ashes to ashes
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.



 
KazaloIščiRegistriraj sePrijava

 

 medeia & aeneus @ medeia's apartment

Go down 
AvtorSporočilo
kaidan partas



Število prispevkov : 23
Reputation : 3
Join date : 19/05/2012
Age : 27
Kraj : new orleans, louisiana

medeia & aeneus @ medeia's apartment Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: medeia & aeneus @ medeia's apartment   medeia & aeneus @ medeia's apartment EmptySob Maj 26, 2012 11:13 pm

    for, aeneus :3

    skušala se je prepričati, da je trkanje na vhodnih vratih samo del njene domišljije in ne resničnost. tiho je vedela, kdo se je obesil na zvonec, ki je svoj glas naznanjal po celem prostoru, in kdo je bil dovolj trmast, da se ne bo premaknil od praga njenega malega stanovanja vse dokler ne bo odprla vrat. morala bi že zdavnaj narediti konec temu... karkoli sta sploh imela. zakaj mu je dovolila stopiti v njeno življenje, si ni znala pojasniti z nobeno logiko. morda je bila v ozadju zgolj neka usodna privlačnost, ki jo je potegnila v njegovo družbo in njeni prvi poskusi, da bi ga spravila k sebi, dokler ni preprosto obupala in mu pustila naj počne s svojim življenjem kar hoče. dovolj je imela opravkov sama s sabo in s tem, da je sebe držala na trdnih cementnih temeljih. nikakor se v njej ni nahajalo dovolj moči in energije, da bi nudila oporo tudi njemu, ko pa se je vedno znova vrtel v istem krogu in vedno znova pristal za točilnim pultom s kozarcem alkohola v roki. prezirala je samo sebe za trenutke, ko mu ni hotela odpreti vrat in je nekaj ur sedel pred njenim pragom. prezirala se je vsakič, ko ga je potisnila stran od sebe in mu v obraz izpljunila strupene besede, da ni dovolj dober zanjo, da ga noče ob sebi, dokler bo svojo žalost venomer utapljal v alkoholu. toda zdaj je že vstala s kavča in s pritiskom gumba na daljincu ugasnila televizor, da je bilo njegovo trkanje in nekaj besed, ki jih ni hotela razumeti, edini zvok v stanovanju. globoko je zavzdihnila v pripravah na soočenje z njim in spalno haljo, ki jo je imela na sebi, zavila tesneje okrog svojega telesa. ne da bi se ji mudilo, se je odpravila proti vhodnim vratom, za kar je bilo potrebnih le nekaj korakov. stanovanje je bilo majhno, ravno pravšnje zanjo in res ni vedela, kako sta si z njenim ne-še-bivšim možem nameravala tukaj ustvariti življenje. nič čudnega, da je obema prekipelo od prekomerne bližine, posredi pa je bila še rosna mladost, ki je bila v zvezah le redkokdaj indikator prihodnosti. kakšen indikator pa je bilo potem njeno sedanje popuščanje še eni od aeneusovih kriz? začutila je tesnoben občutek, ki je počasi legal na njen prsni koš z vsakim nadaljnim korakom. naposled je dosegla vrata, si vzela čas z odklepanjem ključavnice in odprta vrata pred sabo. ''dovolj je, če potrkaš enkrat ali pozvoniš enkrat, kot vsi normalni ljudje. ne pa da se obesiš na moj zvonec in trmasto vztrajaš kot razvajen otrok dokler ti ne odprem,'' so se glasile njene prve besede, ki nikakor niso bile podobne topli dobrodošlici obiskovalcu. odprla je vrata na stežaj in mu tako omogočila vstop v notranjost stanovanja, nato pa zaprla za njem in vnovič zaklenila. prekrižala je roke pod prsmi, ko se je zasukala naokrog proti njemu in se osredotočila nanj. ''kaj počneš tukaj? zadnjič sem ti rekla, da me ne išči več vsakič, ko boš zapadel v manjšo krizo,'' je zmajala z glavo in sklonila pogled. ni se rodila kot neusmiljena in ozkosrčna prasica brez trohice sočutja, nikoli ni bila oseba, ki bi se skrivala za zaveso hladu in težkimi besedami. vedno je v sebi čutila težo maminega odhoda, vsak prekleti trenutek njenega življenja jo je bilo strah, da bodo vsi po vrsti zahtevali nepovratno vstopnico za izhod in vse je postalo samo še huje, ko je pred malce več kot letom dni ostala sama v stanovanju s cenenim poročnim prstanom na dlani. ''aeneus...'' je v sebi poiskala nekaj miline, ko je previdno izrekla njegovo ime. ''ne morem ti pomagati, res ne, želim si - ampak ne morem,'' je dokončala misel. ni poznala rešitve za njegove probleme, še za svoje je komajda našla uteho v utapljanju v delu.
Nazaj na vrh Go down
aeneus maxwell
fighting the gravity
fighting the gravity
aeneus maxwell

