Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.
ashes to ashes
svet, kot ste ga poznali, ne obstaja več. vojna med angeli in demoni se je razplamtela do te stopnje, da je bilo življenje skorajda izbrisano iz obličja zemlje. le nekaj pripadnikov človeške vrste je še ostalo in si poiskalo zavetje v kraju, kamor ne more stopiti noga nadnaravnega bitja. pridruži se bitki za obstanek in pomagaj svoji vrsti, da prevzame vajeti v svoje roke in nadvlada ostale vrste!
forum ashes to ashes je rapid fire rpg. vaša sporočila naj bodo kratka, jedrnata, kvalitetna in predvsem - hitra (rapid). dolžina prispevkov načeloma ni omejena - so pa zaželjeni prispevki, ki niso daljši od 400 besed in so zapisani v čim krajšem času.
team
spotlight
currently happening: oakbrook fundraising:PRIJAVE best of july 2013:NOMINACIJE
Število prispevkov : 268 Reputation : 66 Join date : 11/04/2012 Age : 30 Age : unknown / 33
Naslov sporočila: starbucks, Ned Maj 06, 2012 8:22 pm
[Only admins are allowed to see this image]
rosalie fairburn none of us are free
Število prispevkov : 23 Reputation : 3 Join date : 30/05/2012
Naslov sporočila: Re: starbucks, Pon Jul 02, 2012 7:24 pm
this is for miss juliet monroe other notes: včerajšnje branje knjig je dosti pripomoglo...
Zbudila se je nekje sredi gozda. Njene zaležane mišice, v katerih se še vedno ni porazgubil ostanek včerajšnjega alkohola so bile kot odrevenele. In če bi jo sedaj tukaj kdo našel, za nameček še kakšna divja žival se svetlolaska skoraj sto procentno nebi premaknila niti za ped. Morala bi vstati in hoditi. Preprečiti bi morala otrplost okončin, a je ležala, nepremično kot skala nasproti nje, medtem ko je začenjala prva jutranja svetloba osvetljevati nebo nad gozdom. Sonca ne more premagati, lahko je le gledala, kako prihaja dan, ki ga je že mesece dolgo pričakovala z grozo - točno, bil je njen rojstni dan. Na ta svet je privekala pred štiriindvajsetimi leti, nikoli se ni veselila preznovanj in ostalega kaosa, ki pride s tem skupaj v paketu. Sedaj pa se zaveda da se bodo točno do poldneva v njenem majcenem stanovanju, tukaj v new orleansu prikazali vsi njeni bivši sodelavci, lovci in prijatelji. Ob vsem tem, ji ni preostalo nič drugega, kot pa da obupano zavzdihne.Sonce vzhaja, zato se odpravi tudi ona. S težko muko se je iz ležečega prestavila v sedeč položaj. Če smo dosti odkriti bi lahko rekli, da se ji je malo zavrtelo. Počakala je še nekaj minut, se streznila in se s pomočjo bližnjega drevesa postavila na noge in po malce vijugajoči poti odpravila, do svojega zakotnega stanovanja. Po stopnicah se je povzpela do kopalnice, kjer jo je čakala kopel. Mrzle kapljice vode na njeni svilnati koži so jo počasi predramile in pripeljale nazaj v realnost. Spraševala se je o njeni mami, zadnji teden ji sploh ni vračala klicov, sosedje pa so ji sporočali, da se vede čudno. Nič novega. Od kar je njena mama prekršila pravila nebes, postala smrtnica – od takrat bi se reklo, da je postala premaknjena. Zrela za v bolnišnico, Elle pa ji tega še ni dopustila. Naj sameva tam v svoji hiši, skupaj z mačkami in bere poezije. Dokler ne naredi kakšne neumnosti, lahko njena hčer spi brez skrbi. Vseeno pa je Ellette upala, da se danes ženica nebo prikazala na njenih vratih, še sama ne ve kako bi odreagirala. Nebi je mogla kar objeti in se veseliti, na cesto vreči pa je tudi nebi bilo spodobno. Iz omare je vzela