waiting lobby,

tag: hadley, love!  

lizzy se je usedla na stol v čakalnici in začela brskati po beležnici za nekimi pomembnimi podatki. kljub temu, da je bilo njeno življenje zadnja leta opazno lažje, predvsem manj stresno, kakor pred leti, je bila na njenih ramenih še vedno odgovornost, ki se je je dobro zavedala. za njo je bil naporen dan in ko je izvedela, da je polovica voženj iz neznanega razloga preklicanih, ji to ni spremenilo mnenja o preteklem dnevu. bila je utrujena, žejna in bolele so jo noge, zaradi čevljev s petnajst-centimetrsko peto, ki, verjemite, niso bili primerni za hojo po skoraj popolnoma uničenem mestu. poleg tega pa jo je čakal še kup papirjev, ki bi jih morala urediti, ko se vrne domov. počutila se je kakor tajnica, ki kar naprej sledi navodilom šefa in stori čisto vsako najmanjšo stvar, da bi mu ustregla. na nek način je bil njen položaj dokaj podoben položaju tajnice, vseeno pa se ji je zdelo popolnoma neumno, da je morala ravno ona iskati in urejati podatke o osebah, ki jih sploh ni poznala, še manj pa je vedela, čemu bodo njeni izvedeni podatki prišli prav njenemu šefu. ko je našla list, ki ga je iskala, je zaprla beležnico, nato pa porabila le nekaj slabih minut, da je prebrala njegovo vsebino, ga zmečkala in vrgla v koš. naslednjih nekaj minut je sedela v tišini. njen vlak je odpeljal čez petnajst minut in če bi prej vedela za to nenadno spremembo voznega reda, bi najverjetneje poklicala taksi ali se kako drugače prebila do doma. zdaj pa je sama sedela v čakalnici na podzemni železnici in se spraševala, zakaj za vraga je edina, ki ob enajstih zvečer sedi tukaj.

prostor je bil slabo osvetljen in edina luč se je konstantno ugašala in potem s težavo ponovno prižigala. lizzy je iz dolgčasa štela, kolikokrat se je to zgodilo v nekaj minutah, ki jih je sama preživela v prostoru, dokler se niso odprla ena izmed vrat in se ji je v čakalnici pridružila dobro znana postava. tako presneto znana in še bolj osovražena. ni bila prepričana ali naj jo ignorira ali ne, na koncu pa je izbrala drugo možnost in s skrbno premišljenimi besedami in odločnim glasom spregovorila: »hadley. pozdravljena.«

tag: angelic lizzy  


ulica je bila na videz povsem mirna, le rahel vetrič je prenašal ostanke pepela, ki so tudi po tolikih letih še vedno pričali o grozodejstvu, ki je prizadelo svet. mesto je bilo prazno, skorajda izumrlo. veter je nenadoma izginil in čez nekaj sekund se je na koncu ulice prikazala svetlolasa postava. šele ko je njena noga stopila naprej, je veter spet oživel in mimo njenih nog prinesel nakupovalno vrečko, na kateri si lahko kljub razmazanim črkam še vedno prepoznal ime trgovine. hadleyine oči so neopazno oprezale po ulici, medtem ko je stopala naprej. šele po nekaj minutah pa je razočarano ugotovila, da danes ne bo nič z njeno zabavo. dogodki, kot so se zgodili včeraj so bili tako zelo redki, da je bilo upanje, da se danes zgodi kaj podobnega, povsem nerealno. da je demon ali angel, naletel na civilista, navadnega predstavnika ljudstva, sedaj ni bilo več tako enostavno. nadnaravna bitja so prevladovala na tej zemlji in ljudje so se zdeli skorajda kot tista mitološka bitja, za katere ne verjameš, da obstajajo, dokler jih ne vidiš. ampak hadley je vedela, da jih je nekaj še kako živih. slišala je za njihov prostor, kamor imajo dostop le oni in že vrsto let je razjarjeno premetala vse možne stavbe v mestu, vendar brez uspeha. morala je povečati svojo vojsko, morala jo je. angeli so bili trenutno v rahli premoči, kar jo je izredno jezilo. najraje bi vsakemu angelu, ki ji je prikrižal pot potrgala tista snežno bela krila, ki so v vsej tej nesnagi prav neprijetno bodla v oči. zanimalo jo je, če bi še imeli takšno premoč, če bi ostali brez kril kot kakšne oskubljene kure. ob tej misli se je rahlo nasmehnila a že v trenutku pozabila na to, ko je začutila bližino še enega bitja.

z ulice je izginila tako neopazno, kot je se prikazala, ter se nenadoma pojavila v notranjosti podzemne postaje. odrinila je vrata na peron, ter zagledala lizzy. "oh, ti si. mala lizzy. pogrešaš svoje človeško življenje?" jo je zbodla, ko je ugotovila da očitno čaka na prevoz. "ali pa so tvoja krila po najinem zadnjem spopadu pristala na popravilu?" je vprašujoče dvignila obrv, ko je spustila vrata, da so se z glasnim pokom zaprla za njo.

tag: hadley  

»ja, vsak dan hodim sem in se pretvarjam, da sem človek,« je sarkastično odgovorila in zavila z očmi. »če se ne spomniš dobro, jaz se, v najinem zadnjem spopadu nisi zmagala,« je še dodala. v njeni družbi ji je bilo vedno neprijetno - druga o drugi sta vedeli skoraj vse, ker sta namreč nekoč bili najboljši prijateljici, po drugi strani pa sta bili obe polni skrivnosti, ki jih nista smeli izdati. lizzy si je želela, čeprav tega seveda nikoli ne bi javno priznala, da bi se stvari obrnile drugače, da bi bili obe navadni osebi in bi lahko še naprej skupaj preživljale večeru ob dobrih filmih in vrečki čipsa ali se odločili za nočno kopanje in se prehladili v ledeno mrzli morski vodi. »v bistvu sem bila jaz tista, če se ne motim, ki je skoraj zmagala. oh, kako si želim, da bi se to zgodilo in te zdaj več ne bi bilo tukaj.« za trenutek se je ustavila. »zdaj sva pa zaradi tebe obe pristali v situaciji, ki bo, vsaj videti je tako, za vedno nerešljiva.« govorila je, kakor da še vedno verjame, da se bo hadley predala. v to seveda nikoli ni verjela, jo je pa vseeno blazno rada jezila na tak način, da je vso krivdo prevalila nanjo.

»še zdaj ne vem ali si me samo izkoriščala ali je bilo najino prijateljstvo resnično.« v zadnjih letih nista imeli časa za vsakdanje pogovore, zato se je lizzy zdelo prav, da izkoristi priložnost. »glej, če se zadnja leta samo bojujeva še ne pomeni, da ne moreva imeti enega normalnega pogovora, kajne?« ni si želela, da bi se pogovarjala z njo, je pa vseeno raje poklepetala z njo zdaj, ko je vedela, da bo čez dobrih deset minut imela razlog za odhod. »sploh pa, ko imaš toliko povedati o tem, zakaj čakam tukaj... kaj pravzaprav ti počneš tukaj? ne bi mogla biti zdaj pri svojih,« je zadnjo besedo izgovorila z gnusom, kot bi na primer govorila o hrani, ki je ne mara ter nato nadaljevala: »in z njimi kovati načrte proti meni?«