houseboats,

bližina vode jo je iz njen neznanega razloga pomirjala, že od kar se je zavedala. kar je bilo pravzaprav ironično, če je verjela zgodbi, ki jo je slišala in je govorila o njej – natančneje tistem delu, da je orkan ubil vso njeno družino, njo pa je naplavilo na neko obalo. zmajala je z glavo in dlani položila na nadlahti. čeprav tega ni pokazala praktično nikomur jo je to morilo, že od kar jo je tista ženica v prodajalnici 'prepoznala' in jo poimenovala maxine – ime, ki se je zdelo kot prekleto. prineslo ji ni namreč čisto nič dobrega, samo množico neznanih obrazov, nabitih z raznoraznimi čustvi ter popolno zmedo. do pred nekaj tedni je uživala v svojem življenju, bila je zadovoljna, optimistična, pravzaprav kar srečna in potem se je v njenem življenju od nikoder pojavil ta oblak, ki je sedaj dan in noč visel nad njo. kot pa da že to ni bilo dovolj pa so se nekako v istem času začele pojavljati še tiste sanje, grozne, dušeče nočne more, ki so vedno znova potekale enako. bila je na s soncem obsijani plaži z nekom, ki ji je bil očitno zelo drag, saj je njegovo dlan ves čas držala v svoji. dan je bil čudovit, ravno prav svež in bila je srečna, tako srečna, da bi najraje zaplesala, nato pa je iz daljave zaslišala grom in naslednja stvar, ki se je je zavedala, je bila voda, ledeno mrzla, slana voda vse okoli nje. vleklo jo je na dno, ona pa se je medtem, ko so njena pljuča grozila, da bodo eksplodirala v bolečini, borila, da bi priplavala na gladino, da bi prišla do zraka. a ne glede na to, kako zelo se je trudila, kako vztrajno in močno je brcala in zamahovala, se je svetloba, ki je pomenila rešitev, vztrajno oddaljevala, vse dokler preprosto ni mogla več in jo je začela ovijati tema… in prav v tem trenutku je vedno planila pokonci, zadihana in tako prestrašena, da se je že sama misel na nadaljnje spanje zdela nemogoča. utrujeno se je zvlekla v kuhinjo in si skuhala kavo, vendar tudi ta ni pregnala nemira, ki so ga povzročile sanje, ne glede na to, kako se je trudila. in prav ta nemir jo je pripeljal sem, na pomol med plavajoče kolibe, kjer je sedaj sedela in z nogami, ki so v vodo risale kroge. morje in življenje, ti dve stvari sta si bili tako zelo podobni. tako nepredvidljivi, da je te je lahko v slabe pol ure iz s soncem obsijanega nabrežja potopilo globoko med valove. in njej se je to zgodilo v enem samem popoldnevu, ko je slišala zgodbo o maxine in v svoji zmedi le dojela, da govorijo o njej. ona je bila ta skrivnostna maxine, o kateri ni vedela ničesar. ničesar razen tega, da je bila sedaj sama na tem prekletem svetu in da je poznala ogromno ljudi, ki so jo bojda poznali. ne glede na to, kako zelo se je trudila, da bi se katerega spomnila ali ga prepoznala, pa se ni zgodilo nič. njene misli so ostale kot so bile, ovite v popolno črnino, ki jo je dušila kot zanka okoli vratu. zavzdihnila je in v svoji zamišljenosti popolnoma prezrla oddaljene korake, ki so se počasi, a vztrajno približevali, vse dokler ni zaslišala svojega imena, ob katerem se je ozrla. bil je seth, še ena stvar v njenem življenju, ki ni prinašala drugega kot zmedo. ko ga je spoznala je bil odprt, prijazen in klepetav, na obrazu pa je imel tisti nasmešek, ob katerem so se ji zašibila kolena. že od prvega trenutka jo je nekaj neverjetno privlačilo in vleklo k njemu, nekaj nedoločljivega, zaradi česar bi ga najraje zaprla v svoje stanovanje in iz njega strgala oblačila, a hkrati se je vedno našlo nekaj, kar jo je prepričalo, da tega noče narediti; beseda, kretnja, pogled, nekaj, kar jo je ujezilo in spravilo k pameti. nazadnje, ko ga je videla, jo je pripravil do kričanja, pa ne tako, kot bi si ona želela, ampak jo je spravil ob pamet s svojimi pripombami in hladom, ki je vel iz njegovega glasu in sedaj je bil zopet tu, oddaljen nekaj metrov z istim trdim glasom kot običajno. ''seth.'' je zadržano odzdravila in občutku utrujenosti se je sedaj pridružila še jeza. dovolj je imela tega, da jo je vlekel za nos in bil enkrat neverjetno prijazen, nato pa jo je v trenutku s hladom odslovil in odkorakal stran. ''sedim. razmišljam. diham.'' je utrujeno odgovorila in se zazrla v svoje noge, s katerimi je še naprej čofotala v vodi. ''in kaj je tebe prineslo sem?'' je vprašala, ne da bi dvignila pogled. konec koncev je bila ura dovolj zgodnja, da bi bil še v postelji, ne pa da se je potikal naokoli. ''nespečnost, ali pa si zgolj iskal nekoga, ki bo verjel tvojim za lase privlečenim zgodbicam? '' je nekoliko zajedljivo vprašala in s tem merila na svari, ki jih je govoril, kot je bila tista, da so angeli pazili nanjo, da je preživela orkan. kot, da bi mu verjela.

vedela je, da je njeno obnašanje na nek način butasto in za povrhu še rahlo otročje, vendar je v tistem trenutku ni bilo kaj posebno mar. konec koncev, glede na to, koliko ljudi se je vsak dan obnašalo tako si je lahko tu in tam tudi ona malo privoščila, kajne? njena čeljust se je ob njegovih besedah trmasto napela, nato pa se je vendarle sprostila. ni bila oseba, ki bi sedaj nalašč kuhala mulo, oziroma, glede na to, kaj je v zadnjih tednih izvedela o maxine, vsaj ne več. ob misli na to se je spačila, nato pa na obraz priklicala medel nasmešek, ki je bil najboljše, kar je v tistem trenutku premogla. ''sem že mirna.'' in v dokaz nekoliko razširila nasmešek. smešno, kakšen vpliv je lahko imela preteklost na človeka. preden se je preselila v new orleans, ko je bila samo ellison in se ji o kakršni koli maxine ni še niti sanjalo, je bila vedno bobre volje s širokim nasmeškom na obrazu, brezskrbna in prijazna. sedaj, po vsem, kar je slišala o svetlolaski, oziroma, sebi, pa se je zdelo, kot da se je v njej pojavilo nekaj, kar jo z vsakim dnem in vsako mislijo na pozabljeno preteklost vleče na tla. postala je razdražljiva, nekoliko odrezava, sarkastična in včasih celo nesramna, nekaj, kaj prej zagotovo ni bila. in bila je prekleto utrujena od tega, da se je vsak dan borila sama s seboj, da si je tako obupano želela biti to, kar je bila prej, brezskrbna kot pred selitvijo. a ji nikoli ni popolnoma uspelo. tok njenih misli so premotile njegove besede, ob katerih se ji je na obraz zarisal tisti pravi, zanjo značilni nasmešek, ob katerem so ji zažarele oči. ''klišejsko kot se tole sliši, jaz sem tu iz istega razloga.'' je pojasnila ter si šla z roko skozi lase. stanovanje, ki ga je prej oboževala jo je namreč vse, odkar so se pojavile more, dušilo in zdelo se je, da lahko diha samo še zunaj, kjer je nič ni omejevalo. tu se je končno lahko vsaj približno sprostila, kajti bolj, kot je bil kraj na samem in manjša kot je bila verjetnost, da bo srečala koga, ki jo je poznal, bolj ji je stvar uspela. in nekako je samo takrat lahko svoje misli spravila vsaj približno v red, popredalčkala vse ljudi in vse, kar je na novo izvedela o sebi. to je bilo nujno potrebno, saj bi se sicer verjetno izgubila v množici obrazov in najrazličnejših podatkov, ki so ji bili tako prekleto tuji, da bi včasih najraje obupala in samo jokala. a vztrajna kot je bila tega seveda ni storila. ''malce?'' je vprašala in vprašljivo dvignila obrv, ko se je zazrla vanj. ''zgodbica o tem, da so me angeli čuvali in mi dali novo priložnost se ti zdi malce neverjetna?'' je še enkrat nejeverno vprašala, nato pa se nekoliko napeto zasmejala. pa kaj je bilo z ljudmi te čase? zdelo se je, kot bi vsem po vrsti nekaj padlo na glavo in so zaradi tega vsi govorili nesmisle. ''preden začneš znova,'' ga je prekinila''naj ti povem, da je tvoja zgodbica več kot zgolj za lase privlečena.'' je zatrdila in svojo izjavo podkrepila z rahlim kimanjem. ''lepo te prosim, angeli? zveni, kot bi bil nekakšni verski fanatik.'' se je znova zasmejala, a smeh je bil ob njegovem resnem pogledu odkrito nesproščen. ''angeli, višja sila… kaj pride naslednje? naslednjič, ko te bom videla boš verjetno začel trditi, da je hudič nadme poslal orkan in so me angeli, da bi mu nasprotovali, rešili, s to zmešnjavo okoli maxine pa jim hudič vrača udarec? in oh, seveda, ljudje, ki me obletavajo kot muhe med in mi ne pustijo dihati so zagotovo hudičevo odposlanci, kajne?'' njen glas je bil trd in praktično prepojen s sarkazmom, ki je več kot zgolj očitno sporočal, da ne verjame niti besedice tega, kar ji je povedal. ''jaz temu preprosto pravim sreča.'' je zatrdila in umaknila pogled. dojela je sporočilo lahkotnega tona, s katerim je seth govoril in tudi sama ni imela želje po novem prepiru, še posebno, ker je imela tega zadnje čase v svojem življenju že tako veliko preveč. zmajala je z glavo in obraz za trenutek prekrila z dlanmi, nato pa zavzdihnila in se znova zazrla vanj. ''niti ne.'' je začela, nato nekoliko obotavljajoče nadaljevala. ''pravzaprav sploh ne vem, kaj naj si mislim. ne spomnim se niti najmanjše podrobnosti in občutek imam, kot bi bila igralka, ki zbira podatke za filmsko vlogo, ki jo bo morala odigrati.'' njen glas je bil utrujen. ''zame je maxine kot lik iz knjige – veliko sem slišala o njej, a na koncu dneva sem še vedno ellison in od celotne trume ljudi, ki se mi je predstavila tisti dan, si zapomnim največ enega ali dva.'' skomignila je z rameni, nato pa vprašljivo pogledala svetlolasca. ''pa ti? kaj je tako pomembnega, da te je gnalo k razmisleku že navsezgodaj zjutraj?''