concert stage,

zunaj se je že zdavnaj znočilo, mardi gras pa ni bil v nič manjšem razmahu kot popoldne. vsakoletni večdnevni karneval konec avgusta mardi gras, ki je svoj vrhunec dogajanja doživel v nedeljo, je v njihovo južnjaško mestece privabljalo trume ljudi iz vsepovsod in ne zgolj iz louisiane. niti poletna nevihta s točo pred dvema urama ni nikogar zaustavila pred nadaljnjim veseljačenjem. ceste so bile še vedno pokrite z belimi kroglicami toče, ko so domačini že nazaj postavili svoje stojnice in so se ob zadnjih vzdihljajih večernih sončnih žarkov obiskovalci zgrinjali na ulice po vedrenju v lokalih, restavracijah in trgovinicah. slab teden dni je vladal kaos, vendar se nihče ni pritoževal. obisk te velike mase ljudi je večini prineslo ogromen dobiček, drugi pa so se pridružili obiskovalcem in preprosto uživali v pisanih barvah, dobri glasbi, hrani in pijači. kara je nedvomno spadala med domačine, ki so se predali toku in dali možgane na pašo. njeno delo definitivno ni imelo nobene povezave s stojnicami ali točenja alkohola v potokih. vseeno pa pravzaprav ni imela dodatnega posebnega dela, četudi je bilo s porastom ljudi in samega dogodka pričakovati višjo stopnjo kriminala. dogajale so se kraje, posedovanje in preprodaja drog, pretepi zaradi razgrete krvi in pod vplivom alkohola - a nič takšnega, kar bi se končalo z umorom in truplom odvrženim v stranski ulici za smetnjak. zato nocoj ni do pozne ure čepela v obdukcijski sobi med iskanjem novih sledi in nerazrešljive uganke ji niso trpinčile glave. vse svoje sodelavce je že kmalu poslala domov, da bi se lahko udeležili parade in tudi sama se jim je kmalu pridružila. obvezno je potrebovala spremembo okolja in morda ji bo naposled v glavo le šinila kakšna ideja kako najti morilca za žrtve v zadnjem mesecu. morda se ji bo v veseli družbi ostalih in sproščenosti med fasciniranim opazovanjem dogajanja okoli sebe, prižgala žarnica nad glavo in bo končno povezala vse točke v smiselno celoto. s tem pa se znebila vse bolj morečega občutka nesposobnosti, ki je bil v zadnjih tednih še izrecno krepko prisoten. ni ga bila vajena zaradi česar ji je bilo še bolj mučno in neznosno. težko se je bilo soočati z neuspehom na neuspeh, če slednji v tvojem življenju nikoli ni bil prisoten v tvojem življenju, ker ti je vse šlo od rok. dati možgane na off za nekaj ur in se pridružiti toku ljudi na mardi grasu se je zdela kot edina pametna ideja v zadnjem času. njihov praznik je že od nekdaj rada obiskovala, četudi se je sicer posvečala samo delu in na njen repertoar obiskovanje festivalov, klubov in podobnih zabav ni spadalo. rada se je potopila v množico, kjer ni bila nič drugega kot zgolj še ena obiskovalka več željna na lastne oči si iz prve vrste ogledali dogajanje znanega festivala.
morda trenutno s plastičnim kozarcem piva v rokah ni bila v prvi vrsti pod odrom ter navdušeno kričala ob pesmi, ki jo je vrtel eden izmed znanih DJ, vendar se je vseeno zabavala in uživala kot že nekaj časa ne. bila je sama in tisti večni občutek osamljenosti pokopala nekam globoko vase, sicer pa je bil že nekaj konstantnega. sem je prišla pozabit na vsakodnevne težave in jih ne dodatno iskati. vendar se jim očitno le ne bo uspela niti tu izogniti, kajti nedaleč stran so njene oči zapazile znanega svetlolasca, ki je buril njeno glavo in duha v zadnjem času. preden bi se premislila je izpila pivo, prazen plastičen kozarec odvrgla v bližnji smetnjak in šla za njim. videla ga ni že od njunega srečanja v parku pred več kot tednom dni in skoraj pogrešala je njegovo motečo prisotnost na zadnjem prizorišču umora, kjer za spremembo ni šlo še za eno skrivnostno smrt, vendar obračun nasilnega bivšega moža nad ženo z nožem v rokah, ki je že bil pod ključem v svoji celici. očitno se je seth de villers prikazoval samo na prizoriščih, ob umorih zavitih v tančice skrivnosti in z žrtvami v povezavi prav z njim. morda se njune poti niso več križale na najbolj bizarnih mestih, ampak nekega nedoločljivega suma se ni mogla otresti in se mu je odločila slediti v varni razdalji. ni bilo videti, da bi zaznal njeno prisotnost med kroženjem po prizorišču in pojma ni imela koliko časa je minilo, da je zapustil osrednji del dogodka in smuknil v eno izmed stranskih ulic nedaleč proč. potegnila si je kapuco jopice na glavo in mu dala pol minute prednosti preden mu je sledila v temno stransko ulico. "ti hudič," ji je uspelo zamrmrati kletvico, ko je nekdo iz strani grobo pograbil za nadlaht in s telesom trdo stisnil ob opečnato stavbo za njenim hrbtom. kapuca njene jopice ji je zdrsnila iz glave, krajši in sveže umiti lasje pa so se ji mehko vsuli na ramena, ko je s telesom in glavo ob sunku priletela v zid. iz pljuč ji je za trenutek iztisnilo ves zrak in zaradi nepričakovanega napada je bila dovolj zmedena, da je pozabila na vse učne ure samoobrambe ter se ni takoj odzvala, ampak je njen dobro namerjeni udarec v piščal temne postave prišel z zakasnitvijo. ni je spustil, je pa nekoliko popustil prijem okoli njenih nadlahti in oddaljena svetloba ulične svetilke je za hip osvetlila njegov trd izraz na obrazu. "ti," je dahnila, ko je prepoznala dobro znano obličje in ji je srce izdajalsko poskočilo.

