ashes to ashes
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.



 
KazaloIščiRegistriraj sePrijava

 

 seth's residence,

Go down 
AvtorSporočilo
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef

Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 27
Age : unknown / 33

seth's residence, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: seth's residence,   seth's residence, EmptyPon Maj 28, 2012 4:45 pm

[Only admins are allowed to see this image]
Nazaj na vrh Go down
sara andreson
against the wind
against the wind
sara andreson

Število prispevkov : 57
Reputation : 24
Join date : 25/05/2012
Age : 26

seth's residence, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: seth's residence,   seth's residence, EmptyČet Maj 31, 2012 3:46 am

    for seth! smitten3

še en rdeč madež se je pojavil na tleh ter meredith se je brezbarvno zazrla vanj, kakor da je tam zgolj zato, ker mu je tako dano biti ter da je običajen kakor vreme. glavo je naslonila nazaj na bledo steno, zaprla oči ter zavzdihnila. zopet je čutila. vendar ne sreče ter veselja, še zdajle ne. mogoče je bilo celo bolje tisto prej, ko ni čutila ničesar, niti bolečine, niti tesnobe, žalosti ali kaj podobnega, sedaj pa je vse to udarilo nazaj, najbrž še v hujši meri kot je pričakovala. vendar vedela je, da takoj ko učinek tablet popusti se bo to vrnilo v še hujši meri kot je bilo prej, še toliko bolj grobi ter boleči ter njeno stanje je bilo sedaj dokaz vsega skupaj. zopet je začela s tem, da si je zadajala rane, predvsem pa so najbolj trpela zapestja, tudi v tem trenutku. rezilo je naenkrat padlo iz njene roke, kakor, da ni več premogla moči, da bi ga obdržala, sama pa se je z pogledom, ki je bil še vedno brez vseh barv zazrla v to, kar je naredila. prek starih brazgotin in nekaterih sedaj že starih ran, od tedna dni do enega dneva, so nastale povsem nove, iz katere je še uhajala kričeča barva krvi. ugriznila se je v ustnico ter sklonila glavo ter poskušala prezreti vso to bolečino, ki ji je bila s tem povzročena. vendar ni ji uspelo. objela je svoja kolena ter čelo naslonila na njih, medtem ko se jih je še bolj trdno oklenila ter zaprla oči. naenkrat pa je začutila, kako se ji kri prebija čez blago na rokavih ter z težavo je dvignila pogled proti njim. odkimala je z glavo. ne, to se preprosto ne bi smelo zgoditi, vendar vedela je, kako prekleto malo vpliva ima nad samo sabo pot temle tableti. le z težavo se je dvignila navzgor, tako da je s hrbtom zdrsela ob steni, sicer bi padla na tla. za trenutek je ostala naslonjena na steno, z zaprtimi očmi ter počakala, da vsaj malo pride k sebi od vsega tega, kar se je dogajalo v njeni glavi ter dejstva, da je izgubila kar nekaj krvi ter se je okolica počasi vrtela. prijela se je za glavo ter naredila nekaj korakov po sobi, do omare ter ob tem skoraj padla, vendar se je nato le nekako ostala na nogah, čeprav je imela slab občutek, da ji to ne bo dolgo uspevalo. previdno je odprla vrata omare, nekajkrat zamežikala pred njimi, da bi dobila jasnejši pogled ter ob tem iskala oporo na njenih vratih, nato pa le slekla majico ter si oblekla drugo. sicer je vedela, da dela napako, ker je bila slednja tudi bele barve, vendar si je poiskala v kuhinji povoje, ter jih ovila okoli zapestij. kavbojk ni preoblekla, pač pa je na noge z nekakšno veliko težavo spravila allstarke, nato pa se je odpravila skozi vrata svoje sobe, še vedno v vrtoglavici ter nekajkrat se je morala vstaviti, da je prišla kolikor toliko k sebi, preden je v bistvu odšla skozi izhod. točno je vedela kam hoče, vendar takšna ni mogla peš ali z avtom nikamor. tako je ustavila taksi, sicer presenečena, da ji je ustavil, glede na to, da je bila povsem bleda ter je dajala občutek da umira- mogoče je bil to pa v bistvu razlog, da ji je ustavil, nato pa povedala naslov ulice kamor namerava oditi, naslonila glavo na sedež ter zaprla oči, z rokami se pa oklenila zapestij. vsega tega ne bi bilo, če ne bi poslušala njegovega nasveta, naj se odpove tabletam ter če se je on ne bi tako vztrajno izogibal. ob spominu na to je odprla oči ter se zazrla skozi okno. stisnila je ustnice skupaj ob spominu na prejšnji dogodek z njim ter odkimala z glavo. sedaj ji vseeno ni bilo tako prekleto vseeno, sedaj jo je ob vsem tem lahko napadla le močna žalost. zavzdihnila je ter preživela ostanek vožnje mirno, ko ji je taksist sporočil, da je prispela. nagnila se je čez sovoznikov sedež ter mu dala denar. preden je izstopila, je dobila tisto najbolj znano vprašanje- če je v redu. le pokimala je ter se odpravila proti ogromni hiši, pred katero je obstala. na vhodnih vratih je še enkrat globoko zavzdihnila, ko se ji je omedlevica vztrajno vračala ter pogled je usmerila na zapestje. prekleto. bilo je logično, da povoji ne bodo preprečili, da kri ne bi prišla skozi- dokaz je bil na njenih rokavih, kjer je bil krvni madež. nemočno je sama pri sebi skomignila z rameni, nato pa potrkala na vrata ter se naslonila na podboj vrat. »aiden,…« ga je poklicala s šibkim glasom ter zaprla oči ter za trenutek pomislila, da ga sploh ni doma. no, v tem primeru, pa je imela smolo. vendar v naslednjem trenutku so se začela odpirati vrata ter v hipu se je odmaknila od podboja ter stopila na noge, toliko, da je lahko stala pred njim, ko se je prikazal med vrati. »aiden,« je še enkrat ponovila, še vedno čisto uničena od omedlevice ter imela je občutek, kakor da se bo zdaj, zdaj zrušila. »ni uspelo,« je bilo vse kar je lahko še dodala ter bilo je več kot logično, da misli na zadeve s tableti ter na posledice nejemanja, katere so bile sedaj odtisnjene na njenih zapestjih.
Nazaj na vrh Go down
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef

Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 27
Age : unknown / 33

seth's residence, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: seth's residence,   seth's residence, EmptyČet Maj 31, 2012 8:17 am

    smitten1

    dnevi so se vlekli v večnost in nekje vmes je celo pozabil, koliko dni je že minilo, celo kateri dan je bil. kar se je začelo z eno napako, je sprožilo celotno serijo nadaljnih in vse odkar je izginil kot bi trenil s plaže tistega večera, je vztrajno poskušal najti ustrezno rešitev. ne glede na to, kako težko je bilo, je vztrajal pri svoji odločitvi. nikdar ni hodil po eni in isti poti, temveč vedno iznašel nek zapleten sistem stranskih ulic, da je zmanjšal verjetnost srečanja. v kolikor je zagledal katerega od njenih prijateljev, se je nemudoma obrnil naokrog in zamenjal smer iz same preventive, če se kje v bližini nahaja tudi ona. do potankosti je spoštoval svojo obljubo, da ji ne bo hodil blizu, da je ne bo spravljal v nevarnost. toda misel nanjo ga je razjedala iz dneva v dan do te mere, da je sedaj že dva dni sedel v svojem stanovanju in stagniral. ni se mogel premakniti nikamor, posli bodo morali počakati dokler ne najde načina, da jo preprosto izbriše iz svojih misli. morda bi moral poiskati ariel in ji reči, naj jo vzame na svojo stran – tako bi postal prepad med njima znatno večji in med njima bi bilo postavljenih kup pravil, ki bi preprečevala kakršnokoli druženje. verjetno bi ji bilo tam zgoraj všeč, lahko si je predstavljal, da bi se zlahka ujela z ostalimi in prilezla visoko. toda nikdar ne bo prišla tja gor, če se bo poskusila ubiti. potihem je sedaj celo začel upati, da je še naprej jemala svoje tablete in tako praktično požrl svojo besedo, ko ji je nazadnje predlagal naj preneha. še vedno je ležal na povsem brezhibno pospravljeni postelji in strmel navzgor v strop. redkokdaj se je nahajal v tej hiši. občasno se je prikazal tukaj, da je dobil alibi za noči, ko so se dogajali umori in da je ohranjal videz zglednega meščana, da ne bi vzbujal preveč neželene pozornosti. vendar je bila velika vila samo še en element njegove vestne krinke, še ena malenkost v prikrivanju njegove prave identitete. skoraj bi preslišal trkanje na vhodnih vratih, če ne bi njegov nadnaravni sluh zaznal še besedice, ki se je izgovorila z znanim glasom nekje med trkanjem. glas je bil tako šibek, komaj zaznavan šepet in brez obotavljanja se je postavil pokonci in pohitel po stopnicah navzdol k vhodnim vratom. ljudje so temu občutku pravili intuicija in njegova mu je dopovedovala, da je nekaj hudo narobe. karseda hitro je odklenil vrata in se iz oči v oči srečal z njenim povsem bledim obrazom, katerega je bela majica naredila še hujšega. hitro je v celoti zaobjel njeno podobo – pod očmi so se ji risali podočnjaki, njen pogled je bil nekoliko odsoten, noge so jo le še za silo držale pokonci in glavno oporo ji je nudil podboj njegovih vrat. ''nehala si jemati tablete... prekleto,'' je v hipu ugotovil, ko je v zraku zavonjal kri in kaj hitro tudi njeno lokacijo, krvav rdeč madež se je širil na rokavu njene majice. ''zakaj si me sploh poslušala, sranje,'' je zamrmral predse in bil v večji meri besen samo nase, ker je bil tak idiot, da je kaj takega sploh predlagal. stopil je še tisti preostali korak proti njej in jo dvignil navzgor v naročje ter previdno nesel nazaj v notranjost hiše. dnevna soba je bila najbližje in tako jo je odložil na sicer snežno beli kavč – res mu ni bilo mar, če s krvjo popacka celotno površino, ko se je tukaj nahajal ravno enkrat na teden. v naslednjem hipu je izginil v kuhinjo, v kopalnici izbrskal mokre brisače in nekaj svežih povojev, v svoji spalnici pa našel črno srajico. v manj kot minuti je bil že nazaj pri njej in čepel ob kavču z zaskrbljenim pogledom. ''oprosti,'' ji je rekel še najmanj desetič v zadnjih dveh tednih ali koliko je že minilo od takratnega srečanja. prijel je rob njene s krvjo popacane majice in jo slekel navzgor, previdno čez rame in počakal, da je potegnila roke iz rokavov. povoji na zapestjih so bili samo hitro oviti naokrog in že precej napiti s krvjo. ''verjetno bi morala v bolnišnico. tole izgleda precej resno,'' je nadaljeval s cmokom v grlu in odvil zavoje z bledih zapestjih, da je kri na njih delovala kot rdeč madež sredi snega. brisačo je karseda nežno potisnil na rano in popivnal kri naokrog, pri čemer mu niso ušli stari rezi prejšnjih dni. ''kaj delaš tukaj, mer?'' je nato vprašal najbolj razumno vprašanje v tistem trenutku – zakaj ni odšla po pomoč, zakaj je prišla sem, ko je vedela, da je noče poleg? svež povoj je previdno a tesno povezal okrog enega zapestja in se hitro spravil še na drugega, da ne bi izgubila preveč krvi. ''tole je bilo skrajno neumno in neodgovorno – kako si sploh prišla do sem?'' je nadaljeval in se povsem osredotočil na povijanje drugega povoja, da se njegov pogled ne bi imel priložnosti sprehoditi po golem telesu v kavbojkah in nedrčku na kavču poleg njega.
Nazaj na vrh Go down
sara andreson
against the wind
against the wind
sara andreson

Število prispevkov : 57
Reputation : 24
Join date : 25/05/2012
Age : 26

seth's residence, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: seth's residence,   seth's residence, EmptyPet Jun 01, 2012 1:15 am

komaj je zadrževala odprte oči ter dejstvo, da je stala na nogah, glede na to, da se je ves svet okoli nje vztrajno vrtel, njej je pa postajalo vse bolj slabo. njegovo podobo je zaradi vsega skupaj e prekleto slabo videla, vendar vedela je da je on, prepoznala je tudi njegovo megleno podobo, katero bi odkrila med tisočimi sploh pa je bil njegov glas tisti, ki je še zdavnaj ni pustil na cedilu. skomignila je z rameni, ob njegovih besedah. najbrž tega res ne bi smela, vendar kaj ko je s tem le dobila njegovo pozornost, poleg tega pa je zopet vedela kdo je in se v bistvu prikazala na njegovih vratih- tista meredith pod vplivom tablet tega ne bi nikoli storila, le sprejela bi, kaj bi on rekel. trapa. »vsaj čutim zopet« je dejala ter na njenem obrazu se je za hip mogoče zarisala senca nasmeška, nato pa se je namrdnila. »čeprav same slabe stvari. tiste, ki prej niso bolele, sedaj to počnejo z dvojno mero« se je ozrla navzgor k njemu, z resnim izrazom na obrazu, saj je bilo več kot logično, da misli njega. zakaj prekleto, se je tako hitro in tako močno navezala na njega? nikoli, prav nikoli, se ni zares spraševala o tem. samo vedela je, da ga ima rada ter ga bo vedno imela, ne glede na to, kako bo med njima ter kje bo on. preprosto je tako bilo, brez dodatnih vprašanj- in te je tudi sedaj odgnala, saj je vedela, da se bi ji z njimi zmešalo. še preden se je zavedala, pa jo je dvignil v naročje ter ob tem ji je za hip zastal dih, nato se ga je pa na rahlo oprijela ter pri tem pazila, da ne bi popackala njegove majice z krvjo ter glavo za nekaj trenutkov, preden jo je odnesel v notranjost, na kavč, naslonila na njegove rame, preprosto čisto izmučena, vendar hkrati tako zelo zadovoljna, da je bila v njegovi bližini. postavila se je v sedeč položaj, previdno, da mu ne popacka kavča, roke pa obdržala v naročju, glavo pa naslonila nazaj in zaprla oči. nekaj trenutkov je preprosto sedela tam, brez bilo kakšne misli, zgubljena nekje v napol nezavestnem stanju, ko je zaslišala njegove korake. narahlo je nagnila glavo vstran ter šele nato odprla oči. malce se je namrdnila, ko je zagledala vse tiste zadeve v njegovih rokah, saj ji previjanje zapestij nikoli ni bilo pri srcu, vendar ko da je imela drugo izbiro. »v redu sem, ni se ti potrebno opravičevati,« je izjavila svoj slavni stavek, ko je že iztegnila zapestja proti njemu, v prepričanju, da se jih bo takoj lotil, vendar dejstvo, da je mogla preobleči majico je bilo nekaj, kar ni pričakovala. vendar brez oporekanja je ubogala njegova navodila, dvignila roke v zrak ter pustila, da ji je slekel majico, nato pa jo sama brez posebne nežnosti spravila še iz zapestij. morala je priznati, da je bilo prekleto nenavadno biti brez majice v njegovi neposredni bližini, vendar ni imela moči, da bi se sedaj s tem kaj posebej ukvarjala. ko je spravil njene povoje dol ter so se na zapestjih izrazile posledice njenega početja malo prej se je le namrdnila. »bilo je že huje,« je skomignila z rameni. no, v bistvu je bilo huje samo ob njegovem odhodu, ko si je hotela vzeti življenje, ampak o tem ni bila pripravljena razpravljati ali mu to zadevo sploh omeniti. ugriznila se je v ustnico, ko ji je na zapestja položil brisačo, vendar kot ponavadi, je tudi to bolečino ignorirala, saj je bila v bistvu bolj kot ne mila, kakor tista, ki je povzročila ureznine na njenih zapestjih. »hotela sem te videti« mu je v trenutku iskreno odgovorila, utihnila za nekaj sekund, nato pa le nadaljevala. »vsakič ko sem te srečala, si vztrajno odšel stran, ali preprosto izginil« je dejala ter se namrdnila, ko se je spomnila tistega, kako je na plaži kar naenkrat izginil, vendar ni imela namena iti v podrobnosti. »vendar ubogala sem te, nočeš moje bližine, v redu. pod vplivi tablet to ni bilo težko. vendar nato je prišla tista misel misel, da v bistvu jih niti ni več vredno jemati, saj sploh smisla ni imelo. spomnila sem se tvojih besed, da je preprosto boljše, če vsaj nekaj čutim in odločila sem se… da je najbrž res čas, da pustim tablete za sabo, sprejmem tisto življenja kot mi je še preostalo, celo v veri, da bo boljše. vendar, tu vidiš posledice, kako boljše je« je dejala ter ob tem pomignila na svoja zapestja. »in vse kar čutim je prekleta bolečina, žalost in jeza« je dejala z razočaranjem v glasu ter ob tem stisnila ustnice skupaj. »vendar vsaj čutim. in vsaj sedaj sem se upala priti do tebe« je nato le dodala ter pogled usmerila proti njemu. »me res nočeš več v tvoji bližini?« je nato vprašala s povsem šibkim glasom, ki je jasno hotel, da dvigne pogled navzgor proti njej, nato pa jo je presenetil z naslednjim vprašanjem ob katerem je odvrnila pogled. »saj ni važno. iz hiše, do taksija, iz njega do sem ni bilo težko priti. no, recimo« je dejala ter zopet poskusila pridobiti njegov pogled. prekleto, res jo je mučil, če je le želel, že z tem, ko jo je vztrajno ignoriral.
Nazaj na vrh Go down
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef

Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 27
Age : unknown / 33

seth's residence, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: seth's residence,   seth's residence, EmptyPet Jun 01, 2012 9:12 am

    ''vsaj nekaj,'' je preprosto odvrnil in moral bi pripomniti še kaj o ceni, ki jo je plačala, da spet čuti. toda ne glede na vse ji je kanček celo zavidal. ne bi se ji trudil pojasniti, zakaj je temu tako, ker vendarle ne bi razumela. vendar zmožnost čutiti nekje v sebi celo paleto čustev je nekaj neprecenljivega, nekaj česar smrtniki ne znajo dovolj ceniti. ''meredith, ne morem zavrteti časa nazaj in četudi bi ga lahko, bi se zgodba samo ponovila,'' je nato šibko zamrmral v odgovor, ko je znal prebrati besede med vrsticami. torej je sedaj ugotovila, kako grdo jo je pustil na cedilu in preprosto izginil iz mesta, ne da bi se poslovil ali pojasnil, kam odhaja. se je zdaj v njej končno nabralo sovraštvo in ga bo sposobna odriniti stran od sebe, se začeti zavedati, koliko problemov bi ji znal povzročiti in kako narobe je, da se je kadarkoli sploh zapletla z njim? toda če bi prišla do takšnega sklepa, potem se zdajle ne bi nahajala na njegovem pragu in on je ne bi dvigal v naročje in previdno nesel proti dnevni sobi. ''če ne drugega sedaj ne nameravam iti nikamor vsaj še nekaj mesecev in prekleto, poskrbel bom, da se tole sranje ne ponovi, da?'' ni vedel, zakaj je vse skupaj ovil v vprašanje. morda je potreboval njeno dovoljenje, njeno potrdilo, da ji lahko poskuša pomagati in verjetno zavrnitve niti ne bi štel za odgovor. vsaj ne zdaj, ko je kri že prav grdo pronicala skozi rokave njene majice, da je uporabil malce svoje moči pri hitenju naokrog po hiši in nabiranju vseh potrebnih pripomočkov. ''opravičil se ti bom še najmanj stokrat, ne splača se ti vsakič govoriti, naj se ne opravičujem in nikakor nisi v redu. prisežem, če se samo še enkrat zlažeš...'' je zmajal z glavo, ne da bi dokončal stavek, ker niti ni vedel, kako bi to storil. imel je samo dovolj tega, da je vsem oznanjala, da je v redu in v najlepšem redu in da si je drznila to storiti še sedaj, ko je ležala na njegovem kavču in grdo krvavela. ''sranje, sploh ne vem ali delam tole prav. je premočno?'' je vmes dvignil pogled z njenega povitega zapestja, četudi ni imel časa čakati na njeno mnenje. imel ni nikakršnih izkušenj s skrbjo za ljudi okrog sebe ali z oskrbovanjem ran , drugih razen svojih. sploh pa ni poznal točnega praga človeške bolečine in ni mogel vedeti, kako hudo jo v resnici boli. nekaj kar bi prenesel on, bi njo instantno ubilo še preden bi lahko zajela dih. in spravljalo ga je v obup, ker je vedel, da je neznosno šibka in proti temu ne more nikakor ukrepati. ''povedal sem ti, da ti ne bom več hodil blizu. opozoril sem te, da ni dobro, da sem poleg tebe in še kar nočeš razumeti,'' je odvrnil, a v njegovem glasu ni bilo nobene jeze ali dejanske frustracije, ker se je prikazala na njegovih vratih. lahko bi sklepal, da se bosta spet znašla na isti točki, ne glede na to, kako velik prepad bo postavil med njiju in kako se bo trudil, da bi se spravil z njene poti enkrat za vselej. ob malem govoru, ki ga je pripravila, je končal s povijanjem drugega zapestja in sedel poleg kavča na tla ter se s komolcem oprl ob prazen prostor poleg njenih bokov. ''bolečina, žalost in jeza. in vse zaradi mene. se zdaj vsaj zavedaš, da to ni pametno? da bom spet storil isto, znova in znova, dokler ne bo enkrat preveč,'' je ponovil tiste tri besedice, ki jih je izbrala sama. ne bi je prizadel venomer namerno, niti prvič je ni. toda ni ji mogel pustiti, da se postavi med njega in pekel, ker je nikakor ne bi mogel braniti, če bi kdo ugotovil... če bi napačna oseba ugotovila, koliko mu v resnici pomeni neko krhko človeško bitje. v roke je vzel svojo čisto črno srajico, ker tistih krvavih madežev niti slučajno ni nameraval gledati na njej in se dvignil pokonci toliko, da bi spravil oblačila nazaj nanjo. ''nikoli nisem rekel, da te nočem več v svoji bližini. če me spomin ne vara sem trdil, da te hočem preveč, bolj kot je pametno. in česa takega nisem vajen, res ne. ampak drugi ti lahko enostavno ponudijo mnogo več kot jaz, ker resnično nimam ničesar. nimam čustev, nimam srca, nič. ti pa si zaslužiš vse,'' je polglasno nadaljeval in zapenjal gumbe srajice na njej, da bi čimprej zakril golo kožo, nato pa končno tvegal pogled navzgor proti njej. ''tudi sanja se mi ne, kaj si mi naredila, ampak vse zahteva skrajne napore, da nisem stalno nekje za tabo, da se te ne dotaknem ali spet naredim kaj neumnega,'' se je rahlo namrščil ob uganki, ki je ni znal razvozlati.
Nazaj na vrh Go down
sara andreson
against the wind
against the wind
sara andreson

Število prispevkov : 57
Reputation : 24
Join date : 25/05/2012
Age : 26

seth's residence, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: seth's residence,   seth's residence, EmptySob Jun 02, 2012 12:52 am

sklonila je glavo. ni mu mogla dati zagotovila, da se to ne bo ponovilo, prekleto da tega ni premogla. saj sploh vedela ni več, kaj bo z njo. na tablete nazaj ni verjela, da se ji bo uspelo spraviti, ko je enkrat zopet s tem začela, da bo pa s tem živela, pa zopet ni mogla trditi. »ne morem ti obljubiti, ne bo ti uspelo« je priznala in ga ob tem opozorila na možnost, nato pa sklonila glavo. res ni vedela, kaj bo iz nje po tem. vedela je, da je bila neumnost, da je prenehala, vendar kaj ko je vsaj tako zopet bila v nekakšnem stiku z realnim svetom, kakršen koli je že ta stik bil. ampak vseeno bila je. pogled tega pa, kdo bo nanjo gledal? nanj je vedela, da ne more računati, niti mu ne bi rekla, drugega pa že imela ni. pred prijatelji je vztrajno skrivala, še vedno bila tista meredith, pri kateri je vse v redu in prav, tako da tam preprosto ni bilo nobene možnosti. oče in teta, pa sta umrla v orkanu, tako da praktično je bila sama. in kdo bi jo lahko nadzoroval, če je živela sama? nihče. in ravno zaradi tega mu neke svetle prihodnosti zadnjo ni mogla obljubiti, prav tako pa on ne, kljub njegovim besedam, da bo poskrbel zanjo. nad njo ne bo štiriindvajset ur na dan in ona je potrebovala le minuto, da popolnoma izgubi razsodnost ter vse skupaj konča. ne, ni mogel skrbeti za to, kot tudi nihče drug ne. »boš naredil kaj?« je tokrat za spremembo začela vrtati nazaj ter z zanimanjem dvignila pogled proti njemu. saj sploh ni vedela, zakaj je to izrekla, vendar gledala ga je s kljubovalnim pogledom, češ kaj lahko stori proti temu. »v redu sem in vedno bom. ker drugačna ne znam biti« mu je nato odgovorila s mirnim glasom, ne da bi ob tem umaknila pogled. »in nočem…« je nato še začela, ko ji je bilo naenkrat žal za vse te besede, ki jih je izrekla ter je imela občutek, da so preprosto grobe, ker niso bile v njeni naravi, ob tem pa odmaknila pogled. »- nočem, da kdorkoli ima opravka z menoj. tako ali tako so pomembnejše reči, saj je logično kako in kje bom končala. nočem biti nobenem v napoto« je nato pojasnila svoje prejšnje zadeve ter se zazrla vanj z otožnim pogledom. res ni hotela, da kakorkoli skrbi zanjo, njen konec je bil tako ali tako začrtan, enkrat bo ta zadeva z uničevanjem same sebe prišla do samega konca in takrat ne bo nič več za storiti. s tem se je preprosto sprijaznila. odkimala je na njegove besede. »ne skrbi, popolnoma dobro je« je dejala ter kotički njenih ustnic so se za hip spravili v nasmešek ob dejstvu, da je v bistvu on poskrbel zanjo. pa saj tudi če bi bilo premočno, prag bolečine je imela po vsem tem že tako prekleto visok, da niti več ni vedela, kaj je bilo krivo za bolečine, ali zaveze okoli zapestij, ki so bile premočno stisnjene, ali pa rane pod njimi. če je bila iskrena, ji je bilo popolnoma vseeno. »zakaj ne bi bilo...« je že začela, nato pa odkimala ter se svojih spomnila prejšnjih misli, da mu ne želi biti v napoto ter tako je le skomignila z rameni. »bom poskusila razumeti,« je nato dejala s tihim glasom, kakor da se je preprosto vdala v usodo brez njega. no, saj najbrž se bi tudi bila pripravljena to narediti, vendar ni mogla ravno obljubiti kako dolgo bo trajalo, sploh če bo brez tablet. že tako ali tako ni več videla smisla v življenju in če ne bo imela ničesar, kar jo bi gor držalo, potem je bila tako ali tako že z eno nogo v grobu. »aiden, oba veva da bo enkrat nekaj, kar bo preveč. in ne, nisi ti kriv, ampak jaz, ki preprosto… ne vem, ne vidim več smisla v bilo čemu. in če sva iskrena, nikoli mi ni bilo usojeno, da bom kako posebno srečno prišla čez življenje kajne? tako da, tako ali drugače… prišla bo ena stvar, ki bo zame preveč, oba to veva« je dejala ter skomignila z rameni. če bi jo kdo poslušal, bi bil definitivno ogorčen, kako ima neko dekle tako malo želje po življenju, vendar kaj ko je vztrajno izgubljala vse kar je imela. najprej njega, potem starše, celo študij, sedaj pa je bila le natakarica v enem zatohlem baru s samomorilskimi nagoni in prirojeno depresijo in ob tem res ni mogel noben reči, da je njeno življenje res nekaj, za kar bi se splačalo živeti. ne več. ob njegovih besedah si je dovolila nasmešek na obrazu, pa ne tisti, ki bi v bistvu pokazal veselje, ampak tisti, ki je dokazal, kako prekleto žal ji je bilo za vse skupaj. »vendar kaj mi bo vse to, če nobenega ne bom imela rada do te mere kot…« je dejala ter ob tem za trenutek spustila pogled na tla. »- kot tebe.« je nato priznala ter si dovolila nazaj usmeriti pogled proti njemu ter dejstvo, da ji je on zapiral gumbe na srajci, poleg tega še njegovi, je bilo zopet nekaj, kar ji je s takšno lahkoto jemalo dih. »vendar saj lahko,« je vztrajala pri svojem ter tokrat se ji je na obrazu zarisal nasmešek, drugačen od tistega prej. »nihče ti ne brani,« je še dodala ob tem pa skomignila ter nato previdno dvignila roko, ter z hrbtno dlanjo zdrsela po njegovem licu.
Nazaj na vrh Go down
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef

Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 27
Age : unknown / 33

seth's residence, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: seth's residence,   seth's residence, EmptySre Jun 06, 2012 7:17 am

    za kratko sekundo se je na njegovih ustnic narisal rahel nasmešek: ''je bil to izziv?'' če mu bo sedaj zatrdila, da mu res nikakor ne bo uspelo, potem ji bo primoran dokazati nasprotno. igra je bila v njegovi krvi, znal je hoditi prekleto blizu ognja, ne da bi se opekel. znal je postavljati stopalo pred stopalo po tanki črti, ne da bi izgubil ravnotežje. in nič ni bilo boljšega, kot če je nekdo zatrdil, da nečesa ne zmore – sploh zato, ker se sploh ni zavedala, česa vsega je sposoben. ''ne moreš obupati že sedaj... nikakor ni pametno, da se sploh vtikam v to, vendar ne morem pustiti, da enostavno zdrsiš stran,'' se je v njegov glas naposled naselila odločnost, ki ne bo dopuščala njenega ugovarjanja. zavedal se je, da se v tem trenutku v njegovi glavi oblikuje celoten načrt za prihajajoči čas, ko bo potrebno preživeti in nekako se je zraven pojavila tudi slika nje. torej jo bo moral spraviti naprej sabo in nikakor ne bo dopustil, da ga v tem pusti samega. ''nimam pojma, kako te bova spravila iz tega sranja, ampak te bova,'' je misli še ubesedil, nato pa se namrščil, ko je dvignil pogled proti njej: ''in meredith... moraš mi obljubiti, da ne boš spet poskusila kaj neumnega.'' ni dobro prenašal prelomljenih obljub in prekinjenih dogovorov, katerih se ljudje niso držali. sam morda res ni bil zgled iskrenosti, toda njegova beseda je bila več kot samo prazno mrmranje. ''ne laži mi, samo to te prosim. verjetno ni preveč?'' ji je namenil resen pogled, ker je resnično potreboval njeno obljubo. če mu bo uspelo najti način, da jo spravi iz new orleansa še pred decembrom, potem mu bo morala malce pomagati, četudi samo tako, da se ne bo poskušala ubiti in bo še naprej dihala. kot človek. sranje, vse bi se zapletlo, če bi za njegovo navezanost nanjo izvedela ariel in jo spravila k sebi. ni vedel, kaj je bilo huje – če bi se temnolaska nasproti njega ubila in pristala v peklu, ali če bi jo tisti prekleti angel spravil v nebesa. ''oba morava zdržati samo še nekaj mesecev. poskusil bom najti rešitev zate in zame, spravil te bom iz te godlje in morda nama uspe uiti,'' je nadaljeval in tokrat prvič naglas izrekel svoje dejanske načrte, da namerava ne glede na vse ostati poleg nje. in ne more je še naprej poslušati, kako zatrjuje, da je v redu z odprtimi ranami na zapestjih. ''prekleto, mer. ravnokar naredim najbolj neumno odločitev in potem rečeš, da nočeš da ima kdorkoli opravka s tabo. misliš, da uživam, ko sem stalno na trnih, kaj se dogaja s tabo in kaj počneš?'' je zatem pristavil še nekaj zamrmranih kletvic. vendar nad njo niti ni zmogel povzdigniti glasu ali se resnično razjeti. zrla je vanj s tako otožnim in razočaranim pogledom, polna obupa in izgub, ob njej pa ni bilo nikogar. starši so umrli in nič čudnega, da se je tako navezala nanj. ''ne zaupam samemu sebi, ko sem poleg tebe. ne poznam se. nimam pojma, kdo je ta oseba, ki se pogovarja s tabo. zato,'' je z dlanjo rahlo dvignil njeno brado navzgor in ohranil pogled na njenih čokoladno rjavih očeh. še vedno mu je zaupala. po vseh njegovih lažeh, po vsem prikrivanju resnice, je še vedno brezpogojno verjela vanj. ''ne,'' je nato trmasto pričel odkimavati v jasnem nestrinjanju: ''ne bom ti dovolil, da si še kaj narediš, jasno? in če to pomeni, da bom moral čepeti ob tebi štiriindvajset ur na dan potem pač bom. če se ubiješ, ne boš pristala na nekem lepem kraju meredith, samomorilci gredo naravnost navzdol in tja nočeš iti, verjemi mi.'' res bi bilo lažje, če bi ji lahko vse lepo pojasnil in predvideval je, da bi mu celo brez oklevanja verjela. vendar vse ob svojem času. vsaj za zdaj ji še ni mogel povedati resnice, toda kmalu. kmalu ji jo bo. še vedno je sedel v polčepu pred njo in tokrat je z dlanmi zaobjel njen obraz, ko je izrekla prav tisto kar se je bal. a namesto, da bi v sebi občutil instanten prezir, ker si je dovolila kaj čutiti do nekega demona, se je pojavilo nekaj povsem drugega. ''veš, če ne bi enkrat že padel, potem bi se to zagotovo zgodilo sedaj. mi in ljudje...'' se je rahlo ugriznil v ustnico in odkimal, toda vztrajala je pri svojem. izpustil je njen obraz in z dlanmi zdrsel navzdol prek njenih nadlahti, čez boke in se ustavil za kolenom v pregibu ter jo nežno potegnil bližje k sebi. dvignil se je le toliko od tal, da je brez težav dosegel njene ustnice in jo s kančkom oklevanja poljubil. ''ostala boš tukaj, prav? in sčasoma ti bom vse povedal, vse. samo ne odhajaj,'' se je umaknil za zanemarljiv centimeter in izrekel v šepetu, hip za tem so njegove ustnice znova s poljubom prekrile njene.
Nazaj na vrh Go down
sara andreson
against the wind
against the wind
sara andreson

Število prispevkov : 57
Reputation : 24
Join date : 25/05/2012
Age : 26

seth's residence, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: seth's residence,   seth's residence, EmptyČet Jun 07, 2012 1:15 am

    smitten3

ni mogla skriti nasmeška ob njegovih besedah, čeprav zadeva ni bila ravno takšna, ob kateri je njej sililo nasmeh. vendar so bili tisti trenutki, predvsem v njegovi bližini ko je ustnice prav avtomatsko privzdignila v nasmešek- kot na primer ta, nato pa le odkimala z glavo, da ni mislila tega. »seth, jaz… ne morem, preprosto ne bo uspelo« je vztrajala pri svojem in res je preprosto imela namen zdrseti življenju iz rok ter se sprijazniti, da tako ali drugače ne more narediti nič, da bi bilo boljše, sploh pa ne nekoga vleči v svoje življenje, če to ni hotel. imel je svoje poti ter edino, kar je lahko naredila je bilo to, da ga spusti, da odide. da spusti oba, pa čeprav bi to zanjo pomenilo tisto najhujše, vendar vsaj končala bi vse skupaj. ko je znova vztrajal še naprej mu je namenila obupan pogled, češ da preprosto ni nič več za storiti, da je vsa zadeva že tako ali drugače zapisana, da bo preprosto moralo biti tako. bilo ji je jasno, da jo bo pač bolezen ujela, če preneha jemati zdravila in to je storila, na lastno odgovornost, zahtevati nazaj zagotovilo za življenje, da bo preživela pa preprosto ni mogla. čeprav se s tem mogoče ni bilo najlažje sprijazniti, si je na dnu srca vseeno priznala, da bo sama sebe pokopala, tako ali drugače. zaprla je oči, ko je zahteval obljubo od nje, za katero je vedela, da mu je ne more dati. »ne morem ti obljubiti,« je priznala, nato pa dvignila pogled navzgor proti njem. »lahko pa poskusim,« je dejala, sicer popolnoma ne prepričana v svoje besede, vendar najbrž je res lahko poskusila. oziroma najbrž je kar morala, občutek je imela, da ji svetlolasec drugače ne bo pustil dihati. in najbrž je res to morala storiti. če ne za samo sebe, pa zanj. če zase že ni bila sposobna. »saj ne lažem, ne znam lagati,« je dejala ter odkimala z glavo ter se vanj zazrla kakor celo malce užaljena, da je mislil, da je sposobna lagati njemu. ko je pa spregovoril naslednje besede, kakor da ji je dal potrdilo, da bosta ostala drug ob drugemu, je dvignila pogled proti njemu, z novim žarkom upanja. morala se je vsem tem upreti. zanj. »res bi bil pripravljen biti… z menoj?« je dejala, kakor da še vedno ni povsem dojela njegovih besed. no, saj najbrž jih tudi res ni dojela, da je v bistvu spremenil zadevo, vendar kljub temu, bilo je nekaj, kar ji je tako ali drugače prineslo upanje v njeno življenje, njegova obljuba je bila preprosto tisto kar je potrebovala, da se je pribijala iz dneva v dan. le preprosto zagotovilo, da je še obstajala možnost, da bo lahko ob njem. to je bilo vse. že ob naslednjih zadevah, pa je zopet odmaknila pogled. »saj ravno tega nočem…« je dejala ter poskusila najti neko varno točko v tleh, stran od njegovega pogleda. »- da se bilo kdo obremenjuje z mano, namesto da bi živel svoje življenje. najbrž je precej bedno skrbeti za nekoga, za katerega veš, da si lahko vsako minuto vzame življenje« je tokrat zopet dvignila pogled navzgor k njem, z bolj otožnim izrazom. po eni strani res ni hotela, da ima kdorkoli težave z njo, vendar spet po drugi je bila tako prekleto sebična, da ga ni hotela spustiti iz svojega življenja. definitivno ni bila poštena. »vendar meni je ta oseba všeč,« se ji je na obrazu zarisal nasmešek ter ob tem je narahlo nagnila glavo, ko se je zazrla vanj. »in prepričana sem, da noče nič slabega« je še dodala, da bi tudi njega prepričala v svoje besede, da ne počne nič napačnega ter še zdavnaj ni napačen aiden ali seth ali kakorkoli, ki je bil poleg nje ter se pogovarjal z njo. ne, v bistvu je bil ravno nasprotno- edino, kar je še imela in ravno to spoštovala z vsem srcem ter predvsem imela rada. najbrž celo malo več kot bi sama smela. za trenutek je bila prepričana, da bo zopet prišla pridiga o tem, kaj ne sme narediti, zakaj ter še kup drugih zadev in zaradi tega se ji je na obraz za kratek trenutek narisal nasmešek, takoj za tem pa zmeden izraz, ob njegovih zadnjih besedah. »saj nebesa in peklo… vse je samo krščanska ceremonija, nikamor ne odideš za res« je dejala ter za trenutek bila prepričana, da je svetlolasec eden izmed tistih, ki verjame v te zadeve ter ob tem z nasmeškom na obrazu odkimala z glavo. »vsi gremo na isto mesto, nobenih drugih zadev. naše življenje se preprosto konča, ni nas več, ko enkrat umremo. preprosto… izginemo, ne odidemo nikamor« ga je hotela prepričati s svojo teorijo o smrti ter ob tem skomignila z rameni. res je bila prepričana, da bo en dan le zaspala ter se nikoli več ne zbudila. konec zgodbe, konec njenega življenja in nobenih nebes ali pekla, pač pa preprosto konec vsega. »kako padel…« je že začela ter dvignila pogled proti njemu, vendar njegov pogled je bil tisto, ki je odnesel vse njene misli proč, tako da ni naredila drugega kakor odkimala z glavo ter se nasmehnila. saj ni bilo pomembno. vedela pa je, da bo naslednji dan še kako premlevala njegove vse besede, ki jih je izrekel, vključno z padcem, razliko med njim in ljudmi, nebesom in peklom, črnimi očmi in izginotjem. ko bo le imela čas, ko se bo zvečer ulegla v posteljo ter gledala v strop in povezovala koščke med seboj. vendar sedaj je bila to zadnja zadeva, ki bi jo zanimala. ko pa se je zgodil tisti poljub, je bilo kakor da se tiste zadeve pred ne bi sploh zgodile ter še vedno malce omamljena od dogodka malo prej, je na njegove besede le pokimala. »nikamor ne bom odšla,« mu je obljubila ter na njenem obrazu se je zarisal nasmešek. zaobjela je njegov obraz ter mu vrnila poljub ter bilo je, kakor da se tiste zadeve, ki so se med njima dogajale, sploh ne bi nikoli zgodile, pač pa se je vrnila nekaj let v preteklost, kakor da tisti njegov odhod se ne bi nikoli zgodil. privila je svoje telo ob njegovo ter mu vztrajno vračala poljube, čeprav se je nekje globoko v sebi, za hip zavedala, da bi vseeno morala prvo pridobiti odgovore na vprašanja, potem pa početi bilo kaj drugega. vendar kaj ko je bilo prav vse drugo v njegovem objemu tako malo pomembno, pravzaprav nič.
Nazaj na vrh Go down
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef

Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 27
Age : unknown / 33

seth's residence, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: seth's residence,   seth's residence, EmptyPon Jun 11, 2012 4:44 am

    post scriptum, oh poor guy, all these feelings and he has know idea how to identify them. smitten3

    kako naivno od njega, da je mislil, da se bo bleda sled nasmeška na njenem obrazu zadržala kaj več kot pičlo sekundo. prekleto je potreboval njen nasmešek. neko zagotovilo, da še ni bilo vse izgubljeno, da ni uničil vsega s svojim idiotskim predlogom naj opusti tablete. toda isto bi naredil še enkrat. veliko raje jo je gledal z občasnimi nasmeški in napadi depresije, kakor pa kot senco nje same, ki hodi naokrog in dela tisto, kar ji naročijo drugi. ''meredith, vem da prosim veliko, ampak imej malce zaupanja vame. samo trohico, prav? uspelo bo. poskrbel bom za to, da bo uspelo. poraza ne prenašam dobro in ne bom pustil, da ti spodleti, obljubim,'' si je nasmešek nadel sam v skrajnem zagotovilu, v drobni obljubi, katero je nameraval držati kot vse poprej. moral bi še naglas priznati, da si je v tem trenutku s težavo predstavljal ta bedni svet brez nje, vendar to bi bil prevelik korak naprej. pretežko breme v tem trenutku. ''spravila me boš ob pamet. hočem, da obljubiš. poskušanje ni dovolj dobro, poskušanje so samo prazne besede,'' je nemudoma odkimal, ko ni hotela podpreti njegovega predloga. sranje, kako je postal občutljiv za vse povezano z njo. njun celoten odnos je kar kričal po neprimernosti. demoni se niso smeli mešati z ljudmi. ne, narobe. on se ni smel mešati z ljudmi, ostali so se večinoma veselo pasli naokrog in večino svojih partnerjev nato spravili v grob, ali pa je to namesto njih storil kateri od njihovih demonskih prijateljev. sam je imel kar nekaj sovražnikov in slej kot prej bo komu postalo jasno, kaj se dogaja. nastradala pa bo ona. ''pripravljen sem biti ob tebi, s tabo, za tabo... karkoli,'' je pritrdil njenim besedam z rahlo skrušenim pogledom. ''nima smisla, da se še naprej slepim, da si samo preprost človek, ker se je neznosno sprenevedati in pretvarjati, da mi ne pomeniš nič,'' je skomignil z rameni in se ozrl nekam vstran. moral je biti dan za posebna priznanja. bi si drznil iti tako daleč, da bi ji sedaj povedal celotno resnico? ''meredith, jaz živim za svoje delo. prvič se mi dogaja, da ga hočem odriniti na stranski tir in na prvo mesto postaviti nekoga drugega. in ne obremenjujem se s tabo – skrbi me zate, nočem da se poškoduješ, nočem da se ubiješ,'' je nadaljeval in sedaj ohranil svoj pogled prikovan na njej. oba sta delovala kot srni ujeti v žaromete. ona, ker je morala dajati obljube, ki jih ni znala izpolniti. on, ker je govoril stvari, ki jih ni še nikdar poprej. ''sploh pa verjamem, da me ne boš pustila na cedilu. zaupam ti, da me ne boš,'' je previdno pristavil, res je stavil vse nanjo. nenazadnje je bila to morda njena in njegova zadnja priložnost za kakšna pozitivna... res si je želel, da bi lahko rekel čustva. vendar jih nima, mar ne? demoni ne morejo čutiti, ne morejo početi drugega kot misliti nase, na užitek in na naslado, ki pride ob uničevanju vsega okrog njih. ''tebi ne. tebi nikdar. vendar... nimam potenciala za dobrotnika. v meni ni kaj dosti dobrega, zdajle se mi zdi, da je edino dobro v meni to, da sem enkrat za spremembo pozabil nase in poskrbel zase,'' je s težavo odvrnil ob njenem novem priznanju. všečnost in simpatije. vse je povezano s pospešenim utripom srca, težkim nadzorom ritma dihanja in s tesnobnim občutkom v želodcu. ob njenih naslednjih besedah ji je namenil skorajda otožen pogled. splošno prepričanje vseh ljudi je bilo, da po smrti morda obstaja nekaj novega, nekaj drugega. vendar ne fizičen prostor, kamor bi odšel. bili so tako prekleto daleč od resnice, da je bilo skoraj smešno. ''ne,'' je s skrajno nelagodnostjo spregovoril. ''ni vse samo krščanska ceremonija. ne konča se, nikamor ne izgineš,'' je moral zapreti oči in nemudoma je moral poiskati njeno bližino, četudi je bila prav ta tista zaradi katere je zdaj kršil vsa pravila in se spozabljal iz minute v minuto. ''ne spomnim se nebes. predolgo je že minilo odkar sem ji okusil. vendar pekel je prav to – pekel. bolečina, vročina, neznosno trpljenje in stalni kriki. tvoja najhujša mora se zdi kot miniaturen strah v primerjavi z njim,'' je zopet spregledal in ugotovil, da pravzaprav zadržuje dih ob napetosti. vendar so mu preproste štiri besede z njenih ustnice dale nekaj nove moči, nekaj smotra za naprej. ''ne smeš oditi,'' je izrekel med poljubom, ko se je spravil pokonci s tal in sedel na kavč poleg nje, ne da bi se za hip ločil od nje. potegnil jo je poleg sebe in prekinil dolg poljub, medtem ko so se njegove ustnice izoblikovale v iskren nasmešek. ''nimam pojma, kaj delam. kaj mi delaš ti...'' je globoko zavzdihnil in zmajal z glavo, ko je njene dolge lase umaknil preko enega ramena in rahlo odmaknil tkanino prevelike srajice, ki jo je prej skrbno zapel, da je zlezla po ramenu rahlo navzdol. pritisnil je nežen poljub na golo ramo in z ustnicami zdrsel navzgor do njenega vratu. njen vonj, okus njene kože, ustnic. čisti opoj. ''zate bi padel še enkrat znova,'' je zašepetal ob njenem ušesu, četudi bi bilo bolje, da te misli ostanejo zgolj znotraj njegove glave – prepozno.
Nazaj na vrh Go down
sara andreson
against the wind
against the wind
sara andreson

Število prispevkov : 57
Reputation : 24
Join date : 25/05/2012
Age : 26

seth's residence, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: seth's residence,   seth's residence, EmptyPon Jun 11, 2012 10:08 am

    hih, poor him. but she just loves him so much. smitten3

»tebi zaupam bolj kot bilo kom drugemu,« ga je opozorila ter da bi svoje besede še bolj poudarila, da bi ji le verjel, da njemu zaupa najbolj kakor mu lahko, se mu je zazrla naravnost v oči ter mu namenila majhen nasmešek, za potrditev, da govori resnico. »le... sebi ne morem zaupati. ne morem reči, da bom poskrbela, da si ne bom nič naredila, ker dvomim, da bo to res. ne morem ti lagati, nisem sposobna imeti nadzora sama nad sabo in nad tem, kar se dogaja z mano« je na hitro pojasnila ter obupano odkimala z glavo. prekleta bolezen, ki jo je tako grdo uničevala. bila je prepričana, da bo nekoč terjala vse, kar ji je preostalo- torej njeno življenje. in tisti tihi glasek v njej jo je med vsem tem še dodatno opozarjal, da ji čas čedalje hitreje teče ter da se konec neustavljivo približuje- naenkrat se je zavedala, kako jo je bilo v bistvu strah tega dejstva. »vendar ne morem ti dati prazne obljube, ne bom je mogla izpolniti. ne morem reči, da mi bo uspelo, res ne« je dejala ter v obupu odkimavala z glavo. vedela je, kako močno zna depresija pritisniti nanjo ter kakšen davek tirja. če bi le bila pod vplivom tablet, bi bilo vse tako lažje. že res, da ne bi čutila nič, vendar tudi možnosti za samomor ni bilo, sedaj pa je lahko le čakala kdaj bo dobila napad, ki ga ne bo mogla kontrolirati, ne glede na to, če da vse moči od sebe ter na koncu bo preprosto in tokrat zares dokončno uničila samo sebe. ob njegovih naslednjih besedah se je na njenem obrazu zarisal tisti iskren nasmešek ter še predno se je zavedala se mu je približala ter ga objela. »hvala,« je zamrmrala obraz pa za trenutek zakopala v njegovo srajco. saj niti ni vedela zakaj je to naredila, vendar pa se njem prav tako ni niti malo sanjalo kako prekleto močno ga je imela rada ter kaj vse ji je pomenil. iskreno, če ne bi imela njega ob sebi, je bila prepričana, da bi poginila. »vidiš? v napoto sem ti, obremenjujem te, tvoja šibka točka sem« je obupano zopet odkimavala z glavo. tako prekleto lažje bi mu bilo brez nje. »lažje bi ti bilo, če jaz ne bi bila tu« je svoje misli tudi ubesedila ter sklonila glavo. bila je le v napoto, stranska pot stran od cilja ter tega mu res ni hotela, ni mogla povzročati. njegove naslednje besede so bile zanjo kot izsiljevanje, ker ga ni hotela razočarati ter za nekaj trenutkov se je le zazrla v njegove oči, kakor da išče odgovor, nato pa prikimala. ne,ni ga imela namena razočarati. »lahko mi zaupaš,« je končno odgovorila z nasmeškom na obrazu- ne bo ga pustila na cedilu, nikakor. mogoče je on takrat njo, pred davnimi časi, vendar meredith napak ni bila pripravljena ponavjati, sploh ne storjenih nenamerno, kakor je verjela, da so bile njegove storjene tako. preprosto ga ni bila sposobna obtožiti za bilo kakšno napako, za nobeno. »zame si dober, aiden. in vem, da ne bi storil nič žalega, vem, da je v tebi nekaj dobrega, čeprav skrito. danes si dokazal. nekaj je,« je dejala z takšnim upanjem ter optimizmom, da ji bi vsakdo verjel, kakor da v ničlo ve, kaj se dogaja. vendar kaj, ko se ji niti sanjalo ni, ona pa se z tem ni obremenjevala. »kam… kam pa odideš? kje je konec?« je dejala vidno zmedena ter odgovor iskala na njegovem obrazu,vendar ga ni našla. karkoli bi ji sedaj rekel, bi verjela. bila je tako prekleto naivna, da je verjela v vile, če bi on rekel da so. ker je preprosto njemu vse verjela, dvome v sebi pa vztrajno dušila- skupaj z vprašanji. »nebesa… so lepa?« je dejala kot otrok, ki posluša pravljico ter ob peklu se je zdrznila. »žal mi je… nočem, da te karkoli boli« je dejala ter stisnila ustnice skupaj. bilo je, kakor da bi jo bolelo skupaj z njim, ni tega hotela. v bistvu je dobila željo, da ga preprosto reši vseh muk- ker si jih po njenem mnenju, seveda še zdavnaj in nikakor ni zaslužil- najbrž si jih res ni. »kam bom jaz odšla?« je dejala ter ob vprašanju narahlo nagnila glavo. v hipu mu je vse verjela, vsaj v tem trenutku šibkosti. bilo je preveč dokazov, da ni človek, to je vedela. vendar hkrati se ji ni sanjalo kaj točno je, vprašati pa tudi ni mogla, ni želela siliti vanj. če ji hoče povedati, ji bo sam. »ne bom,« je še sama zamrmrala. ni se ji več sanjalo v kaj se je spuščala, bilo je dovolj, da je bil zopet ob njej, da ga je lahko čutila, da je lahko čutila njegove poljube- največ kar si je lahko sploh predstavljala ter seveda, najbolj pomembno- sploh želela. »vendar ti je všeč,« je dejala z nasmeškom na obrazu ter pustila, da je naredil s srajco kar je hotel, ob tem pa čutila, kako je ob vsakem dotiku zadrhtela. »človek ni vreden greha, jaz ga nisem« je zamrmrala ter v teh zmedenih mislih je mislila čisto resno- ne bi hotela, da kakorkoli trpi zaradi nje. »ne bi ti dovolila, da padeš«. svoje ustnice je zopet združila z njegovimi, njeni prsti pa so začeli odpenjati prve gumbe na njegovi srajci.
Nazaj na vrh Go down
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef

Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 27
Age : unknown / 33

seth's residence, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: seth's residence,   seth's residence, EmptyTor Jun 12, 2012 6:26 am

    šibek nasmešek se je zarisal na njegovem obrazu, a vendar je brez besed sprejel njene besede. sedaj ni imelo več smila še naprej vztrajati pri tem, da je zaupanje nekaj skrajno krhkega, česar ni smela tako velikodušno deliti naokrog, kakor da je nekaj banalnega. ''hvala,'' je zato prikimal z iskreno hvaležnostjo v očeh. na kocko je zaradi njega postavljala neznosno veliko stvari, česar se ni najbolj zavedala. a to zaupanje, ki ga je položila v njegove dlani, je bilo dovolj, da je prišel do edinstvenega sklepa – ne sme je pustiti na cedilu. ne more. če bi kaj prišlo med njiju, si nikdar ne bi mogel odpustiti. ''v redu. vsaj odkrita si. potem bom jaz poskrbel za celoten nadzor, ne glede na to kako pokroviteljsko se to sliši. ne morem ti pustiti, da se ubiješ in pika,'' je v vdaji skomignil z rameni. več je pomenila resnica, kakor pa prazna obljuba, da bo pazila nase. vedel je, da zna bolečina v depresiji nuditi odličen pobeg od realnosti. sploh v tistem trenutku, ko fizična bolečina prekorači vse meje in nadomesti psihično, ko ti ni potrebno razmišljati o drugem kakor o potočku krvi, ki kaplja iz tvojih zapestij. videl je že ljudi podobne njej, težko se je bilo držati v mejah varnosti. in sčasoma je tudi to postalo neke vrste odvisnost, nisi mogel prenehati, se ustaviti. nasmehnil se je v trenutku, ko je obraz zakopala v njegovo srajico in jo preprosto privil ob sebe, v glavi pa ignoriral opozorilni alarm. bila je nekaj posebnega. še več kot to. pritisnil je poljub vrh njene glave v mehke temne lase in pogledal navzdol k njej, ko je ostala privita k njemu. ''nisem rekel, da si mi v napoto. samo pravim, da je... tole, nekaj novega zame in nimam pojma, kaj sploh počnem. če pa bi že bila obremenitev, bi bila vsekakor moja najljubša,'' je zavzdihnil, ker se resnično ni zavedala svoje dejanske vrednosti. neprecenljiva. neopisljiva. tako krhka in obenem močna. zlo in dobro v enem, da ga je sploh zmedla, ker ni vedel, kaj naj ukrene. naj jo prepusti nebesom in ji podari vstopnico do raja ali pa jo sebično obdrži zase? ''vsaj glede tega se strinjam s tabo. si moja šibka točka. ampak to bom razrešil, nekako,'' je z novo pridobljeno odločnostjo zatrdil. ni dvomil, da bo slej kot prej na dan prikapljal njun odnos in takrat bo na to hudičevo pripravljen. ''dober? morilec, grešnik, mučitelj in milijon drugih stvari. dober zagotovo nisem. ne več,'' jo je s kar nekoliko šibkim glasom bil primoran popraviti. ''vedeti moraš, da na nekatere stvari nisem ponosen, ampak so del mene. in to da... ubijam, je del mojega posla. ne morem preprosto mimo tega,'' je sledilo še eno priznanje in napol je pričakoval, da bo v kratkem švignila pokonci in stekla skozi vrat. ni pa bil še povsem na jasnem ali bi ji pustil oditi ali pa bi se nespametno podal v tek za njo. ''si prepričana, da hočeš vedeti?'' je zamrmral in dvignil pogled proti njej, a poznal odgovor na to vprašanje. ''odideš ali gor ali dol. dobesedno. nebesa... ne spomnim se jih najbolj. elizejske poljane, širni travniki polni rož, kristalna jezera, angeli,'' je tako nadaljeval in se izognil njenemu preiskujočemu pogledu, s katerim je bodrila njegov obraz. ''verjetno so res sanjski kraj za marsikoga. jaz jih danes vidim samo kot kraj božje vojske ustrežljivih vojakov, ki brez pomislekov sprejemajo navodila,'' je skomignil z rameni, ko se je namestil poleg nje na kavču in roko iztegnil preko njenih ramen, da se je lahko naslonila na njegov trup. ''ne boli več. bolelo je. vsi prejmejo dozo mučenja – padli in grešniki. jaz sem imel čast dobiti večjo kvoto, ker sem bil na vrhu in so hoteli iz mene iztrebiti vsak ščepec nebes,'' je zmajal z glavo, ko se je na njegovih ustnicah igral ciničen nasmešek. imela je prav, lahko ji je zaupal. ob vprašanju je pogledal proti njej in razprl ustnice v oblikovanju previdnega odgovora: ''ne vem. če se ubiješ, greš gotovo dol. razen če imajo kakšne posebne načrte s tabo. če umreš v kakšni nesreči ali te kdo ubije... potem znaš iti gor. v večini pa dobesedno tehtajo tvoje grehe. nikoli ne moreš točno vedeti, kako razmišljajo in kaj bodo storili.'' res si je želel, da bi jo lahko obvaroval pred vsem tem, jo nekako zaščitil. vendar je vedel, da mu bo hvaležna za resnico, četudi ne bo dostavljena v celofanu in odišavljena z lažnivim upanjem. ''všeč... je prešibka besedica. tole je čarovnija,'' se je nasmehnil, ko je z ustnicami zdrsel nazaj prek njene ličnice in dodal kratek poljub na ustnice. ''ni več greh. ne zares,'' je naglas povedal očitno. angeli so sledili zapovedim, angeli so se držali stran od korupcije. hudič je vodil cel pekel in ga prenašal na zemljo, greh je bil dobrodošel. ''prepozno,'' se je namuznil, ne bi mogla preprečiti njegovega padca. zgodil se je pred tisočletji. z dlanmi je zaobjel njena povita zapestja in jo zaustavil, ko se je lotila odpenjanja njegovih gumbov. ''meredith, tale predlog bo morda nekoliko prenagljen, ampak morda bi bilo bolje, da se vsaj za nekaj dni preseliš semle? vsaj dokler si malce nestabilna zaradi tablet?'' je odmaknil njene dlani stran od sebe ob zaskrbljenem pogledu. morda v tem trenutku samo še ni bil pripravljen, da se ona poleg prej povedane resnice sooči še z dvema dolgima brazgotinama na njegovem hrbtu.
Nazaj na vrh Go down
cymille de light
dancing like the flames
dancing like the flames
cymille de light

Število prispevkov : 111
Reputation : 10
Join date : 19/05/2012
Age : 20

seth's residence, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: seth's residence,   seth's residence, EmptyNed Jul 01, 2012 9:28 am

this was write for devil's messenger, seth de villers. here is 428 words.
    od tiste noči, ko jo je desna roka samega luciferja ubil in jo s tem spremenil v demonko, je v cymille kar vrel bes do vsega demonskega. hotela je poiskati tega moškega, ki jo je ubil in ji s tem uničil mirno, toda delavno življenje, ki ga je še malce prej živela. meglice so postopoma dobivale človeško obliko, srečevala jih je celo brez plesa, temne so jo klicale k sebi, toda svetle so se ji izogibale... sovražila je svojo demonsko stran.
    že pred nekaj dnevi ga je videla. pristopila je, da bi ga ogovorila, toda izginil je brez sledu. to se je dogajalo kar naprej. toda cymille je imela po nekaj podobnih srečanjih dovolj. poizvedla je, kje živi-ta seth de villers oziroma abaddon-in se znašla tu. očitno je postopoma pridobivala nadnaravne moči-med njo je spadalo tudi premikanje z enega kraja na drugega kot bi mignil. to ji je šlo že pošteno na živce.
    torej, da ne obremenjujemo s tem, potrkala je na vrata velike rezidence, ki je pripadala abaddonu, in se hkrati komaj zadržala, da ni z svojo močjo in jezo podrla cela vrata. zatem je samo še čakala, da ji kdo odpre.
    avgust se je spremenil v september in sicer se je že rahlo ohlajevalo, kar cym ni bilo pretirano všeč. rada je imela sonce in vroče ozračje-hlad je bil nekoliko nečloveški. in naenkrat je zapihal topel vetrič ter rjavolasi balerini razmršil lase. zavzdihnila je. najbolj od vsega je sovražila, da ji abaddon ni povedal nič o njenih novih močeh. popolnoma nič. samo napadel jo je pri izhodnih vratih baletnega studia in jo zadavil. ko se je prebudila, ga ni bilo več in sama se je morala znajti. popolnoma sama. oči ji je v tistem trenutku, ko je pomislila na to, spreletel črn odtenek. vrata so se končno odprla.
    "abaddon?" je vprašala cym, ko ga je zagledala, in se mu zazrla v oči. končno se bo lahko soočila z moškim, ki jo je ubil. "pa se končno srečava," je nato dodala z skorajda besnim glasom in se naslonila na poboj vrat. sovražno ga je pogledala in preučevala njegove poteze-seveda je v njih hitro našla nekaj demonskega. človek bi pričakoval, da jo bo ob tem spreletelo olajšanje, vsaj nekdo, ki je njene vrste-toda edino njeno čustvo, kiga je čutila ob abaddonu, je bilo globoko sovraštvo, ki ga ni morala kar preprosto izključiti. sovraštvo zaradi tega, ker jo je ubil, ker jo je spremenil. ker ni ostal vsaj toliko, da bi ji objasnil stvari. ker jo je pustil, da bi se znašla sama v neznanem svetu. kot v neskončnem labirintu brez izhoda.
Nazaj na vrh Go down
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef

Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 27
Age : unknown / 33

seth's residence, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: seth's residence,   seth's residence, EmptyČet Jul 05, 2012 9:32 pm

    nikoli si ni mislil, da bo kdaj prišel čas, ko si bo bolj kot karkoli drugega želel preprosto dvigniti roke od vsega in se umakniti z bojne črte. vendar je bil ta čas prav za vogalom, čutil je njegovo vztrajno približevanje, ki je naraščalo vzajemno z njegovim besom na celotna nebesa. če je samo pomislil, da je bil včasih del njih. da včasih na njegovem hrbtu ni bilo dveh brazgotinastih zarez, ki jih niti tisočletja niso zacelila. občasni prebliski koščkov spominov so ga opomnili, da mu tam zgoraj ni bilo slabo, ravno nasprotno. a nikoli si ni hotel dokončno razčistiti, kaj je storil tako peklenskega, da si je zaslužil globine pekla namesto trdega pristanka na zemlji. in sedaj je imel v nekaj dneh na vesti par precej grdih umorov. pri vsem skupaj ga ni pekla vest, ni ga motilo spoznanje, da se je v njegovih rokah nahajala odločitev med življenjem in smrtjo. on je bil tisti, ki je odločal na katero stran bo pahnjen kdo in kdaj bo prišel njegov čas. tako se je še naprej brez predaha igral z zakoni narave in samo upal, da stvar, ki ji ljudje rečejo karma, ne bo kmalu trkala na njegova vrata. toda v tistem je na njegova vrata trkal nekdo drug. njegova prva misel je bila, da se pred vrati nahaja meredith, četudi je bila to skrajna in najmanj verjetna možnost po tem, ko sta medse postavila jasno odločno razdaljo. kolikor je vedel se kara še ni vrnila iz pekla navzgor in tako je moral odpisati tudi svojo novo desno roko. kdo torej? naiven človek, ki hodi naokrog in za šalo trka po tujih vratih? v sekundi je stal na vhodu in odpiral vrata, le da jih je potem hotel zapreti dekletu pred nosom, kar bi verjetno tudi napravil, če se ne bi naslonila na podboje vrat in mu to preprečila. ''cymille de light,'' je z resnično zdolgočasenostjo še sam izgovoril njeno ime, potem ko se je zadržal, da njenega poimenovanja njega ne bi spremenil v ime seth. vse redkejše so bile njegove vrnitve nazaj v podzemlje in vse hitreje se je navajal na svojo novo osebnost, novo identiteto. bila je mamljiva, brezskrbna. ''hočeš reči, si končno izvohljala, kje me najdeš in me poskušaš pripraviti do pogovora?'' je vprašujoče privzdignil obrvi in nato vendarle odprl vrata na stežaj in ji pomignil naj po najhitrejšem postopku vstopi. ''vidim, da si malce besna,'' se je namuznil, ko je stopila mimo njega in je imel priložnost videti odkrito jezen lesk v njenem pogledu. bila je več kot samo malce besna. seveda ga je krivila za vse skupaj, kaj pa drugega. žal se je obrnila na napačna vrata, ker ga njena sovraštvo in obžalovanje nista niti malo ganila. ''s kakšnim namenom točno si tukaj? me boš poskušala pripraviti do tega, da se ti opravičim? ti moram pojasniti, zakaj sem ti zlomil vrat?'' je nadaljeval v muzajočem se lahkotnem tonu, ki nikakor ni ustrezal trenutni situaciji ali ozračju pogovora. ''resnično cymille, za informacije prosiš napačno osebo. in če iščeš pomoč prav tako. svoje delo sem opravil, zdaj pa se pridruži demonskemu vrtcu tam spodaj in si poišči kakšnega prijatelja,'' je zaprl vrata potem ko je vstopila, a je ni povabil še naprej v prostor. namesto tega se je preprosto naslonil na povsem prazno omaro za čevlje v sprejemnici in čakal.
Nazaj na vrh Go down
Sponsored content




seth's residence, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: seth's residence,   seth's residence, Empty

Nazaj na vrh Go down
 
seth's residence,
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
ashes to ashes :: and it makes me wonder :: 
how everything still turns to gold,
 :: 
pre-apocalypse,
 :: 
pogovori,
-
Pojdi na: