medeia & aeneus @ medeia's apartment

tokrat se je popivanje pričelo brez kakšnega hudega čustvenega razloga, in vendar je zopet pristal sesut na medeinem pragu, upajoč, da ga bo znova sprejela v stanovanje in mu dovolila, da ji pokaže, kakšna čustvena razvalina je. ne, prav zares, dan ni bil slab; šel je do bližnje trgovine po novo škatlo cigaret, nekaj zelenjave in svež kruh, naredil si je uborno kosilo in kasneje prebil ure pred televizijo, bolj v snu kot v pozornosti, ki bi jo posvečal televizijskemu ekranu. potem se je zbudil, poiskal prvo buteljko nekega dobrega vina, ki sta ga kupila s kuzlo, preden so se prikazale njune težave, jo izpraznil v roku dvajsetih minut, potem pa pričel svoj rutinski pijanski pohod. zares, prijetneje je bilo, če je šlo za poznejše ure, ko se je vrtoglavica spremenila v tisoče svetlih luči, ki so pred njegovimi očmi utripale v temi. taki so se mu denimo zdeli vsi lepi trenutki v njegovem življenju: utripali so sredi teme, bili so nedostopni, če pa je že dosegel kakšnega, ga je vrgel po tleh in razbil, kot je nazadnje pijan kot klada storil z namizno svetilko v delovni sobi, ki je ni uporabljal že celo večnost. pizda, kako slab izgovor za človeka je bil. potem je počasi ugotovil, da nima smisla, da je še naprej v svojem stanovanju in opotekel se je skozi vrata ter najel taksi, ki ga je hitro pripeljal do stanovanjskega kompleksa, kjer je živela njegova - oh, kako bi bilo to mogoče označiti s poetičnimi besedami? občasna ljubimka, kuzla, ki mu je zbijala že tako neopazno samopodobo, deklica, ki je pod trdim oklepom vendarle gojila neka komaj zaznavna čustva do njega. kakorkoli jo je že poimenoval, njuna zgodba je bila že dolgo enaka. približno sovražila ga je, ker ji je povzročal nepotrebne težave, zadnje čase pa je šla celo tako daleč, da ga je večkrat popolnoma ignorirala, a v nočnih urah je bilo to vendarle nekoliko težje zaradi samega dejstva, da je imela v kompleksu sostanovalce. nekajkrat je glasno potrkal in nekajkrat se je naslonil na podboj in čakal, ob čemer se mu je v glavi večkrat nekoliko zvrtelo, potem pa se je vendarle odločil, da bodo šle njegove vljudnostne manire po gobe in pričel pridušeno klicati: »daj no, medeia, ne bodi takšna prekleta prasica!« ob tem je pričel tudi glasneje butati po vratih, samo zato, da bi se prepričal, da mu bo njegova občasna ljubimka in večna uničevalka samozavesti vendarle odprla. »celo noč bom tolkel po tvojih prekletih vratih, če bo treba!« en trenutek je bila razgreta, spet drugič hladna kot led. ni razumel njenega odnosa do njega in sploh mu ni bilo jasno, kako je bila lahko takšna psica. »daj no, pizda, ne zajebavam se!« in zagotovo tudi zares ni imel namena odnehati, dokler se ne bo končno pojavila na durih in ga spustila v njeno prekleto luknjo, da ji lahko potara o svoji patetiki in da mu ona lahko pove, naj se jebe. standardni krog življenja, ali vsaj nekaj podobnega. »no bodi psica, medeia,« je dejal in pobutal po vratih dovolj močno, da ga je ob vsakem udarcu zabolela njegova močno stisnjena pest. »in odpri ta prekleta vrata! odpri, sicer bom..« in v tistem trenutku so se tudi odprla. odlično, vsaj groženj si ni rabil izmišljevati, očitno je imela rjavolaska odličen tajming. nekoliko je obstal, ko se je končno prikazala pred njim. v njegovem pijanem umu ni imel razdelanega načrta od tega trenutka dalje; ni zares vedel, kaj je sploh hotel, ni bil prepričan, kaj pravzaprav naj reče. tako je bilo kar priročno, da medeia ni oklevala in ga je takoj zasula z nauki o bontonu. da, saj ni počel ničesar pretirano vzpodbujajočega, pravzaprav bi se zares moral držati nazaj, a kaj je mogel; potreboval je nekoga in njegovo bedno življenje mu je naložilo, da je bila to prav ona. pa naj se je ugreznil v zemljo zaradi tega; izbire tako ali tako ni imel. »to je edini način, da prebijem tvojo prekleto ignoranco,« ji je zamrmral, ob čemer se mu je jezik nekoliko zapletel. nekje globoko v sebi, pod velikim vplivom alkohola, se je vendarle zavedal, da je njegovo početje človeka nevredno in da je, ha, navadna patetična zguba. a zdaj je bil tu - kaj drugega je mogel kot da je preprosto vztrajal pri svojem? če je že odprla vrata, potem vsekakor ni imel druge izbire. ko mu je na široko odprla vrata, je počasi vstopil v stanovanje, ki je bilo prav takšno, kakršnega je imel v spominu. nobenih večjih sprememb; urejeno majhno gnezdece. »oprosti mi, medeia,« je mrmral nekam v steno, ko si je ogledoval obešene slike. »nisem vedel, da se dobivava samo takrat, ko ti potrebuješ nekoga, da te odreši tvojih potreb.« ob tem se je obrnil in ji za trenutek namenil pomenljiv pogled, ki je jasno kazal na njune skupne urice med rjuhami, ko je bil dovolj priseben, da ga je hotela pogledati. pa je vedel, da ni bilo samo to. vedel je, da ji je pomenil več, a razumel je tudi, da tega niti slučajno ni hotela pokazati. kdo pa bi se spustil na nivo čustvene razvaline? a vseeno je bilo v njej nekaj upanja, še dobro se je spomnil, kako ga je želela postaviti na noge, dokler ni dokončno obupala, kot so to storili bolj ali manj vsi v njegovem življenju. »ne govori mi neumnosti. ti si edina, ki si bila sploh kdaj pripravljena pomagati. če ti ne moreš storiti ničesar.. potem je najbolje, da se kar ubijem. zame tako ni več pomoči. je ni, kajne?« četudi je mislil resno, je ni niti za trenutek pogledal. neka slika, ki je visela na steni, je prevzela njegovo pijansko pozornost. že v naslednjem trenutku se ni znal zares spomniti, kaj je pravzaprav rekel. njegove besede so prazno zvenele tja v en dan, obenem pa pekle njegovo dušo.