campbell, jacqueline noelle

Naslov sporočila: campbell, jacqueline noelle Sob Maj 26, 2012 4:47 am

[Only admins are allowed to see this image]
jacqueline noelle campbell

twenty-two | new orleans, louisiana | weddings photographer | straight | maggie grace

i'm coming on like a hurricane, my lightning's flashing across the sky.
you're only young but you're gonna die, i won't take no prisoners won't spare no lives.

[Only admins are allowed to see this image]

''spet sem imela iste sanje. tako kot že nekaj let, iz dneva v dan, iste moreče podobe. vidim njihove obraze, motne poglede, ki si jih ne morem spraviti iz glave, slišim poslednji jok sestre, slišim krike, čutim strah. vendar pa bi morala začeti kot se spodobi. sem jacqueline noelle campbell in tukaj sem, da vam povem svojo zgodbo. odraščala sem v srečni družinici v new orleansu, v kateri smo bili vsi zelo povezani. skupaj smo hodili k maši, praznovali vse večje praznike in po hiši se je venomer razlegal prešeren smeh. starši so sicer imela neka stroga, katoliška prepričanja, k čemer je seveda spadalo tudi kar nekaj omejitev in pravil, vendar pa z večino nisem imela težav, tu in tam pa sem znala kaj tudi malce obrniti po svoje. moje življenje je bilo povsem običajno in srečno vse do tistega dne. ljudje me pogosto sprašujejo kako sem se takrat počutila, vendar pa je dejstvo, da se takrat sploh nisem zavedala kaj se dogaja, nikoli si ne misliš, da se lahko kaj takega sploh zgodi tebi. dokler se ne, seveda. tako se le medlo spominjam dogodkov, razen tistih, ki me vsako noč preganjajo v sanjah. vem, da sem se cela tresla, sploh ko nisem našla nikogar od domačih. težko je pomisliti kako sem lahko v tako kratkem času izgubila vse, kar mi je bilo sploh pomembno, v tistem prekletem orkanu. hišo v kateri sem odraščala, ki je bila polna lepih spominov, majhnih stvari, ki so me spominjale na določene dogodke, bila je moj dom. vendar pa bi bilo to postranskega pomena, če bi lahko ob sebi imela vsaj družino. poiskali bi si nov kraj, ki bi ga napolnili z novimi spomini, tako pa sem ostala sama. to je bilo prvo spoznanje, ki me je takrat zadelo. stara sem petnajst let in naenkrat sem ostala brez kogarkoli. kar hitro so me poslali živet k sorodnikom na florido, kjer sem prvih nekaj mesecev preživela bolj v tišini. se držala zase, potem pa dolgo v noč jokala v blazino. vendar pa nisem ena izmed tistih ljudi, ki bi predolgo objokovali svojo usodo in se pomilovali. zavedala sem se, da moram svoje življenje spraviti v red in poskusiti živeti naprej. velikokrat sem se vprašala zakaj sem bila ravno jaz tista, ki je preživela? s čem sem si to zaslužila? seveda je prišel s tem tudi določen občutek krivde, vendar pa sem s časom spoznala, da bi si tudi vsa moja družina želela, da živim naprej, da se nikoli ne predam. tudi sama nisem želela vreči proč preostalega življenja in tako sem spomine na katrino skušala potlačiti vase, da bi se vrnila na stare tire, ko sem imela še neke začrtane cilje in veliko volje do življenja. pri sorodnikih sem živela štiri leta, da sem tam končala srednjo šolo. v tistem času se je zgodilo ogromno stvari, ena izmed pomembnejših je bila zagotovo odkritje moje ljubezni do fotografije. umetnost je bila ena izmed stvari, ki me je že od nekdaj zanimala in v kateri sem nekako našla nek smisel, sebe. lahko sem se tudi izražala in v tistem času je to pripomoglo k marsičemu. sorodniki so me sicer skušali prepričati, da bi tolažbo našla pri bogu, kot so me vedno učili starši, vendar pa nisem bila in vse do danes nisem več tako prepričana kaj sploh verjamem. kako bi lahko bog dopustil takšno katastrofo? kaj so naredili moji starši, ki so živeli le po bibliji, da so si zaslužili takšno smrt? ali pa mlajša sestrica, ki sploh ni poznala pomena besede greh? vse to so stvari, ki so mojo vero, skupaj z prepričanji močno pretresla. zato pa sem, kot že povedano, tolažbo našla v fotografiji, v tisti čarobni lepoti le teh. po uspešno opravljeni maturi sem se vrnila nazaj v domače mesto. nekaj me je preprosto vleklo tja, navkljub grozljivim dogodkom in s ponosom lahko rečem, da sem se postavila na noge, da sem bila močna in nisem pustila tem dogodkom, da bi me porazili. seveda ne bom nikoli pozabila kaj se je zgodilo, a odločila sem se živeti naprej. čez dan se trudim, da preprosto sploh ne mislim na to, tako mi te stvari pač ne morejo priti do živega. prav tako me lahko pretrese le redko kaj drugega. nekako si rečem, da sem najhuje verjetno že dala skozi in ko pomislim na vse tisto, se vse ostale skrbi zdijo praktično ničvredne. ponoči, v sanjah, pridejo vsi tisti zatrti spomini sicer na plan, vendar pa se trudim, da se s tem ne bi obremenjevala, raje verjamem v moč časa. trenutno sem zaposlena kot fotografinja porok, kar je zame nekaj najlepšega na svetu. na njih je preprosto nekaj čarobnega, ko gledam tiste srečne obraze, vso tisto ljubezen. sama v tej nimam ravno takšne sreče. zaradi vsega, kar se je zgodilo sem postala nekoliko negotova o prihodnosti. zakaj bi si delala neke plane za prihodnost, ko pa sploh ne vem ali bom zjutraj še živa. nočem se preveč navezati na koga, ker se spomnim kako zelo boli, ko nekoga ljubljenega izgubiš. lahko bi torej rekli, da se bojim zaveze, ko stvari postanejo preveč resne... pobegnem. tako ne jočem za nikomer in se ne rabim ukvarjati še s strtim srcem, tako ali tako pa mi le redko kdo lahko pride tako do živega. trenutno grem naprej, novim izzivom naproti, morda pa le z nekoliko manj odločnimi koraki.''

[Only admins are allowed to see this image]

my name is ANA and i'm 16 years old.
i'm in the rpg business for 5 years, you can also find me under the name of .

[Only admins are allowed to see this image]
credit to [Only admins are allowed to see this link] and [Only admins are allowed to see this link].

Naslov sporočila: Re: campbell, jacqueline noelle Sob Maj 26, 2012 4:58 am

[Only admins are allowed to see this image]

» van der woodsen, avery noelle