the jackson square stands,

vsakodneven obisk festivala je postal skoraj obvezni ritual v njenem vsakdanjiku. včasih je bil dovolj samo kratek sprehod po glavni ulici, čeprav je do doma ali v službo zato porabila še enkrat več časa zaradi gneče in konstantnemu umikanju pijanih napol golih razvnetih skupinic ljudi paradirajoče po avditoriju. ni znala dobro si razjasniti, vendar je nekaj fascinantnega videla v njihovem brezsramnemu predajanju razuzdanosti in hedonizmu. homoseksualci je niso odbijali kot nekatere homofobe, kot tudi ne golota in razkazovanje čim več kar se je dalo, kajti navsezadnje njene oči niso videle nič novega od tistega kar je videla vsak dan v svojem delu. niti slučajno ni spadala v krog občutljivih rožic s potiskanimi oblekicami z volančki, ki so se dnevno sestajale na čajankah pri eni izmed njih in se igrale mestne opravljivke - omedlele pa ob preveč razkrite kože in malo bolj intenzivnega neprijetnega vonja. če ona ni vedela ničesar o pravem življenju, kot so ji znali očitati, so obstajali med njimi še mnogi drugi, ki so imeli še manj pojma kot ona sama, ki se je raje zatekala v delo, kakor da bi živela in zajemala življenje z zvrhano žlico. najbrž bi ga, če se stvari ne bi že v samem njenem začetku zasukale v tej smeri kot so se, ampak bi krenile čisto po novi poti. bilo je vprašanje za milijon dolarjev, kakšna bi bila danes ob drugačnem poteku dogodkov - vendar se s takšnimi in podobnimi fiktivnimi vprašanji ni ukvarjala in se ni nameravala. spremenili niso ničesar in tudi nobenega zadovoljstva niso prinesli. zgolj neizpolnjena hrepenenja nemogočih in nedosegljivih sanj. seganje po zvezdah, z zavedanjem globoko v sebi, da jih nikdar ne boš dosegel in držal v svojih dlaneh. ona se je raje osredotočala na pomembnejša vprašanja in puščala za seboj vso navlako preteklosti ali pa se vsaj trudila v tej smeri. včasih lovkam ni bilo moč pobegniti, kot tudi ne preteklosti z njenimi dejanji in ljudi vred. in kot nekoč se je tudi še danes rada pomešala med ljudi na mardi grasu. bilo je pozno popoldne in vročina je kljub zadnjim vzdihljajem avgusta, še precej dobro pritiskala in silila ljudi v skrivanje po senčkah pod drevesi ali v prijetno klimatizirane bare, ki so v teh dneh zaradi vročine kot tudi festivala imeli še posebno velik dobiček. tudi sama si je kmalu pri eni izmed številnih stojnic s pijačo omislila plastenko vode, kajti po nekaj korakih sta se ji kratka bela majica in krilo do sredine stegen že neprijetno zaradi potu lepila na kožo, da si je želela samo še domov in pod prho. njen dan je bil dolg in naporen, njena želja pa je bila samo še dati vse štiri od sebe. svoj korak je pospešila, s tem pa spregledala osebo, ki ji je prišla iz njene desne strani in trčila je vanjo. tiha kletvica ji je zdrsnila z ustnic preden bi jo uspela zadržati in tudi odskočiti ji ni uspelo dovolj hitro, da se po njej ob trku ne bi razlil temnolaščev kozarec pijače. zavihala je nos ob vonju postanega piva, ki se je namesto v kozarcu sedaj nahajal na njenih rokah in sprednjemu delu majice. pogleda ni takoj usmerila k temnolascu, ki se je oklepal njene podlahti v očitni rahli pijanski omotici, vendar ji je opravičilo kljub temu zdrsnilo z ustnic: "res mi je žal, sploh vas nisem videla," se je skrušeno nasmehnila in postavo s katero je imela pravkar bližnje srečanje bolje pogledala, ob tem pa skoraj obnemela. "aeneus?" so njeni možgani prepoznali osebo, s katero je nekoč delila nekaj mesecev razred, čeprav je bil tri leta starejši. skrajno šokirano je zrla v njegovo zanemarjeno pojavo, kajti ni je bilo ravno najtežje zgrešiti. zdelo se je, kot da se je eden izmed ljudi, ki je niso izobčili iz družbe, že zdavnaj zapustil in postal bleda senca tistega temnolasca, ki se je ga je spominjala kara. "si to res ti?" je iskala še eno potrditev, da je možgani niso prevarali zaradi vročine, čeprav je vedela da je niso. "ne vem, če se me sploh spominjaš... nekoč sem pristala v tvojem razredu. tri leta mlajša čudaška svetlolaska," so ji oči begale po njegovem obrazu in dvomile, da jo bo po vseh teh letih sploh prepoznal.