svežo brisačo z vonjem po sivki. Kakšnih deset minut je postavala pred omaro in premišljevala o primernem oblačilu za danes. Ponavadi boste Elle srečali na ulici v jeans kratkih ali dolgih hlačaš, bež ali črni majici, okoli vratu pa ji bo visel obsesek. Obesek naj bi bil v lasti njenega očeta, edina stvar, ki jo je obdržala njena mama. Naposled je izbrala krajšo črno poletno oblekico, katero je kombinirala z preprostimi črnimi sandali. Sedla je na rob postelje, vzela krtačo in si začela razčesavati lase. Naredila si je preprosto pričesko, preproste stvari so ji še najbolje pristajale. Zagledala je svoj odsev v starem, že razpokanem ogledalu. Prešinil jo je čuden občutek. Preden bi sploh lahko pomežiknil – že je bila na nogah, vendar se je kasneje izkazalo za lažen preplah. Ni prenesla svojega odseva v ogledalu, zato je čezenj vrgla bližnjo rjuho iz postelje. Občutek utesnjenosti in nemira, ki jo je prebadal ji ni in ni dal miru. Morala je ven. Zdrjala je iz stanovanja in hodila, počasneje kot bi sicer, saj je bila še vedno na začetku druge faze – premagati mačka. Za bližnjim vogalom zakotne uličice je zagledala kavarno. Na obrazu se ji je zarisal nasmešek. Vsaj ena dobra plat tega dne. Pozdravljala je mimoidoče ljudi, si končno naročila že težko pričakovano kavo in sedla za neko odmaknjeno mizico. Zopet se je zasanjano zagledala nekam v daljavo in v rokah stiskala lonček, čeprav je zrak že zdavnaj izsesal toploto kave. Mimo nje je švignila nova, ne prepoznavna postava. Malo je omililo njeno zasanjano meditiranje, pa vendar se ni pustila do dobra zmotiti. Zbirala je načrte za današnji dan. Hotela je pobegniti ali pa ves dan posedati na klopci kakšnega parka. Biti sama. Samota ji je dajala nek navdih, inspiracijo, toploto, mir. Takrat je bil eden redkih trenutkov ko se je počutila svobodno in lahkotno. No, če izpustimo kakšno sladko razvado, kot je naprimer čokolada, tistega trenutka nebi zamenjala za nič na svetu.
- love is lost on you
Število prispevkov : 320 Reputation : 37 Join date : 11/04/2012 Age : 26 Kraj : new orleans
Naslov sporočila: Re: starbucks, Ned Jul 08, 2012 7:42 pm
this post is for ellette. (city of sin)
sranje, je v mislih zaklela, medtem ko jo je njena mama čudno gledala, ko je vsa razburjena prišla v stanovanje. ni vedela zakaj je bila tako jezna, čustev pa preprosto več ni mogla kontrolirati. če smo natančni je vedela, zakaj se to dogaja, le čisto pravega razloga za to ni imela. kakorkoli, bila je besna kot še nikoli prej in brez pozdrava je odhitela v sobo, zaklenila vrata in začela premišljevati. nekaj je morala ukrepati - če ne bo ona, bo pa lucifer in bo potemtakem on tisti, ki bo rešil svet. v tem primeru bi lahko pričakovala celo premestitev ali kaj podobnega. pojma ni imela, kako bi lahko rešila zmedo, ki je kar naenkrat nastala v mestu, še manj pa, kako bi se tega lotila. ostala ji je torej edina možnost, da čaka, da rešitev pride do nje. morda je to videti bolj preprosto, kot dejansko je. ariel je bila namreč na zemljo poslana z namenom, da zaščiti človeško prebivalstvo in ne, da se prepusti usodi. še vedno je bila vsa razburjena in jezna in čeprav je hotela misliti v bolj pozitivni smeri, ji to nikakor in pod nobenim pogojem ni uspevalo. na koncu je vendarle obupala, vstala iz postelje, na katero je sedla pred nekaj minutami, in z odločnimi, zanjo popolnoma neznačilnimi koraki zapustila stanovanje. ni točno vedela, kam je bila namenjena. v normalnih okoliščinah bi zatočišče našla pri naravi, zato bi se najverjetneje odpravila v gozd, nekaj sto metrov oddaljen od njihove parcele. tokrat je bila to zadnja stvar, ki jo je želela. hodila je dalje in dalje, čez nekaj časa je že skoraj tekla, nato pa se je, ko je bila že na obrobju mesta, ustavila, legla na klopco in zaspala. vedela je, da se nekdo poigrava z njeno dušo, saj drugače ne bi kar tako zadremala na mesti klopci, vseeno pa je bila nad odločitvijo 'igralca' skoraj navdušena, saj se je namreč, ko se je zbudila, počutila veliko boljše. kakor da se ne bi nič zgodilo. kakor da ne bi lucifer spet povzročal težav. kakor da je spet nazaj stara juliet monroe, žrtev ariel. vstala je in se počutila, kot da sploh ne bi prespala zadnje pol ure, ter se ozrla okoli sebe prepričana, da bo kje zagledala setha, ki se ji bo z nasmeškom na obrazu približeval. vendar ga ni bilo, pravzaprav ga že dolgo ni bilo na spregled. mogoče je le spoznal, da je v celoti njegova krivda za dogajanje, kateremu so bili priča vsi prebivalci new orlensa. karkoli je že bilo, juliet je počasi začela hoditi nazaj proti centru mesta, natančneje v njen najljubši starbucks na kavo. čez dobrih pet minut je prispela, vsa razkuštrana in neurejena, kar ji sploh ni bilo podobno, stopila je do pulta in kot ponavadi naročila kavo. pravzaprav je prijazen mladenič, ki je delal v starbucksu, že vedel kaj bo naročila in ji sploh ni bilo potrebno kaj reči. v roke je le dobila svojo kavo, se zahvalila prijetnemu natakarju, stopila nekaj metrov vstran od pulta in se ozrla po prostoru. večina miz je bila zasedenih, le na eni, najbolj oddaljeni, je samo sedelo neko dekle. zdelo se ji je znano, po drugi strani pa ni bila čisto prepričana, če jo pozna. v zadnjem času se ji je namreč zgodilo precej nenavadnih stvari in sčasoma je težko razlikovala resnico od domišljije. stopila je do dekleta in, še preden je sploh zagledala njen obraz, prijazno vprašala: ''lahko prisedem?''
lucian ari'el
Število prispevkov : 43 Reputation : 2 Join date : 11/07/2012 Age : 26 Kraj : trapped in a cigarette box Age : one liners. ZING!
Naslov sporočila: Re: starbucks, Čet Jul 12, 2012 11:32 am
Post written for the ever charming [Only admins are allowed to see this link] Here's 1373 words from yours truly .
Ustnjeni škornji so topotali po pregretem asfaltu. Kovinski neti, prevlečeni s ceneno pozlato, ki se je že očitno luščila z njih, so žvenketali v ritmu hoje. Škornji so bili očitno sveže zloščeni, saj so še vedno oddajali tisti odurni sij, ki nastane prvi dan, ko so čevlji očiščeni. Če bi jih dvignil bi lahko v vranje črni barvi videl svoj odsev. Bili so kot zvodniški čevlji. A istočasno so bili nošeni. Ne pocufani in potrgani, kot bi si človek sprva mislil ob opisu, temveč utrujeni čevlji. Konice so bile obdane z umazano sivino. Ostanki kamenja, po katerem je hodil okoli uro in pol pred tem. Bling, gling, so se oglašali neti. Zdelana je bila peta čevljev. Ne uničena od dolgotrajne uporabe, a nič manj utrujena kot peta takšne vrste. Samo po škornjih je bilo vidljivo da je noseči na nogi že nekaj časa. Pop! brcnil je kamen, ki je par sekund kasneje pljusknil na Mississippija na desni strani vročega pločnika. Na zloščen škorenj je padla kapljica znoja z Lucove glave. Bil je pasji dan. Sredi septembra se je živo srebro dvignilo nad 35. stopinjo, ko je bilo sonce na vrhu neba. Zdaj. Na nebu ni bilo niti najmanjšega oblačka in Luca se je - ker ga pač Bog, Alah, Khali, Zeus, Satan ali kdor koli je že živel tam v posmrtnem svetu še ni dovolj kaznoval - lotevala še migrena. Te božanske kurbe imajo zagotovo klimo. Čeprav je bila klimatizacija res trenutno njegova največja želja, so bili predolgi sončni žarki šele številka 3 na njegovem spisku duhomornih nadlog, ki so ga trpinčile v trenutku razmisleka, dan pa se ni še niti do dobra prevesil v svojo drugo polovico; Zbudil se je prezgodaj. To je pred zgodnjo in malo po 'kaj delam s svojim življenjem, da še vedno bedim?', če vas slučajno zanima. Imel je razlog - preživetje. Trenutno je za nizek dohodek delal na televizijski hiši nizkorazrednega kabelskega programa, kjer je pisal vložke za teletekst. Ne ravno zavidljiva služba, a v času kosila je to edina, ki bo položila na njegovo mizo Jumbo meni iz Chucky Cheesea in to je bilo vse, kar je bilo v tem trenutku pomembno. Skratka, zbudil se je ob prezgodaj in se uredil, kot vsako jutro. Tekel je od sobe do sobe - ki jih v njegovi mega veliki trisobni garsonjeri seveda ni bilo. Trisobna garsonjera. Pfft, jebena Amerika in njihova komerciala. Ko je odprl vrata - že ob skoraj pol zgodaj, je na vratih visel list z napisom:
Najemnina do srede, če ne - letiš, pizdun! ~ Z Ljubeznijo, Garry
Garry je bil zavaljeno govedo, ki mu je oddalo apartma/garsonjero. Rad je popival in ob poznih večernih urah trkal po Lucovih vratih samo zato, da ga je zmotil. *Tok Tok* -Luc odpre. Garry: "Imaš Družbo?" Luc: "Ne." Garry: "Potem drkaš, drkač?" Luc: "Ne, bo to vse?" Luc zaloputne vrata. Tako so se odvijala njuna srečanja. Najmanj dvakrat mesečno. Ponavljajoče je že postajalo- seveda - druge žaljivke, drugačne reakcije, drugačna zabita frizura in debilno pristriženi brki, a nikoli si ni mislil, da bi Garry prišel do tiste točke, da bi ga vrgel iz stanovanja. Nenazadnje je bil njegova edina zabava. Njegova boksarska vreča... ki pljune nazaj. Ampak zdaj je šlo zares. Potreboval je denar - in hitro. A tudi to ni bol konec njegovih težav. Po napornem 'delavniku' (ohoho, nič arogance na delavnem mestu! Delati v miru mu je pasalo! Zbistritev misli je nujno potrebna.) je šel na ulice. Igral je kitaro in prepeval. Nikoli se ni mislil resno ukvarjati z glasbo, a kar koli dobremu zrezku doda še šilce žganja je vredno. Z odprtim kovčkom za kitaro je služil kot se ponavadi služi v njegovi 'stroki' - bore malo. Seveda, njegova oprava ni pripomogla k zaslužku, a raje se odpove dodatnemu dohodku kot samemu sebi. Ko izgubiš sebe je najbolje, da si okrog vratu zavežeš kravato in odkorakaš v kakšno banko ali pa v politiko. Hujša kazen kot dosmrtna ječa. Kakorkoli, igral je na kitaro - balade, lahen rock, reggae, skratka kar koli je pasalo v element in počutje. Mimo je prišla gospodična s prešernim nasmeškom. Nekaj časa je stala pred njim. Malo je poplesavala, Luc pa se ji je vračal nasmehe. Ne za to, ker bi mu bila neznansko všem, temveč predvsem zaradi zaslužka. Začudeno jo je pogledal, ko je iz denarnice povlekla desetico in mu jo položila v kovček. Prvič po mesecu dni je iz grla spustil iskren nasmeh. Bil je grlen in nekoliko pridušen. Nekoliko sram ga je bilo. Ne glasu, temveč smejanja. On se ne smeji. Ampak kdo je on? Zakaj si lahko pove, da se ne smeji, če se ne pozna dovolj dobro? Kdorkoli že je, vstal je in prijel roko prijazni gospe, ter ji jo poljubil. A v tistem je mimo pritekel mestni potepuh. Verjetno brezdomec. Nosil je pobruhano majico in pocapane kratke hlače, ki so imele izgled spodnjic. Zagrabil je desetko in jo ucvrl. Luc se je pognal za njim. "Ujemi me če moreš, prekleti spak!" je zakričal tat. Luc je ustrajno tekel, a bradati mož je bil preprosto boljše opremljen. Luc je imel nadeto ogrinjalo, ki ga je zjutraj še potreboval. Takrat še ni bilo vroče. Imel je odpete škornje, ki so ga že zaradi samega žvenketa psihično prestrašili. Tat pa je bil bos. "Oprosti princesa, ampak jaz sem bolj pomemben kot tvoje šminke!" je še zakričal mož in se odhahljal v pozabo. Klel je s celim telesom. Še levi mezinec na nogi je kričal stvari, ki jih ne bi smel niti omeniti, če ne bi bil Luc že zdavnaj vključen v mentalno bolnišnico. Ko se je vrnil do senčke s svojim kovčkom, pa je bil le ta prazen. V njem je bil le listek z napisom:
Več sreče prihodnjič Emilia - dekle z desetko
Zdaj se zdi Lucova migrena že bolj in bolj upravičena, mar ne? Dolgolasec se je odločil, da ga bo najbolj potolažil njegov najljubši napitek v najboljši kavarni v mestu. Zdaj si ga lahko privošči. Zaslužil ga je. Še dobro, da je iz kovčka sproti jemal večje kovance. A še vedno je bil v izgubi najmanj 25 dolarjev. Prekleta cipa z desetko. Zvončki so zacingljali in osvežujoča klima ga je pobožala kot mama tistega dojenčka v še eni reklami komercialne Amerike. Bilo je božansko. Ni bilo vrste, hladen zrak, dišalo je po kavi. Stopil je do pulta proti moškemu v klasični Starbucks opravi. Kazal je slabih dvajset in frizuro je imel pristriženo po zadnji modi. Oči je imel povešene in v svet je gledal kakor bi sedel na 20 urnem seminarju o izdelovanju papirja. Zanimivo, kajne? "Dobrodošli pri Starbucks, kaj vam lahko ponudimo danes?" je rekel kot po tekočem traku. Brez osebnosti in brez vlivanja kakršnega koli občutka zaželenosti pri sogovorniku. Luc ga je pogledal nekoliko postrani, a si je rekel, da ga tovrstni ljudje ne bodo spravili iz tira. "Lahko dobim Java Chip Frappacinno, prosim?" mu je odgovoril z največ zanimanja, kolikor ga je še lahko iztisnil iz sebe. Fante - očitno po imenu Craig - tako je vsaj pisalo na njegovi delavski izkaznici je še parkrat povlekel svojo žvečilko in nato rekel: "Ahh... ja. In samo tako, mimogrede, nekaj imaš na obrazu." Luc je začudeno pogledal in začel tapkati povsod po obrazu. Ima razmazano maskaro? Mu je pod usti ostalo kaj pečenega jajca od zajtrka? Udal se je po parih sekundah iskanja in le vprašal - "Kje?" Craig ga je pogledal s popolnoma drugačnim pogledom kot ga je imel do zdaj in pasje grdo rekel: "Povsod!" Idiotsko se je odhihital par metrov nazaj in se lotil delanja kave. Luc ni odragiral, le začel je brskati po denarnici za želenim drobižem. Sami peniji. Ceno je seveda že poznal, saj je Java Chip Frappacinno pil redno. Bil je že oboževalec tega napitka, ko se je imenoval še Browney Bomb! Craig se je le primajal nazaj do pulta in mu zdrdral ceno: "Izvoli, to bo 3 dolarje, 60, plus napitnina." Luc se je nasmehnil in nastavil pest nad njegovo roko, nato pa jo očitno odmaknil in izpustil tako, da so vsi peniji popadali po tleh. Pogledal ga je z umetno razširjenimi očmi, nagnil glavo in le dejal: "Ups!", nato pa vzel svoj napitek in sedel za mizo ki je bila najbližja klimatskemu sistemu. Srknil je prvi požirek.
maksim belov loving for the sake of loving
Število prispevkov : 63 Reputation : 14 Join date : 03/07/2012
Naslov sporočila: Re: starbucks, Čet Jul 12, 2012 10:39 pm
this post is for freaky lucian and here are 930 words. for inspiration i listen to katatonia - dispossession and i'm sorry that i've missed you : ( but yeah, it just didn't work out, so, answer when you can (:
končno prost dan. zdelo se ji je, da ne ga ne bo več srečala, vsaj sodeč po njenem nabitem urniku ne. toda lastnik kluba je bil danes očitno dobre volje, in jo je poslal ven še preden je naredila korak v notranjost. na obrazu se mu je risala tista olajšana sreča – najverjetneje se je po dolgem času izkopal iz dolgov, ali pa morda rešil družinske probleme. ampak karkoli je že bilo, očitno je nanj vplivalo pozitivno, kar je bilo dobro tudi za echo. na ustnicah se ji je zarisal prešeren nasmešek in v glavi se ji je pojavilo nešteto stvari, ki bi jih lahko počela. denarja je imela precej, saj je ta mesec delala več kot po navadi. s tem se ji je odpiralo še več možnosti – lahko bi si po dolgem času spet kupila kakšno cunjo, ali pa si privoščila pošteno kosilo. toda najprej je hotela uživati v zmagoslavju, ki je grelo njeno večno hladno telo, kljub temu da je bilo zunaj še preveč vroče. oblečena je bila v tanko, skoraj prozorno belo majico s kratkimi rokavi, ki je mlahavo visela na njeni suhi postavi ter izredno kratke kavbojske hlače, ki so že skoraj dajale vtis boksaric. oboje je bilo kupljeno v neki trgovini, ki ji ni več poznala imena, pred približno pol leta – kakšen mesec gor ali dol. kljub temu, da jo je prodajalka prepričala v kakovost materiala, pa je bilo oboje že po par dnevih nošenja precej zdelano. toda boljšega si takrat pač ni mogla privoščiti, »bogata« kot je bila. po svoje pa ji je oboje tudi nekako priraslo k srcu, kot so ji večinoma vse njene stvari, verjetno zato, ker jih je bilo tako malo. zdelo se ji je, da ima vsak njen kos oblačila, posteljnina in nakit neko svojo dušo, kajti večina stvari jo je spremljala že dolgo časa, ker si je redko kupila kaj novega. sicer ni bila človek, ki bi se navezoval na predmete, a svoje stvari je imela za samoumeven del njenega vsakdana, ki je potekal vsakič znova povsem enako – vzorec se je prekinil le redko, na primer ob prostih dnevih. ustaljeni ritem jo je po pravici povedano vse bolj dolgočasil, saj nikoli ni bila pretirano miren človek. želela si je spremembe, nečesa drugačnega, kar jo bo iztrgalo iz meglenega sveta, v katerem živi zdaj. hlepela je po trdnih tleh, kjer bi se počutila stabilno in močno ter dobila potrdilo, da to niso le moraste sanje ampak resničnost. sicer ji je bilo načeloma vseeno, če bi bile sanje ali resnično življenje, toda večno le ni mogla tavati v nevednosti – že tako ji precej najeda živce. dovolj bi bil že en sam šok ali pa oseba, da bi vedela, da vse skupaj ni le plod njene podivjane domišljije. potrebovala je to.
vročina je dobesedno puhtela iz tal, vse je bilo zamegljeno kot bi pod cesto gorel mogočen ogenj. temnolaski je kljub tankim oblačilom pot tekel vsepovsod, hrbet je imela že čisto moker in dolgi lasje ji tega niso prav nič lajšali. še enkrat se je preklela, ker pri sebi ni imela niti ene same samcate lastike, da bi si jih spela v čop. vedela je, da preklinjanje ne bo rešilo ničesar, toda skozi grde besede je sproščala svojo jezo in razdraženost zaradi vročine. nič več ni bila tako srečna, ker je imela prost dan – v tistem trenutku bi bila najraje v klubu in plesala ob mrzlem drogu, medtem ko bi jo prijetno hladili ventilatorji na stropu. zaželela si je mrzle pijače, ki bi jo vsaj nekoliko ohladila, četudi se ji ni zdelo, da bi pri taki vročini sploh še lahko obstajal pojem mrzlo. ob razmišljanju o besedah, kot so: mrzlo, hladno, ledeno, led, severni tečaj, ledena sveča, zima in sneg, ji je postalo le še bolj vroče. »prekleto, no.« je zagodrnjala v vroči zrak, ter se obupano ozirala za kakršnimkoli barom, restavracijo ali trgovino. kmalu ji je pogled obstal na zelenem znaku, ki ji je bil še predobro znan – slučajno se je znašla pred starbucksom, lokalom ene izmed zelo znanih ameriških verig. dobro je vedela, da so pri njih cene precej zasoljene, toda konec koncev bi sedaj tudi ubijala za kozarec ledeno mrzle limonade. torej ni oklevala, temveč se je hitro odpravila do pulta, kjer si je lenobno odstranila sončna očala. »kozarec limonade. in naj bo ledeno mrzla, sicer bodo posledice.« natakarja, ki je že odprl usta, da bi ugovarjal njenemu tonu, je namenila leden pogled, ki ga je zamrznil sredi vdiha. potem je le nekaj zagodrnjal in ji čez nekaj mučnih sekund prinesel kozarec limonade, ki pa se je že v naslednjem trenutku znašel v temnolaskinih rokah. v zahvalo se mu je brezbrižno nasmehnila, nato pa se odpravila proti prvi mizi, ki jo je opazila. popolnoma prepričana, da je prazna, se je usedla na udoben lesen stol in začela srkati svojo težko pričakovano pijačo. bila je tako mrzla, da so jo zaskeleli vršički njenih zob, toda tega ji sploh ni bilo mar. pomembno je bilo le to, da je pogasila vroči ogenj, ki ga je v njej zasejala peklenska vročina zunaj. ko je pogled končno odmaknila od kozarca ter se skoncentrirala na svojo okolico, pa je ugotovila, da le ni sama. nasproti nje je sedel - eh, ali pa sedela, saj je vseeno – čudaška oseba, ki je po sami pojavi kazala na moškega, po njenem naličenem obrazu pa je izgledalo kot da je ženska. ni bilo videti, da bi jo opazil, torej je morala za to poskrbeti sama. »khm,« se je navidezno odkašljala ter čakala na njegov odziv, ker pravzaprav ni vedela kaj reči. naj ga vpraša, katerega spola je ali kaj?
lucian ari'el
Število prispevkov : 43 Reputation : 2 Join date : 11/07/2012 Age : 26 Kraj : trapped in a cigarette box Age : one liners. ZING!
Naslov sporočila: Re: starbucks, Sob Jul 14, 2012 4:17 am
The following post is for the lovely Echo Lewis and it consists of about 950 words. Croatia says Hi!
Čokoladni eliksir, zanj ambrozija – je počasi potoval po slamici do njegovih ustnic. Pil je po ustaljeni metodi; Ko je mešanica kakava, smetane in kavovca prilezla po peristaltiki slamice je najprej – za je dober okus trikrat vse skupaj premlel. Tako je prišel do okusa čokoladnih mrvic, ki so bile raztopljene v frappacinnu. Nato si je – še vedno s požirkom v ustih – z jezikom podrgnil zobe, da je nanesel božanski kofeinski napitek na vsak kotiček svoje ustne votline in šele potem pogoltnil kolikor počasi se je le dalo. Po navadi se je lotil gore smetane šele po prvi polovici kozarca, a danes je s priloženo žličko kar pogumno zaril v levi previs mlečne stene – po možnosti umoril še kakšnega mrvičnega plezalca in jo s sladkim nasmeškom nesel do ustnic. 'Igranje' z napitkom mu je bilo v užitek. Končno je lahko glavo odmaknil od vsakršne preglavice ali križa. Imel je svoj čas. Ravno je porušil vrh 'Mt. Evercream'-a, ko mu je velika kaplja smetane padla na oprijete črne hlače. Čas ga je prehiteval. Bili so že v septembru – in to pasje vročem septembru – on pa se je oblačil za novembrsko vzdušje. Vsi so še hodili v kratkih hlačah in mini krilih, Luc pa je vedno delal po logiki 'Kaj če?' Kaj če kaj? Če bo slučajno valj snega? V tehle škornjih tako ali tako ne bi nikamor prišel. Moral bi razmišljati 'Kaj če mi prekleta kurba ukrade ves današnji zaslužek?' Končno mu je uspelo iz ust spraviti tiho kletvico – »Sranje« - in se skloniti navzdol. Obrnil se je proti zidu, da bi bilo vse skupaj manj očitno in si obrisal belo packo na hlačah, nato pa si z roko spet pobrisal pot na čelu in si s tem na čelu naredil veliko liso. Puder in osnova sta se začela mešati s potom in vse skupaj se je zabrisalo, a Lucu ni bilo mar. Tako ali tako ni bil tako navezan na svoj videz, dokler je z njim nekaj sporočil. Ni jokal, če se mu je razmazala maskara ali če se njegov lip glos ni več svetil. No – pri lip glosu je bil kar občutljiv. Ko ta stvar zgubi okus po malinah je preprosto nadležna. Situacija v kavarni je postajala vse bolj nelagodna. Ljudje niso hoteli oditi ven, na vročino, zato so pili dlje. Ko je Luc sedel za svojo mizo jih je bilo najmanj pol ducata še praznih, a so bile zasedene kot bi trenil. Njegova miza je bila v kotu, zato je menil, da se le nihče ne bo usedel k njemu. Opazoval je situacijo stoječih. Trenutno so potrebovali le tri dodatne mize: Prva je bila mamica, očitno utrujena. Njeni podočnjaki so bili veliki kot gume otroškega tricikla in lasje so ji štrleli v vse smeri neba. Luc ni bil ekspert, a sklepal je da je mama samohranilka. Okoli pasu se je je oklepal fantič, po Lucovi oceni nekje med tretjim in petim letom starosti. V nobenem pogledu ni bil podoben mami. Imel je vranje črne lase in zelene oči, med tem, ko je bila mamica blondinka z rjavimi. Fant je imel jamico v bradi – mama ne. Nasploh je bila njegova konstrukcija obraza popolnoma drugačna od njene. Fant je kričal kot sraka: »Hočem v McDonald's! McDonald's! McDonald's!!!« Pff. Še eden tistih razvajenih otrok enaindvajsetega stoletja, ki cvili ob vsaki možni priložnosti. Gotovo mu bo za božič kupila novi iPhone, pa bo vse narobe ker bo kapaciteta njegovega pomnilnika manjša kot jo ima sosedov Tommy. Pod nosom so se mu napihovali baloni smrklja, da je Lucu postalo kar slabo. Drugi je bil suhcen mož, očitno turist. Na glavi je imel poveznjen svetel klobuček in oblečen je bil v počitniško srajco in kratke hlače. Očitno je bilo, da ni od tod. Njegovi žepi so bili pre polni. Karte, vodiči, morda celo slovar, če ni iz Amerike. Luc ni vedel , a lahko je sklepal. Oh da, za počitnice obiščite Združene Države Amerike! Zabava za celotno družino – to je raj na zemlji. Zakaj na svetu bi ob vsej tej lepoti, ki bi jo lahko videl v Evropi človek – bel kot sir – verjetno iz Skandinavije prišel ravno v ZDA? Vprašanje za milijon doarjev. In tretja oseba – potrebna mize je bila… Luc jo je iskal z očmi. Je morda že sedla kam? Jo je zgrešil? Naenkrat je slišal hrkanje za hrbtom. Strah ga je bilo obrniti se. Vedel je, kaj ga tam čaka. Nepovabljen gost. Je tako težko človeku pustiti par minut zase? Da, seveda je. Počasi se je obrnil in videl je osebo številka 3 – no – v bistvu oseba 4, ampak pritlikavi parazit je očitno še vedno visel na materini popkovini, zato nekako sodita v komplet. Z očmi je ocenil osebo, ki je sedela pred njim. Iskal je najmanjšo nepopolnost, ki bi jo lahko vrgla iz tira, samo zato, da bi ga pustila pri miru. Imela je dolge, ebenovinaste lase, ki so bili speljani čez desno tamo in pod mizo. Bili so vražje dolgi in Luc je opažal posledice – znoj – znoj povsod. Nosila je svetlo bluzo kateri ni pot čisto nič pripomogel. Tukaj bi lahko bila njegova seksualnost postavljena pred test. Bi vsak moški le srmel skozi? Luc ni mogel reči, da ga ženska oprsja ne privlačijo. Ko moški vidi ženska prsa, je srečen. Velika oprsja delajo srečen svet, a trenutno ga je to najmanj zanimalo. Večje vprašanje je blo, kaj dela ta oseba pred njegovim nosom in za njegovo mizo. Nagnil je glavo in skeptično pogledal osebo pred njim, nato pa le spustil nekakšen narejen nasmešek in rekel: »Oprosti, ampak ne plačujem za seks. Zdi se mi narobe, hvala za ponudbo –in – ne skrbi - to bo ostalo med nama.« Seveda je vse skupaj povedal z največjo možno aroganco in upal, da bo opazka zalegla in dosegla svoj namen – spraviti avšo stran.
.
