ne bom mogel odpustiti, da si skorajda zaradi mene vrgla vse stran,'' je nadaljeval s trpkim tonom. lahko je samo upal, da bo tudi tokrat razumela kot vedno poprej in bo videla, da bi ji povedal vse, če bi lahko. ''lagal, o imenu, sebi, vsem,'' je zmajal z glavo ob priznanju vseh laži in najbolj grozno je bilo, da je po vsem tem še vedno zrla vanj z upajočim pogledom in stoodstotno verjela vanj, prepričana da je vse samo velik nesporazum. ob njenih besedah pa ostro odkimal – ne, bil je največja možna napaka in nič od tistega se na prvem mestu ne bi smelo pripetiti. ''ne veš, kaj govoriš, meredith. verjemi, da si želim, da bi bilo lažje in mi ne bi bilo potrebno ovinkariti ter skrivati pred tabo celo goro podatkov. ampak morda bi bilo res bolje, da se preprosto oddaljiš od mene,'' je obupano poskušal najti ustrezno rešitev: ''tudi če meni ne bo uspelo ostati daleč strani. prosim, samo ne oziraj se name in se pretvarjaj, da ne obstajam.'' vse od trenutka, ko je izvedel, da se je vrnila v mesto, se je moral prav prisiliti, da se zanj ne bi nič spremenilo. poskušal je še naprej hoditi po istih poteh, zahajati na iste kraje, ne da bi jo iskal naokrog kot kak idiot. ''verjemi, tudi jaz se nočem oddaljiti od tebe. nekako me ohranjaš na trdnih tleh, ampak to je res potrebno,'' je zavzdihnil. seveda je bilo vse zaman, ker ji ni mogel dokazati, kako slaba družba je zanjo in kakšno nevarnost ji dejansko predstavlja, zato ji ni preostalo drugega kakor, da mu verjame na besedo. zaprl je oči v trenutku, ko je izrekla nekaj, kar se je skorajda zdelo kot izsiljevanje, a je bilo najverjetneje samo govor obupa. še preden bi se mogel ustaviti, je že odkimal – ni želel oditi, vse prej kot oditi. in dala mu je priložnost, da napravi vsemu konec, in obljubo, da ne bo šla za njim. vendar je še vedno sedel na zdaj že hladnem pesku poleg nje, premakniti pa se ni mogel. potem pa je njegova dlan zaobjemala toplo kožo njenega lica in ko je dvignil pogled k njej, je izgledala prelepo. dobro je vedel, da je lepota njegova šibka točka. skupaj z nedolžnostjo. nekako je ona predstavljala oboje, zaradi česar bi moral v istem hipu vstati in oditi. skušal se je prepričati, da ni še enkrat zabredel pregloboko v vode, ki jih ni poznal, da mora pobegniti od nje, da mu ne sme biti mar zanjo ali živi ali umre. verjetno se je takrat v njem odvila sprememba, ki je obarvala oči v temnino, česar se je zavedel šele, ko je razvozljal izraz na njenem obrazu. za hip je pogledal vstran in nekajkrat zamežikal v poskusu, da bi se njegove oči vrnile v svojo običajno, neposebno in nevpadljivo rjavo barvo. ''sranje... oprosti,'' je hitel z mrmranjem stotih opravičil od katerih je bila polovica izrečena v nerazumljivi stari hebrejščini.''mer... žal mi je, ampak...'' je iskal besede še naprej, ko ga je presenetila s povsem nepričakovano reakcijo, da je na mestu utihnil in zmedeno zrl nazaj vanjo. v njenih očeh ni bilo strahu ali groze, samo nekaj nedoločenega, nekakšno zanimanje, fasciniranost. ''prosim, teči stran,'' je spregovoril z ne prav prepričljiv tonom in poskušal odmakniti njene dlani od svojega obraza ter se oprijel njenih zapestij, da bi jih odtegnil stran. namesto tega pa je storil nekaj povsem drugega, nežno jo je potegnil bližje in prislonil svoje čelo ob njenega v ponovitvi tihe prošnje: ''pojdi.''
Nazaj na vrh Go down
sara andreson
against the wind
against the wind
sara andreson

Število prispevkov : 57
Reputation : 24
Join date : 25/05/2012
Age : 26

falton beach, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: falton beach,   falton beach, EmptyTor Maj 29, 2012 9:29 am

da ne bi več jemala tablet, je bilo kot da bi podpisala svojo smrtno pogodbo. priznala je, že je sanjala o tem, da bo to naredila, že je bila malo pred tem, da to stori, vendar nato se je zavedala, kakšne posledice bi vse skupaj imelo ter da se je tokrat lahko zares poslovila od življenja. zopet bi si zadajala nove rane, čedalje globlje, dokler je ne bi potisnilo na sam rob, na katerem ne bi mogla več držati in bi padla v prepad. vendar pa v bistvu ni nikoli zares poskusila izbrisati tablete iz svojega življenja. »ne vem,…« se je obotavljala ter odmikala pogled od njega ter iskala neko varno točko, kamor bi ga lahko usmerila. »nisem poskusila,« je priznala, tisti viden rezultat, katerega pa se on očitno ni zavedal, pa pustila skritega v sebi. mogoče bi res morala prenehati s tem, kljub temu, da se bo njeno življenje s tem končalo. tako ali tako v njem ni videla smisla, vsaj ona bo bila in ne neka zadeta deklina, katera še vedela ni, da živi. ob njegovih naslednjih besedah pa je le odkimala z glavo ter na njenem obrazu se je zarisal tolažilen nasmešek. »ne. ne bi bilo tako preprosto, mislim, da oba veva. prirojeno mi je, tem se ne bi mogla upreti, nisem dovolj močna. čim bodo tablete izgubile nadzor nad mano, bodo tu nove rane in brazgotine« je dejala ter se ob tem avtomatsko prijela za zapestje, nato pa nadaljevala. »dokler ne bo vse tako globoko, da se več ne bo dalo rešiti. oba veva, kaj bo, če preneham s tableti, brez potrebe si delam tu bilo kakšne utvare. vprašanje je le ali želim biti za tisti kratek čas, ki bi mi v tem primeru preostal zopet jaz ali pa, da ostanem nihče« je dokončala, nato se pa zazrla vanj, kakor da čaka pritrditev, da lahko preneha s tabletami, da ji še enkrat reče, da to stori ter res bi to naredila. mogoče pa je bilo vseeno boljše, da počasi konča vse skupaj ter zaživi mogoče tisto malo, kar ji je še preostalo. pokimala je na njegove besede ter mu namenila nasmešek, češ da ga razume, čeprav mogoče ni povsem razumela vsega skupaj, je pa sprejela. preprosto ni bilo za njena ušesa, konec debate, ni več mislila drezati v to. sprejela je povsem mirno, kot je sprejela vsako stvar, vse je razumela, vse je bilo v redu. ni vedela ali je to dejstvo, da je preprosto vse sprejemala tako kot je posledica tablet ali česar drugega, vendar preprosto je to počela. »v bistvu mi ni mar. če bi bilo tebi lažje, bi ti pustila, da mi poveš, kaj ti leži na duši, ne