ashes to ashes
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.



 
KazaloIščiRegistriraj sePrijava

 

 houseboats,

Go down 
AvtorSporočilo
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef

Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 27
Age : unknown / 33

houseboats, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: houseboats,   houseboats, EmptyNed Maj 06, 2012 6:33 pm

[Only admins are allowed to see this image]
Nazaj na vrh Go down
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef

Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 27
Age : unknown / 33

houseboats, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: houseboats,   houseboats, EmptyNed Maj 27, 2012 7:02 am

    for, ellison smitten1
    post scriptum, this is a suckfest. sorry. "/

    prvič po zelo dolgem času se ga je loteval občutek, da na njegovih plečih leži preveč. vendar ni bila teža usode človeštva tista, ki je povzročala v njem tesnobo in ga potiskala navzdol. bilo je spoznanje, da so nekatere njegove metode povsem neučinkovite. verjetno je bilo neumno predvidevati, da bo lahko okrog sebe samo postavil širok nevaren jarek in debelo obzidje, kar bo dovolj, da ljudje ne bodo preveč rinili vanj in hoteli dobiti milijon odgovorov, ki jih ni smel, ni mogel in ni želel podati. že na samem začetku je spoznal, da bolj kot se zavija v meglice skrivnosti, bolj postaja zanimiv za ljudi okrog njega in bolj ga vidijo kot uganko, ki jo je potrebno karseda hitro razvozlati. nekateri so se sprijaznili, da se za družabno osebnostjo setha de villersa skriva travmatična in temna preteklost o kateri se ne želi pogovarjati. odločili so se, da ima verjetno težave z zaupanjem in mu namenili usmiljen pogled ter zadevo vzeli na znanje in se s tem sprijaznili, obenem pa so si govorili, da bo že prišel čas, ko se bo v njihovi bližini počutil dovolj prijetno, da bo spregovoril o preteklih dogodkih. kako zelo so se motili. nikoli ne bodo izvedeli cele zgodbe, nihče od njih. prekleto, še sam ne pozna cele zgodbe. da, spomni se temnega dela svoje preteklosti, neznosne agonije prvih let, desetletij, stoletij v peklu, ki jih je preživel z enim od demonskih mučiteljev. ne spomni pa se let pred tem. ne spomni se nebes, svojih kril in kar ga najbolj pesti – ne spomni se razloga za svoj propad. niti sanja se mu ne, kakšen zločin je zakrivil, da so z njega strgali krila in ga porinili navzdol na zemljo. in nikoli ne bo izvedel, zakaj ni pristal na zemlji. zakaj ni dobil ožigosane oznake padlega angela, nebeškega izmečka, ki je grešil? zakaj je moral prav on toniti še globje in se s tisočletji izgubini v svinjariji pekla, v tamkajšnjih umazanih poslih, neusmiljenih kaznih in v večnem krogu ognja? ob teh mislih se je komaj opazno namrščil in potisnil dlani v prednje žepe črnih kavbojk, ko je nadaljeval pot po številnih pomolih, ki so obdajali male lesene hiške na jezeru. gladina slednjega je bila mirna, gladka, temna ob zatonu sonca za oddaljenem obzorju. veliko bolj pametni bi bilo, če bi se spravil na kakšen bolj obljuden kraj in nadaljeval z izvrševanjem svojih načrtov, odmislil vse morebitne pomisleke in se centriral samo na delo, ki ga čaka. znal je narediti oster gladek rez in se presekati stran od ostalih, vendar bi kaj takega naredilo samo večjo škodo. ni se smel oddaljiti od vseh in izgubiti njihovega zaupanja, bil je preblizu cilja, da bi zdaj lahko tvegal in postavil vse na kocko. naredil je ovinek okrog ene od hišk in se v istem hipu ustavil na mestu, ko je samo nekaj metrov stran zagledal poznano podobo. osebo, ki bi se ji najraje v širokem loku izognil iz tisočih različnih razlogov. bila je preveč radovedna, postavljala je preveč vprašanj, preveč je želela priti mu blizu in sam sebi nikakor ni zaupal v njeni bližini. ''ellison,'' se je po hitrem postopku zbral in napravil še korak proti njej, s pogledom osredotočenim na njen izraz ter se trudil razbrati, kakšna bo njena nadaljna poteza. nikoli ni vedel, kako bo reagirala, kaj bo storila, venomer ga je puščala v nevednosti, on pa je potreboval pred sabo točno izrisan načrt, prostora za spontanost nikakor ni bilo. spontanost je bila sinonim za nevarnost, za tveganje in spodrsljaje. ''kaj počneš tukaj?'' je spregovoril z nekoliko bolj trdim tonom kot je nameraval. a prekleto, predstavljala je vso krivico, ki so jo nebesa zagodla zemlji – izgubila je družino, ostala brez spomina in zdaj se je morala vrteti v stalnem nezavedanju vsega. ni vedela kdo je, kakšna je, ničesar. morda je do nje čutil neko usmiljenje, morda. vendar ne bi smel.
Nazaj na vrh Go down
grace daniels
to them these streets belong
to them these streets belong
grace daniels

Število prispevkov : 73
Reputation : 11
Join date : 22/05/2012
Age : 26
Age : 23

houseboats, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: houseboats,   houseboats, EmptyNed Maj 27, 2012 11:43 pm



this was written for SETH
and ellie is dressed like [Only admins are allowed to see this link] there is about
seven hundred words and this is lame with a capital l.
next will be better, promise. (:



    bližina vode jo je iz njen neznanega razloga pomirjala, že od kar se je zavedala. kar je bilo pravzaprav ironično, če je verjela zgodbi, ki jo je slišala in je govorila o njej – natančneje tistem delu, da je orkan ubil vso njeno družino, njo pa je naplavilo na neko obalo. zmajala je z glavo in dlani položila na nadlahti. čeprav tega ni pokazala praktično nikomur jo je to morilo, že od kar jo je tista ženica v prodajalnici 'prepoznala' in jo poimenovala maxine – ime, ki se je zdelo kot prekleto. prineslo ji ni namreč čisto nič dobrega, samo množico neznanih obrazov, nabitih z raznoraznimi čustvi ter popolno zmedo. do pred nekaj tedni je uživala v svojem življenju, bila je zadovoljna, optimistična, pravzaprav kar srečna in potem se je v njenem življenju od nikoder pojavil ta oblak, ki je sedaj dan in noč visel nad njo. kot pa da že to ni bilo dovolj pa so se nekako v istem času začele pojavljati še tiste sanje, grozne, dušeče nočne more, ki so vedno znova potekale enako. bila je na s soncem obsijani plaži z nekom, ki ji je bil očitno zelo drag, saj je njegovo dlan ves čas držala v svoji. dan je bil čudovit, ravno prav svež in bila je srečna, tako srečna, da bi najraje zaplesala, nato pa je iz daljave zaslišala grom in naslednja stvar, ki se je je zavedala, je bila voda, ledeno mrzla, slana voda vse okoli nje. vleklo jo je na dno, ona pa se je medtem, ko so njena pljuča grozila, da bodo eksplodirala v bolečini, borila, da bi priplavala na gladino, da bi prišla do zraka. a ne glede na to, kako zelo se je trudila, kako vztrajno in močno je brcala in zamahovala, se je svetloba, ki je pomenila rešitev, vztrajno oddaljevala, vse dokler preprosto ni mogla več in jo je začela ovijati tema… in prav v tem trenutku je vedno planila pokonci, zadihana in tako prestrašena, da se je že sama misel na nadaljnje spanje zdela nemogoča. utrujeno se je zvlekla v kuhinjo in si skuhala kavo, vendar tudi ta ni pregnala nemira, ki so ga povzročile sanje, ne glede na to, kako se je trudila. in prav ta nemir jo je pripeljal sem, na pomol med plavajoče kolibe, kjer je sedaj sedela in z nogami, ki so v vodo risale kroge. morje in življenje, ti dve stvari sta si bili tako zelo podobni. tako nepredvidljivi, da je te je lahko v slabe pol ure iz s soncem obsijanega nabrežja potopilo globoko med valove. in njej se je to zgodilo v enem samem popoldnevu, ko je slišala zgodbo o maxine in v svoji zmedi le dojela, da govorijo o njej. ona je bila ta skrivnostna maxine, o kateri ni vedela ničesar. ničesar razen tega, da je bila sedaj sama na tem prekletem svetu in da je poznala ogromno ljudi, ki so jo bojda poznali. ne glede na to, kako zelo se je trudila, da bi se katerega spomnila ali ga prepoznala, pa se ni zgodilo nič. njene misli so ostale kot so bile, ovite v popolno črnino, ki jo je dušila kot zanka okoli vratu. zavzdihnila je in v svoji zamišljenosti popolnoma prezrla oddaljene korake, ki so se počasi, a vztrajno približevali, vse dokler ni zaslišala svojega imena, ob katerem se je ozrla. bil je seth, še ena stvar v njenem življenju, ki ni prinašala drugega kot zmedo. ko ga je spoznala je bil odprt, prijazen in klepetav, na obrazu pa je imel tisti nasmešek, ob katerem so se ji zašibila kolena. že od prvega trenutka jo je nekaj neverjetno privlačilo in vleklo k njemu, nekaj nedoločljivega, zaradi česar bi ga najraje zaprla v svoje stanovanje in iz njega strgala oblačila, a hkrati se je vedno našlo nekaj, kar jo je prepričalo, da tega noče narediti; beseda, kretnja, pogled, nekaj, kar jo je ujezilo in spravilo k pameti. nazadnje, ko ga je videla, jo je pripravil do kričanja, pa ne tako, kot bi si ona želela, ampak jo je spravil ob pamet s svojimi pripombami in hladom, ki je vel iz njegovega glasu in sedaj je bil zopet tu, oddaljen nekaj metrov z istim trdim glasom kot običajno. ''seth.'' je zadržano odzdravila in občutku utrujenosti se je sedaj pridružila še jeza. dovolj je imela tega, da jo je vlekel za nos in bil enkrat neverjetno prijazen, nato pa jo je v trenutku s hladom odslovil in odkorakal stran. ''sedim. razmišljam. diham.'' je utrujeno odgovorila in se zazrla v svoje noge, s katerimi je še naprej čofotala v vodi. ''in kaj je tebe prineslo sem?'' je vprašala, ne da bi dvignila pogled. konec koncev je bila ura dovolj zgodnja, da bi bil še v postelji, ne pa da se je potikal naokoli. ''nespečnost, ali pa si zgolj iskal nekoga, ki bo verjel tvojim za lase privlečenim zgodbicam? '' je nekoliko zajedljivo vprašala in s tem merila na svari, ki jih je govoril, kot je bila tista, da so angeli pazili nanjo, da je preživela orkan. kot, da bi mu verjela.
Nazaj na vrh Go down
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef

Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 27
Age : unknown / 33

houseboats, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: houseboats,   houseboats, EmptyTor Maj 29, 2012 6:01 am

    nemudoma je lahko opazil, da jo je zmotil prav sredi razmišljanja, ko se je ozrla proti njemu z rahlo odsotnim pogledom, ki ni razkrival drugega kakor določeno zmedo. bolje kot kdo drug je vedel, kako se počuti. naenkrat so jo vsi bombardirali z informacijami, ji podali povsem novo identiteto in osebnost, ko se je komajda postavila pokonci in se soočila z izgubo spomina. komajda ji je uspelo postati ellison, že so ji vsi govorili, da je maxine in navalili k njej z vsemi možnimi čustvi. ona pa je poskušala sestaviti delce skupaj, povezati svoje sanje z resničnostjo in se končno spomniti izgubljenih let, ki jih ne bo moč dobiti nazaj. prekleto dobro je vedel, kako se počuti, prav zares – enako je počel tudi sam. ''hej,'' je poleg njenega imena dodal še dejanski pozdrav, ko je naletel na zadržanost in kanček nelagodja. vse to je bilo moč pričakovati, glede na to, da se je njuno zadnje srečanje končalo z dokaj razgretim prepirom, ki ga je zakrivil sam. hotel jo je nekako usmeriti na pravo pot, da bi ji čimprej uspelo razvozlati celotno sestavljanko in obenem je morda omenil nekaj stvari v zvezi z angeli, ki so poskrbeli, da ni umrla v katrini. takrat so jo spravili na varno, na obalo ob delti reke, kjer so jo kasneje kot po naključju našli sprehajalci in poiskali pomoč, da so jo v bolnišnici spravili k sebi in ji pripisali novo ime. tako so ji nebesa omogočila povsem nov začetek in ji dala priložnost, da nekaj naredi iz sebe, popravi stare napake in se utre novo pot. to je bila priložnost, ki je ne podarjajo naokrog kar tako in ne glede na to, kako zelo so se mu gabila nebesa in njihovi čudni načrti, je bilo vse skupaj precej dragoceno. sklonil se je navzdol in sedel poleg nje na lesenem pomolu, noge pa spodvil v turški sedež, ker ni nameraval ravno namakati nog v jezerski vodi in se še sezuvati. ''kot da ni očitno. boš danes nesramna in zamerljiva?'' je od strani pogled proti njej in čakal na njeno reakcijo. seveda je bila takrat upravičeno razjarjena. zadeve se je lotil s povsem napačne strani in izpadel kot bizaren verski fanatik, ki blebeta o nesmislih. ''ali... pa morda obstaja možnost, da boš pozabila na tisti nesmiselni prepirček?'' je k besedam dodal rahel nasmešek, še en del njegove stalne krinke. dvomil je, da bi sploh kdaj hodil po svetu z nasmeškom, če to ne bi bilo nujno potrebno za pridobivanje človeškega zaupanja. smešno, kako je preprost gib ustnic pomenil nekaj tako velikega. ''hm, zvenelo bo nadvse klišejsko, ampak prišel sem razmišljat. tole je popoln kotiček za mir in samoto,'' je pazljivo izbral prave besede, ko ji je odgovoril in enkrat za spremembo niti ni lagal. v njegovi glavi je iz dneva v dan nastajala večja zmeda in s tem večji cirkus. sčasoma sploh ne bo mogel več slediti dogajanju in moral si je malo prevetriti misli, da se ne bi spotaknil na svoji poti in bi mu spodletelo. pri njegovem poslu prostora za napake nikakor ni bilo, če si prekršil dogovor ali so se ti načrti izjalovili, je bila kazen hujša, kot si je sploh drznil pomisliti. ''oh ja, za zadnjič ti verjetno dolgujem opravičilo. vendar si ti postavljala vprašanja in jaz sem ti samo odgovoril. le da je vse skupaj morda res zvenelo malce preveč napihnjeno in neverjetno,'' je zavzdihnil ob njenem pikrem vprašanju, ne da bi za sekundo umaknil pogled z nje. ''vendar moraš priznati, da je precej verjetno – če te je kdo rešil, potem je to morala biti neka višja sila. narava te je nenazadnje izdala, ko je sploh poslala orkan nad mesto. malo verjetno je tudi, da te je nek človek našel sredi morja, te privlekel do obale in potem pustil tam povsem nemočno,'' je nadaljeval v lahkotnem tonu, da bi popravil vtis od prejšnjega srečanja. ''sicer pa... kako si? je postalo kaj lažje? celotno soočenje s tem, da si maxine in ne ellison?'' je zastavil vprašanje v duhu zaskrbljenosti in se rahlo namrščil. hotel je pokvariti načrte tistim zgoraj in jo nekako pripraviti do tega, da bi se spomnila svoje preteklosti.
Nazaj na vrh Go down
grace daniels
to them these streets belong
to them these streets belong
grace daniels

Število prispevkov : 73
Reputation : 11
Join date : 22/05/2012
Age : 26
Age : 23

houseboats, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: houseboats,   houseboats, EmptyNed Jun 03, 2012 11:41 pm



this was written for SETH
and ellie is dressed like [Only admins are allowed to see this link] there is about
eight hundred words for you only. ^^



    vedela je, da je njeno obnašanje na nek način butasto in za povrhu še rahlo otročje, vendar je v tistem trenutku ni bilo kaj posebno mar. konec koncev, glede na to, koliko ljudi se je vsak dan obnašalo tako si je lahko tu in tam tudi ona malo privoščila, kajne? njena čeljust se je ob njegovih besedah trmasto napela, nato pa se je vendarle sprostila. ni bila oseba, ki bi sedaj nalašč kuhala mulo, oziroma, glede na to, kaj je v zadnjih tednih izvedela o maxine, vsaj ne več. ob misli na to se je spačila, nato pa na obraz priklicala medel nasmešek, ki je bil najboljše, kar je v tistem trenutku premogla. ''sem že mirna.'' in v dokaz nekoliko razširila nasmešek. smešno, kakšen vpliv je lahko imela preteklost na človeka. preden se je preselila v new orleans, ko je bila samo ellison in se ji o kakršni koli maxine ni še niti sanjalo, je bila vedno bobre volje s širokim nasmeškom na obrazu, brezskrbna in prijazna. sedaj, po vsem, kar je slišala o svetlolaski, oziroma, sebi, pa se je zdelo, kot da se je v njej pojavilo nekaj, kar jo z vsakim dnem in vsako mislijo na pozabljeno preteklost vleče na tla. postala je razdražljiva, nekoliko odrezava, sarkastična in včasih celo nesramna, nekaj, kaj prej zagotovo ni bila. in bila je prekleto utrujena od tega, da se je vsak dan borila sama s seboj, da si je tako obupano želela biti to, kar je bila prej, brezskrbna kot pred selitvijo. a ji nikoli ni popolnoma uspelo. tok njenih misli so premotile njegove besede, ob katerih se ji je na obraz zarisal tisti pravi, zanjo značilni nasmešek, ob katerem so ji zažarele oči. ''klišejsko kot se tole sliši, jaz sem tu iz istega razloga.'' je pojasnila ter si šla z roko skozi lase. stanovanje, ki ga je prej oboževala jo je namreč vse, odkar so se pojavile more, dušilo in zdelo se je, da lahko diha samo še zunaj, kjer je nič ni omejevalo. tu se je končno lahko vsaj približno sprostila, kajti bolj, kot je bil kraj na samem in manjša kot je bila verjetnost, da bo srečala koga, ki jo je poznal, bolj ji je stvar uspela. in nekako je samo takrat lahko svoje misli spravila vsaj približno v red, popredalčkala vse ljudi in vse, kar je na novo izvedela o sebi. to je bilo nujno potrebno, saj bi se sicer verjetno izgubila v množici obrazov in najrazličnejših podatkov, ki so ji bili tako prekleto tuji, da bi včasih najraje obupala in samo jokala. a vztrajna kot je bila tega seveda ni storila. ''malce?'' je vprašala in vprašljivo dvignila obrv, ko se je zazrla vanj. ''zgodbica o tem, da so me angeli čuvali in mi dali novo priložnost se ti zdi malce neverjetna?'' je še enkrat nejeverno vprašala, nato pa se nekoliko napeto zasmejala. pa kaj je bilo z ljudmi te čase? zdelo se je, kot bi vsem po vrsti nekaj padlo na glavo in so zaradi tega vsi govorili nesmisle. ''preden začneš znova,'' ga je prekinila''naj ti povem, da je tvoja zgodbica več kot zgolj za lase privlečena.'' je zatrdila in svojo izjavo podkrepila z rahlim kimanjem. ''lepo te prosim, angeli? zveni, kot bi bil nekakšni verski fanatik.'' se je znova zasmejala, a smeh je bil ob njegovem resnem pogledu odkrito nesproščen. ''angeli, višja sila… kaj pride naslednje? naslednjič, ko te bom videla boš verjetno začel trditi, da je hudič nadme poslal orkan in so me angeli, da bi mu nasprotovali, rešili, s to zmešnjavo okoli maxine pa jim hudič vrača udarec? in oh, seveda, ljudje, ki me obletavajo kot muhe med in mi ne pustijo dihati so zagotovo hudičevo odposlanci, kajne?'' njen glas je bil trd in praktično prepojen s sarkazmom, ki je več kot zgolj očitno sporočal, da ne verjame niti besedice tega, kar ji je povedal. ''jaz temu preprosto pravim sreča.'' je zatrdila in umaknila pogled. dojela je sporočilo lahkotnega tona, s katerim je seth govoril in tudi sama ni imela želje po novem prepiru, še posebno, ker je imela tega zadnje čase v svojem življenju že tako veliko preveč. zmajala je z glavo in obraz za trenutek prekrila z dlanmi, nato pa zavzdihnila in se znova zazrla vanj. ''niti ne.'' je začela, nato nekoliko obotavljajoče nadaljevala. ''pravzaprav sploh ne vem, kaj naj si mislim. ne spomnim se niti najmanjše podrobnosti in občutek imam, kot bi bila igralka, ki zbira podatke za filmsko vlogo, ki jo bo morala odigrati.'' njen glas je bil utrujen. ''zame je maxine kot lik iz knjige – veliko sem slišala o njej, a na koncu dneva sem še vedno ellison in od celotne trume ljudi, ki se mi je predstavila tisti dan, si zapomnim največ enega ali dva.'' skomignila je z rameni, nato pa vprašljivo pogledala svetlolasca. ''pa ti? kaj je tako pomembnega, da te je gnalo k razmisleku že navsezgodaj zjutraj?''
Nazaj na vrh Go down
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef

Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 27
Age : unknown / 33

houseboats, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: houseboats,   houseboats, EmptyČet Jun 28, 2012 6:15 am

    COMMENT: i'm so late. so sorry! -.-

    res ni vedel, kaj mu je bilo tistega dne, da je tako zelo narobe ocenil celotno situacijo in poskušal nanjo spustiti celo poplavo informacij in novih resnic. pričakoval je, da bo verjela vsaki njegovi besedi in se pošteno uštel. če je hotel popraviti nastalo sranje, je moral spet pridobiti njeno zaupanje in jo nekako prepričati, da se v njegovi glavi vsa kolesca vendarle vrtijo v pravilni smeri. ''mirna? v redu, upam. ker mi je resnično žal za zadnjič,'' jo je najprej malce skeptično pogledal, nato pa vendarle sedel na pomolček poleg nje. odahnil si je za kratek kip, ko se je na njenem obrazu zarisal širok nasmešek, katerega je bil tako vajen pri njej. lahko bi si drznil celo reči, da mu je bila kanček ljubša od vseh preostalih ljudi, in ni znal niti pojasniti zakaj. če bi razmišljal logično, bi jo moral prezirati – rešili so jo angeli in ji prihranili smrt, kar je pomenilo, da so morali vsekakor imeti z njo takšne ali drugačne načrte, o katerih se njemu ni niti sanjalo. namesto tega jim jo je skušal zagosti tako, da bi jo pripeljal bližje k sebi – po vsem tem času je bil že povsem imun na stalno trkanje slabe vesti, ki ga je kljuvala nekje v prsih. ''če rečem, da sem bil pošteno zadet, mi verjetno ne boš verjela, kajne?'' si je nadel do skrajnosti nedolžen nasmešek in vsaj zaenkrat še ni vedel, kako se bo izmotal iz nastale situacije. lahko bi še enkrat začel s celotno zgodbo ter postopoma vse še enkrat spustil nanjo, vendar jo bo samo še bolj odbil od sebe. in iz nekega razloga je ni želel. moral je imeti njeno zaupanje, potreboval ga je. ''malce,'' se je namuznil in res poskušal vse obrniti v šaljive vode, četudi je dvomil, da mu bo v celoti uspelo. morda je imel nadnaravno hitrost in nekaj drugih demonskih moči, vendar ni mogel upravljati z njenim umom. ni je mogel povsem prepričati, da ji je neškodljiv. ''morda je krivo to, da sem pred kratkim bral neko knjigo o apokaliptičnem svetu in prebral kup nekega sranja o tem, kako se bodo angeli spustili na zemljo, kako se bo razvnela vojna med nebesi in peklom...'' je zmajal z glavo in si nadel izraz, ki je govoril o tem, da se še sam sebi zdi neumen. pravzaprav se je res zdel sam sebi neumen, ker je o vsem skupaj govoril kot o fikciji, medtem ko je bila to zanj neizpodbitna resnica. vse to se je dogajalo prav v tem trenutku in tako on kot ona sta bila del tega dogajanja. nista mogla izbrati izhoda v sili in preprosto pobegniti nekam drugam. ''še enkrat bom ponovil – resnično mi je žal. torej... mi oprostiš?'' je rahlo priprl pogled, ko se je ozrl proti njej v pričakovanju odgovora. ''jasno da je hudič nadte poslal orkan! kako lahko sploh dvomiš v to?'' je zaigral ogorčenje nad njenimi besedami in celo kratko sekundo zdržal v igri, nato pa se široko nasmehnil. ko bi vedela, da so njene besede povsem resnične. ko bi le. ''jaz temu pravim usoda,'' je zavrnil njen komentar o sreči. sreča je bila, če si zadel na loteriji, če si na tleh našel nekaj denarja, če si zmagal na tekmovanju. usoda je bila tista, ki je pletla druge aspekte življenja – da si prav takrat odšel v trgovino in srečal ljubezen svojega življenja, da si sprehajal psa in nisi bil v stanovanju, ko je zagorelo. to je bilo dele usode in dovršenih naključij. ni ji mogel zameriti nejevere, niti sarkazma, ki je kar kapljal z njenih besed. za običajnega človeka, kot je ona, je bil nadnaravni svet res samo fikcija, niso se ga zavedali. ''potem pa se sploh ne trudi z odkrivanjem maxine. zdaj si ellison, imaš izdelane želje, veš kaj ti je všeč in kaj ne. nima se smisla obremenjevati s preteklostjo. dobila si možnost za povsem nov začetek, splača se jo izkoristiti kajne?'' je zdaj bil on na vrsti, da zavzdihne. sam je še presneto dobro vedel, kako je ko dobiš nalogo in se moraš vživeti v neko povsem novo osebo. to je počel v tem trenutku in bilo je prekleto težko, ko nihče ni poznal tvojega resničnega jaza. ''ne bi smela dopuščati drugim, da ti narekujejo tempo, dan, zgodbo. če hočeš ostati ellison, jih ne rabiš poslušati. vendar je to zagotovo lažja pot,'' se je zasukal proti njej, nato pa se rahlo nasmehnil ob njenem vprašanju. ''ženska,'' je preprosto odgovoril brez dodatnih pojasnil.
Nazaj na vrh Go down
Sponsored content




houseboats, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: houseboats,   houseboats, Empty

Nazaj na vrh Go down
 
houseboats,
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
ashes to ashes :: and it makes me wonder :: 
how everything still turns to gold,
 :: 
pre-apocalypse,
 :: 
pogovori,
-
Pojdi na: