toni's italian restaurant,

city of sin;)

trenutki tistega dne so bili tako nejasni. kot bi nekdo razbil steklo na tisoče drobnih koškov in jih spet poskušal spraviti v celoto le, da tokrat celota ne bo več popolna. bili so jasni in so se razblinjali. postali so jasni ampak ne tako močno, kot poprej. še včeraj je bilo jasno videti vse dogodke zdaj pa so se spremenili v morasto kopreno jeze in nejasnih slik. čudno sovražno je bilo vedeti, da je njena sestra slavna. prevzemali so jo neznani občutki in evforija zavisti je objemala vsak delček njenega telesa. tesno se je oklenila in nemogoče se jo je bilo rešiti. ampak ni se ji upirala. kot bi povsem sprejemala njeno početje. dovolila ji je, da usmerja njeno početje in vliva občutke, ki ji je kot parazit minuto za minuto vse bolj vrela. pustila ji je, da si jo je lastila. ne da, bi jo bilo strah za posledice. čeprav je imela občutek, da bo na nekem koraku eksplodirala. pot jo je vodila ravno to točke, kjer so bila čustva najmočnejša. do alexys.
stala je pred kioskom in si zdolgočaseno krajšala čas do kosila. z alexys sta bili zmenjeni ob dveh in če je avery ura kazala prav je imela še več kot preveč časa. z očmi je preletavala naslovnice različnih revij in časopisov. kako absurdno je bilo brati take stvari. sovražila jih je. čustva v njej pa so jo še bolj opozarjala na to, kakšna izguba časa je, da si del tega. za njenim hrbtom se je odvijala prava norišnica, ki je bila, kot kolaž sestavljena iz izpušnih plinov, ki so se dvigali zaradi vročine, avtomobilov in voznikov, ki so se cvrli v svojih jeklenih konjičkih. previdno je vzela eno izmed revij in jo na hitro prelistala. vedno ista zgodba. znani nimajo pametnejšega dela, kot da se dobesedno nastavljajo novinarjem. prodajalec ji je namignil, če ga bo kupila. vendar je zmajala z glavo. globoko je zavzdihnila in pogled ji je ušel na naslovnico. naslovnico, kjer je bil znan obraz. alexysin obraz. ustnice je stisnila skupaj in se jezno namrdnila. » kaj za …?« saj ni mogla verjeti njena sestra se spet kaže v javnosti. obšel jo je rahel občutek jeze in globoko v sebi je čutila, da se zavist vse bolj in bolj zažira vanjo . » saj to ni res …« če jo oči niso varale je bila resnično ona. v istem trenutku si je želela, da je ne bi poznala, da ne bi vedela zanjo in, da sploh ne bi bila njena sestra. jezno je stisnila pest in jo približala obrazu, nato pa spustila in popustila dlan. takšna lažnivka je bila. še včeraj se je delala nedolžno in priznala, da jo slava moti, danes pa na naslovnici piše, kako osvaja vrhove lestvic na knjižni sceni. oplazila je uro na roki in počasi se je čas iztekal. in vesela je bila. vesela, da bo lahko sestri končno dokazala, da se o marsičem moti. prodajalcu je v roke izročila drobiž in odhitela v restavracijo.
tonijeva italijanska restavracija je bila prijetno zbirališče domačinov, ki so v gostilno pogosto zahajali bodisi, da so kaj pojedli bodisi, da so se družili s prijatelji. avery je restavracijo obiskala le nekajkrat. vendar to je še bilo takrat, ko je s staršema še hodila večerjat v restavracije. nanjo so jo vezali čisto posebni spomini. še vedno se živo spominja, kako so skupaj sedeli vedno za isto mizo, kako je vedno naročila enako sladico in kako se je očetu le redko na usta prikradel bežen nasmešek. kratek a avery ga je vedno videla. na začetku je še upala, da se bo kaj spremenilo. da bodo družina. a takšno razmišljanje je ne bi pripeljalo nikamor, nesmiselno bi si bilo ustvarjati lažne upe v verjeti v nekaj, kar je nemogoče spremeniti, zato je spomin izbrisala iz glave. to ni bilo zanjo več pomembno. tudi brez tega je živela. če bi bila, kot njeni starši ne bi bila danes tukaj, zagotovo pa ne bi spoznala alexys, kar pa bi bilo mogoče še celo bolje.
odprla je vrata in samozavestno vstopila. notranjost je bila prijetno urejena, čeprav ne preveč po njenem okusu. razgledala se je po prostoru, ki so ga napolnjevali gostje in prijetno kramljali. nemogoče bi jo bilo zgrešiti. dobesedno nemogoče. zobe je jezno stiskala skupaj v želodcu pa jo je grozno ščipalo. saj ni mogla verjeti še v zasebnem življenju sedela je za mizo pri oknu oblegana z množico ljudi. oboževalcev. » oh alexys …« jezno je zrla v neljubi prizor. z prsti je tako močno stisnila skupaj, da je z roko v kateri je držala revijo čisto pomečkala. globoko je zavzdihnila in jezno odkorakala proti mizi. njeno odločna hoja je spominjala na osebo, ki bo pravkar naredila sceno, ki utegne imeti posledice. » oh dajte no!« »resno? koliko ste stari? nimate pametnejšega dela.« če bi pogledi ubijali bi vsi, ki so oblegali mizi za katero je sedla alexys že zdavnaj mrtvi ležali po tleh. v vsakega posebej se je zazrla in mu namenila jezen pogled. » samo pisateljica je, vi pa se tukaj drenjate, kot, da je madonna?« je zamahnila z roko in namrščeno pogledala alexys. » pozdravljena sestrica?!« sladkobno se ji je nasmehnila, čeprav je v njej divjal vihar. borila se je s tem, da ostane moralna a kljub temu povzroči dovolj scene, da ne bo ostala neopažena. prekrižala je roke in svoj pogled zapičila v listek z avtogrami majhnega rdečelasega dekleta.. prestrašeno jo je opazovala in nervozno mečkala listek v roki. avery jo je prijateljsko objela okoli ramen in z drugo roko objela svoj bok. » hm avtogram? lepo vas prosim, saj ni …?« pogled ji je ušel na alexys, ki ji je najbrž povzročila že dovolj sramote. ni vedela ali naj se ji zasmili in preneha ali naj spregovori v trenutku na katerega je tako dolgo čakala. zavist v njej je bila tako močna, da jo je že dušila. prilastila si je čisto vsak delček njenega telesa. a kljub vsemu je v njej ostalo še nekaj človeške avery. zavila in z očmi in rdečelaso dekle potrepljala po rami. »bi se mogoče zmigali ven?« je razdraženo siknila skozi stisnjene zobe. po glavi ji je sicer rojil bolj nemoralen način a če se bo kazali javnosti. se bo kazal v dobri luči. dekleta in fantje so se spogledali nato pa kar se da hitro izginili ven. avery se je zazrla okrog sebe. no nekaj pozornosti pa je vseeno vzbudila. vsakemu se le bežno nasmehnila. nato pa pozornosti namenila alexys. » kaj?! sem naredila kaj narobe?« jo je presenečeno pogledala, kot mlad mucek. njej se i zdelo nič posebnega. tudi obnašala se je tako. alexys pa je očitno stvari dojemala malce drugače. » oh daj no …!« vendar pa je imela povsem druge načrte. dokazala ji bo, da ima tudi avery pravico imeti pozornost drugih in samo ona, ki jo ima že tako preveč. in to samo zaradi nekaj dolgočasnih življenjskih zgodb. kdo še sploh bere take stvari. » sicer pa mimogrede nisem vedela, da tako uživaš v pozornosti?!« jo je sarkastično prezrla in jezno zalučala revijo naravnost pred njo. potešila je zavist v sebi in za nekaj trenutkov se je počutila bolje. počasi je dojemala igro, ki jo je to močno čustvo igralo v njej. pomignila je proti dokazu in zmagoslavno uperila roke v bok. nestrpno je čakala, kaj bo rekla. elegantno je sedla na stol poleg nje in uživala v vsakem šokiranem pogledu, ki ji ga je alexys namenila. » moram reči, da si me povsem fascinirala, tako kot ta članek … kot vedno!« ji je prijazno nesramno odvrnila. zadovoljno je prekrižala roke na rokah in pomignila natakarici naj pride. danes je bila čisto zlo. nič hujšega.

