ashes to ashes
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.



 
KazaloIščiRegistriraj sePrijava

 

 streets,

Go down 
AvtorSporočilo
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef

Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 27
Age : unknown / 33

streets, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: streets,   streets, EmptyNed Maj 06, 2012 8:02 pm

[Only admins are allowed to see this image]
Nazaj na vrh Go down
grace daniels
to them these streets belong
to them these streets belong
grace daniels

Število prispevkov : 73
Reputation : 11
Join date : 22/05/2012
Age : 26
Age : 23

streets, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: streets,   streets, EmptyPon Jun 25, 2012 11:28 am

this was written for the amazing ALEXANDER smitten2
and ellie is dressed like [Only admins are allowed to see this link]. there is about
nine hundred words for you only and as i said
i'm really sorry, da nama ni uspelo tega dokončati v dogodku. ''/



    po prvih nekaj trenutkih je mislila, da bo to srečanje eno tistih lažjih, da bosta s temnolascem izmenjala nekaj besed, nato pa bo lahko odšla in poiskala svoje prijatelje. nato pa se je na temnolaščevem obrazu zarisal presenečen če ne celo šokiran in nejeveren pogled, v katerem se je mešala obilica čustev in vedela je, da se iz tega ne bo kar tako izmuznila. zaboga, če bi vsaj vedela, kaj je storila? če bi se vsaj nekoliko spominjala preteklosti, vsaj toliko, da bi vedela, kdo je bila maxine, kakšna je bila, kaj je počela, karkoli. vse, česar se je spomnila je bil dan na obali in neznanec, katerega obraza se ni mogla spomniti, ki je bil ob njej ves dan, vse dokler je nevihta ni iztrgala iz njegovega objema. in nato tisti uničujoč občutek bolečine tam, kjer bi morala imeti pljuča, vse dokler ni med razburkanimi valovi izgubila zavesti in se naslednjega dne zbudila v bolnišnici. oziroma, vsaj mislila je, da je bil naslednji dan. utrujeno je zavzdihnila. kakorkoli že. utrujeno se je zazrla v temnolasca in si ga prvič nekoliko natančneje ogledala. zanikati, da je bil prekleto čeden, bi bila neumnost in tega ni niti poskušala storiti, ko se je zazrla v njegove oči pa je za trenutek obstala. bile so… tam je bilo… ni vedela kaj in kako, ampak ko se je izgubila v tistih očeh se ji je za trenutek zazdelo, kot da jih pozna. za en sam, samcat, čaroben trenutek je vse padlo na svoje mesto, nato pa se je izgubila v še večji zmedi, kot jo je obdajala dotlej. kaj za vraga je bilo to? ''izgubila sem spomin?'' je obotavljivo dejala in v nevihti čustev, za katero se je zdelo, da divja v njem, opazila tudi vedno večjo prisotnost jeze. ojej. že sam pogled nanj in na vse, kar je nosil s seboj, spomini, dejstva o njej, za katera ni vedela ali jih sploh želi vedeti ali ne – vse to jo je svarilo, naj se čim hitreje pobere in pozabi nanj. naj še enkrat preprosto odide in živi dalje v miru. a mehkega srca, kot je bila, je obstala na mestu in zrla vanj, čakajoč na nove besede, kajti sama ni imela pojma, kaj naj reče. ni vedela, kakšno jo je poznal, kdo je bila zanj in kaj mu je storila, da je v njem izzvala tak čustven izbruh, a so stvari z vsako besedo, ki jo je izgovoril, postajale bolj in bolj jasne. njegov besedni napad jo je najprej šokiral, nato pa pošteno razjezil in kmalu mu je tudi sama vračala besede z enako ognjevitostjo. ''kdo za vraga pa misliš da si?'' je besno zasikala, dovolj naglas, da je ni mogel preslišati. ''kako si me sploh upaš obtožiti da lažem?'' oh ja, kri ji je dobesedno vrela v žilah in zdelo se je, da je povsem izgubila občutek za razsodnost. ''nobene zgodbice ti nisem natvezila, vse, kar sem rekla je res. izginila sem v orkanu, se zbudila v bolnišnici in niti najmanjšega pojma nimam, kdo si, tako da res ne bi vedela, če je to dovolj ali ne, prav tako pa nimam pojma, kaj za vraga misliš s tem, da sem te uničila.'' mu je nasršeno povedala in ga srepo pogledala. ''predvidevam, da te nisem ustrelila, povozila ali kako drugače trajno poškodovala, ker izgledaš čisto okej, tako da nimam pojma, kako za vraga bi te lahko uničila.'' njen bes se je nekoliko polegel in ostal je le brezizrazen hlad, ki ga je zadnje čase tolikokrat nosila, da sploh več ni štela. očitno maxine ni bilo kaj dosti mar za tuja čustva, kajti število oseb, ki so bile pošteno jezne nanjo, je bilo iz dneva v dan večje. lotevati se je je začel pošten glavobol in nekajkrat je globoko vdihnila, da se je pomirila. ''to je to'' je pomislila, ''ob prvi priliki se moram naročiti pri psihiatru.'' ''in nisem kaj?'' so jo njegove besede spet spravile k višku. ''poiskala nekoga, za katerega do tega trenutka nisem vedela niti, da obstaja?'' bila je nekoliko bolj zlobna, kot je bilo potrebno, a bila je tako hudičevo izčrpana, da se ji preprosto ni ljubilo več biti vljudna in prijazna. zakaj je morala ona vedno paziti, kaj reče in se obnašati kot se spodobi, ostali pa so lahko počeli kar jim je padlo na pamet? ob njegovih ne ravno vljudnih zahtevah, naj mu odrecitira cel življenjepis od tistega prekletega hurikana naprej, je znova zajela sapo, da bi mu povedala, kar mu gre, ko sta jo ustavili dve drubni, nepomembni besedi. ''…čakal nate…'' kaj za vraga bi naj pa to pomenilo? v njeni glavi je nastala še večja zmeda, ko se je obupano trudila, da se bi se spomnila, česarkoli, vsaj kakega majhnega delčka, a se to seveda ni zgodilo. glava jo je bolela tako neznosno, da se je bala, da bo eksplodirala, ko se je neznanec končno le predstavil in ji segel v roko. in zopet se je zgodilo, trenutek, ko se ji je zazdelo, da je vse padlo na mesto. njegov stisk roke se je zdel tako domač, da je tisti kratek trenutek, preden je temnolasec dlan umaknil, odpravil glavobol in jo znova pustil brez besed. kaj… kaj za vraga se ji je dogajalo? ''pravzaprav ni veliko povedati.'' je začela s hripavim glasom in pogled usmerila nekam v tla. ''lepega dne sem se znašla v bolnišnici in nisem vedela ničesar, razen tega, da sem živa. več kot leto dni sem preživela v psihiatrični bolnišnici in si neuspešno poskušala vrniti spomin, nato pa nadaljevala z življenjem. končala šolo, si našla službo. in se zaradi napredovanja pred kakim mesecem priselila sem. '' ko je končal je pogled obotavljivo dvignila proti njegovemu, iščoč odgovor na eno samo vprašaje, ki ga ni upala zastaviti: zakaj mu je toliko mar?
Nazaj na vrh Go down
maksim belov
loving for the sake of loving
loving for the sake of loving
maksim belov

Število prispevkov : 63
Reputation : 14
Join date : 03/07/2012

streets, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: streets,   streets, EmptyNed Jul 08, 2012 10:26 pm

    this post is for amaizing seth smitten1 and here are 743 words. for inspiration i listen to emeli sandé - my kind of love and yes, i'm sorry for kinda late and lame post >.<

    bil je čisto običajen dan. tako prekleto običajen, da je bila echo na meji hudega glavobola. ponoči se je kot vedno ravnodušno posvečala svojim strankam – povečini bogatim, poročenim moškim, ki so se naveličali žen. na kratko nesramno bogatim pizdunom, katerih so se najbrž bolj naveličale kar njihove žene. resno, tako grozno so dolgočasni, brez smisla za humor in prezgodaj postarani, da bi nad njimi vihale nos še najbolj zanemarjene kurbe, kar pove kar precej. v tistem trenutku je bila še v dazzle me strip clubu, kjer je delala, toda nameravala se je čim prej pobrati ven. klub namreč ni bil preveč ugleden, v njem je vladalo težak, dimast zrak, ki je nekoliko oteževal normalno dihanje in oder za striptizete je bil že tako načet, da strah, da bi se vdrl ni bil odveč. le natakarji so bili hudi, to je morala priznati – kar precej so se menjavali, toda lastnik je imel očitno dober okus glede moških. mogoče je bil pa gej – to bi bilo grozno zabavno. na obraz ji je narisalo rahel nasmešek, kar se je v zadnjem času dogajalo zelo redko. eden izmed mišičastih natakarjev jo je vprašujoče pogledal, toda v odgovor je le zmajala z glavo in ustnice zopet stisnila v tanko črto, ki je nakazovala njeno odmaknjenost od vsega. zazrla se je v temni les majajoče se mizice za katero je sedela ter pomislila, kako bi bilo, če bi bilo njeno življenje drugačno. če ne bi bila posvojena ampak bi še vedno živela pri svojih pravih starših, ki bi jo imeli radi ter zanjo želeli le najboljše. saj ne, da svoja krušna starša sovraži ali kaj podobnega – saj ni mogla reči, da se nista zanjo zelo potrudila in jo imela rada. nedvomno jima je bilo tudi težko, ko sta ji povedala resnico. vendar ni se mogla znebiti tega besa, ki je v njen tlel vse od tistega nesrečnega večera. do zdaj še ni uspela ugotoviti, na kaj je pravzaprav jezna, toda dejstvo je bilo, da jo čustvo razžira, vse bolj jo preplavlja ter se posledično meša z zlobo, ki je praktično vtisnjena v njene žile. mešanica jo je nedvomno ubijala, s črnino prekrila vsak nov dan, toda naučila se je živeti s tem. poleg tega ji je bilo popolnoma vseeno, če ji skrajšuje življenje – za le-to se je namreč nehala brigati že davno, sicer sedaj ne bi vdano sedela v striptiz klubu, izmučena po napornem večeru in noči, ko je imela vsako uro v sebi drugega potrebnega moškega. postala bi kaj boljšega, morda manj znana igralka ali zdravnica, imela bi dovolj denarja, da bi se spodobno preživljala, in imela bi ugled. tako pa jo redko kdo pozna pod imenom, večina njenih strank ve samo, da ima temne lase, je izredno suha, ter – kot se govori – brezčutna prasica. nič od tega je ni motilo, konec koncev so imeli čisto prav, res je brezčutna in ena izmed njenih izstopajočih lastnosti je tudi to, da je prasica. dobro, torej ni nič narobe. lahko se sprosti in končno pobegne iz zakajenega kluba. nihče je ne potrebuje, svoje delo do večera je opravila. vstala je izza mizice ter brez pozdrava odkorakala ven. znašla se je na dobro znani ulici, ki ni bila ravno vzor reda in čistosti, vendar kljub temu ni bila smrdeča ali kaj podobnega. odpravila se je po njej, v smeri… ah, saj ni imela pojma, kam sploh gre. njeno stanovanje se v njenem trenutnem razpoloženju ni zdelo primerna izbira, zato se je odločila za preprost sprehod po ulicah.
    čez nekaj časa, ko je stopala po temni, zakotni uličici, se je nasproti nje znašel čeden svetlolasec z zanimivimi temnimi očmi. izgledalo je, da je namenjen prav k njej, čeprav si ni mogla zamisliti pametnega razloga za to. morda je slišal zanjo od katere izmed njenih strank in ga kaj zanima, ali pa… saj pravzaprav drugače ni mogel slišati zanjo. čudno. in še bolj nenavadno je postalo, ko se je zelo očitno postavil pred njo ter ji zaprl pot naprej. echo je visoko dvignila desno obrv ter prekrižala roke na prsih. »poslušaj, nimam časa za čudaške igrice. kdo si in zakaj za vraga mi zapiraš pot naprej? resno, si želiš moje družbe za čez noč ali si me s kom zamenjal?« njen ledeni glas je nekoliko odmeval po uličici, se odbijal od hiš z oluščenim ometom in se vračal nazaj. no, priznati je morala, da je res hudo dober, toda to je ni pretirano ganilo, kot tudi ne zapeljiv polovičen nasmešek na njegovem obrazu.
Nazaj na vrh Go down
Sponsored content




streets, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: streets,   streets, Empty

Nazaj na vrh Go down
 
streets,
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
ashes to ashes :: and it makes me wonder :: 
how everything still turns to gold,
 :: 
pre-apocalypse,
 :: 
pogovori,
-
Pojdi na: