ashes to ashes
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.



 
KazaloIščiRegistriraj sePrijava

 

 new orleans' public library,

Go down 
AvtorSporočilo
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef

Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 27
Age : unknown / 33

new orleans' public library, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: new orleans' public library,   new orleans' public library, EmptyNed Maj 06, 2012 8:26 pm

[Only admins are allowed to see this image]
Nazaj na vrh Go down
cymille de light
dancing like the flames
dancing like the flames
cymille de light

Število prispevkov : 111
Reputation : 10
Join date : 19/05/2012
Age : 20

new orleans' public library, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: new orleans' public library,   new orleans' public library, EmptyNed Maj 20, 2012 5:07 am

this was write for specialist of forensic medicine, kara southern. here is 488 words.
    ta dan je bila že odkar se je zbudila, nekoliko raztresena. bila je nedelja in grace ji je dala prost dan... torej nobenih razgibavanj, nobenega plesa, nobenih meglic. čeprav se je nanje že navadila. zbudila se je okoli desetih zjutraj, čeprav se je ponavadi(zaradi budilke, seveda)zbujala že okoli pol osmih. ob devetih se ji je ponavadi začel pouk. bil je lep, sončen avgustovski dan, in pihljal je rahel vetrič, ki je cymille mršil lase, medtem ko je v črnih kavbojkah in temno rjavi srajci z privihanimi rokavi stopala po ulicah, napotena v javno knjižnico. čeprav ni brala tako pogosto kot tisti butasti knjiži molji, so ji bile knjige všeč; bile so tihe, nikoli ji niso dajale nobenega sovražtva, sprejele so jo takšno kot je bila. in kakšna je bila? to je bilo težko vprašanje. nanj je cym rada odgovorila s stavkom 'temna sem... zelo temna'. potem je ljudje niso več spraševali, čeprav bi najraje psotavljali vprašanja, kot so 'zakaj, zavendar, se še ni predala alkoholu?' ali pa 'kako, da se po vsem tem mučenju še ni predala drogam?'. tudi to so bila težka vprašanja, za nekatere. rjavolasa de lightka pa je imela zelo preprost odgovor: balet. ohranjal jo je trezno in držal njeno pamet za lase. če se lahko tako izrazimo.
    kmalu je cymille prispela do javne knjižnice, kamor je zahajala enkrat na tri ali pa morda štiri tedne, skoraj vedno, kadar ji je grace dala prosto. knjižnica je bila velika pravokotna stavba preprostih barv... bela, črna. barve so bile zares samo ti dve, nobene druge nisi našel, razen če se je kakšna knjižničarka zavzela za to, da so kakšen mini kotiček za otročičke prebarvali na vijolično, morda modro... drugače pa samo bela in črna. dve nasprotji. cym je imela raje črno, po pravici povedano. tako je rjavolaska vstopila v knjižnico in ko ji je knjižničarka, ki je dežurala, namenila pogled, napolnjen s strahospoštovanjem, je rahlo privzdignila glavo in se namenila k njej. knjižničarka ji je še enkrat namenila še vedno enak pogled. "gospodična de light?" je vprašala s tihim glasom, podobnem mrmranju, čeprav se jo je jasno slišalo. "da, to sem jaz." je odgovorila cym in zavzdihnila, nato pa premerila knjižničarko od glave do pet. oblečena je bila v belo obleko, kar dokaj staromodno, z črnim vzorcem, ki je predstavljal znak knjižnice. "vaša teta vivien je na telefonu," seveda, je pomislila rjavolaska. kadar jo je hotel kdo izmed de lightov kontaktirati cymille, je poklical v mestno knjižnjico. "reci, da me ni," ni bila razpoložena za pogovor s svojo teto vivien. "rekla sem ji že, da ste ravnokar prispeli, gospodična." cym je zavila z očmi. "potem pa reči, da nimam časa, ker se mi čez petnajst minut začnejo vaje baleta, ljubi bog," knjižničarka je hitro, živčno prikimala in nato izginila skozi neka vrata. rjavolaska pa je sledila dolgim lesenim stopnicam in se znašla v velikem prostoru. nato pa je zagledala neko svetlolasko, ki se ji je zdela nekako znana...
Nazaj na vrh Go down
carley everett
angels walk among us
angels walk among us
carley everett

Število prispevkov : 83
Reputation : 9
Join date : 21/05/2012
Age : 23
Kraj : new orleans, lousiana;heavens

new orleans' public library, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: new orleans' public library,   new orleans' public library, EmptyNed Jun 03, 2012 5:04 am

tagged: juliet smitten1

New Orleans v Lousiani je bil videti povsem drugače, ko se zaveš da boš do konca življenja angel. prej je bil to kraj obdan z poletno vročino, vonjem po morju in mestnem vrvežu prijaznih domačinov. avery je predstavljal kraj , kjer je lahko reševala iskala odgovore na svoja vprašanja. zanjo je obstajala samo prihodnost. prihodnost, ki je bila skrivnost. preveč srhljiva in čudovita, da bi jo lahko ljudje razumeli. preteklost in sedanjost sta predstavljala samo čas življenja in ne čas dogodkov. zdaj je bil to kraj kjer se je avery popolnoma obrnil svet na glavo. kraj, ki je zapletel njeno življenje bolj, kot bi smel. če bi temu sploh lahko rekla življenje, ker teoretično življenje zanjo sploh ni obstajalo več ampak samo še brezčasje. resda je dobila odgovore na vsa vprašanja a ne na tak način, kot bi si želela . obdajali so jo mešani občutki. ni vedela ali naj bo vesela, ker je imela o vsem prav in ni zmešana ali jezna, ker bo del dogodka, ki bo zapečatil usodo in posledično podrejena nekomu, ki ji je vzel svobodno življenje za vedno.
Kraj bil obdan z vročo poletno vročino, ko je Sonce neusmiljeno žgalo na eno zmed zveznih držav ZDA. V septembrskih avgustovskih dne se je avery je dan prebijala v knjižnici, kjer je nedavno tega zaposlila, da je bil lahko ves čas obdana s knjigami, ki so oddajale vonj po sveže tiskani barvi in starih platnicah. S šuštenjem strani je lahko krepila svoja odkritja in jih dopolnjevala. odkar pa ji je življenje namenilo drugačno usodo se je vse spremenilo. knjige so bile samo še predmet. njihove platnice so se zdele povsem enake. puste in mlahave. vonj po črnilo je zbledel. njihova vsebina pa ni bila niti kanček enaka, kot prej.
avery je mukoma preživljala čas na kraju, ki jo je venomer spominjal na preživele ure v čitalnici med svojo najljubšo literaturo in raziskovala stvari, ki so se takrat zdele še tako neresnične in nedostopne. vse skupaj je bilo pravzaprav zabavno in vznemirljivo. zdaj pa je bilo vse prej, kot to. z eno besedo resnično. kraj, kjer se je spremenila njena usoda. ni ga več oboževala. sovražila ga je. v zadnjem času je večkrat razmišljala, da bi dala odpoved .čeprav se se ni spremenilo čisto nič spremenil se je le njen pogled na življenje. avery se je globoko v sebi tega zavedala a so druga čustva močnejša.
knjižnico je v zadnjem času obiskoval malokdo za kar je bila hvaležna, ker so ji stiki z ljudmi in resničnim svetom povzročali dodatne rane in grozljiva občutja. nedolgo zatem , ko je avery prišla v knjižnico še zadnji dan njenega dela-saj je po tistem incidentu večkrat razmišljala o odpovedi. preprosto zato, ker je samo trpela in ne več uživala kot prej- je prispela nova pošiljka knjig. zdolgočaseno je čečkala po praznih platnicah starega zvezka poleg katerega je na mizi čepela nedotaknjena zgodovinska knjigah o pomembnih dogodkih v zgodovini. nesmiselno joje bilo brati, saj je bilo vse tako ali tako res. vsake toliko je pogledovala proti stopnicam, ki so vodile v tisto nadstropje, kjer je bil vsaj do nedavnega njen najljubši oddelek. saj se bo še vrnila tja. samo ne zdaj . tudi če bi se zdaj želela vrniti tja ji je bilo prepovedano. ko bo našla tistega, ki je povzročil to bedo mu bo že povedala svoje pa naj stane, kar hoče. z roko si je podpirala glavo in risala že tretjo stran. na belem papirju so pod pritiskom svinčnika nastajli razni vzorci in simboli. večinoma takšni, ki niso nič pomenili. vsaj avery ne. vrata knjižnice so se odprla in pri tem je nežno zazvončkljalo. najbrž vrat sploh ne bi slišala, če ne bilo zvonca. zaslišala je lahkotne in hitre korake, ki so nervozno stopicali naprej in odmevali po velikem praznem prostoru. avery je sedela za visokim pultom, zato ni mogla videti, kdo je prišel. prevzel jo je nenavaden občutek. energija, ki se je spajala z njeno. še preden je vse skupaj dojela in dvignila glavo in se sunkovito vstala. vendar vse, kar je lahko videla, je bila elegantna postava svetlolasega dekleta, ki je švignilo po stopnicah v zgornjem nadstropje. avery je skomignila z rameni. dovolj ima dela, da bi se ukvarjala z neznanko, sicer pa je ne morejo obtožiti če bo kaj narobe. to ni njeno delo. čeprav ji nekaj ni dalo miru. bila je dovolj hitra, da se je povsem neslišno zapodila po stopnicah v zgornje nadstropje. v takih trenutkih bi dala vse,da bi imeli dvigalo. vendar so bili preveč napredni, da bi ga imeli. bila je prepozna. prazne hodnik. z očmi je preletela vsak sobo posebej a ni bilo ne duha ne sluha. dokler ni na koncu hodnika s kotičkom očesa ujela zapirajoča se vrata sobe, kjer pravzaprav neznanci nimajo vstopa. prepovedan oddelek. vsaj razlog bo imela, da jo se izgovori, ker ji je sledila, če se bo izkazalo, da je samo radovednež. v sebi je sicer vedela, da ni neznanec a vseeno. nekaj človeške intuicije pa ji je še vseeno ostalo. pohitela je za vrati in jih še preden so se zaprla prestregla. temen in majhen prostor je napolnjevala je majhna svetloba sonca, ki je prijahala skozi bližnje okno. v nos ji je butnil zrak po starih knjigah in plesnivem ne zračnem prostoru. tu so shranjevali knjige, ki so odslužile svoj namen. kot nekakšen arhiv. sicer je bil tu nekoč oddelek za knjige z nedoločeno vsebino a, ker je bilo teh malo so ga kasneje preuredili v porsotru, kjer so knjige čakale na vsakoletni sejem, kjer so jih zastonj podarili. med knjižnimi policami je z kotičkom očesa ujela svetlolaso neznanko. bila je elegantne postave in lahkotno se je sprehajala med knjižnimi policami čeprav je avery dajala občutek, da išče nekaj vse prej kot knjigo. ali pa se je motila. prerinila se je med policami, kjer je stala neznanka. avery je ta trenutek ni prepoznala a tukaj ni imela kaj početi. še slabše bo, če bodo našli obe. »oprostite ta oddelek je vstop nezaposlenim prepovedan…« z potrpežljivim glasom je ogovorila dekle, ki je stala na koncu polic tako, da je avery ni mogla do dobra videti. dekle se je obrnilo k njej in zastal ji je dih. bilo je kot bi doživela deja vu. nemogoče. ni mogla biti ona. ampak bila je. kaj je počela tu? kaj je hotela? pogoltnila je slino in predrla blokado » ti?!« njen glas je bil obdan z jezo. saj je bila jezna, kako pa ne bi bila. pred njo je stala oseba, ki ji je uničila življenje . » ti … ti … ti si bila! ti si mi to naredila!« je sikala in se z težkimi koraki pomikala proti njej, vsaka izrečena beseda vsak glas je bil kot ostrostrelčev strel naravnost v srce. besede in val čustev, ki so izbruhnila iz nje so bili, kot napadalec, ki bo uničil svojo žrtev. čustva in misli, ki so kar vrela v njej so bila neobvladljiva. prepustila se jim je naj naredijo svoje in ignorirala razum, ki jo je svaril naj neha. ko je stala čisto blizu nje jo je prestrelila s pogledom. nikoli ni nikogar tako sovražila. vse tiste poteze in postava. bila je ona. »kaj hudiča sploh počneš tu? …« jo sarkastično vprašala in z večjo silo, kot je morala obvladovala svoje telo, saj je imela občutek, da bo vsak čas znorela. »… juliet monroe ali naj te rajši rečem ariel? « roke je prekrižala na ramenih in se nesramno zazrla v njo. njen razum ni poznal ne olike in ne moralnih zadržkov. sicer pa iskreno rečeno tudi ariel ni imela moralnih zadržkov, ko jo je spravila na svojo stran. povsem pošteno mar ne?


pretty long yeah in know sicer pa tkt
Nazaj na vrh Go down
Sponsored content




new orleans' public library, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: new orleans' public library,   new orleans' public library, Empty

Nazaj na vrh Go down
 
new orleans' public library,
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
ashes to ashes :: and it makes me wonder :: 
how everything still turns to gold,
 :: 
pre-apocalypse,
 :: 
pogovori,
-
Pojdi na: