city park of the bayou,

prizorišče zločina je že bilo ograjeno z rumenim trakom in mrgolelo je policistov, ko je v park prispela kara z manjšo zamudo zaradi predavanja na medicinski fakulteti. njene obveznosti so se ji skoraj vedno prekrivale in bi morala na več mestih biti hkrati. žal še niso uspeli zgraditi stroja s katerim bi se poleg tebe sprehajali še kloni ali hologrami. po drugi strani pa sreča, da nekaj podobnega ni bilo in verjetno še nekaj časa ne bo v splošni uporabi. zločince bi še težje spravili za zapahe ali sploh nikakor. vsi po vrsti bo stvar izkoriščali v ene ali druge nelegalne namene, škoditi sočloveku s krajo, goljufijo ali smrtjo. včasih bi dobra zamisel imela epilog, če ne bi bilo več slabih stranskih učinkov. zato bo tudi njena prisotna do nadaljnjega še zmeraj bila hotena na dveh mestih in ona bo lahko samo na enem - bolj pomembnejšem. trenutno je to bil umor mladega dekleta, kot so ji sporočili preko mobilnika pred slabimi 15 minutami. ob novici ni postala vsa evforična zaradi njene miselnosti okoli smrti in mrtvih ljudi, prej je bila žalostna zaradi ugasnjenega še enega mladega življenja. morda so ji mrtvi ljudi bili bolj všeč kot večina živih, kar pa v nobenem možnem izkrivljenem scenariju ni pomenilo komurkoli želeti smrt. njena želja je bila zgolj ugotoviti, kaj je nekoga pahnilo v smrt in s tem detektivom pomagati poiskati pravega krivca, drzniti si vzeti življenje nekomu. s svojo značko mrliške oglednice se je prebila do umorjenega dekleta in se med tem pozanimala že o vseh doslej znanih informacijah, preden se je skupaj z mladim temnolascem spravila na delo, kateri je pri njej opravljal zahtevano prakso. pravzaprav je bil od nje kar nekaj let starejši, čeprav mu je bila nadrejena - a to je bila še ena tistih nenavadnih reči zaradi njenega hitrega napredovanja skozi svoje šolanje in njena mladost je ponavadi zakrivila napačno presojo pri ljudeh. z liamom, kot mu je bilo ime, se je lotila rutinskega pregleda žrtve in kot ponavadi zaradi stoodstotne posvečenosti opravljanju dela, izgubila občutek za čas. melissi hamilton kot je bilo dekletu na podlagi odvzetih prstnih odtisov ime, je čas smrti lahko določila med pol osmo in deveto zjutraj - vzroki pa so bili čisto nekaj drugega. v zadnjem času je imela že precej opravka z nepojasnjenimi smrti, ki jih ni znala nikamor umestiti, kljub njenim super zmogljivim možganom. obhajal jo je zoprn občutek nesposobnosti in ob svoji preteklosti uspehov, nikakor ni znala raztolmačiti danih dejstev. tudi kopanje globlje v zadevo ni prineslo zadovoljivih rezultatov za razrešitev umora, kot bi slepo tipala v temi ne vede kje je in kam mora iti. dekle je na pregibih rok imela nekaj vbodov igel heroina in morda se je predozirala, a v okolici trupla niso našli nobenih igel in tudi občutek ji je pravil, da je za vsem tem nekaj več. tudi občutek je bil tisti, ki ni samo pravil, ampak kričal o opazovalcu dovolj proč za izmuznitev vprašanjem policistov. poznala je ta par oči, ki se je sprehajal po njenem telesu, ko je čepela pri truplu in temnolascu dala še zadnja navodila, preden se je zasukala preko ramena in se zazrla v znani par modrih oči. seth de villers. njegova prisotnost je ni presenetila, pravzaprav jo je pričakovala. vedno se je zadrževal v bližini umorov, dovolj stran za zgolj običajnega radovedneža in dovolj blizu, da ga je opazila in postala pozorna nanj. in še vedno je bil v neki nenavadni povezavi z žrtvijo in krivdo bi mu lahko ničkolikokrat že obesila, a vedno se je uspel izmuzniti. prasec je imel res neverjetno srečo, kajti dokazi so bili vedno le posredni in premalo za obsodbo. kako mu je vsakič znova uspelo, ji niti slučajno ni bilo jasno, vendar se je zadevi nameravala dokopati do dna - bila je dolžna vsem umrlim, če je bil on tisti, ki se je veselo igral rablja. otresla je prah s kolen, se poslovila od ostalih in se brez oklevanja s trdim pogledom v očeh napotila do njega. nikoli ni oklevala z napadom nanj ob njegovem očitnem izzivanju. na njegovo provokacijo se je vsakič znova odzvala, namesto da bi jo hladno prezrla kakor pri ostalih moških. na njemu je bilo nekaj, kar jo je kot magnet vabilo v njegovo bližino in še bolj je bila odločena ovreči njegovo nedolžnost. "dr. kara southern," ga je namerno z zadirčnim glasom popravila ob njegovem pozdravu. "saj bi rekla enako, pa v najinih srečanjih ne vidim nič lepega," je uprla pogled vanj, ko se ji je približal še za nekaj korakov. prsti okrog ročaja njene črne torbe so se ob njegovih besedah trdneje stisnili, členki so ji pobelili. "da, stopnja kriminala je prav neverjetno visoka s tvojim prihodom v mesto," je z nevtralno hladnim glasom izrekla v paketku zavito obtožbo. o njem je zaradi njegovih precejšnjih obiskov policijske postaje vedela že precej, kot da tudi ni domačin in se je z njegovih prihodom v mesto stopnja kriminala presenetljivo dejansko dvignila. nobene obtožbe mu žal ni mogla obesiti, vse so bile ovržene s kasnejšimi dobljenimi dokazi. ni je presenetilo, da je bil spet v povezavi s truplom, ki so ga ravnokar nalagali v označen kombi, z namenom pripeljati ga v mrtvašnico. "seveda, nič novega. žrtev spet poznaš in spet si na prizorišču umora. to sem lahko ugotovila, še preden si se odločil odpreti usta," je bil njen glas ledeno hladen, z ostrino namenjena prav njemu. "do sedmih zjutraj? kako prikladno zate, da je čas smrti pol ure kasneje, čeprav si celo noč preživel z njo. si prepričan, da ni bila ura prej pol osmih kot sedem? pričakovala bi težko utrujenost po celonočni zabavi, če vama je uspelo pozabiti na čas," je sumljivo priprla oči in mu že z govorico telesa dajala vedeti, da mu ne verjame niti besede dokler jih ne preveri. "in tvoja povezava z gospodično hamilton?" je skoraj neopazno zdrsnila v vlogo policistke, s čimer je modrim možem postave želela prihraniti nekaj dela, čeprav bodo njene besede še enkrat preverili. njene pristojnosti so se končale z vrati mrtvašnice. "kaj počneš tukaj, de villers? se spet izprijeno naslajaš nad smrtjo nekega ubogega dekleta? uživaš v umorih in jih celo sam izpelješ?" se je komaj zadrževala, da ni s prstom zavrtala vanj in zahtevala od njega odgovore od prvega do zadnjega.

