old warehouse,

for seth!

roke so se ji tako grozno tresle ko je spravila tisto sporočilo na telefonu skupaj ter ga poslala aidenu. prekleto, kaj aidenu, sedaj so bile vse karte odprte, ona pa se je še vedno sprenevedala, da on, za katerega ji je edino mar, ni to kar je. bilo je kakor da niti v mislih ne more izoblikovali imena za njegovo vrsto- demon. ob spominu na to je skočila na noge, tokrat ne več tako slabotna kot je bila, ko je bila človek ter zasukala telefon v leseno steno te stare hiše. držalo jo je, da bi preprosto kričala, da bi uničila samo sebe, samo da ji ne bi bilo treba biti to kar je, da ne bi bilo treba doživeti, to kar je. bolje, mnogo bolje bi bilo, če bi končala svoje življenje takrat dolgo nazaj ali pa sedaj, pred nekaj dnevi, ko se je skoraj napol mrtva odpravila k njemu. takrat bi moral biti konec, morala bi pasti v pekel ter res da bi bolelo, res da bi to in ono, vendar ne bi bila oddaljena od njega- ne tako kot je bila sedaj. ob spominu na to je roko zopet stisnila v pest ter držalo jo je, da celotno staro hišo poruši do tal. zopet se je spomnila dejstva, ki je zadnje dni odzvanjal po nebesih- da je bila ona morda napaka. za trenutek se je ustavila na mestu, pogled pa usmerila v neko točko, čeprav je bilo jasno videti, da je odsoten. z misli je drsela po spominih- ariel se je prenagnila, ker jo je sprejela medse, ni se posvetovala, preprosto je udarila po njej, da se je lahko maščevala sethu, ki je nabral v tem času večjo vojsko. zopet je zaprla oči, ki so se skoraj ob vsakem spominu nanj ter njenem posledičnem navalu čustev obarvale, dlani pa stisnila v pesti. ne, ni smela o njem sedaj razmišljati, hotela je nadaljevati svojo misel, ki jo je začela ter zopet se je vrnila v spomine. točno. če naredi napako, če bo spoznala kot napačna, kot tista, ki jo angeli ne bi smeli vzeti k sebi, bodo ariel vrgli z mesta. ob tem je v hipu odprla oči. drugače je bila prepričana, da na kaj takega še zdavnaj ne bi pomislila, vendar... bila je obupana. milo rečeno, obupana. ni hotela tega, ni hotela postati angel, hotela je biti ob njem. in prekleto, on je bil prepočasen, tisti zgoraj so se zmigali prej, kakor da bi za celotno zadevo vedeli. tokrat se ni mogla upreti udarcu v leseno steno ter imela je občutek, da je malo manjkalo, da ni vse skupajz zrušila. nič ne bi imela proti. če je bila iskrena… niti ni vedela kdo je, kaj je ter kaj se dogaja. v nebesih- kako smešno se je slišalo tole, kar je imela pred kratkim le za krščansko ceremonijo, so ji prali možgane, prepričevali v nasprotno imeli so jo kakor lutko. lutko. ob misli na to je stisnila zobe skupaj. ni hotela biti del vojske, ni hotela biti del vsega tega sranja, še ena božja marioneta. ne, mogla bi umreti, že dolgo nazaj. ne pa to sedaj. ali vsaj… pasti. ob misli na to je obstala na mestu kakor okamnela. spomnila se je njegovih besed, kako prekleto to boli, vendar lahko bi. lahko bi to storila ter… odkimala je z glavo. da, lahko bi uničila vse načrte, vendar ni smela. pravijo, da demoni izgubijo dušo, vendar če bi ona to začela v bistvu načrtovati, bi jo ona. takšna zopet ni smela biti, nekaj človečnosti je moralo ostati v njej. smešno, niti približno se ni počutila kakor angel, vsaj ne v takšni predstavi, kakor jih je imela ona prej. njene misli je prekinil šum in v hipu se je obrnila na petah, ko je pred sabo zagledala svetlolasca. no, po vsem tem času se ji je sanjalo kako to naredi. ter v trenutno sicer še majavih zadevah, je njej to tudi počasi uspevalo. »ad...« je že začela, ko je nenaoma zaprla usta. »abaddon,« je nato spregovorila ter globoko zavzdihnila. smešno, sedaj je vsaj vedela kdo je, vendar je to ni navduševalo z nobenim veseljem, pred z vsem drugim. pa saj mu niti ni bilo potrebno povedati kdo je. saj je lahko videl krila, ki so povedala več kot dovolj. no, najbrž jih je lahko videl, kajne? vendar pa ni se več ukvarjala s tem. morala je dodati nekaj, kar ji je tako prekleto močno udarjalo po srcu. »sem še ena izmed tistih nedolžnih dušic, ki jih pač ubijete in kam so pač poslane? izkoristiti bi moral čas, ki si ga imel, ne bi me smel spustiti takrat. ne bi prišlo do prav nič od tega,« je dejala ter dlani zopet stisnila v pesti. ne, ne bi se smelo dogajati prav nič od tega.

»ni pošteno… abaddon,« je odkimavala z glavo ter občutek je imela, da ne more izgovoriti katerega izmed njegovih drugih imen. ni vedela ali je bilo to le v njeni glavi, da jih ne more povedati ali pa so bile tiste laži, ki jih ni smela izgovoriti. čez misli ji je zopet spreletel enega izmed tisočih napotkov, ki jih je dobila, da si jih je komaj zapomnila- ni smela lagati, ni mogla lagati. no, to tako ali tako ni nikoli počela, vendar sedaj je bilo sedaj nekako težje, ker je vedela, da ima nekoga nad sabo, da mora nekoga ubogati. občutek odvisnosti pa je tako prekleto sovražila. sedaj se je prvič v življenju zavedala brezpogojne vdanosti, katere pa ni mogla dati. »ni pošteno,« je znova zamrmrala tokrat v šepetu ter čutila kako se ji v očeh nabirajo solze. še za angela je bila tako prekleto krhka. odkimala je ob njegovih vprašanjih. vedela je, da ne more lagati, vendar tudi ni nameravala. sploh pa ne njemu, do katerega se čustva še vedno niso spremenila ne glede na to kaj je in ne glede na to, kako so ji tam gor nad oblaki vztrajno ter vsakič znova prali možgane, da je poosebljeno zlo. vendar ne zanjo, ne še, čeprav je vedela, da bi njim morala biti brezpogojno vdana. »od tebe sem odšla direktno domov, pripravljena, da spakiram kovčke ter odidem k tebi- srečna, ker naj bi začenjala novo življenje« je začela ter ustnice so se ji zatresle ob spominu, ko je bila enkrat po zares dolgem času, najbrž odkar je bil on nazadnje tu, zares srečna. »ampak očitno ni bilo to novo življenje takšno, kot sem si ga predstavljala,« je dejala ter skomignila z rameni. »nisem… nisem želela postati to,« je dejala ter ob tej iskrenosti, ki jo je bila očitno primorala izreči za trenutek zaprla oči in ustnice skupaj, nato pa nadaljevala. »prišla je za mano. ne vem… ne vem, če ve. dvomim. mojo smrt je prikazala kot samomor« je dejala ter na njenem obrazu se je zarisala sled jeze. »sedaj vsi mislijo, da sem imela tako bedno življenje, da sem si ga končala, ker sem bila čustveno nestabila ter to in ono. vendar tako bedno zopet ni bilo, vsaj takrat ne« je dejala ko se ji je glas naenkrat zatresel ter obupano je odkimavala z glavo. ne, v tistem trenutku ni hotela umreti, bila je na poti k sreči- in potem so vse skupaj uprizorili kakor smrt, kakor da je obupala nad sabo. kako patetično. »nikoli ne bi storila tega,« je dejala ter ga pogledala s kančkom razočaranja, da je sploh lahko mislil, da bi kaj takega naredila. »imela sva načrt, abaddon. jaz ga ne bi prekršila,« je dejala ter za hip zopet potrkala na njegovo vest, ker je zanjo tako pozno oz. prepozno reagiral. mogoče bi danes lahko bila v bistvu skupaj, ne pa vsak na svoji strani. »jaz… nisem hotela tako reči… žal mi je,« se je v hipu popravila- res ni hotela, da se kakorkoli obremenjuje s tem, čeprav če je bila iskrena, je bila krivda vseeno na njegovi strani. na žalost. »hotela sem se vrniti, končno sem imela sanje, končno cilj, potem pa… tole,« je dejala ter odkimala z glavo in nestrpno hodila gor in dol po prostoru, ko so se ji v očeh nabirale solze. zopet je prav potrebovala nekaj, v kar bi močno udarila, zgolj zato, da malo ohladi svojo jezo. »osnovne stvari, kopico slabih stvari čez vas ter podobne zadeve. običajne rutine, nič drugega. dvomim, da vedo bilo kaj se je dogajalo med nama,« je tišje izgovorila zadnji stavek nato pa se ustavila na mestu ter sedla poleg njega, ne da bi se ga zares dotaknila. prekleta bližina in zakoni. »vendar pa…« je nato dejala s tišjim glasom, noge pa privila k sebi, jih zaobjela z rokami, pogled pa umaknila v varno točko. »napaka sem,« je nato končno spregovorila ter se zazrla vanj, pričakujoč njegovo reakcijo. »ne vem, če ti smem to povedati, noben mi ni nič rekel,… le slišala sem« je dejala ter naenkrat je imela oteženo dihanje, vendar je vseeno nadaljevala. zaupala mu je- še vedno, ne glede na to, kaj je bil. »hotela je nadoknaditi zamujeno, ker ste v prednosti. ni se posvetovala z ostalimi glede mene, preprosto izbrala me je. rekli so da…« je dejala ter ob tem za trenutek odmaknila pogled, nato se pa znova zazrla vanj. »da je pokazala malo negativne strani, skrite globoko v njej. če bo imela težave z menoj… gre na njeno mesto nekdo drug« je dejala ter zaprla oči. prva napaka, ki se jo je ariel bala se je že zgodila.

»in potem si sebičnost drznejo uvrstiti med greh, čeprav sami niso nič boljši« je zamrmrala, medtem ko je v sebi gorela od jeze. bila je tako neizkušena kar se teh reči tiče, vendar hkrati je vedela, da ni nič drugega kot marioneta. naenkrat si je zaželela zopet biti človek, zopet biti naivna tako kot nekoč ter verjeti le v splošno realnost- ne pa to, kar se je za tem ozadjem dogajalo. stekla ji je solza ob njegovih treh besedah ter spominu na sanje, ki se niso nikoli uresničile. bila je tako prekleto naivna trapa, ki je verjela v srečne konce- popoln primer človeka, ki je verjel le v najboljše. »tebe tudi?« ga je v hipu prekinila ter se vanj zazrla z jasnim strahom v očeh. ne, tega ne bi prenesla, ne bi prenesla misli, da njega ne bo nikoli več videla. v tem primeru bi naredila vse, da v hipu pade na zemljo, brez bilo kakšnih oklevanj. brez njega je bilo vse brez pomena. »rekli so da delamo dobro, da bomo poskrbeli za srečen konec. kako zelo naivna sem, še vedno…« je dejala ter odkimala z glavo. »nobenega srečnega konca ne bo, kajne? apokalipsa bo prinesla le konec človeštva ter večno uničevanje… nismo si zaslužili tega« je dejala ter si šla z roko skozi lase. ta stvar jo je spravljala v obup, vse skupaj jo je uničevalo. tako močno je dvomila, da bo vse skupaj prenesla. ni mogla. sicer res, da ni bila več človek, vendar vse človečnosti ji vseeno ni uspelo sprati iz sebe. vsaj ne še. »hja, nisem je ravno opazila ja, če ne dvomim, da bi me ravno dobila v roke. in… govorili so o vaših umorih, tudi. ne preveč priljubljena zadeva. le nekaj ne razumem- skušala sem se ubiti, storiti samomor. umrla bi, če me starši ne bi našli. kako sem lahko vseeno pristala v nebesih?« je dejala ter se ob tem namrdnila. to je bila tista stvar, ki je nikoli n bo najbrž razumela. avtomatsko je potegnila rokav na levi roki navzgor, kjer so se nahajale rane, ki so se počasi začele celiti ter čez obraz ji je spreletel izraz bolečine, ko se je spomnila kako skrbno ji je on takrat vse skupaj uredil. »nikoli ne bi storila tega,« je še enkrat ponovila. res ni razumel, kako rada ga je imela, da mu tega ne bi mogla nikoli storiti, da ga je ljubila? očitno res ni v celotni razumel vsega skupaj, ali pa jo je le podcenjeval, njeno naklonjenost do njega, ki je bila še vedno tu. »rekli so… naj se te izogibamo, da… si slab, sovražnik. to kar imajo ponavadi za demone za povedati. zakaj? so kaj pozabili? in… rekli so, da si precej na visokem položaju,« je dejala ter iskreno, ni se ji sanjalo, kater položaj je bil to ter v bistvu še vedno ni vedela, s kom se je zares mešala. vendar iskreno- bilo ji je vseeno. ni bila sposobna preprosto izbrisati vsa čustva in jih tudi ni hotela. nekako se ni hotela odreči dejstvu, da je bil nekoč vse kar je imela ter sedaj preprosto ni več nič, pač pa sovražnik. ne, tega si ni hotela niti zamisliti ne. »kaj… kaj bodo potem naredili? če vedo vse to kar ti praviš… mi ne bodo ravno prizanašali« je dejala ter odkimala z glavo. ne, res ni razumela celotnega dela. če so se zavedali tega kar se dogaja med njima, potem praktično ni imela nobene svetle prihodnosti nasproti. iskreno niti želela si ni vedeti, kakšna kazen jo bo doletela, vendar kot da je imela drugo možnost. ali on ter upanje, da ne bodo ukrepali ali pa se preprosto odreči njemu, na kar pa niti pomisliti ni bila pripravljena. »nisi me razumel povsem. prekršila je pravilo, ni se posvetovala z ostalimi in če bi se izkazalo, da sem napačen plen, bi v njeno človeško podobo poslali nekoga drugega, ona bi se vrnila v nebesa,« mu je zopet pojasnila ter se z glavo naslonila na steno za njo. »kako veš, da se bom res?« ga je tokrat ona izzvala ter glavo nagnila v njegovo smer. »lahko padem,« je izrekla tisto, kar najbrž nikoli ne bi smela, vendar res je bila to pripravljena narediti, če bi to izboljšalo situacijo med njima. »michael… nisem ga spoznala ali sploh videla« je priznala ter skomignila, vendar je bil očitno pošteno večja grožnja za njih kakor ariel sama. »ne, ne morem. samo… ne naredi mi tega, prav? če boš odšel stran od mene… me bo vse skupaj pokopalo, niti gor nimam nobenega. in dali so jo le zato, da bi bili v prednosti. le marioneta sem, nič drugega« je dejala vidno razočarana nad vsem ter z glavo butnila nazaj ob id in zaprla oči. ne, ne bi prenesla, če bi odšel iz njenega življenja, nikoli. ob njegovih naslednjem vprašanju je odkimala z glavo, ne da bi odprla oči. »ne,« je odgovorila nato pa glavo zasukala k njemu ter odprla oči in se ob črni barvi njegovih za trenutek zdrznila, čeprav je vedela, da tudi njene niso ravno v njeni naravni barvi. »ljubila sem te,« je naenkrat priznala ter se s telesom obrnila proti njemu, ne da bi umaknila pogled. imela je nekako slab občutek, da jo bodo tisti zgoraj kaznovali za naslednje besede, vendar bile so resnic in preprosto jih je mogla izgovoriti. »- in še vedno te. nikoli te v bistvu, ne zares, ne bi mogla prezirati, ne glede na to kaj rečejo čez tebe ter kaj v bistvu storiš.«

samo zmajala je z glavo. ni zmogla popolne otopelosti, kot so jo drugi, še vedno je bila po eni strani tako prekleto ranljiva, vendar po drugi se je trudila biti to kar do sedaj ni bila- močna ter samozavestna, vendar ne ob njem. ob njem je bila vse to, kar je bila prej, tista meredith, ki mu je bila preprosto predana z vsem srcem, čeprav je vedela, da je to zadnja stvar, ki jo sme storiti. »nočem, da izgineš,« je zašepetala sama pri sebi, vendar vedela je, da jo je slišal, kljub temu pa ni dvignila glave. le tako prekleto se je bala možnosti, da bi ga izgubila, čeprav ga tako ali tako je že. s tem kar je postala, s tem, kaj so ji naredili drugi. »jaz je sploh nočem doživeti,« je priznala ter pogled usmerila naokoli, po prostoru. »tako prekleto mi je žal, da nisem končala svojega življenja že prej. vse to bi bilo prihranjeno,« je dejala ter odkimala z glavo. še vedno je imela občutek, da če bi se sama ubila, bi preprosto izginila in ne pristala v peklu. no, tudi če bi pristala tam- bilo ji bi toliko ljubše, pa ne zato, ker bi ji bilo tam všeč. še zdavnaj ne, v bistvu se je zgrozila ob misli na sam pekel, le… le bližje bi mu bila. to je bilo tisto, kar si je želela ves ta preklet čas. bolelo jo je hkrati, ker je vedela, da bo na nasprotni strani, ker je vedela, da se ne bo za nobeno ceno spreobrnil, ona pa si- kljub trenutni želji, ne bo dovolila prestopa na drugo stran. jasno je videla prepad med njima, vedela je, da nikoli ne bo zares znova prišla k njemu, vendar upanje je bilo tisto, ki jo je kljub vsemu še vedno držalo pokonci, kljub temu, da je vedela, da upa v prazno. vendar zaradi tega se je vsaj vsako jutro znova in znova zbudila. »jaz si v bistvu nisem želela večnosti, v nobenem primeru. niti sedaj« je priznala ter glavo naslonila nazaj na steno. v bistvu je bilo prav bedno. ni želela večno živeti, sploh pa ne z vsemi temi spomini ter dejstvom, da nikoli, ne zares, ne bo srečna. preprosto ne bo. »morda… bo vse še dobro,« je pa naenkrat v njej zagorela iskrica, ter z njo v očeh se je tudi v naslednjem trenutku zazrla vanj, prav tako pa se ji je na obrazu počasi zarisal nasmešek. zopet še eno brez pomensko upanje, vendar zares, je naenkrat kar dobila voljo za vse skupaj, ki so jo vlile njegove besede- da je preprosto za njiju še upanje, ne glede na to, kako patetično se je to slišalo. vendar njo so preprosto te patetične zadeve držale pokonci. »nisem na varnem abbadon. oba veva, da nisem, ne zares« je zopet začela odkimavati z glavo ter tisti mehurček pozitivnosti okoli nje, se je v hipu razblinil. »nikoli me ne bi bilo, če njih ne bi bilo. ne zaslužijo si vsi tega,« je sedaj dejala z kančkom užaljenosti v glasu. nobenega ni mogla preprosto obtoževati ali kaj podobnega, tako kot je on. niti demone same. še vedno je bila tista meredith, ki je v vsakem našla nekaj dobrega in tega ni spremenila niti sedaj. zazrla se je v njegove brazgotine ter roko približala njegovi ter podrsala s prsti nad njegovo kožo, ne da bi se je zares dotaknila. mogoče se je vseeno bala možnosti, da bo padla. »kaj… kaj če jih znova povzročim?« je dejala, ne da bi pogled umaknila od brazgotin. res je bila pripravljena to znova narediti, kakor da je bila to stvar, ki jo veže na človeško življenje- sedaj vsaj umreti več ni mogla. »bodo tudi sedaj ostale brazgotine?« je dejala z zasanjanim glasom ter sedaj z roko v bistvu zdrsela skozi svoje brazgotine, ki so ji po eni strani povzročile toliko gorja, po drugi pa niti ni vedela, kako jih opredeliti. »kje si jih dobil?« je še navrgla vprašanje, nato pa prisluhnila njegovim naslednjim besedam, ki pa so jo naenkrat zabolele. »nočem ti škoditi,« je dejala, kakor da bi bila pozorna samo na njegove zadnje besede, ob tem pa sklonila glavo, da bi lasje pokrili njen obraz, za vsak slučaj, če bi po njem stekla solza. če bi bilo res toliko okoli njegovega dobrega, bi se mu celo morda, samo zanj, bila pripravljena odpovedati, čeprav je vedela, da bi jo to popolnoma uničilo, ne bi bila več ona. »in… kaj se je zgodilo z njimi?« je dejala, čeprav je imela občutek, da odgovor na to vprašanje pozna in kot vse druge zadeve, jo je tudi ta bolel. »morda, vendar tokrat… mi ne moreš preprečiti« je dejala ter se tokrat, za spremembo kljubovalno zazrla vanj. ni se spominjala, kdaj je to zadnjič naredila, sploh pa ne pri njem. vendar mislila je resno ter celo ji je to dejstvo ugajalo. lahko pade. na njenem obrazu se je za trenutek zarisal malce nezadovoljen, morda celo jezen izraz ob njegovih naslednjih besedah. »umrla sta mi starša, imela sem prirojeno depresijo, uničevala sem samo sebe, potem tvoj…« je začela ter naredila premor, kakor da ni mogla njegovega odhoda zopet omeniti, nato pa nadaljevala; »poskus samomora in še sto drugih stvari- fizična bolečina je nič v primerjavi s psihično, kot je čutim sedaj« je dejala ter pogled umaknila od njega. »ni mi mar zato, kar bi počeli z mano, vedno sem bila navajena prinašati bolečino- lahko tudi trganje na koščke, naredili so mi že grše stvari« je dejala, ne zmožna pogleda nanj, saj je vedela, da se to nekako tika tudi njega. »prenesla bi,« je nato zaključila ter skomignila z rameni. to kar bi naredili njej, bi prenesla. kar bi pa naredili njemu… pa raje niti pomisliti ni želela. »morda,« je dejala, skoraj posmehljivo, ker se je zavedala, kako prekleto ga ni bila zmožna sovražiti. nikakor, ne njega. vendar pa so jo naslednji dogodki pošteno izmučili ter že je odkimavala z glavo ter noge potegnila k sebi in objela kolena, popolnoma uničena zaradi nastale situacije. »le resnico govorim abaddon, le resnico« je dejala ter odkimala z glavo, zavedajoč se, kako prekleto je bolelo vse skupaj. ob njegovih naslednjih besedah, je vzdignila glavo proti njemu ter pustila, da je tišina za nekaj trenutkov legla med njima, nato pa stopila na noge ter se mu približala na tisto že nevarno bližino, da je čutila njegovo sapo na svoji koži. »lahko poskusiš,« je dejala ter upognila roko v komolcu ter dlan obdržala v višini svojih bokov, čeprav je nekako vedela, da ne bo ravno njena dlan tisto, česar se bo zares dotaknil- če seveda bo. vedela je, da lahko zaradi tega dotika pade direktno na zemljo, morda celo kaj hujšega, vendar zanj je bila še vedno pripravljena tvegati vse.

totally and all the way- same here. :"3 and btw, še ti en post and the end? ^^

na njenem obrazu se je zarisal znak nezadovoljstva ob njegovih besedah. pa ne zato, ker ji ni bilo všeč dejstvo, da bi on izginil ter podobne zadeve- ni ji bilo všeč to, da ni imel te možnosti. se preprosto umakniti iz vsega tega sranja, ki njim ga povzročajo ter enkrat za spremembo sprejeti svojo, ne tujo odločitev. tu pa so bili sedaj vsi še marionetne lutke v rokah dveh silakov, ki sta imela svojo vrsto pod kontrolo ter sprobavala na račun nedolžnih, kdo ima več moči ter kako naj drugega pokoplje, da sam zavlada svetu- in po vsem tem so se čudili, zakaj si človek želi čedalje več oblasti ter preprosto želi imeti premoč prav nad vsem. ob njegovih začetnih besedah je pogled umaknila nekaj na steno nasproti nje ter po glavi so se ji zopet bledle tiste besede, nikoli izpolnjene obljube ter potiho je zavzdihnila. preprosto se ne bi smelo zgoditi, polovica od tega ne. ob njegovih nadaljnjih besedah pa mu je najprej namenila le dolg pogled, katerega rezultat je bil to, da so se njene ustnice počasi ukrivile v nasmeh ter je ob tem prikimala. le prikimala, ne da bi bilo kaj rekla, vendar niti sanjalo se mu najbrž ni, koliko so ji te besede pomenile. hotela je dodati, da želi, da je tudi on na varnem, da se tudi njemu nič ne zgodi, vendar vedela je, da nima pravice ničesar več zahtevati. že ta obljuba, da jo bo poskusil spraviti na varno, je bila že preveč, v bistvu je vse skupaj imela za prekleto sebično dejanje, vendar pri tem ni mogla nič storiti, sploh pa se premišljevati sedaj. »nikoli se nisem bala fizične bolečine. glede na moje stanje, kakšno je bilo, bi lahko sklepal, da mi je bila pri srcu« je skomignila z rameni, kakor da bi govorila o vremenu, popolnoma vsakdanje, kakor da dejstvo, da je vztrajno uničevala samo sebe ni bilo nič nenavadnega. sicer je verjela, da bi bile tam bolečine še tisočkrat hujše, vendar nekako se jih ni bala, nekako je bila prepričana, da bi jih prenesla… lažje kot dejstvo, da je angel ter vse posledice, ki jih je dobila s tem- najbolj pa tista, da je bila tako ali drugače povsem odtrgana iz njegove bližine. »ne bi te mogla,« je dejala, zopet kakor da bi govorila o povsem običajni stvari. če je bila iskrena, si niti predstavljala ni, kako bi to zares izgledalo, vendar vedela je, da ga ne bi mogla zasovražiti ne glede na to kaj je naredil ali kaj bi naredil. v nobenem primeru. »razen…« je začela nato pa sklonila glavo. »razen, če bi bila ob tebi« je priznala s tihim in presenetljivo šibkim glasom, presneto bolj kot je sama sprva pričakovala da bo. vendar kaj, odgovorila je iskreno. kot je morala, vedno znova. in v bistvu je bilo res- v nobenem drugem primeru si ni želela večnosti, ne zares, v vsakem drugem primeru je bila bolj kot mučenje, kot kar koli drugega- in očitno bo to tudi postala- vključno z vsem kar jo je še čakalo. »bi bilo kaj?« se ni mogla upreti vprašanju ter se je ob tem zazrla vanj in za trenutek namrdnila, saj iskreno ni zares razumela njegovih besed, nato pa je pogled usmerila k svojem zapestju in z nohtom narahlo zdrsela po svoji svetli koži in brazgotinam na njih, v premlevanju njegovih odgovorov. no, najbrž ni bilo potrebno dodati, da bo vseeno vse poskusila, če čuti bilo kakšno fizično bolečino- psihična jo je nenazadnje mučila že od prve sekunde, ko je pristala v nebesih ter se v bistvu zavedala kaj se dogaja. prekleta usoda, ki se je tako poigravala z njo. z njima, z obema. »žal mi je,« je dejala ob njegovih besedah o peklu ter na njenem obrazu se je zarisala sled bolečine. čeprav ni dajal nobenega vtisa, da ga je vse skupaj kakorkoli bolelo, je ona sama po sebi ob tem začutila bolečino, če ne že njegovo, pa svojo ob misli, kaj vse so počeli z njim- to kar si definitivno ni zaslužil, vsaj ne po njenem mnenju. naenkrat pa se ji je v mislih celo izrisala tista misel- zakaj je v bistvu padel v pekel ter slednjo celo spravila iz sebe. »zakaj… si padel?« je končno spregovorila ter se z zanimanjem zazrla vanj. »misliš, da bi mene tudi direktno dol poslali, če bi se kaj zgodilo?« je dejala ter več kot očitno ciljala na kaj med njima ter ob tem za trenutek zožila oči, še vedno premišljujoč o vsej tej zadevi. razumela je, da je on dobil očitno še močnejšo kazen, kajti pogled vsega drugega je bil tudi eden od petih angelov in glede na to, da je on kršil- očitno prekleto hudo- je pristal dol v peklu. medtem ko ona, popolnoma nepotreben angel, v bistvu še več- napaka, je res dvomila, da bi ji kakorkoli namenjali posebno pozornost. njen pogled se je umaknil nekam v daljavo ob predstavitvi bolečin, kako bi bilo, če bi se ji to res zgodilo, vendar ob tem preprosto ni trznila, kot je ob vsem drugem. ni vedela zakaj, vendar na te zadeve je preprosto gledala drugače. na svojo fizično bolečino je gledala drugače. »kaj pa, če bi tebe postavili na mesto tistega, ki me mora kaznovati?« je dejala z zanimanjem na njenem obrazu, čeprav si tega vsega skupaj ni mogla predstavljati, ne zares ter posledično tudi ne, kaj bi čutila ob tem. ob njegovih naslednjih besedah, preden se je vstal je le zavzdihnila. »drugi so laž,« je dejala, še sama z bolečino v glasu, ker ga ni mogla drugače klicati ter jo je to le še bolj opominjalo na to, kaj v bistvu je, vendar kaj ko tu ni mogla nič storiti. popolnoma nič. ob njegovih besedah je le odkimala z glavo. prekleta pravila. »če bi le malo popustil zavore…« je dejala na njegove besede, da jo hkrati potrebuje, vendar je ne sme imeti- še sanjalo se mu ni, kako ga je razumela, mogoče je bila celo v njej želja večja kot v njem ter ob tem je čutila tisti nelagoden kamen na srcu, ki pa je izginil v hipu, ko se je naenkrat znašla v njegovem tesnem objemu. brez oklevanja ter mišljenja na posledice ga je privila tesneje k sebi ter ob tem naslonila brado na njegova ramena in kljub vsemu je morala le stopiti na prste, glede na to, da je bil še vedno pošteno večji od nje. nekaj dolgih trenutkov, ki so se ji hkrati zdeli tako prekleto kratki je ostala v njegovem objemu. »rada te imam,« je dejala, na njenem obrazu pa se je zarisal nasmešek, ko se je zazrla v njegove oči, nato pa čisto na hitro, ne da bi se lahko uprla, v manj kot eni sekundi mu pritisnila poljub na usta- kot več kot popoln trenutek tistega dne, v naslednjem trenutku pa je preprosto izginila- iz njegovega objema, iz njegovega naročja izginila v nič, kakor je on to naredil tistega dne na plaži ter pristala na povsem drugem kraju, znova s tistim ogromnim kamnom na srcu, ker je vedela, da preprosto ne bo nikoli več tako kot je bilo.