glede na nevarnosti, ki bi se uspele zgoditi. v bistvu sem ves čas v nevarnosti, le če nisem pod vplivom tablet. in za tisto, sem ti že rekla- nisi ti kriv, počilo bi tako ali drugače« je vztrajala pri svojem. saj ni zares tako pošteno hotela vedeti kaj se dogaja, le želela je, da zares ve, da ji lahko zaupa, to je bilo vse. »si že imel dober razlog, aiden. v redu je. in najbrž je v redu če ti pravim… aiden? oprosti, ampak navajena sem tako« je dejala ter se ob tem nasmehnila ter odkimala z glavo. kakšno drugo dekle, bi ob tej novici pri priči se vstalo ter jezno odkorakalo stran, vendar ona je bila še vedno tu, sprejemala prav vse kar ji je novega povedal, kakor neko ubogljivo dekletce-brez bilo kakšnega oporekanja. ob njegovih besedah je skorajda otožno odkimala z glavo ter stisnila ustnice skupaj, ob tem se pa zazrla vanj.»ne morem, ti to veš. ne bom dajala obljub, ki jih ne morem izpolniti. ne morem biti oddaljena od tebe.« prosil jo je nekaj, kar v nobenem primeru ne bo mogla storiti, ne glede na to, kaj se zgodi, kakšno je domnevno tveganje. ko je bilo vprašanje zanj, se prav na nobeno od teh stvari preprosto ni ozirala, pa čeprav bi se mogoče morala. »in tudi še naprej te bom držala na trdnih tleh. veš da zmorem prenesti veliko« je dejala ne preveč prepričana v zadnje besede, vendar kljub temu mu namenila nasmešek, da bi potrdila svoje prej izrečene besede. ni vedela koliko časa je minilo, ko je zopet čutila njegov dotik, ki je imel tako poseben učinek nanjo, vendar ne toliko kot tiste črne oči, katere pa si za spremembo ni znala niti približno pojasniti. odkimavala je ob njegovih besedah ter se namrdnila ob tujem jeziku, kateri pa ji je bil za spremembo znan. ni vedela kaj govori, vendar glede na to, da je bila ljubiteljica zgodovine in tujih jezikov, je staro hebrejščino prepoznala, z le malo truda. ko je dejal, da mora oditi je le odločno odkimala z glavo. »hej, ne bojim se je, v redu je« je dejala z povsem mirnim ter nežnim glasom, ki bi še tako vztrajnega človeka prepričale. za trenutek je stisnila obe skupaj ob stisku njenih zapestij, nato pa nadaljevala. »ni mi potrebno oditi, ni me strah. vem, da si nekaj posebnega, mogoče celo nekaj… no, drugačnega, pri čemer ne vem, za kaj se gre, vendar ni me potrebno za to odgnati stran. ni me strah. le…« je dejala ter naredila premor, svoje roke izvila iz njegovega prijema ter jih tokrat ovila okoli njegovega vratu ter ga privila k sebi v objem. »- hočem, da veš, da ne glede na to kaj si, kaj delaš, kaj si naredil bom tu vedno zate. vedno.«
Nazaj na vrh Go down
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef

Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 27
Age : unknown / 33

falton beach, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: falton beach,   falton beach, EmptySre Maj 30, 2012 8:55 pm

    post scriptum, smitten3 okay hope you don't mind for summing this up? ^^ se po ZS zmeniva za naprej?

    ''morda, če bi imela ob sebi koga, ki ti ne bi pustil stopiti čez rob,'' je izrekel še preden bi se lahko zaustavil in vedel je, da bo vse izvenelo kot ponudba, naj ga sprejme nazaj in mu dovoli, da ji pomaga. toda kaj ko ni vedela niti njegovega imena in obenem je dala skozi toliko stvari in zagotovo ni on tisti, ki bi jo moral držati v svojem objemu, skrivati pred njo samo. morala bi si najti nekega običajnega smrtnika, ki jo bo pripravljen ceniti in kateremu ne bo potrebno lagati o milijon in eni stvari. ''in ne govorim o sebi – ne razumi me narobe,'' je zato rekel, četudi je bil v njegovem glasu zaznaven nek obžalovanja vreden ton. če bi to bil drug svet, če on ne bi bil on... ''ne rabi biti tako, prekleto. zakaj si daješ tako majhno vrednost? lahko bi se uprla, resnično mislim, da bi se lahko,'' je trmasto vztrajal pri svojem. seveda je obstajala možnost, da jo je tako zelo povzdignil v svojih očeh in brezpogojno verjel, da bi lahko dosegla toliko več. pred sabo je imela še kar nekaj mesecev, ki jih ji ni bilo potrebno preživeti v meglici tablet in v stanju otopelost. morala bi čutiti, ljubiti, se smejati – in ne s tem žalostnim nasmeškom, kateri se je zdaj risal na njenem obrazu. ''gotovo obstaja kdo, ki bi te držal na površju, ti preprečil, da narediš korak predaleč,'' je nadaljeval in poskušal najti način, da bi ji pomagal, ne da bi se neposredno mešal v njeno življenje. lahko bi ji na pot postavil koga, da bi se zaljubila vanj in našla nov smisel. vendar ga je že naslednja misel odvrnila tega – prav nihče je ni bil dovolj vreden, ne on in ne kdo drug. ''kaj bi rada naredila? postala spet ti in imela možnost čutiti vse od veselja do bolečin ali pa ostala bleda senca sebe kot si zdaj?'' ni hotel napraviti odločitve namesto nje in ni je nameraval še enkrat prositi, naj neha s tableti. izpadel bi, kot da jo lastnoročno poskuša spraviti v grob. toda vedel je, da tako ali tako nima drugega kot nekaj mesecev preden bo prišel konec celotnega človeštva, kot da ga poznajo. nekako je bilo lažje sprejeti njeno smrt kot posledico njenih odločitev, kakor pa da jo najde na bojišču sredi vojne v zadnjih izdihljajih po tuji volji. ''drugič. enkrat drugič. takrat ti bom morda lahko povedal kaj več,'' se je njegovo čelo naposled rahlo zgladilo in gubice mrščenja porazgubile. ''res si trmasta, veš? in preveč razumljiva, zaupljiva do mene. ker si vsega tega res ne zaslužim. preveč zahtevaš od mene – nočem te še enkrat razočarati in pustiti na cedilu, četudi bi mi moralo biti vseeno zate,'' so se kotički njegovih ustnic zasukali navzgor v otožen smehljaj, ki se je v naslednjem hipu kanček razširil: ''lahko sem aiden, če to hočeš.'' v tistem je vedel, da bi lahko ugodil vsaki njeni želji, če bi jo to le pomirilo in napravilo ščepec srečnejšo. ni bilo dobro, da je vse sprejemala tako mirno, kakor da ji govori zgodbico ali neko pravljico. morala bi vpiti nanj, biti razjarjena in odločena, da ga črta iz svojega življenja. namesto tega pa je še vedno strmela vanj z velikimi očmi in prikimavala vsaki njegovi besedi. ''sem že omenil, da res vse otežuješ?'' je zmajal z glavo, ko je nemudoma zavrnila njegovo prošnjo. pustil je, da je med njiju za kratek čas legla tišina in z neke vrste občudovanjem preučeval njen obraz. kaj naj naredi z njo? bila je najslajša možna napaka izpred nekaj let, ki mu je sledila v prihodnost in zahtevala pozornost. pozornost, katero ji je ne glede na vse hotel dati. nekaj, kar se ni zgodilo v več kot dva tisoč letih, skupaj s spodrsljajem, da so se njegove oči obarvale. ''saj ravno to je problem. morala bi se bati,'' je vztrajal pri svojem zmajevanju z glavo, ko ni mogel kar sprejeti njene povsem brezbrižne reakcije, kot da je povsem običajno sedeti nasproti osebe, katere oči na lepem spremenijo barvo. spremljal je njeno dejanje, ko je izvila dlani iz njegovega prijema in upal, da jo je naposled srečala pamet in bo upoštevala njegov nasvet, naj odide. kot vedno poleg nje je dobil nekaj povsem nepričakovanega, ko ga je potegnila k sebi v objem in je zakopal obraz z izrazom čiste agonije v njene temne lase. potem pa je s skrajnim naporom in z zadnjo trohico zdrave pameti odtegnil njeno telo stran in odločno odkimal v zavrnitvi: ''ne, meredith. žal mi je in res ti želim... vse najboljše. vendar ne smem. resnično ne smem.'' njegov pogled se je za hip ustavil na njenih ustnicah v želji, da bi jih po vsem tem času še enkrat poljubil, a zmagal je razum. videla je njegov temen pogled, vedela je, da se v njem dogaja nekaj drugačnega, tako da ni imelo smisla pred njo skrivati še preostalih nadnaravnih moči – minila je zgolj sekunda in ni ga bilo več ob njej.
Nazaj na vrh Go down
Sponsored content




falton beach, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: falton beach,   falton beach, Empty

Nazaj na vrh Go down
 
falton beach,
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
ashes to ashes :: and it makes me wonder :: 
how everything still turns to gold,
 :: 
pre-apocalypse,
 :: 
pogovori,
-
Pojdi na: