the local market,

for my lovely florence

prvič po dolgem času je začela razmišljati o svojih čustvih in o sebi. prej ni imela časa, ker se je posvečala raziskovanju. ves čas je namenila svojemu delu in odkrivanju. zanemarila je sebe. vsaj na nek način. a zanjo je pravzaprav bolje tako manj ko razmišlja o sebi bolje je. manj ko posveča pozornosti slabim spominov iz preteklosti bolje je. večkrat je doživela razočaranja. tako v ljubezni, kot v ljudeh nasploh. pravzaprav v ljudeh ni nikoli iskala nečesa, kar je vedela , da ne bo našla. preprosto je zaupal in sledila toku življenja. a ta se je kot pesek počasi iztekal in doživljala je razočaranja in presenečenja enega za drugim. spomini so se je kot temne meglice še dolgo zatem ovijale. niso je zapustile, ni šlo. a čas je dopustil, da je vse skupaj zbledelo, da je preprosto pozabila. vse skupaj se ji je zdelo že samoumevno, da je doživela razočaranje. to je bil del njenega življenja. imela je pomembnejše reči od tega. a kaj ko te stvari presenetijo na vsakem koraku. ko se stvari zgodijo, ko najmanj pričakuješ. kaj storiš, ko ti nekdo prekriža pot in se si primoran spomniti vsega, kr je bilo. ko se ti vsi pretekli dogodki, odvijejo na filmskem traku.
Večji del popoldneva in popoldneva se je avery prebijala skozi seminarsko nalogo. knjige in zapiski o njenih skrivnostnih odkritjih pa so ležali v kotu prekriti usnjeno jakno. pravzaprav je bilo zanjo mučenje, da jo je prav učinkovito ločevala seminarska. predse je strmela v prazno stran na ekranu na zaslonu pa je v enakomernem zaporedju utripala črna pika. knjige z suhoparno vsebino so že od samega začetka bile odprte na isti strani in se razprostirale po vsej mizi. nejevoljno je pogledovala proti kupu knjig v kotu ter nejevoljno iz ene roke v drugo premetavala moder kemični svinčnik. ji je treba tega. napisati trideset strani obsežno seminarsko nalogo o nečem, kar ne bo nikoli potrebovala pri svojem delu. kot umetnica zgodovine se bo ukvarjala z preteklostjo in prihodnostjo in jo povezovala. pravzaprav je bil to njen največji problem v njenem življenju. zanjo sedanjost sploh ni obstajala. ni je bilo. to je bil zanjo samo trenutek med prihodnostjo in časom. čas, ko raziskuje. drugega tako ali tako ni počela, kot se je ukvarjala s tem , kar se je zgodilo in kar se bo. kar se je pravzaprav dogaja v tem trenutku zanjo ne obstaja. pa se je motila. saj ni imela nikogar, da ji bi na kakršen koli način spremenil svet, ker ni nikomur mogla dopovedati, da je bistvo sveta samo bitka, ki prihaja. še zadnjič je ošvrknila pogled na knjige in jih kakor hitro se je dalo zaprla in zložila na kup. zaslon je ugasnila in pograbila svojo torbico. potrebovala je oddih , čeprav ni naredila ničesar. za sabo je pustila še ne začeto nalogo. a saj je vseeno. jo bo že naredila zvečer. stekla je po stopnicah navzdol v garažo. tam je iz kota potegnila svojo staro kolo. že dolgo se ni peljala s kolesom. zahajala je svojega starega konjička in zapeljala na cesto. sploh ni mogla verjeti, da je na tak lep dan prebila v temni luknji. bil je res lep dan in škoda bi ga ne bilo izkoristi čeprav se j bližal h koncu. sonce je počasi izginjalo za morjem veter pa ji je mršil lase. z vsakim vdihom je vanjo butnil topel in pust zrak. čar mesta. zavila je na tržnico, ki je bila najbližje čeprav ni ničesar resnično potrebovala. včasih sta sem z varuško hodile po zelenjavo in sadje. na robu tržnice je parkirala kolo. z rokami v žepu se je sprehajala med stojnicami in kupci, ki so veselo klicali in vabili ljudi. potrošniška množica je drvela sem in tja in nihče se ni zmenil zanjo. ustavila se je pri stojnici z cvetlicami. Raznobarvne in dišeče rože so bile opojne. Že od nekdaj jih je imela rada. iz velikega bakrenega lonca je potegnila velik rdeč tulipan in si ga nekaj časa ogledovala. všeč ji je bil. sicer ne ve zakaj in kako a čisto nezavedno je pogled usmerila v daljavo. z očmi ji je šinila v glavo majhna postava dekleta pri eni izmed stojnic. saj ni bila zares prepričana a nekako ji ni bila popolnoma tuja. ko je dekle usmerilo pogled proti njej je potrebovala le nekaj sekund, da je prepoznala neznanko. najbrž bi jo sama težko zgrešila zelo zelo težko. prav zares. ko je se je zazrla v njene oči je bilo, kot bi videla vse tiste trenutke. vse je postalo tako kristalno jasno. vsaka beseda, vsako dejanje. občutek, kot bi se zgodilo včeraj. čisto vse je priklicala nazaj v spomin. kako je trpela. kako je bila najprej izigrana, prevarana in nato zavržena. kako lahko pozabiš, da te lastna prijateljica izda. da te izkorišča v svoj prid in na koncu pred očmi zapeljala nekoga, ki bi naj te ljubil. ko te izdata pomembni osebi, ki bosta za vedno zaznamovali življenje. takrat se je močno spremenila. postala je močnejša. stvari je gledala z drugačnega zornega kota. a bolečine, ki jo je tedaj nosila v sebi ne bo nikdar pozabila, čeprav je že zdavnaj prestopila tisto mejo med trpljenje in prihodnostjo. naslednjih nekaj trenutkov, ko se je florence nenavadno odzvala najbrž ne bo nikoli razumela. navdušeno ji je pomahala, kot bi jo prepoznala. pravzaprav očitno jo je. avery se je obrnila stran delujoč, kot , da je ni opazila. samo prosila je lahko, da bo florence pozabila in odšla ali pa da se je zmotila, da je to florence in je to nekdo drug. a kako bi lahko pozabila njej obraz. odsotno je trgovcu izročila kovance za tulipan. z kotičkom očesa je še vedno opazovala v tisto smer. florence je veselo tekla k njej. a prepozno preden je avery sploh dojela, da bi morala izogniti z lica mesta. je za sabo zaslišala zadihan glas. zdaj je bila čisto prepričana, da je florence. glas tega si je še bolj zapomnila. glas laži in prevar. » pozdravljena florence.« jo je sarkastično pozdravila še preden se je obrnila proti in njej sta se njuna pogleda prvič po zelo dolgem času spet srečala, čeprav florence zagotovo ni bil na seznamu ljudi, ki bi si jih avery želela sploh kdaj koli videti.


ok sorry za tak ekstremno dolg post ne vem kaj mi je blo in lame začetek takšni so moji začetki

florence

šokirano je zrla v florence ko je ta navdušeno skakljala okli nje, kot, da bi bili najboljši prijateljici. vsekakor niti v sanjah ni želela pomisliti na to, da bi se še kdaj srečali. sicer pa ljudje, ki so se pretvarjali, da so tvoji najboljši zavezniki in te z svojim odnosom prepričevali, da so najboljši prijatelji vredni zaupanja so bili velikokrat pravo nasprotje temu. hinavci, lažnivci, ki so se družili s tabo samo kadar je to njim ugajalo, kadar so te potrebovali potem pa te, že v naslednjem trenutku, kot uporabljen papirček za nos odvrgli. izdali. njun odnos je bil pravzaprav takšen. vendar se je avery močno zavedala, da se je to spremenilo vendar ni še vedela kako. njeno obnašanje je bilo spominjati na kačo, ki te ovija ovija ovija in sika v obraz ter njena lepota premami in prepriča, da ji je močno malo mar za vse. avery ni imela ravno občutka že ob prvem pogledu, da bi ji bilo kaj malo žal. ravno nasprotno obnašala se je, kot ,da se ni nič zgodilo in z svojim mehkim glasom prepričljivo dajala občutek, da je presrečna, ker sta se srečali. » po pravici povedano … sem zelo dobro veš?!« ji je prezirljivo odgovorila in pri tem jezno stisnila zobe ter zadržala sapo, da je odgovorila kar se da mirno. v danem trenutku ji je vse prej kot sililo na smeh. dejansko pa je bila presenečena nad njenim histerično veselim obnašanjem. pravzaprav to ni bilo v njem stilu. nikoli ni spraševala takšnih stvari, ker ji je bilo malo mar kako se drugi počutijo, zato pa je počela to kar je počela. a florence je bila pač florence in od nje si lahko pričakoval prav vse. se je že ob samem pogledu se ji je naježila koža. nikoli ne bosta za skupaj. "oh florence nismo vsi kot ti! veš?"je z dokaj mirnim glasom dejala v odgovor, čeprav se ji je na obrazu izrisal jasen izraz, da zadržuje jezo in ji, da ji ni niti malo všeč, da jo je florence imela za lutko, ki pleše tako, kot jo igralec usmerja. ko je opazila presenečen izraz na njenem obrazu je se je sarkastično nasmehnila: " "imam pomembnejše opravke, kot, da bi se preganjala za moškimi." in bolj ali manj v šali odgovorila še preden je utegnila kaj izustiti . najbolj ji je šlo na živce, ker je florence živela v nekem svojem prepričanju kakšna je. a se je močno motila, kajti avery ni bila niti približek podobi, ki jo je snovala v mislih. mogoče je bila tista podoba izpred nekaj let. neslane šale na svoj račun ni doživela prvič. odvisno je bilo le kako jih je sprejemala prej jih je samo tiho poslušala in si mislila svoje zdaj pa so bili drugačni časi imela je drugačen pogled ne samo na florence ampak na celoten svet. vendar se je ni niti sanjalo kakšne načrte ima. ali je šlo le za preprost pogovor ali pa je njena sogovorka dejansko imela kaj za bregom. » in kdo je tvoja naslednja žrtev, ki jo boš uničila?« ji je zaprla usta, da je nekako dokončala tisto, kar je začela in jo dopovedala,da ni tisto , kar misli,da je da jo spomnila na njeno podlo igranje predvsem pa nad njeno hinavsko izdajo, ki se je skirvala za očarljivo lepotico in umazano prevaro, ki ne bi mogla bolj popolno izvedena, kot je bila. sicer je avery pozabila in je več bolelo vseh tistih groznih občutek je bila že pred leti rešena in postavljena nazaj na trdna tla. ni hotela biti nesramna ali preprečljiva. ni hotela povzročiti scene na tržnici ali kje drugje. hotela ji je le taktično dokazati, da je močna in da je ni uničila in predvsem , da ni niti najmanj takšna kot je ona. umazana igralka in čarovnica v vseh pogledih. vseeno ji je bilo kaj bo rekla ali naredila, ker je tako ali tako nič več ne povezuje. vonj tulipana, ki ga je držala v roki je vdihnila skozi nos in zrak pomešan z posebnim vonjem rdečem cvetlice je nanjo pomirjujoče deloval, ko je z mrzlim zrakom stekel po telesu, ki ji je z vsakim vdihom napolnil pljuča. " mimogrede kako pa ti gre pravzaprav? uživaš življenje ali si se lotila kaj resnejšega.?" se je malce le ohladila a še vedno je bila trmasta ,da svoje vajeti ne bo popustil niti za milimeter, če ji bo imela povedati kaj bedastega ji bo pač povedala.