gotovo si večera ni predstavljala pritisnjena ob zid visoke stavbe in bi bil on tisti, ki bi jo stiskal vanj ter preprečeval njenim pljučam dotok zraka. morda spraviti se na samega setha de villersa ni bila najboljša ideja ob vseh njenih sumih, ki so bili lahko tudi povsem neosnovani in je bil čist kot solza. besede, da ga obsoja brez da bi karkoli vedela o njemu, ji niso šle iz glave in nekako mu je morala dati prav. počela je natanko tisto kar je sovražila pri drugih. vendar je bilo na njemu res nekaj kar ji ni dalo miru in se je hotela zlepa ali zgrda dokopati resnici do dna. hotela je konkretne dokaze o njegovi nedolžnosti in šele ko jih bo imela pred očmi bo lahko lažje zadihala ter se premaknila do naslednjega morebitnega morilca. potlačila je zmagoslaven nasmešek ob njegovi zamrmrani kletvici in popustitvi njegovega trdnega prijema. tudi zadihala je lažje in se ni več počutila kot riba na suhem. "nisem te zasledovala po cel-" je stisnila ustnice preden bi v zagovarjanju same sebe na glas priznala svoje početje, čeprav je prav kmalu ugotovila, da ji sprenevedanje še naprej ne bo nič pomagalo. seth jo je že spregledal. "torej si me opazil," je zamišljeno dodala in v glavi dodala novo zaznambico, da se more bolj izpopolniti v svojem zasledovanju, če se še v nadaljnje nameravala posluževati nove misije razkriti ga. "zanimalo me je kaj imaš za bregom," je bežno skomignila z rameni ob izrečeni resnici, kolikor je bilo to sploh mogoče z rokami še vedno na njenih nadlahteh in njegovim telesom stisnjenim ob njenega. njegov vrtajoč pogled je ni prestrašil, neustrašno je zrla vanj in na ustnicah ji je celo, sicer verjetno nespametno, igrala sled namuznjenega nasmeška. "in kaj bi storil z mano? bi me spravil s sveta in odvlekel v tisti smetnjak?" jo je brez posmeha zanimalo, ko je z glavo pomignila naprej po temni ulici, kjer se je risal obris smetnjaka. ulico je pravzaprav poznala, kajti bila je bližnjica in včasih jo je po dnevi mahnila po njej. ni se menila za njegov karajoči ton, sicer pa ji je deloval skoraj očetovsko, zaradi česar se je njen nasmešek zgolj še razširil. "pa ne da ti je celo mar zame in če se mi kaj zgodi?" je radoveden pogled uprla vanj in potrditve na vprašanje niti ni pričakovala. hotela mu je samo vrniti s provociranjem kot je sam rad počel in jo spravljal ob živce. zakaj mu ne bi povrnila in morda celo prišla do katerih novih spoznanj, da bi se lahko premaknila kam dalje in ne stagnirala ves čas na eni in isti točki. seveda je izzivala srečo, a nekako ji ni bilo prav posebno mar. nekaj je bilo na njemu, da je iz nje izvabljalo stvari, ki jih drugi niso mogli ali znali. morala je ugotoviti kaj je tisto kar ga dela ekskluzivno posebnega. "pač sem prekršila dogovor in jaz poiskala tebe, ali bolje slučajno našla..." je z mislimi odtavala za kratek hipec, preden je nadaljevala: "no, in si kaj našel? menda me ne boš sedaj pustil na suhem, ali pač?" se mu je namrščila, neizprosen ton njegovega glasu pa gladko spregledala. pod nobenim pogojem se mu ni pustila prestrašiti, čeprav sta bila sredi noči v trdi temi in nikjer blizu ni bilo nobene žive duše. morda le nekaj podgan, ki so brskale za ostanki okoli smetnjaka. če ne bi stiskala ustnic skupaj, bi se najbrž še pritožila ob njegovem umiku in ko je ni več stiskal v zid za seboj. ko je ugotovila za koga gre, jo je želja do upiranja minila in že zdavnaj je spoznala, da se prav malo absurdno odziva nanj. verjetno ga tudi zato na prizoriščih ni spregledala kot bi ga morala. z varljivo sproščenostjo se je naslonila s prekrižanimi rokami na prsih, kajti bila je napeta kot struna in vratna žila ji je noro utripala v tandemu s srcem. "žal te moram razočarati - nikamor ne grem," je žalostno zmajala z glavo in oči trmasto upirala v temo, kjer je nazadnje videla njegovo postavo preden se je potopil v sence. "seveda pa izvoli ti in kar pojdi se nazaj zabavat." ni dodala da mu bo verjetno spet sledila, vendar je bilo iz njenega glasu razvidno, da se ne misli vdati v usodo in pomahati z belo zastavico ob vdaji. preveč je bila trmasta, včasih celo preveč za njeno dobro. "ampak s tem boš zgolj dokazal, da te je strah," ne bi mogla izreči večjega absurda, zaradi česar se je prav na široko nasmehnila. odlepila se je od zidu na katerem je slonela in zaradi katerega jo je od bližnjega srečanja z njim rahlo bolel hrbet ter mu stopila naproti. ustavila se je šele, ko je bilo med njima manj kot meter razdalje. "torej, de villers - bom končno izvedela zgodbico, kako svoje žrtve ubiješ in jih vrneš nazaj v življenje?" se je spomnila njegovih besed ob njunem zadnjem srečanju. najbrž bi jo res mogel spraviti s sveta, če bi se v tem trenutku želel znebiti njene prisotnosti.

"moj problem, če zasledujem potencialno nevarnost," se je namrdnila in se s tem izognila konkretnemu odgovoru. vsega mu res ni bilo potrebno vedeti in v glavo bi se ji smejal, če bi mu pričela razlagati o svojih čudnih občutkih, ki so jo obhajali v njegovi družbi. včasih je bilo bolje imeti zaprta usta in modro držati jezik, kakor blekniti prav vsako neumnost, ki ti je prišla na misel. posledice so bile lahko katastrofalne, čeprav o posledicah svojih dejanj vseeno ta hip raje ni razmišljala. ja, bila je nekoliko dvolična - a navsezadnje je kot vsi bila zgolj človek, kajne? "glede na tvoje očitno nezadovoljstvo, ga morda vtikam na prava mesta," se je ob njegovem godrnjanju sama veselo zadovoljno nasmehnila. mogoče bo enkrat kmalu le prišla do odgovorov na svoja številna vprašanja. seth ji je res predstavljal nevarnost, ki se je ne bo mogla otresti, ko jo bo enkrat stisnila naravnost za vrat, vendar zato ni nameravala prenehati s stopanjem po samem robu. preprosto morala je priti do resnice, ne glede na ceno. "ne vem," ni proti njemu ustrelila še s kakšno obtožbo, kajti nič konkretnega ji ni prišlo na pamet, oči pa je vseeno sumničavo priprla, kakor da bi hotela videti kaj vse se kuha v njegovi glavi in kakšne so njegovi nečedni načrti za prihajajočo noč, ki se je komaj začela. jo bo zjutraj na mizi čakalo nova žrtev, katero življenje se je končalo v nepojasnjenih okoliščinah? "jaz se ničesar ne igračkam... in pač ne morem pomagati, če deluješ presneto sumljivo. za tole svojo lepo masko skrivaš nekaj neznansko velikega in lahko zanikaš do sodnega dne, vendar me v nasprotno ne boš prepričal. in moje življenje je pač moja služba," je na koncu užaljeno pridala, da se je obregnil ob njeno delo, kar je imela edino v življenju in je doslej še ni razočaralo. bil je njen edini pristan. očarano se je zazrla vanj ob izrečenih besedah v njej neznanem jeziku, ki je zvenel melodično, čeprav besede verjetno niso pomenile nič melodičnega ali lepega. o prevodu ga raje ni spraševala, tudi če jo je jezik neznansko srbel. "morda, res ne," ni povsem verjela njegovemu zagotovilu, da je ne bi zgrabil za vrat in stresel zaradi frustracij, ki mu jih je očitno povzročala s svojim drezanjem vanj, s čimer niti v prihodnje ni nameravala prenehati. za spremembo se je počutila - živo in ne znanstveni poskus zaradi svoje inteligence. ni bila samo laboratorijski zajček zaprt v svojo kletko, ki so si ga vsi po vrsti ogledovali in drezali vanj. hotela je biti nekaj drugega kot zgolj mlada svetlolaska, katera je prehitro okusila svet odraslih. skrbno je nato poslušala, ko ji je našteval podatke o umorjenih temnolaskah in neskončno mu je bila hvaležna za pomoč, ki je pravzaprav niti ni pričakovala. "najlepša hvala. vsaka najmanjša informacija je v neskončno pomoč. vse kar pomaga zadostiti pravici je v pomoč," ji je iskren nasmeh ukrivil ustnice in s svojim brezhibnim spominom si je zapomnila vse podatke, ki jih bo takoj z jutrom predala naprej in mogoče bodo končno lahko zaključili vsaj dva primera umorjenih deklet. seveda jih bo nekaj še ostalo, a bil bi vsaj začetek v pravo smer.
samo odkimala je in mu dala vedeti, da se ne namerava nikamor premakniti - vsaj ne do trenutka, ko bo tukaj on s svojo navzočnostjo. prej bi jo lahko pustil, da bi odtavala mimo njega in se ji premišljeno izmuznil iz rok, ko bi se zlil s temo, vendar ne - moral jo je stisniti ob steno in ugotoviti kdo mu sledi. že iz samega principa se sedaj nikamor ni hotela premakniti. za morebitno nevarnost pa ji je bilo še manj mar. prav ona jo je vabila bližje in bližje. bila je njega droga, ki se ji ni želela odpovedati. adrenalin, ki ga je redko občutila v taki vlogi in ki ni imel nobene veze z ugankami, vsaj ne takimi s katerimi se je ponavadi ukvarjala. morala je živeti in prav nenavaden občutek kako vse zamuja, jo je prignal v slednjo situacijo s sethom. "v redu. potem pa pojdi domov," je sledila njegovemu pogledu k stičišču ozke stranske ulice z glavno, kjer bo vse do jutra vladalo rajanje in razvrat. nazaj na parado se tudi sama ni nameravala vrniti, kar pa ni imelo nobene veze z zasledovanjem setha. videla je kar je hotela in jutri bo še en dan, ko bo spet lahko prišla pokukat za novimi dogodki. "prav, potem mi pokaži kaj je strah. vedno znova mi pridigaš o čem vse nimam pojma - zakaj mi potem ne bi podučil?" se za spremembo ni razjezila ob njegovem zatrjevanju kako se ji o celi množici stvari prav nič ne sanja. dovolj je imela že samo govoričenje česa vsega ne razume, pri tem pa ni dobila ničesar, da bi svoje mnenje dejansko lahko spremenila. menda ni mislil, da bo nekaj besed zanjo dovolj? potrebovala, ne hotela je več. ob konkretni spremembi teme se je namrščila in izgubila je nit pogovora. "pekel so ljudje okoli nas, kajne?" se je spomnila najslavnejšega stavka sartra iz eksistencialistične drame za zaprtimi vrati, katera je nekoč spadala med njeno študijsko literaturo. koliko je sethu kaj bila znana dramatika ni vedela, kot tudi če je znani citat sploh razumel. navsezadnje o njem ni vedela nič več kot nazadnje. vendar se ob njegovem vprašanju ni spomnila samo slavnih sporočil prebranih knjig, spomnila se je na svoje navidezno krasno življenje - tako postlano z rožicami sodeč po mnenju ostalih. prej postlano z vrtnicami polno trnov, ki so se zabadali in zabadali vanjo brez konca in kraja. "pekel? moje življenje je moj pekel," je navidez brezbrižno skomignila, tresoče se dlani pa potlačila globoko v žepe ozkih hlač. "večna samota je pekel," je tišje dodala s trdno stisnjenimi očmi, brez vedenja zakaj na dan vleče svoje najgloblje skrivnosti, bolečino. "si kdaj iz vseh strani obkrožen z ljudmi, v sebi pa čutiš tako hudo osamljenost, ki neskončno boli, ki trga na dvoje?" je pogoltnila, da bi si ovlažila osušeno grlo. mar ji je bilo potrebno na dan potegniti vso svojo navlako, ki jo je iz dneva v dan skušala pozabiti in pregnati ven iz glave, ven iz sebe - ven iz duše in srca. z namenom je v službo prišla prva in odšla zadnja, z namenom se je posvečala le delu. doma ni imela nikogar, ki bi nestrpno čakal na njeno vrnitev. doma pravzaprav ni imela, zgolj preveliko prazno hišo. "nikar..." je malodane skočila k njemu, ko je v temi opazila, da ji namerava nekaj reči in z dlanjo mu je skoraj panično pokrila usta. pomilovanje je bilo zadnje kar je hotela slišati iz njegovih ust.

"zakaj ti mar kakšno zgodbico sem si napletla. tebi zaenkrat še prav nič ne škodi," se ni hotela vzdržai pripombe. do zaključka kaj je on tako ali tako še ni prišla, zgolj sumila je lahko. in seveda je imela vse razloge za svoje sume, če se ji ne bi vedno s provokacijo narisal pred obličjem bi se že zdavnaj premaknila v drugo smer in ga pustila na miru. vendar je s tem najbrž lagala sama sebi, nekaj na njemu jo je kot magnet privlačilo in niti ob drugačnih okoliščinah ne bi nehala brskati o njem ter se podajala na lov za še več informacij. potrebovala jih je kot sahara vode. "ne vem zakaj te tako skrbi, bom že poskrbela zase. in blondinka pač - saj veš da smo neumne," se je poslužila znanega klišeja zaradi barve svojih las. zanjo najbrž v splošnem ni veljalo, a včasih ji je prišlo prav in stereotip je brez slabe vesti izkoristila sebi v prid. z njim je šokirala ljudi zaradi njihove zmote ali pa se kot sedaj izognila resnici. zagotovo ni bil njen namen podrobno razglabljati z njim o njenih neumnostih zagrešenih prav zaradi svetlolasca, ki jo je ukleščil med zid in svoje telo. "ne rinem za tabo. bil je zgolj slučaj in ne nekaj nameravanega. prav zagotovo te v zadnjem tednu nisem zalezovala na vsakem koraku," je namrgoden pogled uprla vanj, prošnja v njegovem glasu pa ji ni ušla. le zakaj mu je kar naenkrat bilo mar kaj počne in kje se potika ali če se spravlja v nevarnost za svojo dobrobit in obstoj? pomeniti mu ni mogla ničesar, bila je le nadležna mrliška oglednica, ki mu zaradi svojih sumov ni hotela dati miru. kaj ne bi bilo bolj pripravno zanj, da bi se jo znebil in bi končno dobil nazaj svoj blaženi mir? njegova nenavadna skrb jo je presenečala in puščala zmedeno. priprla je oči ob njegovem vzkliku in bila prepričana, da je oglušela na obe ušesi. s prsti se je podrgnila po njih in stresla z glavo, da bi njegov vzklik v njeni glavi dokončno izzvenel. "tole ni kaj prida priznanje - ker si ga zakričal samo zato, ker sem te prisilila vanj," ni bila zadovoljna in je iskala dlako v jajcu. dvomila je, da ji bo sam od sebe kdaj karkoli povedal, bil je kakor zaprta knjiga. ob njegovih nadaljnjih besedah se raje ni odzvala z njegovo pripombo, ker kaj bi pa rekla? da ona niti slučajno še zdaleč ne počne tega - čeprav si kot on na vsako jutro pred odhodom v službo nase kot obleko nadene še debelo neprodorno masko. bila je obvezna oprema. "ne spomnim se, da bi te kdaj imenovala gnida," je ustnice ukrivila v bežen smehljaj, čeprav je lahko bil še kaj mnogo hujšega kot navadna uš. če je imel kakšen opravek s preteklimi skrivnostnimi umori, bi ji resno lahko škodil in že zdavnaj bi se mu morala spraviti z oči. pa ji ni bilo pomembno, če jih bo dobila po betici. vsaj vedela bo, da se ni motila in je imela prav v svojih sumničenjih. vseeno ji je bilo, da bi s tem plačala zelo visoko ceno.
verjetno ga je razumela bolj kot bi si lahko seth predstavljal. njuni razlogi so se najbrž razhajali, a v grobem so si bili podobni do te mere, da bi v tem hipu očitno oba raje ostala tu in prenašala družbo drug drugega. nje niti slučajno ni vleklo nazaj v prazno hišo, nazaj v samoto. dokler bo lahko, bo odlašala trenutek slišati znano škrtanje odklepanja ključavnice njenih vhodnih vrat. njena sicer majhna hiša ji je bila ogromno, a najbrž bi ji bi se ji zdela tudi garsonjera prevelika. "kam pa hočeš iti?" je z razumevanjem tiho vprašala v temne sence, kajti iz vidnega polja ga je že zdavnaj izgubila. čutila je samo njegovo prisotnost nekje blizu in slišala tiho dihanje, ki ga niso preglasili oddaljeni zvoki navdušenja nad parado. nad njegovimi izrečenimi besedami ni bila prav navdušena - niso pomenile pokazati ji strah iz prve roke. "saj si v zadnjem času sledijo porazi eden za drugim. namesto srca imam menda kamen, zato od njega očitno ne bo kaj veliko," se je namrščila zaradi številnih obtožb njene hladnosti in sarkazma. še en razlog več, da je čas raje preživela z mrtvimi in samo čakala kdaj jo bodo ožigosali za noro ter dali na zaprt oddelek. "prenevarno za koga - zate ali zame?" ni nameravala prehitro vreči puško v koruzo. kakšno konkretno nevarnost bi mu ona lahko predstavljala ji niti slučajno ni prišlo na mar, a zakaj ne bi svoje pojave delala bolj grozeče kot je bila. "ne verjamem v fizični pekel - ali v nebesa, če smo že pri tem. zame je to zgolj fikcija in fikcije ne sprejemam, trapasta je. vendar če bi... verjetno je mračno, neznansko vroče in boleče," je po kratkem premisleku dodala in izrekla prve tri pridevnike, ki so ji v povezavi s peklom prišle na misel. tudi slučajno ni vedela kam sedaj pelje njun pomenek, ko jo je spraševal o obstoju in njenemu predstavljanju pekla. mar ji je hotel reči, da dejansko obstaja? traparija! sicer je zanjo seveda obstajal, ampak med živimi ljudmi na zemlji in ne globoko pod njo. seth je gotovo ne bi razumel, nihče je ni. niso razumeli njenega nezadovoljstva, ko pa je imela vse ali zgolj vse kar je bilo njim edini vir veselja. dobra služba in kopičenje denarja na računu ni bilo vse - ni pomenilo notranjega zadovoljstva in sreče. ni nadomestilo osamljenosti, dalo pravega prijateljstva ali ljubezni. za katero je bila že od nekdaj prikrajšana in je bila verjetno edina stvar po kateri je hrepenela. bila mu je hvaležna, da se ni obesil na njene besede ob priznani resnici in odkritju delčka sebe, skrbno skrit pred svetom in ljudmi. počutila bi se samo še slabše, če bi se jo odločil tolažiti in še težje bi se zbrala nazaj. morda bi se odločil zanjo, če njena majhna dlan ne bi pokrila njegovih ust in mu preprečila izreči z otožnostjo v glasu več kot le njeno ime. "nisem se nameravala," ji je tiho opravičilo zdrsnilo iz ustnic, ko ji je levico umaknil iz obraza in jo sedaj držal za tanko zapestje. "zakaj? ker naj bi bilo konec sveta? larifari," se je posmehnila znanosti, ki je proti decembra napovedovala veliki pok, ko je iz njegovih besed razbrala kaj bi ji rad povedal. "ne morem obljubiti tega in ti to dobro veš. pomenilo bi odpovedati se delu in to je edina stvar, ki daje mojemu življenju še kakšen smisel," je zamrmrala, medtem pa skušala osvoboditi zapestje preden bi pod prsti začutil njen pobesneli utrip in kako zelo razburjenja je, kljub navidezni hladni umirjenosti. "ne potrebujem bucket lista, nimam časa letati po svetu. poleg tega pa se ne bojim smrti in ni mar če umrem jutri, prihodnji mesec ali nocoj. vse nas čaka smrt in če so teli vzdihljaji moji poslednji - tudi prav. sploh pa ko enkrat umreš se res ne moreš več sekirati za stvari, ki si jih ali nisi naredil - navsezadnje v svoj hladni grob ne moreš nesti ničesar s sabo," je skomignila, hkrati pa grdo gledala vanj, ker ni hotel osvoboditi njene dlani iz sicer nebolečega primeža. "kaj nisi rekel naj se ti spokam izpred oči?"

"res je nekaj novega, da se ti sekiraš zaradi mojega mnenja. nimam predsodkov o nikomer, pač se samo nekega čudnega občutka ne morem otresti," je zavzdihnila namrščeno zaradi njegove nenavadne razjarjenosti. "sicer pa briga te zame in zato bi te moralo brigati za moje mnenje - lepo ali slabo. nič lažjega kot to, kajne?" ni bila prepričana, če bo z njo delil njeno mnenje. s svojim izzivanjem ni dan želela izsiliti kakršnihkoli občutkov skrbi zanjo in za njeno varnost. želela si je samo resnice in nič drugega, ker je bilo gotovo že to več kot preveč. bil je uganka in njena narava ji ni dala pustiti jo nerešeno in zapuščeno nekje ob strani. svetlolasec pa je predstavljal eno večjih sestavljank s tisočimi koščki, ki jih je bilo potrebno še sistematično spraviti skupaj, preden se bo pred očmi ji prikazala celotna slika. "ne, ne bi bila srečna. srečna bom, ko bo pravici zadoščeno - če si ob tem kriv ti ali kdo drug," mu je počasi odgovorila, besedo za besedo - ni mu dala zadovoljstva in hitela z njimi. časa je imela na pretek zaradi izogibanja vrnitve domov kot hudič križa in tudi več je izvedela, če ga je potiskala s svojim odnosom k robu prepada. verjetno bi za nahranitev svoje radovednosti oba potisnila čez rob in v globine brezna, najsi je bilo dejanje še tako nespametno. ni se zaman reklo, da je radovednost ubila mačko. "nisem krhka," je užaljeno našobila ustnice, ko jo je v enem delu označil za porcelanasto punčko, kar niti slučajno ni hotela biti. morala bo biti še bolj trdna, bolj močna. "o kakšnih časih govoriš?" jo je zanimalo zaradi njegovih stalnih nenavadnih svaril, kakor bi nad njih prihajala tema in groza. pred kom ali čem natančno jo je vztrajno opozarjal? svarila ji niso kaj prida pomagala, kajti pred neznanim se je bilo nekoliko težko obvarovati in če bi šlo za koga drugega kot zanj bi ga imela za blaznega in v glavi malo premaknjenega. seth pa je deloval povsem resno in ni se upala zasmejati, ko se je razhudil ob omembi, da je neumna. raje ga ni opomnila kako jo je še minutko nazaj obtoževal prav tega, zato se je samo široko nasmehnila. "če sem iskrena, ne vem kaj počnem tukaj," je priznala ob skomigu, ker povsem prepričana res ni bila. "zaradi mene bi priznal vse? ne verjamem." zmajala je z glavo in ni hotela kupiti njegovih besed, kako bo prostovoljno v njenem spremstvu odkorakal na policijsko postajo ter vse priznal. na trenutke sploh ni vedela kaj mu naj verjame in kaj ne, kar je bilo utrujajoče in naporno. z mrtvimi je bilo precej manj dela, čeprav nekaj primerom ni še prišla do dna. morda bo z njegovimi informacijami sedaj uspela sestaviti skupaj s svojimi podatki vse v trdno celoto, ki bo zdržala in prinesla zadoščenje tistim, ki je bilo mar. nedolžen nasmešek se ji je ob njegovih besedah še razširil čez obraz in lepo je ostala tiho. ni bilo za v javnost s katerimi vsemi besedami ga je imenovala v mislih.
"seth..." je skoraj nežno in verjetno prvič naglas izgovorila njegovo ime. prevzel jo je nenavaden občutek, da bi ga kot majhnega vrabčka skrila na varno pod svojo perut. "saj bi ti pomagala, pa verjetno nisem pravi naslov za pomoč," mu je namenila skrušen pogled ob njegovih zmedenih besedah. zaradi prebrane kartoteke je vedela kje živi, vendar je najbrž hotel nekam povsem drugam kot tja - s tem pa so se njene pristojnosti končale. zgolj zaradi razumevanja, z običajno številnimi vprašanji ni silila vanj, kajti sicer bi ga že zdavnaj zasula z njimi in ne bi čakala na povabilo na privatno zabavico. "v končni fazi pomeni isto... biti s kamnom ali povsem brez - bil naj bi prazen, nesočuten, hladen in nasploh brez čustev," so bile njene besede tih šepet pomešan z žalostjo. njihove zmotne predstave so jo žalostile in ji na že tako velik kupček dodali zgolj še en razlog za beg k mrtvim. tihi zavzdih se je pomešal z godrnjanjem ob resignaciji: "stane me zgolj življenja - in v njem sem dosegla več kot bo kdo kadarkoli," se je nejevoljno mrščila, ko njeni želji iz še enega neznanega razloga ni želel ugoditi. počutila se je kot bi naročala svoj lasten umor in najbrž ji je na njeno srečo spodletelo v prisiljevanju pokazati ji strah, bolečino. kot vedno je vedela kako se v njegovih besedah skriva nekaj več in z vsako nadaljnjo minuto ji je bilo kristalno jasno, da razlage ne bo doživela. zmedeno se je namrščila zaradi omenjanja pekla in govoril je skoraj z izkušnjami? obhajajoča misel je bila presneto bizarna in nekontrolirano bi se zasmejala, če bi bila sama in ne s sethom v mračni, od sveta pozabljeni ulici. "katere resnice?" je zaradi zmedenosti izgubila rdečo nit pogovora ob nenavadnem pogovoru, vrtečemu se okoli stvari, ki jih ni sprejemala. "sreča zame ne obstaja. bodisi bi se jo spravila iskat bodisi bi natanko pred mojim nosom veselo prevračala kozolce. vedno se mi bo izmuznila," je bil njen glas povsem stvaren, pogled pa je umaknila stran od njega in njegovega bežno osvetljenega obraza. strahopetno je raje gledala nekam stran v temo, kot se sočila z njegovim pogledom in karkoli bi že našla v njem. lahko se je delala pogumno in neustrašno, a bila je za njene pojme preveč mehka in bolj ranljiva kot bi hotela priznati. ob njegovem ledenem smehu jo je zazeblo do kosti in ko je iz primeža izpustil še njeno dlan, se je komaj zadržala da se ne bi z rokami objela okoli života. "kaj te briga, če nimam pojma, v kaj se oblačim in če se pogovarjam s trupli. za spremembo od vseh vas ostalih me ne sodijo, obsojajo ali namerno izobčijo iz svoje družbe. pojma nimaš kaj prestajam in sem mogla, zato samo utihni!" je prej kot jezo v njenem glasu bilo zaznati globoko grenkobo, ki jo je sicer skrbno skrivala zaklenjeno pred svetom. ob njegovih izrečenih besedah, se je morala močno ugrizniti v ustnico, da je zadržala bridke solze in se ni razjokala kot majhna punčka. z mežikanjem se je trudila spraviti zadrževane solze stran iz oči: "kaj ni vseeno? ugotovila sva že kako malo mi je življenje pomembno, zakaj bi mi bila smrt kaj bolj?" se je že obrnila na peti, da bi naposled le končno odšla ali stekla stran, vendar se je zaradi nečesa premislila. premagala je razdaljo med njima, v temi poiskala njegove dlani in jih skoraj s surovo jekleno močjo neznačilno zanjo položila okoli svojega vratu ter jih s svojimi držala na mestu. "zakaj ne prihraniš obema poti do vrha stavbe in lepo samo stisneš te svoje dlani okrog. končaš tole prekleto patetično življenje in obema narediš medvedjo uslugo... no, daj že - kaj še čakaš!" mu je s trmasto dvignjeno bradico zakričala v obraz. če je bil njegov namen izbezati jo iz njene lupine, mu je pravkar uspelo - pahnil jo je preko rubikona in spravil ob še zadnjo trohico pameti.

"boš že preživel," mu je zadirčno odvrnila in ni dodala, da mu ni zapirala poti do izhoda. verjetno bi ga celo pustila pri miru in se nehala iti privatno detektivko, če bi se odločil iti in jo pustiti v tej smrdljivi ulici s podganami za dodatno prijetno družbico. očital ji je predsodke pri tem pa nič ni naredil, da bi se njeno mnenje o njem izboljšalo, čeprav bi prepričevanje kot sedaj izpadlo precej jalovo početje. ni mu mogla kar verjeti na besedo in s tem vedeti, da enkrat za spremembo govori resnico in se ne gre igric mačk in miši z njo. njeno odklonilno obnašanje ni bilo iz trte izvito, v sethu je bilo nekaj nevarnega in na daleč je smrdelo po kriminalnih dejanjih, zato ji ni bilo posebno žal etiketirati ga kot kriminalca. njeno dejanje slediti mu v zakotno ulico bi ob njeni nalepki dani njemu, brez dvoma izpadlo kot nekaj najbolj nepremišljenega. ni se mogla upreti priložnosti videti na lastne oči kaj več o njemu, izkusiti njegovo nevarno naravo na lastni koži, čeprav jo vse skupaj zapelje v težave, iz katerih ne bo izhoda. dvomila je v drugačno ravnanje, če bi se postavila nazaj pod oder in bi njene oči spet opazile njegovo postavo. radovednost ji ne bi dala, da mu ne bi bila za petami. "pravici bi bilo zadoščeno, če si ti spravil na oni svet moje žrtve. v nasprotnem primeru bi bila še ena zabloda več in teh si nihče ne more več privoščiti. na spisku jih je že več kot preveč," je zavzdihnila, nerešeni primeri so jo res morili. "ti ne bi naredil nečesa zgolj zaradi moje sreče. gotovo bi hotel nekaj v zameno," ni verjela v njegovo brezmejno dobroto, ki se je tu pojavila kar naenkrat. "hočem pravega za zapahami. kaj mi pomaga, če boš ti tam in se bodo umori nadaljevali?" se je namrščila, ko jo je od vsega skrbelo verjetno prav to. pravi serijski morilec je moral iti v najbolj varovan zapor v državi in ne nekdo, ki ji je samo nalašč mešal štrene. "prav. če si ti kriv, me zanima kako si to naredil?" se je namerno pridružila njegovemu sproščenemu tonu. s tem bo morda prišla do želenih informacij - če ji bo seveda dal dovolj zadovoljiv odgovor, ki ga bo znala razjasniti. počasi je imela dovolj butanja z glavo v zid, ko se ni mogla premakniti nikamor iz te presnete mrtve točke. ko bo nazaj doma in sama, se bo morala obvezno lotiti vsakega njunega pogovora z razčlenitvijo od besede do besede. mogoče ji bo tako uspelo mu priti do dna in končno ugotoviti kaj vse ima za bregom.
"moram te razočarati - tole vsekakor ni bilo nobeno pomilovanje. zgolj kanček razumevanja, vse ostalo kar vsebuje sledi sočutja ali nežnosti si ti niti slučajno ne zaslužiš," je za 180 stopinj obrnila ploščo, se prelevila v hladno princesko, kajti smisla v prijaznosti do njega več kot očitno ni bilo. nobenemu se ni metala pred noge in tudi svetlolascu se ni nameravala, zakaj le - vsako prijaznost je poteptal in ji jo z dvojno mero zagnal nazaj v glavo. prepad med njima, med njenim in njegovim svetom se je zgolj še povečal in ni verjela v mostiček med njunima svetovoma, kjer bi se imela možnost srečati na sredini. zadeva ni bila izvedljiva. že res, da jo je zanimal in se je z nemogočim rada ukvarjala, vendar si včasih moral dvigniti roke in odstopiti. "ne skrbi, tudi dobil je ne boš," se je brezbrižno hladno nasmehnila brez zaostajanja za njim v ledenosti. bila je napaka se iti bratit s kriminalci, in še večja pokazati mu skrite koščke sebe, razglabljati o svojih tegobah in frustracijah. "ne verjamem, da še kdo drugače dojema moj kamen, kot to kar naj bi bil - kamen," jo je odkrito presenetil, da je videl dlje od vseh drugih. "ljudem predanost do dela ne pomeni nekaj blazno veliko. včasih vedeti o njihovi očitni zmoti ni dovolj, četudi si s tem nemara vse otežuješ. boli enako," je tiho zavzdihnila, s pogledom uprtim v steno stavbe za njegovim hrbtom. dvomila je, da resnično razume, ne bi mogel razumeti. moral bi imeti enake ali podobne izkušnje z okolico in precej prepričana je bila, da jih niti slučajno nima. dopuščala je sicer nekaj odstotno možnost zmote, kajti lahko je bil prekleto dober igralec. "dobro vem kaj pomeni resnična stigmatiziranost. ne vem kakšne izkušnje so tvoje in zakaj so take kot so. mogoče me niso direktno vrgli ven iz družbe, kaj bolje pa tudi ni bilo. posmeh vrstnikov in starejših, zavračanje lastnega očeta..." je komaj opazno zmajala z glavo: "svoj kotiček pod soncem najdeš samo z nosom v knjigah. morda imam izobrazbo, lastno hišo in kupe denarja, to čisto nič ne pomeni - ne meni," se ni zmenila za njegov hlad, čeprav je z njim rezal vanjo. ni se nameravala iti meriti komu je šlo slabše in kdo jo je boljše odnesel, navidezno nobenemu ni bilo nič hudega. "zato ker pri mrtvih ni nobenih igric, drug od drugega nič ne zahtevamo. in zagotovo nimajo nosu do tal, o meni pa širijo govorice o moji zadrtosti zaradi ranjenega moškega ega, ker so se ušteli z mano" je obrambno prekrižala roke na prsih, preden je nadaljevala: "zakaj ne bi šel stran? od mene ne moreš nič dobiti- ne ti, ne kdo drug," so jo bolele njegove ostre puščice proti katerim se je le s težka obranila. prave besede je težko našla pri opravku z mojstrom, ki se ni hotel odgnati. stiskal in stiskal jo je v kot, nad njeno glavo pa ji je visela vse večja grožnja o njenem zlomu. ni mu odgovorila in ni se poskušala braniti, delo je imela s požiranjem navala nabiranja solza v očeh. resnično mu je uspelo priti ji do živega skozi eno izmed razpokic v njenem varovalnem zidu. morda se je zato obrnila in položila njegove roke na svoj vrat. morda je zato izzivala in trmasto upirala svoj pogled celo v trenutku, ko jo je spet porinil v zid in iztisnil zrak iz njenih pljuč zaradi udarca. "zakaj potem sedaj oklevaš in mi to razlagaš - kaj me ne bi naredil raje za srečno trinajstico, ko se že hvališ s svojimi trofejami," se je s prezirom v glasu zastrmela vanj. srhljiva mirnost je ni prestrašila, podžigala jo je in spravljala globlje v to sranje, ko bo zaradi nekega trapastega izzivanja zakockala svoje življenje. ni blefirala, resno je mislila vsako izrečno besedo, kajti ko se je kara nekaj šla, je bilo to zares in na polno. polovičarstvo pri njej ni obstajalo. "briga me. bolj me zanima, kaj za vraga čakaš. boš sedaj stisnil rep med noge in jo ucvrl stran?" je namerno teptala njegov ego, da bi ga podžgala in bo dokončal začeto. nad podrejenim položajem, ko jo je sploščil ob steno se ni pritoževala ali se upirala. dobila je kar je hotela, ali vsaj nekaj majcen košček sestavljanke. prsi so jo zaradi pomanjkanje zraka plale in skozi tanka oblačila je čutila njegovo izklesano telo povsem ob sebi, kar ji je na nek čudno izprijen način bilo všeč. najbrž je bila počasi zrela za v norišnico - ali pa je imelo to opraviti z dejstvom, da ji je seth že nekaj časa bil nekako všeč in je bila prav njegova nevarnost glavna za njeno vtikanje nosu globlje kot bi ga bilo treba. "kaj bi pa rad naredil, seth?" se je njen glas spet napolnil s posmehom in nečem nedoločljivim zaradi česar so njene roke nekako našle pot do njegovega ovratnika in s potegom povzročile, da sta si bila z obrazi samo še nekaj centimetrov narazen. "torej? bova tu čepela do sodnega dne?" jo je njegovo čakanje spravljalo v nervozo. mar se ni hvalil s svojim seznamčkom? zakaj je torej na pladnju ponujenega njenega življenja ni zagrabil z obema rokama in je okleval pri novem zapisu s krvjo nanj?

pokimala je, verjela pa niti za en sam trenutek. ljudje njegovega kova so vedno nekaj hoteli v zameno in niso nikoli naredili nečesa zastonj ali ker so ravno slučajno bili dobre volje in se je šlo za dobrega prijatelja - njun odnos pa vsekakor ni spominjal na nobeno vrsto prijateljstva. njegovo dejanje bo imelo ceno zanjo, takšno ali drugačno. ne bi brez namena obrnil ploščo in ji dal kar bi si želela, preveč ga je utegnila spoznati v njunih kratkih srečanjih v preteklih tednih. "ker si se nekam prikladno spomnil, da si kar naenkrat ti kriv," se je namrgodila in ni mogla zadržati kratkega izbruha: "presneto, ne vem!" je vzkliknila, saj se je sama spraševala isto. morala bi mu verjeti in ga po hitrem postopku spraviti na postajo in v hladno celico s preostalimi kriminalci. če je bil seth kriv za vse umore, se je ona prav veselo spravljala v žolčne razprave s serijskim morilcem. "preiskave morda ne vodim, vendar bom na koncu jaz tista, ki bo odločala o tvoji usodi. misliš da se detektivi spoznajo na forenzično medicino in niti pod razno ne potrebujejo izvedenca - ki sem slučajno jaz?" je njegov zaničevalni ton sploh ni prizadel, z njim se je pri vseh vsakodnevno srečevala in neskončno je uživala, ko je vsakomur dokazala drugače ter kasneje veselo gledala njihove poklapane izraze, ker jih je žejne peljala čez vodo. bila je prav primerna kazen in njena mala osebna zmaga, ker so jo podcenjevali. "zato sem pametna in ti ne zaupam, kot tudi ne zaupam nikomur. bi pa tvoj nož zarit hinavsko v moj hrbet dokazoval, da se moja intuicija kot ponavadi ni motila in sem imela prav," se je hladno nasmehnila in vsaka trohica prijaznosti je izginila iz nje. potrudil se jo je uničiti in ni ji bilo težko ustreči, v tem že ne. navsezadnje je veljala za hladno prasico, kajne? "motiš se, oboje je znak moči in ne šibkosti. najlažje je biti trd, neizprosen in hladen," ji njegova pomenljivost v pogledu ni ušla, vendar jo je namerno spregledala in se ni ukvarjala z nadležno mislijo, da je on morda eden redkih oseb, ki je spregledala njeno dovršeno igro in večno masko na obrazu - ki pač ni bila drugega, kot zgolj maska. skrivala je njeno pravo naravo, katera je na dan prihajala v kratkih izsekih in še posebno med njenim delom. "ne pritožujem se. navajam zgolj dejstva in z razlogom sem, kar sem in ne ker bi se ravno spomnila ali hotela iskati pozornost," se je namrščeno zastrmela vanj brez pričakovanja njegovega razumevanja. ni se zavestno odločila za igro ledeno kraljice, s tem je ščitila sebe in svoje srce. morala je biti trda in neizprosna, če ne bi ji vsi hodili po glavi, ko bi na ogled v izložbo postavila samo kanček svoje mehke duše. vseeno pa ni pomenilo, da si ob slučajnih trenutkih slabosti ni imela želja in skritih hrepenenj. "vsakodnevno jo preusmerjam v nekaj produktivnega. včasih pa preprosto ne uspe," niti slučajno ni nameravala igrati na karto njegovega morebitnega sočutja. ni se mu hotela smiliti ali kako drugače podpihovati celotno situacijo. o svojih čustvih sploh ni marala razpravljati, tudi s svojimi redkimi dobrimi prijatelji ne. svoje težave je bila navajena že od nekdaj reševati sama, s tem pa se tu in tam spopadati z globeljo bolečine. "s to tvojo izjavo lahko dopišem še eno črtico k ostalim, ki mislijo kako čudovito življenje živim," se je s sarkazmom suho zasmejala in ni pričakovala, da bo razumel. neumno bi bilo misliti, da jo bo sploh kdaj kdo razumel. povzdignila je obrv ob njegovem hehetu in stisnila ustnice ob izjavi, ki je sledila in se ni mogla vzdržati karajoče pripombe: "kaj te mama ni naučila lepega izražanja? ničesar ne teptam, samo nikogaršnja trofeja ne bom," se je namrščila ob spominu na zadnje govorice o stavi, ki je vključevala prav njo in kako hitro se jo da spraviti med rjuhe. vsekakor ni imela časa za otročje igrice njenih moških kolegov na delu. "če ti ni do mene in te ne zanimam - potem ti tudi koristiti ne morem. te dve izjavi ne gresta skupaj," se je uprla in solze spravila nazaj pod nadzor ter jih potlačila nekam globoko vase, kjer se bodo nabirale dokler ne bo mera polna in kasneje sprožile pravo malo povodenj. reseda ni bilo zdravo in kot nekdo, ki se je z medicino preživljal je to tudi dobro vedela. bila je le človek, četudi ne tak ki bi solze veselo pretakal za vsako figo vsem na očeh v javnosti - ni bila presneta škropilnica za rože! spravila je sebe nazaj pod svoj običajen nadzor, se znebila cmoka v grlu z vedenjem, da bo solze prelila kasneje na samem, če je seveda njeno izzivanje ne bo spravilo prej na oni svet. pojma ni imela kaj jo natanko jo je obsedlo, da se mu je odkrito ponujala naj vzame že njeno življenje iz njenih rok. življenje je imela rada z vsemi tegobami vred, katere so jo največkrat spravljale v žalost. sedaj pa bi bila vseeno povsem resno pripravljena podpisati smrtno obsodbo tudi s hudičem, če bi se vse skupaj končalo tu in zdaj. včasih se ga je trapasto naveličala in bi se najraje pridružila tistim v njeni obdukcijski. lahko ji je pod nos tiščal dejstva kako odlično se ji godi, vendar njenih hrepenenj pač ni mogel razumeti. "ne bojim se smrti in nimam razloga, da bi se bala tebe. ni me lahko prestrašiti," je ustnice ukrivila v zametek nasmeška ob njegovem tonu glasu občudovanja. bila je preveč trmasta in obupana, da bi se ga bala. "vem kako nevaren si, ampak mi je vseeno. ne bom se sama vrgla v grob, ti me boš," je mirno izjavila brez posebnega podtona, ki bi njeno mirnost postavljalo na laž. zares se ni nameravala sekirati zaradi prezgodnje smrti. tudi ne bi mirno stala naslonjena na zid, če bi bilo vse skupaj del neke izprijene igrice. če bi bila mazohistična in samodestruktivna ter bi uživala ob bolečini. njena psiha je bila morda rahlo načeta, vseeno pa ni bila razsuta na milijone drobnih koščkov. "mimogrede lepo bodalce - videti je res staro," je pokomentirala bodalo v njegovih rokah, ki ga je pričaral iz kdo ve kje. rezilo se je zazdelo ostro v bežnem lesketu svetlobe in namesto o poslabšanju celotne situacije s svojim izzivalnim obnašanjem, ji je možgane spreletavala ena in ista misel, kako bi bilo bodalo precej boljša ideja za spektakularen zaključek njenega ne preveč dolgega življenja - mladi so vsakodnevno umirali in ne bi bila prva, le ena izmed mnogih. "morda - mi uspeva?" je svoje zanimanje pospremila s kratkim skomigom ramen. lažje je zadihala, ko ni več pritiskal na njeno ključnico in prsni koš in ko se je oklepala njegovega ovratnika brez posebnega namena izpustiti ga, je s kotičkom očesa očarano opazovala njegovo igranje z nožem. "ne izkoriščam ženskih čarov ali svojega telesa, da bi nekaj dobila," je s krepostno užaljenostjo našobila ustnice, medtem ko ga je grdo gledala zaradi njegove izjave. niti slučajno ni bila ženska, ki bi preko postelje napredovala navzgor po lestvici. nekaj pa je ženska morala dati nase. "ne iščem poljubov, hočem da to svoje presneto bodalo že enkrat potisneš vame," je mrščila čelo, njegove besede slišala kljub tihemu šepetu. hrbet se ji je zgolj rahlo usločil, sicer niti trznila ni, ko jo je ostro rezilo ranilo dovolj, da jo je zaskelelo, kot ob ureznini v prst s papirjem. "kot si se ti ves čas igračkal z mano? ni lepo biti drugim igračka, kajne?" kljub izrečenim besedah niti za trenutek ni pomislila, da je ona sedaj vodila in prevzela igro. vse vajeti so bile še zmerom v njegovih rokah. "boš sedaj že dokončal začeto in ne samo uničil moje majice? zaradi tebe me zdaj zgolj zebe," se je pritožila, ker je razparal samo njeno majico in ne s tem še njenega trebuha. je bila lahko situacija še bolj nesmiselna in absurdno smešna? zarežala bi se iz srca, če je ne bi končno zadela ugotovitev: "presneto. res si reva, seth," njen ni glas ni posmehljiv ali sarkastičen, ampak poln obžalovanja ob očitni spodleteli nalogi. spustila je njegov ovratnik iz krčevitega oprijema svojih prstov in roke so ji mrtvo padle ob telo, kot bi bila marioneta in je nekdo iz rok izpustil vrvice. z glavo nagnjeno nazaj se je zastrmela v temno nebo nad njima in čakala na njegovo naslednjo potezo, ki je tudi nekdo z njeno intuicijo ni znal predvideti - kot je prej omenjal, bi jo lahko celo poljubil!