seth's residence,

for seth!

še en rdeč madež se je pojavil na tleh ter meredith se je brezbarvno zazrla vanj, kakor da je tam zgolj zato, ker mu je tako dano biti ter da je običajen kakor vreme. glavo je naslonila nazaj na bledo steno, zaprla oči ter zavzdihnila. zopet je čutila. vendar ne sreče ter veselja, še zdajle ne. mogoče je bilo celo bolje tisto prej, ko ni čutila ničesar, niti bolečine, niti tesnobe, žalosti ali kaj podobnega, sedaj pa je vse to udarilo nazaj, najbrž še v hujši meri kot je pričakovala. vendar vedela je, da takoj ko učinek tablet popusti se bo to vrnilo v še hujši meri kot je bilo prej, še toliko bolj grobi ter boleči ter njeno stanje je bilo sedaj dokaz vsega skupaj. zopet je začela s tem, da si je zadajala rane, predvsem pa so najbolj trpela zapestja, tudi v tem trenutku. rezilo je naenkrat padlo iz njene roke, kakor, da ni več premogla moči, da bi ga obdržala, sama pa se je z pogledom, ki je bil še vedno brez vseh barv zazrla v to, kar je naredila. prek starih brazgotin in nekaterih sedaj že starih ran, od tedna dni do enega dneva, so nastale povsem nove, iz katere je še uhajala kričeča barva krvi. ugriznila se je v ustnico ter sklonila glavo ter poskušala prezreti vso to bolečino, ki ji je bila s tem povzročena. vendar ni ji uspelo. objela je svoja kolena ter čelo naslonila na njih, medtem ko se jih je še bolj trdno oklenila ter zaprla oči. naenkrat pa je začutila, kako se ji kri prebija čez blago na rokavih ter z težavo je dvignila pogled proti njim. odkimala je z glavo. ne, to se preprosto ne bi smelo zgoditi, vendar vedela je, kako prekleto malo vpliva ima nad samo sabo pot temle tableti. le z težavo se je dvignila navzgor, tako da je s hrbtom zdrsela ob steni, sicer bi padla na tla. za trenutek je ostala naslonjena na steno, z zaprtimi očmi ter počakala, da vsaj malo pride k sebi od vsega tega, kar se je dogajalo v njeni glavi ter dejstva, da je izgubila kar nekaj krvi ter se je okolica počasi vrtela. prijela se je za glavo ter naredila nekaj korakov po sobi, do omare ter ob tem skoraj padla, vendar se je nato le nekako ostala na nogah, čeprav je imela slab občutek, da ji to ne bo dolgo uspevalo. previdno je odprla vrata omare, nekajkrat zamežikala pred njimi, da bi dobila jasnejši pogled ter ob tem iskala oporo na njenih vratih, nato pa le slekla majico ter si oblekla drugo. sicer je vedela, da dela napako, ker je bila slednja tudi bele barve, vendar si je poiskala v kuhinji povoje, ter jih ovila okoli zapestij. kavbojk ni preoblekla, pač pa je na noge z nekakšno veliko težavo spravila allstarke, nato pa se je odpravila skozi vrata svoje sobe, še vedno v vrtoglavici ter nekajkrat se je morala vstaviti, da je prišla kolikor toliko k sebi, preden je v bistvu odšla skozi izhod. točno je vedela kam hoče, vendar takšna ni mogla peš ali z avtom nikamor. tako je ustavila taksi, sicer presenečena, da ji je ustavil, glede na to, da je bila povsem bleda ter je dajala občutek da umira- mogoče je bil to pa v bistvu razlog, da ji je ustavil, nato pa povedala naslov ulice kamor namerava oditi, naslonila glavo na sedež ter zaprla oči, z rokami se pa oklenila zapestij. vsega tega ne bi bilo, če ne bi poslušala njegovega nasveta, naj se odpove tabletam ter če se je on ne bi tako vztrajno izogibal. ob spominu na to je odprla oči ter se zazrla skozi okno. stisnila je ustnice skupaj ob spominu na prejšnji dogodek z njim ter odkimala z glavo. sedaj ji vseeno ni bilo tako prekleto vseeno, sedaj jo je ob vsem tem lahko napadla le močna žalost. zavzdihnila je ter preživela ostanek vožnje mirno, ko ji je taksist sporočil, da je prispela. nagnila se je čez