Število prispevkov : 101
Reputation : 26
Join date : 18/05/2012
Age : 27

medeia & aeneus @ medeia's apartment Empty
ObjavljaNaslov sporočila: medeia & aeneus @ medeia's apartment   medeia & aeneus @ medeia's apartment EmptyTor Maj 29, 2012 7:54 am

    smitten3 [medeia]


    tokrat se je popivanje pričelo brez kakšnega hudega čustvenega razloga, in vendar je zopet pristal sesut na medeinem pragu, upajoč, da ga bo znova sprejela v stanovanje in mu dovolila, da ji pokaže, kakšna čustvena razvalina je. ne, prav zares, dan ni bil slab; šel je do bližnje trgovine po novo škatlo cigaret, nekaj zelenjave in svež kruh, naredil si je uborno kosilo in kasneje prebil ure pred televizijo, bolj v snu kot v pozornosti, ki bi jo posvečal televizijskemu ekranu. potem se je zbudil, poiskal prvo buteljko nekega dobrega vina, ki sta ga kupila s kuzlo, preden so se prikazale njune težave, jo izpraznil v roku dvajsetih minut, potem pa pričel svoj rutinski pijanski pohod. zares, prijetneje je bilo, če je šlo za poznejše ure, ko se je vrtoglavica spremenila v tisoče svetlih luči, ki so pred njegovimi očmi utripale v temi. taki so se mu denimo zdeli vsi lepi trenutki v njegovem življenju: utripali so sredi teme, bili so nedostopni, če pa je že dosegel kakšnega, ga je vrgel po tleh in razbil, kot je nazadnje pijan kot klada storil z namizno svetilko v delovni sobi, ki je ni uporabljal že celo večnost. pizda, kako slab izgovor za človeka je bil. potem je počasi ugotovil, da nima smisla, da je še naprej v svojem stanovanju in opotekel se je skozi vrata ter najel taksi, ki ga je hitro pripeljal do stanovanjskega kompleksa, kjer je živela njegova - oh, kako bi bilo to mogoče označiti s poetičnimi besedami? občasna ljubimka, kuzla, ki mu je zbijala že tako neopazno samopodobo, deklica, ki je pod trdim oklepom vendarle gojila neka komaj zaznavna čustva do njega. kakorkoli jo je že poimenoval, njuna zgodba je bila že dolgo enaka. približno sovražila ga je, ker ji je povzročal nepotrebne težave, zadnje čase pa je šla celo tako daleč, da ga je večkrat popolnoma ignorirala, a v nočnih urah je bilo to vendarle nekoliko težje zaradi samega dejstva, da je imela v kompleksu sostanovalce. nekajkrat je glasno potrkal in nekajkrat se je naslonil na podboj in čakal, ob čemer se mu je v glavi večkrat nekoliko zvrtelo, potem pa se je vendarle odločil, da bodo šle njegove vljudnostne manire po gobe in pričel pridušeno klicati: »daj no, medeia, ne bodi takšna prekleta prasica!« ob tem je pričel tudi glasneje butati po vratih, samo zato, da bi se prepričal, da mu bo njegova občasna ljubimka in večna uničevalka samozavesti vendarle odprla. »celo noč bom tolkel po tvojih prekletih vratih, če bo treba!« en trenutek je bila razgreta, spet drugič hladna kot led. ni razumel njenega odnosa do njega in sploh mu ni bilo jasno, kako je bila lahko takšna psica. »daj no, pizda, ne zajebavam se!« in zagotovo tudi zares ni imel namena odnehati, dokler se ne bo končno pojavila na durih in ga spustila v njeno prekleto luknjo, da ji lahko potara o svoji patetiki in da mu ona lahko pove, naj se jebe. standardni krog življenja, ali vsaj nekaj podobnega. »no bodi psica, medeia,« je dejal in pobutal po vratih dovolj močno, da ga je ob vsakem udarcu zabolela njegova močno stisnjena pest. »in odpri ta prekleta vrata! odpri, sicer bom..« in v tistem trenutku so se tudi odprla. odlično, vsaj groženj si ni rabil izmišljevati, očitno je imela rjavolaska odličen tajming. nekoliko je obstal, ko se je končno prikazala pred njim. v njegovem pijanem umu ni imel razdelanega načrta od tega trenutka dalje; ni zares vedel, kaj je sploh hotel, ni bil prepričan, kaj pravzaprav naj reče. tako je bilo kar priročno, da medeia ni oklevala in ga je takoj zasula z nauki o bontonu. da, saj ni počel ničesar pretirano vzpodbujajočega, pravzaprav bi se zares moral držati nazaj, a kaj je mogel; potreboval je nekoga in njegovo bedno življenje mu je naložilo, da je bila to prav ona. pa naj se je ugreznil v zemljo zaradi tega; izbire tako ali tako ni imel. »to je edini način, da prebijem tvojo prekleto ignoranco,« ji je zamrmral, ob čemer se mu je jezik nekoliko zapletel. nekje globoko v sebi, pod velikim vplivom alkohola, se je vendarle zavedal, da je njegovo početje človeka nevredno in da je, ha, navadna patetična zguba. a zdaj je bil tu - kaj drugega je mogel kot da je preprosto vztrajal pri svojem? če je že odprla vrata, potem vsekakor ni imel druge izbire. ko mu je na široko odprla vrata, je počasi vstopil v stanovanje, ki je bilo prav takšno, kakršnega je imel v spominu. nobenih večjih sprememb; urejeno majhno gnezdece. »oprosti mi, medeia,« je mrmral nekam v steno, ko si je ogledoval obešene slike. »nisem vedel, da se dobivava samo takrat, ko ti potrebuješ nekoga, da te odreši tvojih potreb.« ob tem se je obrnil in ji za trenutek namenil pomenljiv pogled, ki je jasno kazal na njune skupne urice med rjuhami, ko je bil dovolj priseben, da ga je hotela pogledati. pa je vedel, da ni bilo samo to. vedel je, da ji je pomenil več, a razumel je tudi, da tega niti slučajno ni hotela pokazati. kdo pa bi se spustil na nivo čustvene razvaline? a vseeno je bilo v njej nekaj upanja, še dobro se je spomnil, kako ga je želela postaviti na noge, dokler ni dokončno obupala, kot so to storili bolj ali manj vsi v njegovem življenju. »ne govori mi neumnosti. ti si edina, ki si bila sploh kdaj pripravljena pomagati. če ti ne moreš storiti ničesar.. potem je najbolje, da se kar ubijem. zame tako ni več pomoči. je ni, kajne?« četudi je mislil resno, je ni niti za trenutek pogledal. neka slika, ki je visela na steni, je prevzela njegovo pijansko pozornost. že v naslednjem trenutku se ni znal zares spomniti, kaj je pravzaprav rekel. njegove besede so prazno zvenele tja v en dan, obenem pa pekle njegovo dušo.
Nazaj na vrh Go down
 
medeia & aeneus @ medeia's apartment
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
ashes to ashes :: and it makes me wonder :: 
how everything still turns to gold,
 :: 
pre-apocalypse,
 :: 
pogovori,
-
Pojdi na: