ashes to ashes
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.



 
KazaloIščiRegistriraj sePrijava

 

 fort st. jean,

Go down 
AvtorSporočilo
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef

Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 27
Age : unknown / 33

fort st. jean, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: fort st. jean,   fort st. jean, EmptyNed Maj 06, 2012 6:31 pm

[Only admins are allowed to see this image]
Nazaj na vrh Go down
zara ruterford

zara ruterford

Število prispevkov : 46
Reputation : 3
Join date : 26/05/2012
Age : 26

fort st. jean, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: fort st. jean,   fort st. jean, EmptyNed Maj 27, 2012 11:36 pm

    [Only admins are allowed to see this image] [Only admins are allowed to see this image]
    alexander smitten3 they're just so cute together already now (:

s pogledom skozi okno se je tudi na njenih ustnicah zarisal nasmešek, jutranji slabi volji navkljub. zadnje čase je očitno imela veliko za skrbeti. preteklost, ki jo je na vsak način želela pustiti za seboj, se je nekako vračala in jo ni pustila živeti na miru. mama jo je klicala. očeta je naslednji mesec lahko zaprosil za pogojni izpusti. in vsekakor ni zvenelo kot nekaj, kar bi dekle jemalo kot dobro novico. četudi je bila prepričana, da je oče nebo poiskušal iskati na drug konec sveta in mu prav tako mati niti nebi povedala kje v resnici je, so jo sence preteklosti vseeno pestile. kljub temu, da se je tako trudila pozabiti, se je včasih še vedno zbudila sredi noči in se s pogledom obrnila proti zapahnjenimi vrati spalnice. in danes je bil eden tistih dni. kot bi slutila, da se bo zgodilo nekaj neljubega, ko je zjutraj zazvonil telefon. ampak glede na to, da je bila že dobre dve leti skoraj v ameriki, je dvomila, da bi se ji lahko zgodilo kaj slabega s strani njenega očeta. konec koncev ni niti vedel kje je, kdaj je odšla, obiskovala ga tako ali tako ni. in enostavno ni imela nikakršnega razloga za strah. ampak jo je bilo. pa še sama ni natančno vedela zakaj. in ko je med kosilom uzrla skozi okno in se srečala z sončnimi žarki, ki so počasi padali na njeno lice, se ji je na ustnicah izrisal nasmešek. kaj je lepšega kakor pozabiti na tegobe ob sprehodu po sončnih uličicah new orleansa. mesta za katerega je bila prepričana, da se ji ne more zgoditi nič slabega. ali bolje rečeno nič slabšega, kakor se ji je godilo doma. navlekla je nase staro in razvlečeno majico ter spodaj kratke kavbojske hlače, ki so nastale iz enih od tistih, ki so se ji nesrečno strgale in jih je ona sama kasneje odrezala. rada je bila urejena, a hkrati je oboževala trenutek, ko ji ni bilo treba skrbeti za nič in je lahko okoli postopala popolnoma popolnoma brezskrbno kako izgleda. ni ji bilo mar za tiste poglede, ki so se obračali za njo, ko se je ob redkih priložnostih skozi klub sprehodila v kraktem krilu in visokih petah. teh trenutkov je bilo malo kajti nočnih klubov se je resnično izogibala že na daleč. in le redko si je privoščila romanco ali dve. če se je temu sploh lahko reklo tako. lahko bi se reklo, da se je moških resnično izogibala in se bala vsakega tesnejšega kontakta z njimi. a kljub temu se ni čutila nič prikrajšana za karkoli. še vedno je šla lahko ven z prijatelji in se dobro imela, četudi zvečer ni pristala v postelji z komurkoli. mogoče se bo to enkrat spremenilo, toda sama pri sebi še ni bila pripravljena na kaj takšnega. nasmehnila se je kolažu, ki je visel uokvirjen na steni. bile so slike nje in njenih prijateljev iz francije. četudi je tako hitela iz tistega mesta, je imela še vedno kar nekaj lepih trenutkov na svoja leta, preživeta tam. nataknila je na noge lahne superge in čez ramo vrgla torbico, potem pa za seboj zaklenila stanovanje. ni bilo točnega kraja kamor je bila namenjena, ampak na koncu je pristala na poti proti obalnemu delu mesteca. oboževala je vonj morja, ki se je mešal z vonjem cvetličnih cvetov, ki so se bohotili na poti ob zalivu. in precej časa je preživela ob morju. nekako je resnično našla tam mir zase in za svoj kotiček sveta. nasmehnila se je nekam v daljavo, ko je stala pred zalivom. toliko je bilo stvari, ki jih je kot študentka umetnostne zgodovine opazila okoli sebe. toliko čudes, ki so rasla skupaj z ljudmi in se starale z njimi. sedla je na eno izmed skal, ki so stale na mivki ob vodi in se zazrla v veliko trdnjavo nasproti sebe. toda pogled je bolj kot trdnjava privlačila moška postava, ki se ji je bližala z nasmeškom na ustncah. tudi njene ustnice so se samozavestno ukrivile v nasmešek in hrbtenica se ji je v istem trenutku poravnala, »alexander,« je pozdravila, ko je temnolasec stal le nekaj korakov stran od nje. bil je eden tistih za kateri si je sariah upala trditi, da so ji bližje kot jih je imela v namenu spustiti. in četudi sta v družbi dajala občutek kakor, da sta zgolj znanca, sta se, ko sta bila sama veliko bolj razumela. kot bi bila več kot samo znanca. ampak utvari si temnolaska ni delala. niti načrtov ali želja. ampak nekaj posebnega je bilo na njem, to je morala priznati. pomignila mu je, naj se ji pridruži, »nisem vedela, da tudi tebe zanese semkaj,« se je nasmehnila v njegovo smer in pogled zatem spet usmerila proti ocenau, »pa kar samega.« rada ga je od časa do časa dregnila kar se je šlo njegovega ljubezenskega življenja. dobro je vedela, da izgleda prekelto dobro in da je nemalo deklet okoli njega. in stvar je včasih znala biti kar zabavna.


Nazadnje urejal/a sariah crecs Tor Maj 29, 2012 3:48 am; skupaj popravljeno 2 krat
Nazaj na vrh Go down
gabriel donovan

gabriel donovan

Število prispevkov : 17
Reputation : 7
Join date : 19/05/2012
Age : 26

fort st. jean, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: fort st. jean,   fort st. jean, EmptyPon Maj 28, 2012 12:40 am

    [Only admins are allowed to see this image] [Only admins are allowed to see this image]
  • for sariah! smitten3 and agree, they're so sweet :3

nekje v oddaljenem kraju se je zaslišalo tiho piskanje, ki je bilo za ušesa precej nadležno in obenem je neumorno tolklo po živcih, da je postalo že nevzdržno. a piskanje je iz sekunde v sekundo postajalo glasnejše in s tem se je vračala tudi alexandrova zavest. nenadoma se je zavedal, da ves ta hrup pravzaprav povzroča prav budilka na njegovi nočni omarici, ki ga vsako jutro vrže iz spanca. z rahlo priprtimi očmi se je stegnil proti njej in jo sklopil, potem pa se obrnil na bok in znova zatisnil oči. to je bilo popolnoma običajno zanj, kajti alex nikoli ni bil pristaš vstajanja ob zgodnjih urah. ponavadi je bil že ob samem pisku budilke popolnoma zbujen, kot da bi ga polil z vodo ampak je bilo nastavljanje dremeža še kako potrebno. kot vedno je bil le-ta tudi danes pomemben, saj je popolnoma podlegel spancu in tako spal še eno ali morda dve uri več kot bi smel. ko je kasneje znova odprl oči in se zastrmel v sobo pred seboj, se mu je vse zdelo nekam nenavadno svetlo. zamežikal je in si pomel oči, nato pa se prevalil na konec postelje in se ozrl proti elektronski uri. podatek, ki si ga je ravnokar pridobil, ga je skoraj vrgel s postelje. nemudoma je skočil pokonci in nase navlekel oblačila, ki so nemarno ležala ne koncu postelje. čisto je pozabil, da je danes bil zmenjen z nekim starcem, ki mu je obljubil službo, zgolj zato, da bi fant prišel malo k sebi, on pa jo je sprejel, ker je potreboval denar. pograbil je jakno in izginil iz stanovanja. zunaj je kraljevalo sonce in čeprav je bil dokaj navajen na lepo vreme tu, so ga sončni žarki vedno znova presenetili. odpravil se je proti pristanišču in medtem zatopljeno tipkal po telefonu. hitra hoja ga je ponesla do morskega predela ter proti hišici na obali, kjer sta bila zmenjena. vzel je škatlico cigaret ter sedaj že lahkotno nadaljeval hojo. dim se je počasi dvigoval iz cigarete, ki je pozabljeno obsedela med alexovimi prsti, medtem ko je sam zamišljeno zrl v sonce, ki se je lenobno spuščalo za obzorje na morju. njegove misli so zopet nihale med njegovo preteklostjo in prihodnostjo, katera se je sedaj mogoče odpirala, njegov pogled pa je bil usmerjen v tla. ni vedel koliko korakov je naredil, vedel pa je, da je prišel blizu cilja. zadnjič je potegnil dim iz cigarete ter jo ugasnil na delčku železja, ki je povezoval lesene deske pomola mimo katerega je šel, nato pa je iz žepa potegnil mobilni telefon ter se zazrl v uro ter najbrž bi pospešil korak, če ga ne bi zmotilo novo sporočilo. namrščil se je ter ga odprl, ko pa ga je prebral, ga je za trenutek prijelo, da telefon vrže direktno v morje. resno? celo jutro je zapravil za to, da je prišel sem ter v skrbeh, da bo zamudil in ostal brez službe, nato pa izve da razgovora danes sploh ne bo? definitivno stvari, zaradi česar je znal dokaj hitro izgubiti živce. v hipu se je obrnil ter tokrat hodil naprej po plaži, brez določenega cilja, le domov se mu ni zopet dalo, med tiste sive stene, za katere je imel občutek, da ga še bolj spravljajo v depresijo kot so ga v resnici. ni vedel kdaj se je znašel na poti do trdnjave ter najbrž bi se obrnil, če ne bi tam zagledal znane osebe, ki mu je začuda privabila nasmeh na obraz, kljub malo prej slabi volji. bila je ena zares redkih ljudi, ki so bili alexandru pri srcu. bila je privlačna, njen karakter mu je bil všeč ter če ne bi bil tako zatopljen v preteklost, bi se upal trditi, da je bila sariah tista, v katero bi se brez težav zaljubil- če bi si to dovolil. »živjo,« ji je odzdravil ter ji ob tem še poklonil nasmešek. »hja no, saj me niti ne bi, če ne bi imel razgovor za službo, vendar je vse padlo v vodo« je dejal ter sprejel povabilo in sedel poleg nje, nato ji pa namenil zdolgočasen pogled. »včasih je biti bolje sam, kot z vami, veš?« jo je zbodel, nato se je pa na njegovem obrazu zarisal nasmešek. »kaj pa je tebe prineslo sem?« ji je vrnil vprašanje, čeprav je predvideval odgovor, ki se bo tako ali drugače tikal njenega študija- nekaj povsem tipičnega za sariah. »in mimogrede, imaš kakšne načrte za danes?« je še dodal, njegov pogled pa je za trenutek pristal na trdnjavi, nato pa zopet na rjavolaski poleg njega. »no tudi če jih imaš jih lahko odpišeš, imam boljše načrte.« ji je namignil ter se zadovoljno nasmehnil, ko je rjavolasko pustil v nevednosti.
Nazaj na vrh Go down
zara ruterford

zara ruterford

Število prispevkov : 46
Reputation : 3
Join date : 26/05/2012
Age : 26

fort st. jean, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: fort st. jean,   fort st. jean, EmptyPon Maj 28, 2012 5:15 am

