o'dwyer, noora liv

Naslov sporočila: o'dwyer, noora liv Pet Jun 22, 2012 8:17 am

[Only admins are allowed to see this image]
noora liv o'dwyer

25 | new orleans, louisiana | professional call girl | bisexual | lily donaldson

i'm coming on like a hurricane, my lightning's flashing across the sky.
you're only young but you're gonna die, i won't take no prisoners won't spare no lives.

[Only admins are allowed to see this image]

"Neverjetno, kako neumni smo ljudje. Potrebovala bi velik koncert neke neverjetno znane skupine ali solista, da bi lahko s pomočjo prstov vseh ljudi na prizorišču preštela stare moške, v času, ko sem bila najbolj odvisna od njih, bi jih v bistvu imenovali pedofili, ki so obiskali mojo posteljo, mi plačali za moje telo. Mislijo, da vedo vse o meni, kakšna sem, kdo sem. Ampak se motijo, neumni so. Že res, da prijaznim strankam, ki mi poleg plačila ponudijo tudi zmenek, pogosto zaupam to ali ono jokavo zgodbico, bodisi o tem, kako so me zvodniki poslali z Baltika ali pa kako sem pribežala iz Rusije, Ukrajine ali pa katere druge vzhodnoevropske države. Zveni primerno, to jih podžge, jim da misliti da sem nekaj drugega, zanimivejšega, neameriškega in ubogega, čemur lahko 'pomagajo'. Oziroma oni mislijo da je njihovo valjanje po meni usluga. Seveda. V resnici Evrope še nisem videla drugje kot na zemljevidu, kaj šele da bi kdaj živela tam. Čeprav, glede na priimek lahko sklepam da sem Irka, vsaj tako so pravili rejniki in vzgojitelji, ali tega ne morejo trditi, saj nihče ne ve ničesar o mojih starših, niti jaz, pa saj ne da bi to hotela. Le kdo bi hotel vedeti kaj o ljudeh, ki so ti uničili življenje? Morda tisti, ki bi se želeli maščevati? Jaz te potrebe ne čutim, vseeno mi je. Že dolgo nazaj sem se odvadila želeti, si ponavljati vprašanja, ki se začnejo s »kaj pa če?«, se obremenjevati. Živela sem včeraj, živim danes in lahko umrem jutri. In? Nikomur ne bi bilo žal, tudi meni sami ne, tako ali tako to življenje nima ne smisla na veselja. Ljudje niso več enaki, postajajo pokvarjeni, zlobni, se ne ustavljajo več in nimajo časa za druge, za dobroto. Ne cenijo majhnih stvari, kot je sončni odsev v kapljicah rose na cvetnih lističih zjutraj, kot je sonce, ki zahaja v reki, jezeru, kot je nasmeh neznanca na cesti, pozdrav ali kompliment, ki ti ga je dala oseba, ki ji nekaj pomeniš, te ne gane več. Večinoma si želijo več, čeprav že vse imajo. Sovražim jih. Sovražim njihov način, tako gledajo na ostale zviška, preziram njihovo razmišljanje. Podobni so si kot jajce jajcu, kot bi bili vliti v kalup, pobrušeni z vsiljeno vrednoto, imenovano denar ter okrašeni z stvarmi in načrti, ki so jim sledili, še preden so zares vedeli kaj pomenijo. Jaz nisem taka. Denarja ne cenim, materialnih stvari tudi večinoma ne, le toliko da preživim. Imela sem sanje, katerim sem pustila, da so mi spolzele med prsti, nisem bila dovolj vztrajna da bi jih poskusila uresničiti. Mnogi trdijo, da sem nora. Morda sem, ampak le, če je norost v tem času to, da si želiš boljši svet, za katerega sem si prizadevala. Preteklik, ki me vedno, ko izrečem ta stavek zaboli. Ne trudim se več boljšati ljudi, preveč so me razočarali, da bi si mislila, da je še upanje za njih. Za večino ga ni. Zame tudi ne. Že kot otrok v sirotišnici sem čutila drugačnost, nisem kričala in se podila okoli z ostalimi, nisem se delala norca in nun in duhovnikov, prav nasprotno, spoštovala sem jih. Še zdaj jih, čeprav se vse, kar sem naredila, kar počnem popolnoma razlikuje od krščanskega ideala. Tudi za to mi je vseeno. Ampak, nazaj k drugačnosti, in tukaj sploh ne mislim na spolno identiteto, čeprav, čisto mimogrede, ljubim tako ženske kot moške. Tukaj govorim o doživljanju stvari, temi, ki jo prepogosto čutim in slabosti, ki me razjeda. S tem se v čudovitem sodobnem svetu ljudje ne ukvarjajo, jaz pa sem se. Spet preteklik. V bistvu mi je zdaj že vseeno za vse, pomembno je le, da moje drobno in majhno, skorajda otroško telo, na katerem so najbrž edina privlačna stvar dolgi svetli kodri, izgleda popolno. Tako ali tako je to poleg zadostne mere 'zanimanja' edino, kar potrebujem za preživetje. Do te točke smo torej prišli, do tega da se ceni izključno videz. Žalostno, neumno, običajno."

[Only admins are allowed to see this image]

my name is BELREE/NINA and i'm 14 years old.
i'm in the rpg business for THREE years, you can also find me under the name of //.

[Only admins are allowed to see this image]
credit to [Only admins are allowed to see this link] and [Only admins are allowed to see this link].

Naslov sporočila: Re: o'dwyer, noora liv Pet Jun 22, 2012 5:32 pm

[Only admins are allowed to see this image]

» noora's flat