glitter movie theatre,

tagged: lucian
finally i get it sicer priznam, da je malce suhoparno ampak recmo ok for start anda tyt of course



vsak sleherni dan pa naj je bil dober ali slab se je vedno končal z enako mislijo. kaj bo sledilo jutri? avery se je zdelo, da je opazovala in doživljala spreminjanje in potekanje življenje iz dveh povsem različnih plati : angelskega in demonskega, kjer je vsake tolikokrat koga doletelo to neusmiljeno prekletstvo in kjer si živel z mislijo kdaj bo prišel tisti dan. kjer je bilo vse podrejeno njim. tvoje življenje je bilo zaznamovano za vedno. tu ti upanje na boljše čase ni pomagalo čisto nič. prepuščenost samemu sebi je v roke vzela kopica tvojih nadrejenih in po mili volji upravljala s tvojim življenjem. človeško in angelsko življenje je ločevala le tanka nit. to ni bila pravljica niti resnično življenje. obstajalo je samo dobro in zlo in večno boj med njima, ter njen konec, ki bo odločilen za usodo vseh. z vsako minuto, ki je tekla se je neizogibno približeval konec, katerega nov začetek ni upal nihče računati. in človeškega, katerega del je bila nekoč sama. tu so ljudje imeli vajeti življenja v svojih rokah. ničesar niso prepuščali naključju. imeli so svobodo in imeli so življenje. pa vendar kljub vsemu so bili najbolj ranljivi, kajti nad svojim življenjem niso imeli popolnega nadzora. njihovo življenje se je lahko še isti hip končalo in brez izjem so bili priključeni eni ali drugi vojski. le redki med njimi so verjeli nadnaravno. tista peščica je najhitreje pristala v demonskem ali angelskem objemu. ni bilo važno kje. oboje je bilo dovolj kruto. avery se je večno spopadala z človeško preteklostjo angelsko sedanjostjo in negotovo prihodnostjo. razpeta je bila med človeškim in angelskim življenjem. pa vendar nekako ni bila na eni in ne na drugi strani. bila je nekje vmes. z angelsko dušo v človeškem telesu. razpeta med resničnim življenjem in mitološkim življenjem, ki je postajalo resnično.
z telesom je slonela ob zid filmskega teatra. njena postava je bila obdana z cigaretnim dimom. v rokah je vrtela cigaretni ogorek in ga vsake toliko pritisnila na usta ter lahkotno potegnila to mamljivo zadevo, ki je z vsakim dihom napolnila njeno telo in uničevala pljuča. lahko je čutila kako je ves dim potoval od ust pa do vsake celice njenega telesa in omamljal njeno telo ter umirjal njeno razmišljanje. vedno je sovražila kajenje vendar ta slaba razvada ji je praznila glavo, ki je bila te dni polna begajočih misli in vprašanj. vse skupaj je bilo zanjo psihično premočno. lahko je prenesla marsikaj vendar vsaka stvar ima nekje svojo mejo. čeprav se je zavedala, da cigaretni dim škodi njenemu telesu in, da je kljub vsemu čutila slabost in vrtoglavico. a za trenutek je pozabila občutek za okolico in čas. in to ji je bilo v tistem trenutku edini cilj. za enkrat je bila cigareta na dan dovolj kljub temu, da je včasih njeno življenje je postala prava norišnica, kot bi se zbudila v eno izmed svojih nočnih mor. kjer te uničujejo težke misli. z očmi je lovila delčke svetlobe, ki so bili v tem deževnem in hladne dnevu prava redkost. sonce, ki se je prebilo med oblake je nežno božalo hladna lica. v rokah je držala vstopnico za ogled filma. natančneje dve vstopnici. to ni bili njena ideja. ne bi mogla biti, ker se kaj tako bednega na tak dan zagotovo ne bi mogla spomniti. sovražila obiskovanje kinematografov. gledanje filma na filmskem platnu, katerega zgodbe si tako ali tako nihče ne zapomni ji je bilo velik nesmisel. pravzaprav je veliko rajši v roke vzela knjigo in zgodbo prebrala. odpor do vsega tega je bil najbrž posledica, ker se je vsak obisk kina s starši iz družinskega popoldneva sprevrgel v dramatično sceno. njena starša pač nista mogla biti normalna niti v javnosti. ničesar jima ne očita. niti zdaj. razlog, da je bila tokrat izjema je bil njen ponovni prihod v knjižnico. njeno življenje brez knjig je bila ena velika praznina. zato je sklenil, da se kljub odpovedi, ki jo je dala pred tednom dni ponovno zaprosi za delo. želela si je, da bi vsaj tisti delček življenja počela nekaj kar jo osrečuje. ena izmed njenih sodelavk je bila nad njeno vrnitvijo več, kot le navdušena, zato je predlagala, da gresta skupaj v kino. avery nad predlogom vsekakor ni bila navdušena vendar je na koncu le pristala, ker je Leahina vztrajnost presegla njeno trmo in odpor do kina. in tako se je znašla tu. občutek je imela, da jo čaka že celo večnost in med prsti neučakano mečkala vstopnici. prestopila je in ošvrknila zapestno uro. film naj bi se začel čez petnajst minut Leah pa ni bilo od nikoder. v torbici je pobrskala za telefonom in vtipkala njeno številko. nekajkrat je pozvonilo, ko se je oglasil prijazen ženski glas. »leah? avery tu. kje si? čakam te.« sledila je kratka tišina. » čakaš? kje? saj nisva …« leah je presenečeno odgovorila. »pred kinom kot sva se …« leah jo prekinila » oh saj res čisto sem pozabila, saj nisi jezna ne. kar sama pojdi.« avery je prebledela in jezno stisnila slušalko, da je zaškrtalo. pozabila ja pa kaj še. najprej jo zvleče sem potem pa pozabi. » pozabila si , saj je v redu. jezna za kaj le.« je dejala skozi stisnjene zobe. ne sploh ni bila jezna samo razjarjena, da je komaj zadrževala jezo v sebi. » no krasno. potem pa se vidiva.« leah si je oddahnila in prekinila zvezo. saj ni mogla verjeti, kar takole se jo je znebila. brez slabe vesti, kot da se dela norca iz nje. telefon je vrgla v torbico in tuhtala kaj bo. če je vse pretehtala mogoče ne bi bilo niti tako slabo, če bi šla. ali pač. preletela je vstopnice in požrla svoj ponos. šla bo. ena od vstopnic ji ni koristila zato jo je sklenila vrniti . važno ji je le bilo, da karto dobi nekdo, ki si želi ogledat film. napotila se je do pulta, kjer je razočarano stal mladenič. prodajalka mu je pojasnjevala, da je predstava razprodana in da ne more nič. neznanec je počasi zapuščal prostor, ko je avery pogledala svojo karto. stekla je do njega. » hej!« je zaklicala za njim. » na!« pod nos mu je pomolila karto. »moja polovica je odpovedala in … in ne potrebujem dveh kart.« moški je bil. nekako … drugačen. tako kot je bila ona. prijazno se mu je nasmehnila in mu stisnila karto v roko. » je že v redu. ničesar mi nisi dolžan.« se je zasmejala. zasukala se je na peti in pohitela proti dvorani , kjer se je pred vhodom gnetla množica ljudi. elegantno se je prerinila mednje in hitro zasedla svoj sedež. dvorna je bila velika prostorna in stara in dolgočasna. no mogoče le ni bila tako slaba a avery se ni zdela nič posebnega. udobno se je namestila in z gnusom za vonjala vonj po cigaretnemu dimu, ki jo je obhajal. ob takih trenutkih si je zaželela, da ne bi kadila in obžalovala svoje dejanje. dvorana se je počasi napolnila in avery je iskala znan obraz. ni bila ravno prepričana, da bo neznanec sploh prišel. kakorkoli naredila je dobro delo in njegova stvar je kako se bo odločil. vendar se je med zadnjimi zamudneži prikazal tudi on. avery je spremljala njegovo počasno gibanje. resnično je bil … odtujen in povsem zaprt vase. dovolj je bilo, da je gledala njegovo reakcijo na množico ljudi v dvorani. ko je sedel zraven nje se je pogreznila v sedež in se nevsiljivo obrnila k njemu. » sem že mislila,da te ne bo.« mu je šepnila in se pogreznila v sedež, ko so zatemnili dvorano in na ekranu začeli predvajati reklame. mogoče pa le ni naredila napake in bo vse skupaj zanimivo, čeprav je bila odločena, da bo dvorano zapustila še isti hip, ko bo vse skupaj postalo ostudno in dolgočasno.