    alexander smitten3

nasmešek ja zastal na njenem obrazu, ko je alexander sedel na skalo poleg nje. bil je eden tistih, ki so vedeli večino stvari o njeni preteklosti. vsega ni povedala nikomur, bilo je preveč težko. ampak vedel je dovolj, da je razumel njena stališča in brez težav vstopil v njen svet kot popol tujec, iz njega pa odšel kot eden izmed njenih najboljših prijateljev. vsekakor se je v njegovi bližini počutila drugače kot v bližini katerega koli drugega moškega. dajal ji je občutek pripadnosti ob tem pa do njega ni čutila noeben obveze kakor, da od nje nekaj pričakuje. bil je preprosto on. obrnila se je v njegovo smer in skomignila z rameni, »saj bi dejala, da mi je žal, da je vse skupaj padlo v vodo, ampak mi ni,« s pogledom je prečesala bližnjo okolico, »saj veš, sicer te nebi bilo tu, ampak bi verjetno še vedno poležaval v postelji.« to je bilo sicer rečeno bolj v šali in z vprašljivim tonom, kajti v resnici ni vedel kdaj vstaja in hodi spat. bilo je malo moških pri katerih je sariah to vedela. in tega ji do sedaj še nikoli ni bilo žal. namuznila se je ob njegovih naslednjih besedah in ga karajoče pogledala, »potem mi, dragi alexander,« je začela z obtožujočim pogledom, »povej potem zakaj sediš poleg še enega dekleta, če je tako mučno v naši bližini? in ne izgleda, da ti kaj manjka oziroma bi trpel smrtne muke.« končala je z nasmeškom na ustnicah. dobro je vedela, da ji zgolj vrača za njene prejšnje besede, ki so namigovale na to, da se ji zdi čudno, da okoli njega ne pleše nobeno dekle. sama tako ali tako ni dajala občutka, da bi bila lahko ena tistih, ki so brezglavo padale nanj in se mu ponujale iz vseh strani. in zdelo se je, da je to dovolj jasno tudi njemu. sicer pa do sedaj med njima tako ali tako ni prišlo do takšnega ali drugačnega namigovanja o teh stvareh. večino časa kar sta ga preživela skupaj, je bilo tako ali tako v družbi, le redkokdaj sta doživela tiste trenutke, ko sta obstala sama. in takrat sta se znala resnično zgolj vsesti in pogovarjati o tem in onem. lahko bi rekla, da jo je fant resnično navdušil. bil je odličen sogovorec, še boljši šaljivec in nadvse prijetna osebnost. nasmehnila se je in mu namenila vprašljiv pogled, »boš resnično rekel, da še ne poznaš odgovora?« vedno je poslušala njegove 'očitke' o tem, da bi se morala malo sprostiti in enkrat za spremembo misliti še na kaj drugega kot zgolj na študij. ampak takšna je bila, vedno zatopljena v dogajanje v katerem je živela in umetnostna zgodovina je bila del nje. del življenja. že je videla njegovo naslednjo reakcijo v stilu, saj sem vedel, ko ga je nežno boksnila v ramo, »motiš se!« je veselo preklicala njegovo veselje in se zasmejala, »enkrat za spremebo ni središče vesolja moj študij,« je začela, »in ja, vem, da si želel reči to.« tako dobro ga je v tem času kar sta se poznala, že prečitala in vedela njegove namere. pokrčila je noge in naslonila brado na kolena, s pogledom pa je sledila njegovemu, ko se je za trenutek obrnil stran od nje. obstal je na trdnjavi, ki se je dvigala nedaleč stran od njiju. bila je stara trdnjava iz sedemnajstega stoletja. in že sama začudenost, ko je alex obrnil svoj pogled tja, ji ni pustila do besed, kaj šele, da bi mu ugovarjala, da ima kakšne boljše načrte, ko jo je zavrnil, da naj jih kar opusti, ker je sam našel boljše kako preživeti to popoldne. »pravzaprav,« je začela, ko se je nehala smehljati, »nisem imela nobenih posebnih načrtov, tako, da bom z veseljem sprejela z odprtimi rokami vse kar mi imaš za ponuditi danes popoldne.« ko je zaključila je spoznala kako dvoumno je stavek pravzaprav zvenel in niti pogledala ni raje proti alexandru, kajti tudi brez tega je videla nasmešek na njegovem obrazu. glasno se je odkašljala in nekako poiskušala pozabiti na prejšnje besede. zopet se je vzravnala in pogled jasno usmerila proti obrazu katerega so obdajali temni lasje, »hm, torej kaj imaš v načrtu tako zanimivega, da pretehta vse drugo?« je skušala zveneti povsem felgmatično čeprav je bilo v kotičkih njenih oči moč razbrati navdušenje. konec koncev bosta tako imela še nekaj časa več za njune trenutke. za pogovor, za katerega drugače nista nikoli našla dovoj časa. ali pa je tako razmišljala samo ona.
Nazaj na vrh Go down
gabriel donovan

gabriel donovan

Število prispevkov : 17
Reputation : 7
Join date : 19/05/2012
Age : 26

fort st. jean, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: fort st. jean,   fort st. jean, EmptyPon Maj 28, 2012 9:56 pm

nasmehnil se je ob njenih besedah ter pogled za trenutek obrnil k morju, nato pa zopet proti njej. »iskreno? sedaj tudi meni ni,« je priznal in iskreno se je res raje družil z njo, kakor da bi sedel na razgovoru s starcem, ki mu po možnosti potem še službe ne bi dal. nekaj je bilo na njej, kar jo je delalo posebnega, le da tega nekaj ni bil sposoben najti. vendar bila je v bistvu najbrž celo edini človek, v družbi katerega je bil popolnoma sproščen ter po vsem tem času se je celo smejal in bil tisti alexander, kot ga je svet prej poznal. vendar le, ko je bila ona blizu. drugi si preprosto niso zaslužili, da so videli njegov pravi jaz, ne v tej meri, kot si je to zaslužila ona. »v bistvu imaš prav. že tako ali tako sem se vstal uro pozneje kot bi mogel,« je dejal ter skomignil z rameni. »nisem eden izmed tistih, ki vstajajo na vse zgodaj zjutraj ter pijejo kavo ob sončnem vzhodu« ji je na hitro razložil ter se ob tem povsem avtomatsko zazrl v njene oči, ki so bile tiste ubijajoče modre barve ter za trenutek je imel občutek, da je v sebi zaznal nekaj dolgo pozabljenega ter iz tega razloga, tudi umaknil potem pogled z nje. ne, ni smelo biti res, vse skupaj je preprosto moral biti le njegov preblisk. ob začetku njenih besed se je s komolcem uprl v svoje koleno, nato pa z roko podprl glavo ter se zazrl vanjo, v tistem stilu oh-kaj-boš-pa-ti-sedaj povedala. »no, ti si posebna, pri tebi ni mučno, pač pa zabavno, to moram priznati« je dejal ter v svoji stari navadi skomignil z rameni ter se ob njenem zadnjem stavku nasmehnil. »saj pravim, pri tebi je v redu« je še dodal, da bi svoje stavke potrdil. ob njenem odgovoru je v hipu dvignil roke v zrak v znak obrambe. »ti zrecitiram enega izmed tvojih večnih odgovorov?« jo je zbodel z nasmeškom na obrazu, nato pa dodal; »iz vljudnosti sprašujem, le to. in če si se slučajno v dneh ko me ni bilo kaj spremenila, ker bi ti nek manijak prišel na pot, ki bi povsem spremenil tvojo mnenje o tej pa tej zgodovini ter bi bila sedaj tu iz drugega razloga«. njene naslednje besede pa to bile te, ki so uničile njegove predstave, zakaj je v bistvu tukaj. »čakaj, kaj?« je naredil ter se zasmejal, vendar po eni strani, ga je zadeva celo presenetila. sariah v bistvu ni bila tu zaradi njenih tipičnih zadev okoli študija. »no, torej potem moram začeti še enkrat. kaj pa potem počneš tu?« je dejal ter tokrat z nasmeškom odkimal z glavo. če pa ni bil njen študij razlog za obisk, potem se mu pa res ni več sanjalo, kaj točno bo. »no, potem pa odlično« je dejal, zadovoljen sam s seboj ter se vzravnal. »naj ti pokažem,« je dejal, ne da bi ji dal tehten odgovor ter se spravil na noge, njej pa ponudil svojo roko. »obljubim, da ti ne bo žal« je še dodal ter ji ob tem poklonil nasmeh. ko sta oba pristala na nogah, jo je povlekel za sabo na pot, ki je vodila proti trdnjavi. ponavadi je počel kakšne neumne reči, zgolj zato, da bi pozabil na njegovo nesrečno ljubezen, vendar v njeni prisotnosti slednje sploh ni bilo, kakor da se zadeva v njegovi preteklosti nikoli ne bi zgodila. bil je tisti alexander, kater se je nekoč upal kazati pred svetom, dokler njegovo srce ni bilo grdo poteptano. bil je skoraj da prepričan, da bo tako do nadaljnjega, če ne bi ona zakorakala v njegovo življenje. sicer ni direktno priznal, da mu je toliko do nje, vendar na dnu srca je vedel, da je temu tako. »in hja, pošteno bom spoštoval dve stvari- če te danes ne bo razganjalo od pameti ter vsevednosti o tej graščini ter seveda…« je delaj ter jo za trenutek premeril in zopet mu je čez glavo ušla tista misel, kako odlično v bistvu zgleda, nato pa odkimal z glavo, se nasmehnil ter dokončal stavek; »da boš prosim stopila hitreje, če ne bova do tam hodila celo popoldne, oziroma koliko nama ga je pač še preostalo.« je dokončal.
Nazaj na vrh Go down
zara ruterford

zara ruterford

Število prispevkov : 46
Reputation : 3
Join date : 26/05/2012
Age : 26

fort st. jean, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: fort st. jean,   fort st. jean, EmptyTor Maj 29, 2012 3:16 am

kopirala je nasmešek iz njegovega obraza na svojega in zmajala z glavo. nekaj je bilo na tem temnolascu, kar je povzročalo, da je bila enostavno že samo zaradi njegove prisotnosti boljše volje kot ponavadi. ampak tega si ni upala priznati na glas. ne še. »samo veš kaj,« je začela in svojo dlan položila na njegovo ramo, češ, v znak sočutja, »od mene ne boš dobil nobenega plačila, medtem, ko je bila možnost, da se na tistem tvojem razgovoru obrne drugače.« oba sta se sicer zavedala, da tukaj ni bilo nobenega mišljenja o denarju, zgolj o družbi in sami prisotnosti. nasmehnila se je in skomignila z rameni, »nevem kako je pri tebi,« je začela in se hitro popravila, »no sedaj vem.« ni ji ušel nasmešek na njegovem obrazu, »sama pač vstanem, ko vstanem. včasih je kava skuhana že pred sončnim zahodom, drugič jo imam lahko kar za kosilo.« res ni bila ena tistih, ki bi bili do potankosti natačni pri vstajanju. in zaradi tega je imela vedno probleme z poukom v osnovni in srednji šoli. tista jutranja vstajanja so ji dostikrat povzročala preglavice. ampak potem, ko se je vpisala na faks je bila celotna stvar popolnoma drugačna. predavanja je imela po večini šele zvečere oziroma pozno popoldne in to ji je ugajalo. njena roka je še vedno počivala na njenem ramenu in ko se je tega zavedla jo je hitro umaknila, kakor, da bi se v tistem trenutku spekla. v njegovi prisotnosti si je dovolila početi stvari, katerih se je ponavadi ob pripadnikih moškega spola ogibala. samodejno si je segla z roko skozi lase, ki so ji zaradi lahnega vetriča silili na oči in jih nezadovolnjo pihnila izpred obraza. njegove naslednje besede so nanjo naredile določen vtis. nikoli namreč nebi pričakovala takšnega odgovora od njega. prej sarkastično zbadanje kot pa iskrenost, kakršno je dobila v tem trenutku. zaradi nelagodja je poiskušala vse skupaj nekako obrniti na šalo, »hm, tale posebna vsekakor lahko zveni zelo dvolično.« nekako ni bila pripravljena na takšno iskrenost, čeprav je bila prepričana, da tudi sama misli podobno. konec koncev je rada preživljala čas v njegovi družbi in šele sedaj se je zamislila kako to vbistvu zveni, če nekdo pove naglas. samo z nasmeškom na ustnicah je pospremila njegove naslednje besede, ki so bile izstreljene popolnoma v meglo in pravzaprav niso imele nobene povezave z njenim današnjim obiskom obale. »resnično,« je pripomnila z nasmejanim obrazom, »si tokrat popolnoma zataval v meglo. že res, priznam, je pogled na tole stvar resnično veličasten. ampak danes sem tu izključno zaradi samega dolgčasa.« glede na njeno usmerjenost v študij, je bil verjetno za alexa tak odgovor nekoliko presenetljiv. dostikart jima je pogovor stekel v smer stvari, ki sta jih počela in sariah je z veseljem razglabljala o tej in oni umetnosti. namenila mu je dvomeč pogled in z dlanjo segla v njegovo, da ji je pomagal sestopiti iz skale, »hvala gospodič,« se je šaljivo zahvalila temnolascu in roko hitro potegnila nazaj k sebi, predno bi jo predolgo podržala v njegovi. že res, da jo k temu ni prav nič vleklo, ampak celotna stvar ji je govorila, da ni najbolj pravilna. »hej!« ga je jezno, a hkrati z šaljivim posmehom v glasu premerila in mu namenila karajoč pogled, »ne moreš zahtevati od mene, da te pustim v nevednosti o takšni umetnini kakršna je tale.« včasih resnično ni mogla iz svoje kože in čudno bi bilo, če nebi pripomnila vsaj besedice ali dveh o trdnjavi. »me zanima kdo bo prej,« ga je zbodla, se obrnila na petah in stekla po poti pred njim. za seboj je hitro zaslišala njegove korake in lahen dotik njegove roke na njeni, ko se je zrinil mimo nje in jo prehitel tik pred njunim ciljem. podarila mu je nasmešek, ko se je vljudno odmaknil, da je lahko prva zakorakala med prijetno hladne stene veličastne trdnjave. »veš, da jo je dal zgraditi ludvig šestnajsti zato, da bi vsaj deloma zaščitil vhod v stari del pristanišča?« je bila prva stvar, ki jo je bleknila, ko sta počasi stopala med mrzlim kamenjem. ujela je njegov karajoč pogled ob njenem pametovanju in morala se je nasmejati. »oprosti no, ampak če vem, da neveš ničesar o temle,« se je branila in poskušala ob tem zveneti kar najbolj resno.
Nazaj na vrh Go down
gabriel donovan