svetlolasec jo je navdajal z mešanimi občutki, ki si jih ni znala povsem dobro raztolmačiti. ni bil kriv njegov spol ali dejstvo, da se zaradi hitrega napredovanja ni imela časa ukvarjati z zmenkarijami ter z moškimi nasploh ni imela veliko opravka. ne, bilo je nekaj drugega kar ji ni in ni šlo v glavo. bilo je nekaj, kar jo je hkrati privlačilo in frustriralo. nekaj, da se je vsakič znova spravila v burno razpravo, namesto da bi hladno prezrla njegovo motečo prisotnost in bi ga imela zgolj za še enega radovedneža več ali morebitnega osumljenca glede na njegovo povezavo prav z vsako žrtvo. namerno je bila zadirčna in svojo neprofesionalnost ob vsakokratnem pričkanju z njim skušala nadomestiti z uradnostjo in med njima postaviti določeno mejo. nič ni pomagalo, seth se ni držal postavljenih okvirov in roko na srce, tudi sama ni bila nič bolj zagreta za vzdrževanje hladno profesionalnega odnosa. "vse prej kot rada. in jeza? je zaradi tebe samega in ne ker bi potrebovala grešnega kozla za še en umor," je proti njemu streljala s smrtonosnim pogledom in če bi ubijali, bi že zdavnaj padel kot pokošen. "kako samozavestno," se je posmehnila, kajti njegov nasmešek ji ni ušel. njene oči so spregledale le malo stvari, kar pa žal ni pomenilo spregledati njega in ga enkrat za vselej postaviti na pravo mesto. "morda predstavljaš izziv in so mi nerešljivi izzivi sicer v strast, a ne bi rekla da zato uživam ob tebi," se je bežno dotaknila resnice, kajti v neki meri je imel prav - izzive in sprva nerešljive uganke je preprosto oboževala. za nekoga, ki je vse razumel brez posebnega truda, so bila vprašanja v kategoriji 'misson impossible' prava poslastica. "že res, vendar to ne pojasni vzpona kriminala s tvojim prihodom," je radoveden pogled uperila vanj zaradi narave izrečenih besed. "se distanciraš od nas običajnih smrtnikov?" se ni mogla upreti vprašanju, ko se je imel za več od navadnih ljudi in prhnila je v nadaljevanju njegovih besed. "klavrno? no, če to ni šala stoletja," je bil njen glas poln hladnega sarkazma, ko je z rokami v bokih se z jezo avtoritativno vstopila pred njim. zaradi mladosti in očitne uspešnosti je povsod uživala strahospoštovanje in avtoriteto, le pri njemu ji nikakor ni uspevalo. na trenutke je že imela zoprn občutek, da je prozorna. "kot vedno odlično pripravljen. zanima me kako bi te bilo najti s prsti v medu ali brez hlač," se je poslužila dveh prispodob in pričakovala, da se bo vtaknil v zadnjo. bilo bi ga zanimivo enkrat najditi nepripravljenega in to bi bilo tisto, kar bi ji bilo v veselje in predstavljalo zabavo. kara običajno ni bila škodoželjna, a v družbi z njim nikoli ni bila običajna v svojem obnašanju, v svojih odzivih. v glavo pa si ob tem dodala opomnik za posredovanje informacij naprej. če so kamere res zabeležile njegov prihod v stanovanje ob določeni uri, bodo spet morali iskati drugega morilca kot že vsakič v zadnjem času. ni bila presenečena, zgolj nekoliko razočarana, da se ji je spet izmuznil skozi prste. presneti de villers. "poznam odvisnost od heroina in ne potrebujem tvojega strokovnega mnenja," ga je zavrnila skupaj z njegovim nasmeškom in nadaljevala: "prej kot v odvisnikih, je v tebi nekaj demonskega," je nagnila glavo na stran in ga postrani pogledala ob premeritvi od glave do pet. lahko je bila pristranska zaradi njegovega spravljanja nje ob živce, ampak v njem je vseeno bilo nekaj temnega, kar bo prej ali slej že odkrila. "svetlolaske? " je nejeverno ponovila za njim in zasmejala se je - iskreno in iz srca zasmejala. "če te ne bi bolje poznala, bi rekla da je izrečeno celo v povezavi z mano, " je samo zmajala z glavo ob njegovi... kaj - še eni igri? "pogledat? zakaj natančno pa? mar nimaš pametnejšega dela, kot se mi motati pod nogami? " je tudi v njej smeh zamrl, z očmi je zavrtala v njegove in skušala prodreti v njegovo glavo, srce, dušo. hotela v njegovi maski najti razpoke in jih izkoristiti sebi v prid. "povej mi - kako vedno točno veš, kje me boš našel? vsakič znova si na prizorišču in hočeš mi prodajati zgodbice, da nimaš prstov vmes? " je bil njen glas varljivo sproščen, nevarno nedolžen. njegova igra jo je begala in hkrati fascinirala. nanjo je imel nenavaden vpliv, da so se ji možgani spremenili v grudasto kepo, nefunkcionalni. prvič se je v svoji vlogi počutila nesposobno in od togote bi včasih najraje kričala. "motiš se. smrti ne dojemam kot nekaj groznega in temnega. dojemam jo le kot del življenja in nekaj neizogibnega. vsak se prej ali slej sooči z njo, " je skomignila z rameni ob namrščenem čelu zaradi razmišljanja in nadaljevala: "kot grozne in temačne dojemam ljudi, ki si jemljejo pravico nekomu vzeti življenje, " je trdo pristavila, kajti morilce je iz dna srca mrzila. seth se je morda z njo igral mačke in miši, ko mu ni bilo mogoče nič konkretno oprijemljivega dokazati in lahko jo je na nek način fasciniral, vendar bosta opravila čim bo našla dokaz med njim in žrtvami kateri bo za spremembo tudi zdržal. "seveda, še eno v nenavadnih okoliščinah umorjeno dekle v povezavi s tabo, " je ustnice stisnila nejevoljno v ravno črto, njen pogled pa se je ohladil nekaj stopinj pod ničlo. "vedno je umor, kakšna usluga neki? je bila tudi usluga nerojenemu otroku? morilec ni zakrivil zgolj enega umora, ampak dva, " jo je zazeblo ob ledenem besu, kljub visokim poletnim temperaturam, ko se je spomnila na še eno temnolasko v obdukcijski sobi, katere umor še ni bil razrešen in je med avtopsijo v njej odkrila nekaj tednov star fetus. mladenka bi čez nekaj mesecev postala mama in mržnja do osebe krive za umor je zrasla še za precej stopničk. "po čem lahko sklepaš, da ne vem kaj naj bi bila smrt in kako se je počutiti v brezizhodnem položaju? bi mar morala biti zadrogirana prostitutka, da bi sploh lahko poznala temo, ki se zahrbtno splazi vate in si ti želi podrediti um, " se je razjezila ob njegovi neosnovani sodbi - bil je isti kot vsi ostali. še nekdo, ki je mislil, da ve več o njej kot ona sama. "zakaj mi torej ti ne bi povedal kaj je to smrt, ko naj bi bil že tak izvedenec zanjo? " je v posmehu vprašujoče privzdignila obrv in čakala na mnenje eksperta. ona seveda ni ničesar vedela - bila je naravnost uspešna in postlano ji je bilo z rožicami. kako drugače kot krasno naj bi se počutila - brezizhodnosti zaradi globoke osamljenosti, izobčenosti in izgubljenosti v tem svetu ni poznala. ona že ne.

"močno dvomim v kaj takšnega. ne potrebujem tebe in da se mi narišeš kjerkoli pred nosom," je dejala prepričana v svoje besede. njegove prisotnosti zagotovo ni potrebovala in še manj si ji jo je želela v svoji bližini. z občutkom da laže sama sebi kot pes teče, se raje sploh ni ukvarjala in je nadležen glasek v sebi raje potlačila nazaj kamor je spadal - v temačne globine. "in kaj natanko mi pomaga, če imam na sumu tebe, kajti vedno se nekako izmuzneš?" ga je grdo pogledala, ko je več kot očitno namigoval na njeno nesposobnost ujeti presnetega morilca, ki je nekaznovano za sabo serijsko puščal žrtev za žrtvijo. vsakodnevno mrcvarjenje možganov v iskanju rezultatov ni obrodilo sadov, kot tudi ne večkratno preverjanje že znanega, če je nekje med procesom obdukcije spregledala kaj ključnega. žal ni odkrila nič novega, kajti v svojem delu je bila pedantna in so bili spodrsljaji redki, skoraj nični. morda je res postajala prekleto nesposobna. "slišala že... kar pa ne pomeni, da imam kakšen interes se spuščati v jezen in sovražen seks s komerkoli. in prihrani mi s svojimi duhovitimi pripombami, kajti s tabo zagotovo ne mislim razpravljati o svojem spolnem življenju in še manj me zanima tvoje," je pripomnila preden bi se spet vtaknil v vsako njeno besedo, kar je očitno postala njegova nova misija. oporekati ji je moral na vsakem koraku in definitivno se ga njeno privatno življenje niti slučajno ni zadevalo, kot tudi ne s kom seksa ali na kakšen način ali če sploh kaj. "kaj pa vem? mogoče sem ga pa že našla in ta trenutek stojim pred njim? morda se mi sploh ni potrebno več ubadati z iskanjem," se je v sarkazmu široko nasmehnila in razkrila dve vrsti bleščeče belih zob. z njegovo očitno provokacijo se sploh ni ukvarjala, četudi bi se res morala spraviti ven iz parka in k novi temnolaski, ki je čakala nanjo, da ji posveti vso svojo pozornost. tu je zgolj zgubljala dragoceni čas, a svinec v nogah ji je preprečeval odhod in je skoraj s pričakovanjem čakala s čim ji bo še veselo serviral na pladnju. "dejavnikov je nedvomno precej, seveda pa ne gre zanemariti prav nobenega faktorja," ni nameravala ovreči njegove morebitne vpletenosti v porast kriminala v zadnjem času. konkretnih dokazov o njegovi krivdi reseda ni bilo, vendar ni bilo niti takih, ki bi sethovo vpletenost povsem ovrgli. okoli njega je bilo preveč naključji, da bi jih šlo zanemariti kot take. ne, bilo je nekaj več. nekaj čemur bo morala prej ali slej še priti do dna. "pripisuješ mi prevelik pomen. v množici ljudi sem le še en povprečnež več," je ni preslepil njegov bleščeč nasmešek. skupaj z ostalo populacijo ni bila nič posebnega - še ena mlada svetlolaska. morda z bolj resnobnim in odraslim pogledom v očeh za svoja leta, a nič več kot to. ob njegovem opozorilu se ni umaknila stran in prenehala s poseganjem v njegov v osebni prostor. preveč je bila jezna in še toliko bolj neustrašna. "nobene taktike zastraševanja ne potrebujem na svojih sodelavcih. sploh pa niti slučajno niso mehkužni," se je čutila dolžno zagovarjati jih in njen prezir do njega se je zgolj še poglobil. ni imela toliko težav, če je nekdo udrihal čez njo, kot pa čez njene nič krive sodelavce, ki so svoje delo odlično opravljali. v takih trenutkih se je odzvala nagonsko, kot mama ki pred nevarnostjo brani svoje mladiče. in če se bo odločil še dalje trositi pripombe, bodo grdi pogledi podkrepljeni še s čim drugim. "oh, ne verjamem da bi videla kaj posebno novega. sploh pa bi se brez njih po vsej verjetnosti pristal samo v primeru, če se znajdeš na moji mizi," se je sladko nasmehnila ob ne tako sladkih besedah izrečenih za kazen, ker se je moral vtikati v vsako njeno besedico. "glede na to kako veliko veš - si psiholog ali odvisnik?" jo je zanimalo, ko ji ni in ni nehal zagotavljati da nima pojma in so njene predstave čisto napačne. mar je res dajala vtis, da nima pojma o življenju in je edino njeno znanje tisto pridobljeno iz knjig?
imel je prav, ni ga poznala. o njem je vedela zgolj nekaj pičlih podatkov in videti je bilo, kakor da pred prihodom v njeno mesto sploh ni obstajal. zato jo je najbrž še toliko bolj fasciniral in mu je hotela priti do konca, do samega dna v tem oceanu skrivnosti. "uživaš, ko stresaš sol na rano? imaš sadistična nagnjenja?" se je namrščila ob njegovih dobro nacentriranih besedah in vprašanj, ki so jo mučila v zadnjem času in jih nikakor ni znala smiselno pojasniti sebi, kaj šele komu drugemu. za trenutek se je izgubila v mislih ob razbijanju glave zaradi slepe ulice v kateri se je znašla in le vprašujoče je privzdignila obrv, prej zaradi tona glasu kot samih besed. "zakaj name?" njeno vprašanje ne bi moglo biti bolj preprosto, čeprav odgovora nanj niti ni pričakovala. "ne potrebujem tvojega predavanja o filozofiji obnašanja morilcev. poleg tega poznam primer o tem triletnem dečku. bilo je v vseh medijih... in bil je moj prvi primer," je z zavzdihom tišje pridala bolj zase kot zanj, ko jo je spomnil na odmeven umor dečka in je ona istočasno takrat ravno opravljala specializacijo iz sodne medicine. bila je zraven pri obdukciji in še vedno čutila žalost, ko se je spomnila na majceno telo fantka, ki bi se moral v tistem poletnem dnevu zunaj igrati s svojim psičkom in ne ležati v hladni sobi pod močnimi lučmi brez kančka življenja v sebi. "morda se res vrnejo, vendar z enakim vzorcem. med njima zaenkrat ni še nobene povezave - kot tudi ne z drugimi umori," je dodala in ni na slepo sklepala o čemerkoli. po obdukciji bo vedela več in delala zaključke. "pomagaš? bi rad bil pri koritu in s tem dosegel, da se vsi sumi proti tebi ovržejo?" niti za trenutek ni verjela v njegovo ponujeno pomoč, sicer pa njej niti ni imel kaj pomagati, če ni njegov naziv bil doktor patologije. ona ni šla za sledmi in se za morilci podila s pištolo za pasom - njeno delo je v obdukcijski in na terenu samo ob najdeni novi žrtvi. "tam spodaj? kje - v peklu?" je bolj navrgla kot dejansko mislila. v pekel in nebesa ni verjela, tudi v cerkev ni več stopila od materinega pogreba. bog se ji je z njeno smrtjo zameril. "vsega očitno tudi jaz ne morem razumeti," se je namrdnila, kajti pripombe se ni mogla vzdržati. njegova hladnost je ni presenetila, ni iskala zgroženosti ali delitve sočutja ob dveh ugaslih življenjih. pravzaprav bi dala roko v ogenj, da novica zanj ni bila nič novega. "torej še nekdo, ki ga niso drugega kot besede in ki misli, da ve vse o meni," ga je sovražno nastrojeno ošinila s pogledom, preden se je z njim premaknila na njuno okolico. ob vročem poletnem dnevu ji je znoj tekel po hrbtu in bela bluza se ji je neprijetno lepila na hrbet, s čimer je občutila zgolj večjo nejevoljo in opomnik, da je skrajni čas za vrnitev na delo. morilca ne bo ujela, če se bo sredi parka pregovarjala s svetlolascem. "kakršnokoli igrico se že greš, opusti jo," je nato premagala razdaljo med njima, ko je z drobnim iztegnjenim prstom zavrtala v njegov prsni koš, istočasno pa z ledeno modrimi očmi zavrtala v njegove. "niti slučajno se nimam časa ukvarjati z njimi. zaradi mene lahko pomagaš, bog ve da je vsaka pomoč potrebna," je zavzdihnila zaradi slepe ulice, kjer so se nahajali v zadnjem času in nadaljevala: "ampak če dobim na mizo še eno truplo v povezavi s tabo, ti zagotavljam da ne bom mirovala dokler te ne spravim tja kamor spadaš. tudi če po nekem čudežu izgineš iz najbolj varovanega zapora, te bom vedno našla. potegnila te bom ven na dan iz vsake črne luknje kot majhnega ničvrednega črva - vsakič znova in znova... morda sem neizkušena, mlada in brez super sposobnosti, vendar me to ne bo ustavilo. nikoli," je bil njen glas ob izbruhu ob napovedovanjem mu vojne, tih in miren, brez jeze, če bo še naprej vsem po vrsti mešal štrene - njej seveda še najbolj. lahko se je norčeval in ji vse skupaj vrgel nazaj v glavo, a ne bi mogla biti bolj resna. "konec predstave, de villers," se je umaknila proč, s tem med njima ponovno vzpostavila potrebno razdaljo in na sredino postavila debel zid, z namenom zaščititi se pred njim in njegovim nevarnim vplivom nanjo, ob katerem so bila njena kolena mehka, možgani pa otrpli in nerazsodni.