new orleans' public library,

tagged: juliet

New Orleans v Lousiani je bil videti povsem drugače, ko se zaveš da boš do konca življenja angel. prej je bil to kraj obdan z poletno vročino, vonjem po morju in mestnem vrvežu prijaznih domačinov. avery je predstavljal kraj , kjer je lahko reševala iskala odgovore na svoja vprašanja. zanjo je obstajala samo prihodnost. prihodnost, ki je bila skrivnost. preveč srhljiva in čudovita, da bi jo lahko ljudje razumeli. preteklost in sedanjost sta predstavljala samo čas življenja in ne čas dogodkov. zdaj je bil to kraj kjer se je avery popolnoma obrnil svet na glavo. kraj, ki je zapletel njeno življenje bolj, kot bi smel. če bi temu sploh lahko rekla življenje, ker teoretično življenje zanjo sploh ni obstajalo več ampak samo še brezčasje. resda je dobila odgovore na vsa vprašanja a ne na tak način, kot bi si želela . obdajali so jo mešani občutki. ni vedela ali naj bo vesela, ker je imela o vsem prav in ni zmešana ali jezna, ker bo del dogodka, ki bo zapečatil usodo in posledično podrejena nekomu, ki ji je vzel svobodno življenje za vedno.
Kraj bil obdan z vročo poletno vročino, ko je Sonce neusmiljeno žgalo na eno zmed zveznih držav ZDA. V septembrskih avgustovskih dne se je avery je dan prebijala v knjižnici, kjer je nedavno tega zaposlila, da je bil lahko ves čas obdana s knjigami, ki so oddajale vonj po sveže tiskani barvi in starih platnicah. S šuštenjem strani je lahko krepila svoja odkritja in jih dopolnjevala. odkar pa ji je življenje namenilo drugačno usodo se je vse spremenilo. knjige so bile samo še predmet. njihove platnice so se zdele povsem enake. puste in mlahave. vonj po črnilo je zbledel. njihova vsebina pa ni bila niti kanček enaka, kot prej.
avery je mukoma preživljala čas na kraju, ki jo je venomer spominjal na preživele ure v čitalnici med svojo najljubšo literaturo in raziskovala stvari, ki so se takrat zdele še tako neresnične in nedostopne. vse skupaj je bilo pravzaprav zabavno in vznemirljivo. zdaj pa je bilo vse prej, kot to. z eno besedo resnično. kraj, kjer se je spremenila njena usoda. ni ga več oboževala. sovražila ga je. v zadnjem času je večkrat razmišljala, da bi dala odpoved .čeprav se se ni spremenilo čisto nič spremenil se je le njen pogled na življenje. avery se je globoko v sebi tega zavedala a so druga čustva močnejša.
knjižnico je v zadnjem času obiskoval malokdo za kar je bila hvaležna, ker so ji stiki z ljudmi in resničnim svetom povzročali dodatne rane in grozljiva občutja. nedolgo zatem , ko je avery prišla v knjižnico še zadnji dan njenega dela-saj je po tistem incidentu večkrat razmišljala o odpovedi. preprosto zato, ker je samo trpela in ne več uživala kot prej- je prispela nova pošiljka knjig. zdolgočaseno je čečkala po praznih platnicah starega zvezka poleg katerega je na mizi čepela nedotaknjena zgodovinska knjigah o pomembnih dogodkih v zgodovini. nesmiselno joje bilo brati, saj je bilo vse tako ali tako res. vsake toliko je pogledovala proti stopnicam, ki so vodile v tisto nadstropje, kjer je bil vsaj do nedavnega njen najljubši oddelek. saj se bo še vrnila tja. samo ne zdaj . tudi če bi se zdaj želela vrniti tja ji je bilo prepovedano. ko bo našla tistega, ki je povzročil to bedo mu bo že povedala svoje pa naj stane, kar hoče. z roko si je podpirala glavo in risala že tretjo stran. na belem papirju so pod pritiskom svinčnika nastajli razni vzorci in simboli. večinoma takšni, ki niso nič pomenili. vsaj avery ne. vrata knjižnice so se odprla in pri tem je nežno zazvončkljalo. najbrž vrat sploh ne bi slišala, če ne bilo zvonca. zaslišala je lahkotne in hitre korake, ki so nervozno stopicali naprej in odmevali po velikem praznem prostoru. avery je sedela za visokim pultom, zato ni mogla videti, kdo je prišel. prevzel jo je nenavaden občutek. energija, ki se je spajala z njeno. še preden je vse skupaj dojela in dvignila glavo in se sunkovito vstala. vendar vse, kar je lahko videla, je bila elegantna postava svetlolasega dekleta, ki je švignilo po stopnicah v zgornjem nadstropje. avery je skomignila z rameni. dovolj ima dela, da bi se ukvarjala z neznanko, sicer pa je ne morejo obtožiti če bo kaj narobe. to ni njeno delo. čeprav ji nekaj ni dalo miru. bila je dovolj hitra, da se je povsem neslišno zapodila po stopnicah v zgornje nadstropje. v takih trenutkih bi dala vse,da bi imeli dvigalo. vendar so bili preveč napredni, da bi ga imeli. bila je prepozna. prazne hodnik. z očmi je preletela vsak sobo posebej a ni bilo ne duha ne sluha. dokler ni na koncu hodnika s kotičkom očesa ujela zapirajoča se vrata sobe, kjer pravzaprav neznanci nimajo vstopa. prepovedan oddelek. vsaj razlog bo imela, da jo se izgovori, ker ji je sledila, če se bo izkazalo, da je samo radovednež. v sebi je sicer vedela, da ni neznanec a vseeno. nekaj človeške intuicije pa ji je še vseeno ostalo. pohitela je za vrati in jih še preden so se zaprla prestregla. temen in majhen prostor je napolnjevala je majhna svetloba sonca, ki je prijahala skozi bližnje okno. v nos ji je butnil zrak po starih knjigah in plesnivem ne zračnem prostoru. tu so shranjevali knjige, ki so odslužile svoj namen. kot nekakšen arhiv. sicer je bil tu nekoč oddelek za knjige z nedoločeno vsebino a, ker je bilo teh malo so ga kasneje preuredili v porsotru, kjer so knjige čakale na vsakoletni sejem, kjer so jih zastonj podarili. med knjižnimi policami je z kotičkom očesa ujela svetlolaso neznanko. bila je elegantne postave in lahkotno se je sprehajala med knjižnimi policami čeprav je avery dajala občutek, da išče nekaj vse prej kot knjigo. ali pa se je motila. prerinila se je med policami, kjer je stala neznanka. avery je ta trenutek ni prepoznala a tukaj ni imela kaj početi. še slabše bo, če bodo našli obe. »oprostite ta oddelek je vstop nezaposlenim prepovedan…« z potrpežljivim glasom je ogovorila dekle, ki je stala na koncu polic tako, da je avery ni mogla do dobra videti. dekle se je obrnilo k njej in zastal ji je dih. bilo je kot bi doživela deja vu. nemogoče. ni mogla biti ona. ampak bila je. kaj je počela tu? kaj je hotela? pogoltnila je slino in predrla blokado » ti?!« njen glas je bil obdan z jezo. saj je bila jezna, kako pa ne bi bila. pred njo je stala oseba, ki ji je uničila življenje . » ti … ti … ti si bila! ti si mi to naredila!« je sikala in se z težkimi koraki pomikala proti njej, vsaka izrečena beseda vsak glas je bil kot ostrostrelčev strel naravnost v srce. besede in val čustev, ki so izbruhnila iz nje so bili, kot napadalec, ki bo uničil svojo žrtev. čustva in misli, ki so kar vrela v njej so bila neobvladljiva. prepustila se jim je naj naredijo svoje in ignorirala razum, ki jo je svaril naj neha. ko je stala čisto blizu nje jo je prestrelila s pogledom. nikoli ni nikogar tako sovražila. vse tiste poteze in postava. bila je ona. »kaj hudiča sploh počneš tu? …« jo sarkastično vprašala in z večjo silo, kot je morala obvladovala svoje telo, saj je imela občutek, da bo vsak čas znorela. »… juliet monroe ali naj te rajši rečem ariel? « roke je prekrižala na ramenih in se nesramno zazrla v njo. njen razum ni poznal ne olike in ne moralnih zadržkov. sicer pa iskreno rečeno tudi ariel ni imela moralnih zadržkov, ko jo je spravila na svojo stran. povsem pošteno mar ne?


pretty long yeah in know sicer pa tkt