sovoznikov sedež ter mu dala denar. preden je izstopila, je dobila tisto najbolj znano vprašanje- če je v redu. le pokimala je ter se odpravila proti ogromni hiši, pred katero je obstala. na vhodnih vratih je še enkrat globoko zavzdihnila, ko se ji je omedlevica vztrajno vračala ter pogled je usmerila na zapestje. prekleto. bilo je logično, da povoji ne bodo preprečili, da kri ne bi prišla skozi- dokaz je bil na njenih rokavih, kjer je bil krvni madež. nemočno je sama pri sebi skomignila z rameni, nato pa potrkala na vrata ter se naslonila na podboj vrat. »aiden,…« ga je poklicala s šibkim glasom ter zaprla oči ter za trenutek pomislila, da ga sploh ni doma. no, v tem primeru, pa je imela smolo. vendar v naslednjem trenutku so se začela odpirati vrata ter v hipu se je odmaknila od podboja ter stopila na noge, toliko, da je lahko stala pred njim, ko se je prikazal med vrati. »aiden,« je še enkrat ponovila, še vedno čisto uničena od omedlevice ter imela je občutek, kakor da se bo zdaj, zdaj zrušila. »ni uspelo,« je bilo vse kar je lahko še dodala ter bilo je več kot logično, da misli na zadeve s tableti ter na posledice nejemanja, katere so bile sedaj odtisnjene na njenih zapestjih.

komaj je zadrževala odprte oči ter dejstvo, da je stala na nogah, glede na to, da se je ves svet okoli nje vztrajno vrtel, njej je pa postajalo vse bolj slabo. njegovo podobo je zaradi vsega skupaj e prekleto slabo videla, vendar vedela je da je on, prepoznala je tudi njegovo megleno podobo, katero bi odkrila med tisočimi sploh pa je bil njegov glas tisti, ki je še zdavnaj ni pustil na cedilu. skomignila je z rameni, ob njegovih besedah. najbrž tega res ne bi smela, vendar kaj ko je s tem le dobila njegovo pozornost, poleg tega pa je zopet vedela kdo je in se v bistvu prikazala na njegovih vratih- tista meredith pod vplivom tablet tega ne bi nikoli storila, le sprejela bi, kaj bi on rekel. trapa. »vsaj čutim zopet« je dejala ter na njenem obrazu se je za hip mogoče zarisala senca nasmeška, nato pa se je namrdnila. »čeprav same slabe stvari. tiste, ki prej niso bolele, sedaj to počnejo z dvojno mero« se je ozrla navzgor k njemu, z resnim izrazom na obrazu, saj je bilo več kot logično, da misli njega. zakaj prekleto, se je tako hitro in tako močno navezala na njega? nikoli, prav nikoli, se ni zares spraševala o tem. samo vedela je, da ga ima rada ter ga bo vedno imela, ne glede na to, kako bo med njima ter kje bo on. preprosto je tako bilo, brez dodatnih vprašanj- in te je tudi sedaj odgnala, saj je vedela, da se bi ji z njimi zmešalo. še preden se je zavedala, pa jo je dvignil v naročje ter ob tem ji je za hip zastal dih, nato se ga je pa na rahlo oprijela ter pri tem pazila, da ne bi popackala njegove majice z krvjo ter glavo za nekaj trenutkov, preden jo je odnesel v notranjost, na kavč, naslonila na njegove rame, preprosto čisto izmučena, vendar hkrati tako zelo zadovoljna, da je bila v njegovi bližini. postavila se je v sedeč položaj, previdno, da mu ne popacka kavča, roke pa obdržala v naročju, glavo pa naslonila nazaj in zaprla oči. nekaj trenutkov je preprosto sedela tam, brez bilo kakšne misli, zgubljena nekje v napol nezavestnem stanju, ko je zaslišala njegove korake. narahlo je nagnila glavo vstran ter šele nato odprla oči. malce se je namrdnila, ko je zagledala vse tiste zadeve v njegovih rokah, saj ji previjanje zapestij nikoli ni bilo pri srcu, vendar ko da je imela drugo izbiro. »v redu sem, ni se ti potrebno opravičevati,« je izjavila svoj slavni stavek, ko je že iztegnila zapestja proti njemu, v prepričanju, da se jih bo takoj lotil, vendar dejstvo, da je mogla preobleči majico