pearl north bar,

for medeia!

glasba je bila nocoj v bistvu nora, pijača ekstremno alkoholizirana, gneča pa takšna, da se je človek komaj premikal in tega tu že dolgo ni bilo. že res, da so bili vikendi, na splošno doživetje zase in brez problema je priznal, da česa takega v rodni franciji še ni doživel, vendar hkrati ni vedel, ali so ravno te zabave tisto, kar si tako pošteno želi. namen se je imel dobiti s kolegi, tistimi, s katerimi je ponavadi pil, da ni bil sam, glede na to, da prijateljev že dolgo ni imel, kakor je trdil on sam in se zabavati z uveljavljeno rutino, toda slednji so ga zapustili še pred prvo uro zjutraj, češ da imajo jutri resne opravke. tako je bila tudi odlična glasba in izrazito navdušenje ostalih nekaj, kar je šlo mimo alexandra. uspelo se mu je rahlo napiti, a vsekakor ne dovolj, da bi ga nastala situacija zabavala. še zdaleč ne, bilo mu je prekleto dolgčas in čeprav bi se lahko z veseljem lotil osvajanja deklet, mu nekako od maxine dalje enostavno ni bilo do tega. vseeno pa je sklenil, da bo, preden se odpravi nazaj proti domu, zvrnil še kakšno pijačo na pultu, bolj iz principa kot karkoli drugega.
udobno se je namestil na visok barski stolček in pri utrujenem natakarju na drugem koncu naročil odko, pijačo, ki ga bo najbrž držala gor tudi, ko se bo vrnil v dom, kar morda niti ni bilo tako napačno. velikokrat je takole bluzil po stanovanju ob jutranjih urah, kadil cigarete in pil vodo, da bi se streznil, vendar nič ni ravno pomagalo. in tako je torej obsedel na visokem barskem stolčku, čakajoč na svojo pijačo, ob tem pa se je precej vsakdanje oziral naokrog, upajoč, da bo vendarle uzrl nekoga, ki bi mu dal vsaj najmanjši razlog, da ostane tukaj, namesto da se vrne domov, kajti navsezadnje mu je bilo še vedno do tega, da bi uresničil svoje plane, ki si jih je zadal za večer. toda bolj, kot se je razgledoval, bolj mu je postajalo jasno, da tukaj ne pozna prav nikogar in ko je pijača priromala v njegove roke, se je samo kislo nasmehnil natakarju, mu vzdolž pulta porinil zahtevano vsoto denarja in sklenil, da bo svojo pijačo preprosto dokončal zunaj, na svežem zraku. obdržati pijačo v rokah in istočasno paziti, da se več kot polovica ne usuje po nič hudega slutečih razgretih telesih v prostoru je bilo skoraj nemogoče, a pot, ki jo je ubral, mu je to dovoljevala; čim bližje stenam je bil, tem manj ljudi ga je obdajalo in čeprav je naredil daljšo pot, je pijača ostala cela. ob izhodu se je nasmehnil vratarju, ki tokrat, čudno, ni zatežil s tem, da je potrebno pijačo popiti v notranjosti, nato pa si prižgal cigareto, dovolil, da je strupeni dim ponovno zastrupil njegove dihalne poti; a kaj, ko je ob izdihu čutil blaženo pomirjenost. cigareto se enostavno ni bil sposoben upreti; veliko lažje bi se znebil alkohola in trave, cigareti pa so bili preprosto njegova odvisnost in brez njih enostavno ni zmogel. jutro brez kave in cigareta enostavno ni bilo jutro, pa naj so zdravniki rekli, karkoli so že želeli. zanj vstajanje brez teh dveh življenjskih sestavin enostavno ni bilo.. zdravo. stegnil se je za pijačo in jo nagnil. v enem požirku je pokončal polovico, nato pa se ponovno ozrl okrog sebe. kar nekaj ljudi je stalo zunaj in počelo podobno kot on, samo, da se je večina teh pogovarjala med seboj. kako krasno – on pa je bil sam, ker so njegovi popolnoma legitimni, polnoletni prijatelji domov hodili ob pol enih. kakšno sranje. nato se je obrnil v novo smer. nekaj metrov stran od njegovega je opazil prekleto znano rjavolasko, ki je tam preprosto stala in ga opazovala. pogled je odvrnil stran, zgolj zato, ker ga je motil in ker je osebo še dobro poznal in vedel, kaj bo sledilo izpraznil svojo pijačo in plastični kozarec mirne duše odvrgel na cesto, pogled pa za trenutek uprl proti oblačnemu nebu. skozi oblake je tolkla polna luna; znak, da današnji večer še zdaleč ne bo zaman- le če se znebi medeiineega pogleda. ponovno se je obrnil proti prej imenovali rjavolaski in opazil, da se mu dekle približuje. »medeia, ljubica« jo je pozdravil ter ji ob tem namenil prisiljen nasmešek. saj je bila v redu dekle, po eni strani mu je bila všeč, imel jo je rad, vendar še vedno je bil preveč v svojem mehurčku, da bi koga spustil blizu. sploh pa nekoga kot je ona, ki je vztrajala pri dejstvu, da ga spravi na pravo pot. »nimam volje za tvoje pridige, nasvete, ter ostalih zadel, žal.«

for medeia!
comment; hej, not at all, it's perfect. :3

načeloma z dekleti ni imel prav nobenih težav, niti prepirov ne, razen z njo. medeia pa je bila tiste vrste deklet, ki so spadale v svoje kategorije ter kljub temu, da je bila neustavljivo privlačna ter na trenutke v redu oseba, je pa spet po drugi strani imela tiste preklete trenutke, ob katerih je alexander dobil občutek, da bo izgubil še tisto malo razsodnosti, ki mu jo je v tem času ostalo- na primer sedaj. no, za začetek v bistvu niti ni bilo težav, ko je pravzaprav pomislil, da ne bo začela s svojo tipično metodo. le skomignil je ob njenih prvih besedah ter na njegovem trenutku se je že zarisal nasmeh in zasukal se je na petah, da jo pusti tu samo, prepričan,d a tako ali tako ne bo nič pametnega, ko pa ga je ustavila s svojim naslednjim stavkom. »kaj točno ti v stavku, da nimam volje za te tvoje zadeve ni bilo jasno?« je v trenutku butnil nazaj ter se obrnil proti njej. sledi o nasmešku na njegovem obrazu ni bilo nikjer več. »in mislim, da se te prav malo tiče kje in kako sem bil« je še dokončal ter naveličano zavzdihnil in se ozrl naokoli, kakor po neki rešitvi, pred njenimi mučnimi besedami za ta večer. »no odlično, dojela si, sedaj me pa lahko pustiš pri miru. vrata za v klub so tam, taksi pa tam, kam hočeš iti je pa tvoja stvar« je dejal ter ob tem pokazal na oba možna izhoda iz njegove družbe, ob tem pa prekrižal roke na prsih, ne da bi se zares ob vsem tem vsak enkrat samkrat zazrl vanjo. sem je prišel zato da bi našel zabavo ter nekako resno je dvomil, da bi to uspel najti v njeni družbi, sploh glede na začetek pogovora ter kako mu je lahko dvignila pritisk že v prvih nekaj sekundah. smešno, včasih pa je celo znal imeti dobro mnenje o tem. no, saj ga bi najbrž tudi sedaj imel, če ne bi bil toliko pod vplivom alkohola in če ne bi ona prilagala goriva na ogenj. vendar pa so bile njene naslednje besede tiste, ki so zadele v živo- mogoče celo malo preveč. v hipu je bil pri njej ter jo pritisnil ob hladno steno, svoje telo pa mogoče malce preveč privil ob njenega. »ne omenjaj je,« je dejal skozi stisnjene zobe, ob tem se ji pa zazrl direktno v oči. ne, nobene pravice ni imela, da jo je omenjala, ob tem je definitivno šla mnogo predaleč. če je bil pa na kaj še posebno občutljiv, pa je bila to bilo katera zadeva, ki se je tikala maxine in drugi so že tako ali tako pazili, da niso dali bilo kakšnega namiga o njej, medtem ko je ona šla do te mere daleč, da jo je preprosto brez ovinkarjenja omenila in to je bilo nekaj, kar ga je uspelo spraviti ob živce, tako ali drugače. in imel je tisti slab občutek oziroma vedel je, da rjavolaska pošteno dobro ve, na kater gub pritisniti, da doseže njegovo mejo. »nimaš te pravice, da jo vmešavaš v vse skupaj, sploh da jo omenjaš. nisi vre…« je dejal, nato pa utihnil. besede, da tega ni vredna, pač ni mogel izreči, pač pa se je končno le odmaknil od nje, naredil nekaj korakov stran ter si šel z roko skozi lase, kakor je počel vsakič, ko ga je katera zadeva spravljala ob živce. sploh pa ta. prestopil se je na mestu, nato pa zopet zazrl vanjo, ob tem pa globoko zavzdihnil. pa saj niti vedel ni več kaj in kako naj ji reče, vsa zadeva je bila… nič kaj prijetna. »oprosti,« je nato le spregovoril ter se obrnil k njej. »vse skupaj,… dobro, ne bi smel tega storiti« je dejal ter s tem mislil na dejstvo, kako grobo jo je prej pritisnil ob steno ter sedaj vse skupaj že obžaloval. »res je bolje, da sama preživiš ta večer. oziroma, da si najdeš boljšo družbo. jaz imam že dovolj vsega za sabo,« je nato dokončal, trdno prepričan, da se odstrani od nje. pa ne zato, ker si ne bi želel biti v njeni bližini, pač pa zaradi dogodka malcwe prej ter dejstva, da bi zopet ter brez težav stopila še na kakšen žulj, kar pa pri medeii sploh ni bil problem.

for cymille
really no inspiration 530 words
take your time