city of sin;)

lahko bi izbrala povsem drugačno taktiko. vendar jo je dejstvo, da je z svojim podvigom razjezila alexys tako ali drugače zabavalo. čeprav so jo v danem trenutku razžirala povsem drugačna čustva in njene misli so bile osredotočene na povsem drugačen cilj. vsekakor pa je zelo podcenila alexys. in koščki sestavljanke niso sodili skupaj. kako lahko dekle, ki ne mara pozornosti, kar čez noč vzljubi ves blišč in slavo, ki jo obdaja. in kako lahko prijazno dekle postane zavistna čarovnica, ki vsak korak svojega življenja čuti, kot grožnjo. » čakaj malo. kdo je zdaj zavisten? jaz, ker sem nagnala tvoje oboževalce, ki so te oblegali, kot pijavke ali ti, ker sem ti uničila tisti trenutek slave? ha?« elegantno je stresla lase in se zazrla v svojo sestro, kot bi bile najhujše sovražnici. resnično nepošteno od nje. čeprav se moč z zdravo pametjo ne mora kosati. ali pač. počasi in previdno je vrtala v alexys, kot bi dregala v osje gnezdo in čakala koliko časa bo zdržalo. ali bo eksplodiralo takoj ali kasneje. alexysine besede niso bile tako globoka, kot čustva, ki jih je zadrževala v notranjosti. čustva, ki bodo planila na dan. ko bo vsa potrpežljivost v njeni glavi popustila. ko bo avery prerezala še njen zadnji živec. » ali sem morda rekla, da je ? če si me morda narobe razumela sem ti hotela povedati samo to, da si me zelo presenetila. zelo presenetila.« z prefinjeno eleganco je nesramno obračala vse besede, ki jih prej izrekla. v enem trenutku je sarkastično prezirala vsak delček alexys v drugem pa se je obnašala, kot, da je vse skupaj v najlepšem redu. ta prekleta pozornost, ki je človeka zasvojila zlahka. enkrat in za vedno. preprosto in težavno, kot druga. ustnice je razpotegnila v hinavski nasmešek in s prstom podrsavala po robu kozarca penine, ki so je naročila za aperitiv. če bo kosilo, samo kot tako edina dobra stvar današnjega srečanja tudi prav. previdno je popila požirek mehurčkaste tekočine. z kratkim požirkom ji je tekočina stekla po grlu in omehčala napeto telo. kozarec je previdno odložila na mizo in pogoltnila penino. z roko je prekrila usta in se odkašljala. » hm, ko sva že pri tvoji pozornosti …« besedo pozornost je izgovorila z gnusom in prezirom ter zelo počasi in jasno- kot bi se beseda ujela na njene ustnice in bi govorila samo še to-da je bilo čutiti na kaj se je osredotočila. » mislim, da jo imaš več, kot dovolj, zato naj te ne skrbi, da bi ti ušla. ali pač?« lahkotno je zavzdihnila in se prezirljivo nasmehnila svoji sestrici, kot bi jo imela najraje na svetu, kot bi jo hotela steči v objem in ji ob vsem lepem z vso jezo, kar jo je premogla zarila nož v hrbet. nikoli ni preizkušala svojih sposobnosti, vsega česar je sposobna. » sicer si pa tako sama rekla, da se lahko že jutri vse spremeni. mar ne?« je lahkotno dejala, kot bi jo ravnokar dala najboljši nasvet. neučakano je pomahala natakarju. neprijeten občutek, ki jo črvičil v trebuhu zaradi lakote jo je še bolj spravljala ob živce. in vonj po hrani, ki se je širil po prostoru do njenih nosnic jo je prisilil, da je ukrepala. radovedno je odprla jedilni list in z prsti zdrsela po seznamu. namrščila je obraz ko je nekaj z močno silo priletelo v njo. nagonsko je stegnil roke in ujela tisto revijo, ki je zadevo samo še poslabšala. oziroma v averyinem prevodu izboljšala. šokirana zaradi revije, ki je neusmiljeno priletela v njo in na nek način impresionirana nad alexysinim burnim odzivom je še enkrat počasi prebrala naslov. » zgodilo kaj?« je še vedno mirna sedela in preizkušala sestrine živce, ki so že več, kot očitno močno presegli limit. zakaj pa bi moral narediti sceno še ona in se skregati z njo ji ni bilo ravno vredno. saj ji bo povedala svoje vendar na veliko bolj prefinjen način. » da boš na naslovnici revije in, da bo tvoj intervju na voljo javnosti ali da so uredniki totalno zasrali vse skupaj?« je nadaljevala in še vedno mirno sedela ter z očmi pogledovala v razbesnjeno alexys, ki ni bila jezna samo na to, kar je počela pač pa na avery samo. še enkrat je previdno vzela revijo v roke in glasno prebrala naslov. » mlada pisateljica se prebija med najboljše ? resno nimajo niti kančka domišljije …« prasnila je v bučen smeh in še večkrat ponovila naslov. zazrla se je v jezen pogled svoje sestre in se za hip zresnile in dvignila pogled ter vstala. » … ali pa to ni tisto, kar te pravzaprav žre?« prekrižala je roke na prsih in se ne vedoč za okolico vzvišeno postavila pred osebo, ki naj bi jo klicala sestra, ki naj bi bili kot sestri in, ki si naj ne bi sovražili. do tega trenutka. sicer pa se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. srečanje njunega pogleda je povzročilo še večjo napetost med njima. vprašanje časa je bilo le kdaj bo do konca počilo med njima. » čakaj malo. od kdaj sem pa zate postala vzvišena bogatašinja?!« jezno je skočila s stola in pobesnela. pred očmi se ji je razprostrla gosta črna megla. z očmi je prestrelila alexys in nejeverno strmela vanjo. prstne členek je stiskala tako močno, da so se ji nohti zarili v kožo. poskušala je obvladovati svoj izbruh in razpotegnila ustnice. »kako si nehvaležna. tvoje knjige so prava uspešnica, postala si slavna. ljudje te imajo radi in to zaradi ene piškave življenjske zgodbe… kaj za vraga bi še rada« . razumela je, da njeno življenje ni bilo posuto z rožicami vendar koliko pa ji je bilo treba, da je dobila vso to hvalo vredje in spoštovanje drugih. malo nič. » če pa smo zate vsi bedni razvajenci, kaj potem sploh še počneš tu? spakiraj kovčke in se vrni v južno Ameriko nazaj k bednemu življenju. tako bo vse lepo in prav mar ne?!« požugala ji je s prstom pred nos. »nisem jaz kriva za tvoje predsodke in tvoje probleme!« njuna scena je na tak ali drugačen način vzbudila pozornost. prepir dveh smrkelj v ugledni gostilni je zagotovo spominjal vse prej na gladiatorski pokol, kot na nedolžen prepir. »ljubi bog! kaj? očitno res nisem dosti zgrešila, ko si zame postala razvajena smrklja, ki uživa v slavi.« njena čustva so bila podobna bruhanju vulkana. bila so neustavljiva in popolnoma uničujoča. vrenje lastnih čustev v sebi je začutila kot vročico po celem telesu in močan glavobol. z roko si je pritisnila na goreče čelo in poskušala umiriti poplavo čustev v sebi. pa ne zaradi alexys ampak zaradi sebe. globoko je zavzdihnila in prekrižala roke na prsih. »torej to je bil smisel te večerje, da me ozmerjaš in očitaš pred javnostjo za stvari ki … še vedno ne morem verjeti, kako si lahko tako nehvaležna.«