je bilo nekaj, kar ni pričakovala. vendar brez oporekanja je ubogala njegova navodila, dvignila roke v zrak ter pustila, da ji je slekel majico, nato pa jo sama brez posebne nežnosti spravila še iz zapestij. morala je priznati, da je bilo prekleto nenavadno biti brez majice v njegovi neposredni bližini, vendar ni imela moči, da bi se sedaj s tem kaj posebej ukvarjala. ko je spravil njene povoje dol ter so se na zapestjih izrazile posledice njenega početja malo prej se je le namrdnila. »bilo je že huje,« je skomignila z rameni. no, v bistvu je bilo huje samo ob njegovem odhodu, ko si je hotela vzeti življenje, ampak o tem ni bila pripravljena razpravljati ali mu to zadevo sploh omeniti. ugriznila se je v ustnico, ko ji je na zapestja položil brisačo, vendar kot ponavadi, je tudi to bolečino ignorirala, saj je bila v bistvu bolj kot ne mila, kakor tista, ki je povzročila ureznine na njenih zapestjih. »hotela sem te videti« mu je v trenutku iskreno odgovorila, utihnila za nekaj sekund, nato pa le nadaljevala. »vsakič ko sem te srečala, si vztrajno odšel stran, ali preprosto izginil« je dejala ter se namrdnila, ko se je spomnila tistega, kako je na plaži kar naenkrat izginil, vendar ni imela namena iti v podrobnosti. »vendar ubogala sem te, nočeš moje bližine, v redu. pod vplivi tablet to ni bilo težko. vendar nato je prišla tista misel misel, da v bistvu jih niti ni več vredno jemati, saj sploh smisla ni imelo. spomnila sem se tvojih besed, da je preprosto boljše, če vsaj nekaj čutim in odločila sem se… da je najbrž res čas, da pustim tablete za sabo, sprejmem tisto življenja kot mi je še preostalo, celo v veri, da bo boljše. vendar, tu vidiš posledice, kako boljše je« je dejala ter ob tem pomignila na svoja zapestja. »in vse kar čutim je prekleta bolečina, žalost in jeza« je dejala z razočaranjem v glasu ter ob tem stisnila ustnice skupaj. »vendar vsaj čutim. in vsaj sedaj sem se upala priti do tebe« je nato le dodala ter pogled usmerila proti njemu. »me res nočeš več v tvoji bližini?« je nato vprašala s povsem šibkim glasom, ki je jasno hotel, da dvigne pogled navzgor proti njej, nato pa jo je presenetil z naslednjim vprašanjem ob katerem je odvrnila pogled. »saj ni važno. iz hiše, do taksija, iz njega do sem ni bilo težko priti. no, recimo« je dejala ter zopet poskusila pridobiti njegov pogled. prekleto, res jo je mučil, če je le želel, že z tem, ko jo je vztrajno ignoriral.

sklonila je glavo. ni mu mogla dati zagotovila, da se to ne bo ponovilo, prekleto da tega ni premogla. saj sploh vedela ni več, kaj bo z njo. na tablete nazaj ni verjela, da se ji bo uspelo spraviti, ko je enkrat zopet s tem začela, da bo pa s tem živela, pa zopet ni mogla trditi. »ne morem ti obljubiti, ne bo ti uspelo« je priznala in ga ob tem opozorila na možnost, nato pa sklonila glavo. res ni vedela, kaj bo iz nje po tem. vedela je, da je bila neumnost, da je prenehala, vendar kaj ko je vsaj tako zopet bila v nekakšnem stiku z realnim svetom, kakršen koli je že ta stik bil. ampak vseeno bila je. pogled tega pa, kdo bo nanjo gledal? nanj je vedela, da ne more računati, niti mu ne bi rekla, drugega pa že imela ni. pred prijatelji je vztrajno skrivala, še vedno bila tista meredith, pri kateri je vse v redu in prav, tako da tam preprosto ni bilo nobene možnosti. oče in teta, pa sta umrla v orkanu, tako da praktično je bila sama. in kdo bi jo lahko nadzoroval, če je živela sama? nihče. in ravno zaradi tega mu neke svetle prihodnosti zadnjo ni mogla obljubiti, prav tako pa on ne, kljub njegovim besedam, da bo poskrbel zanjo. nad njo ne bo štiriindvajset ur na dan in ona je potrebovala le minuto, da popolnoma izgubi razsodnost ter vse skupaj konča. ne, ni mogel skrbeti za to, kot tudi nihče drug ne. »boš naredil kaj?« je tokrat za spremembo začela vrtati nazaj ter z zanimanjem dvignila pogled proti njemu. saj sploh ni vedela, zakaj je to izrekla, vendar gledala ga je s kljubovalnim pogledom, češ kaj lahko stori proti temu. »v redu sem in vedno bom. ker drugačna ne znam biti« mu je nato odgovorila s mirnim glasom, ne da bi ob tem umaknila pogled. »in nočem…« je nato še začela, ko ji je bilo naenkrat žal za vse te besede, ki jih je izrekla ter je imela občutek, da so preprosto grobe, ker niso bile v njeni naravi, ob tem pa odmaknila pogled. »- nočem, da kdorkoli ima opravka z menoj. tako ali tako so pomembnejše reči, saj je logično kako in kje bom končala. nočem biti nobenem v napoto« je nato pojasnila svoje prejšnje zadeve ter se zazrla vanj z otožnim pogledom. res ni hotela, da kakorkoli skrbi zanjo, njen konec je bil tako ali tako začrtan, enkrat bo ta zadeva z uničevanjem same sebe prišla do samega konca in takrat ne bo nič več za storiti. s tem se je preprosto sprijaznila. odkimala je na njegove besede. »ne skrbi, popolnoma dobro je« je dejala ter kotički njenih ustnic so se za hip spravili v nasmešek ob dejstvu, da je v bistvu on poskrbel zanjo. pa saj tudi če bi bilo premočno, prag bolečine je imela po vsem tem že tako prekleto visok, da niti več ni vedela, kaj je bilo krivo za bolečine, ali zaveze okoli zapestij, ki so bile premočno stisnjene, ali pa rane pod njimi. če je bila iskrena, ji je bilo popolnoma vseeno. »zakaj ne bi bilo...« je že začela, nato pa odkimala ter se svojih spomnila prejšnjih misli, da mu ne želi biti v napoto ter tako je le skomignila z rameni. »bom poskusila razumeti,« je nato dejala s tihim glasom, kakor da se je preprosto vdala v usodo brez njega. no, saj najbrž se bi tudi bila pripravljena to narediti, vendar ni mogla ravno obljubiti kako dolgo bo trajalo, sploh če bo brez tablet. že tako ali tako ni več videla smisla v življenju in če ne bo imela ničesar, kar jo bi gor držalo, potem je bila tako ali tako že z eno nogo v grobu. »aiden, oba veva da bo enkrat nekaj, kar bo preveč. in ne, nisi ti kriv, ampak jaz, ki preprosto… ne vem, ne vidim več smisla v bilo čemu. in če sva iskrena, nikoli mi ni bilo usojeno, da bom kako posebno srečno prišla čez življenje kajne? tako da, tako ali drugače… prišla bo ena stvar, ki bo zame preveč, oba to veva« je dejala ter skomignila z rameni. če bi jo kdo poslušal, bi bil definitivno ogorčen, kako ima neko dekle tako malo želje po življenju, vendar kaj ko je vztrajno izgubljala vse kar je imela. najprej njega, potem starše, celo študij, sedaj pa je bila le natakarica v enem zatohlem baru s samomorilskimi nagoni in prirojeno depresijo in ob tem res ni mogel noben reči, da je njeno življenje res nekaj, za kar bi se splačalo živeti. ne več. ob njegovih besedah si je dovolila nasmešek na obrazu, pa ne tisti, ki bi v bistvu pokazal veselje, ampak tisti, ki je dokazal, kako prekleto žal ji je bilo za vse skupaj. »vendar kaj mi bo vse to, če nobenega ne bom imela rada do te mere kot…« je dejala ter ob tem za trenutek spustila pogled na tla. »- kot tebe.« je nato priznala ter si dovolila nazaj usmeriti pogled proti njemu ter dejstvo, da ji je on zapiral gumbe na srajci, poleg tega še njegovi, je bilo zopet nekaj, kar ji je s takšno lahkoto jemalo dih. »vendar saj lahko,« je vztrajala pri svojem ter tokrat se ji je na obrazu zarisal nasmešek, drugačen od tistega prej. »nihče ti ne brani,« je še dodala ob tem pa skomignila ter nato previdno dvignila roko, ter z hrbtno dlanjo zdrsela po njegovem licu.

ni mogla skriti nasmeška ob njegovih besedah, čeprav zadeva ni bila ravno takšna, ob kateri je njej sililo nasmeh. vendar so bili tisti trenutki, predvsem v njegovi bližini ko je ustnice prav avtomatsko privzdignila v nasmešek- kot na primer ta, nato pa le odkimala z glavo, da ni mislila tega. »seth, jaz… ne morem, preprosto ne bo uspelo« je vztrajala pri svojem in res je preprosto imela namen zdrseti življenju iz rok ter se sprijazniti, da tako ali drugače ne more narediti nič, da bi bilo boljše, sploh pa ne nekoga vleči v svoje življenje, če to ni hotel. imel je svoje poti ter edino, kar je lahko naredila je bilo to, da ga spusti, da odide. da spusti oba, pa čeprav bi to zanjo pomenilo tisto najhujše, vendar vsaj končala bi vse skupaj. ko je znova vztrajal še naprej mu je namenila obupan pogled, češ da preprosto ni nič več za storiti, da je vsa zadeva že tako ali drugače zapisana, da bo preprosto moralo biti tako. bilo ji je jasno, da jo bo pač bolezen ujela, če preneha jemati zdravila in to je storila, na lastno odgovornost, zahtevati nazaj zagotovilo za življenje, da bo preživela pa preprosto ni mogla. čeprav se s tem mogoče ni bilo najlažje sprijazniti, si je na dnu srca vseeno priznala, da bo sama sebe pokopala, tako ali drugače. zaprla je oči, ko je zahteval obljubo od nje, za katero je vedela, da mu je ne more dati. »ne morem ti obljubiti,« je priznala, nato pa dvignila pogled navzgor proti njem. »lahko pa poskusim,« je dejala, sicer popolnoma ne prepričana v svoje besede, vendar najbrž je res lahko poskusila. oziroma najbrž je kar morala, občutek je imela, da ji svetlolasec drugače ne bo pustil dihati. in najbrž je res to morala storiti. če ne za samo sebe, pa zanj. če zase že ni bila sposobna. »saj ne lažem, ne znam lagati,« je dejala ter odkimala z glavo ter se vanj zazrla kakor celo malce užaljena, da je mislil, da je sposobna lagati njemu. ko je pa spregovoril naslednje besede, kakor da ji je dal potrdilo, da bosta ostala drug ob drugemu, je dvignila pogled proti njemu, z novim žarkom upanja. morala se je vsem tem upreti. zanj. »res bi bil pripravljen biti… z menoj?« je dejala, kakor da še vedno ni povsem dojela njegovih besed. no, saj najbrž jih tudi res ni dojela, da je v bistvu spremenil zadevo, vendar kljub temu, bilo je nekaj, kar ji je tako ali drugače prineslo upanje v njeno življenje, njegova obljuba je bila preprosto tisto kar je potrebovala, da se je pribijala iz dneva v dan. le preprosto zagotovilo, da je še obstajala možnost, da bo lahko ob njem. to je bilo vse. že ob naslednjih zadevah, pa je zopet odmaknila pogled. »saj ravno tega nočem…« je dejala ter poskusila najti neko varno točko v tleh, stran od njegovega pogleda. »- da se bilo kdo obremenjuje z mano, namesto da bi živel svoje življenje. najbrž je precej bedno skrbeti za nekoga, za katerega veš, da si lahko vsako minuto vzame življenje« je tokrat zopet dvignila pogled navzgor k njem, z bolj otožnim izrazom. po eni strani res ni hotela, da ima kdorkoli težave z njo, vendar spet po drugi je bila tako prekleto sebična, da ga ni hotela spustiti iz svojega življenja. definitivno ni bila poštena. »vendar meni je ta oseba všeč,« se ji je na obrazu zarisal nasmešek ter ob tem je narahlo nagnila glavo, ko se je zazrla vanj. »in prepričana sem, da noče nič slabega« je še dodala, da bi tudi njega prepričala v svoje besede, da ne počne nič napačnega ter še zdavnaj ni napačen aiden ali seth ali kakorkoli, ki je bil poleg nje ter se pogovarjal z njo. ne, v bistvu je bil ravno nasprotno- edino, kar je še imela in ravno to spoštovala z vsem srcem ter predvsem imela rada. najbrž celo malo več kot bi sama smela. za trenutek je bila prepričana, da bo zopet prišla pridiga o tem, kaj ne sme narediti, zakaj ter še kup drugih zadev in zaradi tega se ji je na obraz za kratek trenutek narisal nasmešek, takoj za tem pa zmeden izraz, ob njegovih zadnjih besedah. »saj nebesa in peklo… vse je samo krščanska ceremonija, nikamor ne odideš za res« je dejala ter za trenutek bila prepričana, da je svetlolasec eden izmed tistih, ki verjame v te zadeve ter ob tem z nasmeškom na obrazu odkimala z glavo. »vsi gremo na isto mesto, nobenih drugih zadev. naše življenje se preprosto konča, ni nas več, ko enkrat umremo. preprosto… izginemo, ne odidemo nikamor« ga je hotela prepričati s svojo teorijo o smrti ter ob tem skomignila z rameni. res je bila prepričana, da bo en dan le zaspala ter se nikoli več ne zbudila. konec zgodbe, konec njenega življenja in nobenih nebes ali pekla, pač pa preprosto konec vsega. »kako padel…« je že začela ter dvignila pogled proti njemu, vendar njegov pogled je bil tisto, ki je odnesel vse njene misli proč, tako da ni naredila drugega kakor odkimala z glavo ter se nasmehnila. saj ni bilo pomembno. vedela pa je, da bo naslednji dan še kako premlevala njegove vse besede, ki jih je izrekel, vključno z padcem, razliko med njim in ljudmi, nebesom in peklom, črnimi očmi in izginotjem. ko bo le imela čas, ko se bo zvečer ulegla v posteljo ter gledala v strop in povezovala koščke med seboj. vendar sedaj je bila to zadnja zadeva, ki bi jo zanimala. ko pa se je zgodil tisti poljub, je bilo kakor da se tiste zadeve pred ne bi sploh zgodile ter še vedno malce omamljena od dogodka malo prej, je na njegove besede le pokimala. »nikamor ne bom odšla,« mu je obljubila ter na njenem obrazu se je zarisal nasmešek. zaobjela je njegov obraz ter mu vrnila poljub ter bilo je, kakor da se tiste zadeve, ki so se med njima dogajale, sploh ne bi nikoli zgodile, pač pa se je vrnila nekaj let v preteklost, kakor da tisti njegov odhod se ne bi nikoli zgodil. privila je svoje telo ob njegovo ter mu vztrajno vračala poljube, čeprav se je nekje globoko v sebi, za hip zavedala, da bi vseeno morala prvo pridobiti odgovore na vprašanja, potem pa početi bilo kaj drugega. vendar kaj ko je bilo prav vse drugo v njegovem objemu tako malo pomembno, pravzaprav nič.

hih, poor him. but she just loves him so much.

»tebi zaupam bolj kot bilo kom drugemu,« ga je opozorila ter da bi svoje besede še bolj poudarila, da bi ji le verjel, da njemu zaupa najbolj kakor mu lahko, se mu je zazrla naravnost v oči ter mu namenila majhen nasmešek, za potrditev, da govori resnico. »le... sebi ne morem zaupati. ne morem reči, da bom poskrbela, da si ne bom nič naredila, ker dvomim, da bo to res. ne morem ti lagati, nisem sposobna imeti nadzora sama nad sabo in nad tem, kar se dogaja z mano« je na hitro pojasnila ter obupano odkimala z glavo. prekleta bolezen, ki jo je tako grdo uničevala. bila je prepričana, da bo nekoč terjala vse, kar ji je preostalo- torej njeno življenje. in tisti tihi glasek v njej jo je med vsem tem še dodatno opozarjal, da ji čas čedalje hitreje teče ter da se konec neustavljivo približuje- naenkrat se je zavedala, kako jo je bilo v bistvu strah tega dejstva. »vendar ne morem ti dati prazne obljube, ne bom je mogla izpolniti. ne morem reči, da mi bo uspelo, res ne« je dejala ter v obupu odkimavala z glavo. vedela je, kako močno zna depresija pritisniti nanjo ter kakšen davek tirja. če bi le bila pod vplivom tablet, bi bilo vse tako lažje. že res, da ne bi čutila nič, vendar tudi možnosti za samomor ni bilo, sedaj pa je lahko le čakala kdaj bo dobila napad, ki ga ne bo mogla kontrolirati, ne glede na to, če da vse moči od sebe ter na koncu bo preprosto in tokrat zares dokončno uničila samo sebe. ob njegovih naslednjih besedah se je na njenem obrazu zarisal tisti iskren nasmešek ter še predno se je zavedala se mu je približala ter ga objela. »hvala,« je zamrmrala obraz pa za trenutek zakopala v njegovo srajco. saj niti ni vedela zakaj je to naredila, vendar pa se njem prav tako ni niti malo sanjalo kako prekleto močno ga je imela rada ter kaj vse ji je pomenil. iskreno, če ne bi imela njega ob sebi, je bila prepričana, da bi poginila. »vidiš? v napoto sem ti, obremenjujem te, tvoja šibka točka sem« je obupano zopet odkimavala z glavo. tako prekleto lažje bi mu bilo brez nje. »lažje bi ti bilo, če jaz ne bi bila tu« je svoje misli tudi ubesedila ter sklonila glavo. bila je le v napoto, stranska pot stran od cilja ter tega mu res ni hotela, ni mogla povzročati. njegove naslednje besede so bile zanjo kot izsiljevanje, ker ga ni hotela razočarati ter za nekaj trenutkov se je le zazrla v njegove oči, kakor da išče odgovor, nato pa prikimala. ne,ni ga imela namena razočarati. »lahko mi zaupaš,« je končno odgovorila z nasmeškom na obrazu- ne bo ga pustila na cedilu, nikakor. mogoče je on takrat njo, pred davnimi časi, vendar meredith napak ni bila pripravljena ponavjati, sploh ne storjenih nenamerno, kakor je verjela, da so bile njegove storjene tako. preprosto ga ni bila sposobna obtožiti za bilo kakšno napako, za nobeno. »zame si dober, aiden. in vem, da ne bi storil nič žalega, vem, da je v tebi nekaj dobrega, čeprav skrito. danes si dokazal. nekaj je,« je dejala z takšnim upanjem ter optimizmom, da ji bi vsakdo verjel, kakor da v ničlo ve, kaj se dogaja. vendar kaj, ko se ji niti sanjalo ni, ona pa se z tem ni obremenjevala. »kam… kam pa odideš? kje je konec?« je dejala vidno zmedena ter odgovor iskala na njegovem obrazu,vendar ga ni našla. karkoli bi ji sedaj rekel, bi verjela. bila je tako prekleto naivna, da je verjela v vile, če bi on rekel da so. ker je preprosto njemu vse verjela, dvome v sebi pa vztrajno dušila- skupaj z vprašanji. »nebesa… so lepa?« je dejala kot otrok, ki posluša pravljico ter ob peklu se je zdrznila. »žal mi je… nočem, da te karkoli boli« je dejala ter stisnila ustnice skupaj. bilo je, kakor da bi jo bolelo skupaj z njim, ni tega hotela. v bistvu je dobila željo, da ga preprosto reši vseh muk- ker si jih po njenem mnenju, seveda še zdavnaj in nikakor ni zaslužil- najbrž si jih res ni. »kam bom jaz odšla?« je dejala ter ob vprašanju narahlo nagnila glavo. v hipu mu je vse verjela, vsaj v tem trenutku šibkosti. bilo je preveč dokazov, da ni človek, to je vedela. vendar hkrati se ji ni sanjalo kaj točno je, vprašati pa tudi ni mogla, ni želela siliti vanj. če ji hoče povedati, ji bo sam. »ne bom,« je še sama zamrmrala. ni se ji več sanjalo v kaj se je spuščala, bilo je dovolj, da je bil zopet ob njej, da ga je lahko čutila, da je lahko čutila njegove poljube- največ kar si je lahko sploh predstavljala ter seveda, najbolj pomembno- sploh želela. »vendar ti je všeč,« je dejala z nasmeškom na obrazu ter pustila, da je naredil s srajco kar je hotel, ob tem pa čutila, kako je ob vsakem dotiku zadrhtela. »človek ni vreden greha, jaz ga nisem« je zamrmrala ter v teh zmedenih mislih je mislila čisto resno- ne bi hotela, da kakorkoli trpi zaradi nje. »ne bi ti dovolila, da padeš«. svoje ustnice je zopet združila z njegovimi, njeni prsti pa so začeli odpenjati prve gumbe na njegovi srajci.