connaught bar,

sedela je na klopci in razmišljala. se ji sploh še splača ostati tukaj? tako ali tako je bila ves čas sama, poznala je samo tisto vsiljivo elizabello, pa še ona ji je najverjetneje zamerila. ni imela razloga, da ostane - ni pa tudi imela razloga za odhod. mesto je bilo skoraj prazno - vsaj ljudje so tja zahajali zelo poredko, z ostalimi bitji pa ni želela imeti opravka. smešno, vse življenje je bila povezana z nadnaravnimi bitji, v bistvu pa se z njimi sploh ni družila in jih je prezirala, bolj kot kateregakoli človeka, ki ga je poznala. že res, da tudi z ljudmi ni imela bog ve kako tesnih stikov, so ji pa bili vseeno mnogo bolj pri srcu kot angeli ali demoni. smešno je tudi, da je bila sama le polčlovek, vendar je to dejstvo spretno prikrivala med ljudmi in se, dokler je niso razkrinkali, izdajala za navadnega človeka. če smo iskreni, je claudie lagala čisto o vsem - še svojega rojstnega imena se skoraj ni spomnila, ker je bilo le-to v vsakem mestu drugačno.

ura je bila nekaj čez deveto in hodnik je bil skoraj prazen - le ponekod je lahko videla zaljubljence, ki so si izkazovali ljubezen, nekaj metrov bolj levo od nje je sedel mladenič, ki se je po telefonu kregal s svojo mamo - tako je bilo vsaj slišati - in naravnost pred njo, v baru, je sedel nekdo, ki je že nekaj minut pritegoval njeno pozornost. videla je le njegovo silhueto, ker je bil prostor zatemnjen. pil je že... pri štetju njegovih pijač se je zmotila in ni bila prepričana ali je bil kozarec, ki mu ga je ravnokar prinesel natakar šesti ali sedmi. claudie ni bila oseba, ki bi v kakršnikoli situaciji pristopila do kogarkoli, tokrat pa je jo nekaj - le kdo bi vedel kaj - privedlo do tega, da je vstala in se odpravila proti baru.

»pozdravljen,« ga je pozdravila in uporabila tisti zapeljivi nasmešek, ki ga je bilo redko videti na njenem obrazu. »smem prisesti?« je vprašala in še preden je dobila odgovor, je že sedela nasproti njega in si popravljala naramnico temno rdeče kratke obleke, ki jo je nosila tistega dne. ni bilo videti, da bi fant imel vsaj najmanjše zanimanje zanjo, ampak tega je bila navajena - druženja z moškimi, ki do nje niso čutili čisto nič in ki jih je lahko mimogrede izkoristila.

pogledala ga je in se nasmehnila njegovemu vprašanju. seveda mi lahko pomagaš, je pomislila. videti je bilo, da ni izbrala pravega, je pa vseeno še vedno vztrajala pri tem, da ga bo nekako že spravila v posteljo - v tem je bila namreč mojstrica in to je bila hkrati edina pametna stvar, ki jo je v življenju počela, poleg tega, da se je z ukradenim mercedesom vozila po združenih državah. »pravzaprav ja. res mi lahko pomagaš.« sploh ni vedela o čem govori. »povej mi zakaj v tej pofukani državi ni niti enega mesta, kjer bi se lahko vsi svobodno sprehajali in ne bi živeli v... filmu - angeli in demoni, pa kaj še.« pogledala ga je. »toliko o svobodni državi.« čeprav je bila sama le polčlovek, se je pretvarjala, da je človek in svojih angelskih sposobnosti ni nikoli uporabljala. je pa res, da je imela izjemno dober občutek za branje misli - ne dobesedno branje, bolj v smislu, da je lahko predvidevala o čem sogovorec razmišlja.

že dolgo se ni z nikomer ujela tako dobro kakor z mladeničem, ki je sedel pred njo. že dolgo se ni ujela. s komerkoli. kakorkoli. »claudie van haze,« se mu je predstavila s polnim imenom. vedela je, da se po mestu širijo razne govorice o njej - saj se je vendar pred nekaj dnevi iz neznanega prikazala v mestu -, ni pa vedela katere so prišle do njene nocojšnje žrtve. čisto možno je bilo tudi, da je njen ne-pretirano zgovoren sogovorec vse te govorice preslišal, kar ne bi bilo nič čudnega, je dodala v mislih.

bil ji je všeč. bil ji je všeč na nek poseben, drugačen način, kot večina njenih bivših. ni bil videti veliko starejši od nje in že zaradi tega se ji je zdel drugačen. bil je sam, kar je pomenilo, da nima punce, ki bi ji naslednje jutro grozila s pištolo. pil je in pil in se najverjetneje še sam zgubil v številu popitih kozarcev, kar je pomenilo, da je zlomljen. bil je, kako bi se reklo, moška verzija claudie.