gabriel donovan

Število prispevkov : 17
Reputation : 7
Join date : 19/05/2012
Age : 26

fort st. jean, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: fort st. jean,   fort st. jean, EmptyTor Maj 29, 2012 4:11 am

skomignil je z rameni. »to ti misliš tako, zato ker rasteš« ji je odgovoril z nasmeškom na obrazu ter se zazrl vanjo. »vendar res si nekaj posebnega sariah crecs, veš? no, pa tudi če ne, ti jaz sedaj povem« je dokončal svojo misel, ki jo je mislil smrtno resno. bilo mu je sicer logično, da pol besed iz njegovih ust ne bo vzela resno, vendar zanj je bila zares nekaj posebnega in če je tako mislil, je to tudi povedal. od nekdaj je bil direkten človek, no mogoče je to malo zamrlo v zadnjih dneh, vendar še vedno je izrazil tisto, kar mu je ležalo na duši, brez težav, vsaj v njeni bližini. »nisem vedel, da je praznik danes« je dejal kakor da bi govoril o vremenu ter ob tem ravnodušno skomignil z rameni. res jo je prekleto rad zbadal na račun njenega študija, o katerem je bila sposobna govoriti noč in dan. in glede na to, da je imel dneve, ko je bilo zadnje kar ga je zanimalo umetnostna zgodovina, jo je bilo pač zanimivo tu in tam zbosti glede te in one zadeve, tako ali tako je vedel, da njegovih besed ne bo vzela resno- saj jih nikoli ni, niti tiste, ki jih je iskreno mislil. »presenečenje, moram priznati. da je v bistvu tebi dolgčas… vendar mi je všeč« je nato vso zadevo zaključil z malce skrivnostnim nasmeškom na obrazu. »če ti nenazadnje ne bi bilo, te ne bi bilo tu« je še dodal zaključek ter se ob tem za trenutek zazrl vanjo in ob tem mu je čez glavo zopet šinilo tisto večno vprašanje- kaj točno dela to dekle posebno, da mu je tako zelo prirasla k srcu? videz, karakter? odkimal je z glavo. ne glede na to, kako se je trudil najti razlog, ga ni našel, ne glede na vse. »bilo mi je v veselje, madam« je igral po njeni taktiki, vendar ga je na koncu le premagal smeh, da ni mogel ostati resen. res ni pomnil, kdaj je bil nazadnje takšen, kdaj se je v bistvu tako iz srca smejal. vse od maxininega izginotja tega ni bilo več- dokler ni ona s svojo nedolžno naravo priplavala v njegovo življenje, ko preprosto ni več vedel kaj se dogaja, vendar se za spremembo ni trudil izključiti iz igre. enkrat za spremembo po tem dolgem času, mu je bilo pravzaprav mar za nekoga in je v bistvu v njeni družbi užival. zopet, po dolgem času. »rad živim tako,« je dejal v svojo obrambo ter ob tem dvignil roko, da bi jo ustavil pred navalom podatkov, o katerih se mu niti sanjalo ni, nakar pa ga je za trenutek zmedla s svojo igrico ter potreboval je trenutek, da je dojel kaj se dogaja. »ni pošteno,« je v svoji stari navadi protestiral, vendar kljub temu sprejel vse skupaj ter jo na poti do cilja prehitel, ob tem pa ujel za roko ter ji nato le prepustil tisti prvi vhod v to veličastno stavbo, katera je še v njem vzbudila zanimanje- sicer na drugačen način kot rjavolaski vendar kljub temu. »oh, seveda. verjamem, da je celotna zgodba blazno zanimiva« z tistim tonom ne nezanimanja, da z večjim ne bi mogel, ob tem pa se razgledoval po zidovih stare stavbe. ob njenih naslednjih besedah ji je namenil vprašljiv pogled, čeprav je imela popolnoma prav, prebrala, ga je kakor knjigo. zopet se je zazrl naokoli ter prečesaval okolico z pogledom, nato pa pozornost zopet posvetil drobni rjavolaski. »ker vem, da si blazno pametna na tem področju- kaj sploh vsebuje tale… stavba?« je dejal ter se uprl grdim besedam za tole trdnjavo, kot so bile podrtija ali kaj podobnega. sicer res, da to še zdavnaj ni bila, bila je pa prava beseda, s katero bi lahko zbodel rjavolasko. »no saj ni pomembno, tako ali tako je bolj zanimivo, če se sama odpraviva na ogled, kaj praviš?« je dejal ter še preden bi lahko dosegel njeno privolitev, jo je potegnil za roko ter odvedel na konec vhodnega hodnika, na koncu katerega se je ustavil, ker je dobil občutek, da sliši korake, se ob tem naslonil na steno, ob tem pa nevede njeno telo spravil malce prekleto blizu svojega, toliko da sta se stikala, vendar v tistem trenutku na to ni bil pozoren. ko se je prepričal, da v bistvu ni nikogar, je normalno zadihal ter se z nasmehom na obrazu zazrl vanjo. »varna sva,« je dejal z zadovoljstvom, nakar je ugotovil, kako prekleto blizu je. pošteno nerodna zadeva, sploh, ko je začel ugotavljati, da mu zanjo ni vseeno.
Nazaj na vrh Go down
zara ruterford

zara ruterford

Število prispevkov : 46
Reputation : 3
Join date : 26/05/2012
Age : 26

fort st. jean, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: fort st. jean,   fort st. jean, EmptyPet Jun 29, 2012 10:01 pm

karajoč pogled na njenem obrazu mu ni mogel utiti, a kljub temu se je le ta hitro spremenil v nasmešek, »hej!« ga je užaljeno okarala, »če bi bile tvoje besede resnične, potem nebi bila že vsaj deset let ves čas enako visoka.« sedaj bi seveda prišli v račun tisti piflarski vložki še iz časa osnovne šole, češ, da dekleta kmalu prenehajo rasti in tako naprej, ampak občutek je imela, da bo veliko bolje, če to zadrži raje zase. ob njegovih naslednjih besedah je zgolj zdolgočaseno skomignila z rameni kakor, da je njegove besede ne prepričajo najbolj. toda, če bi se v tistem trenutku zazrl v njen obraz, mu nebi bilo težko opaziti, da so se kotički njenih ustnic komaj vidno privihale v nasmešek. take besede iz njegovih ust so ji dosti pomenile. konec koncev je bil eden redkih posameznikov, ki jim je resnično zaupala in so ji bili najbližje. »alexander delacour,« je s karajočim tonom navrgla v njegovo smer, »mislim, da bo zate v tem trenutku najbolje, da držiš jezik za zobmi.« poznala je njegovo šaljivost, ko je prišlo, do debate o njenem študiju in obsedenosti z njim. konec koncev je bila verjetno ena redkih, ki ga je vzela tako resno in bila vanj resnično zaljubljena do ušes. umetnost se ji je že od nekdaj zdela nekaj kar te lahko naredi drugačnega. in nekaj, kar v tebi prebudi povsem nekoga drugega, če ji to dopustiš. ampak s tem se ni pretirano obremenjevala. mnogokrat je že poslušala šale na račun nje in študija, tako, da je že skoraj postala povsem imuna nanje. četudi so izletele iz ust alexa. ki je zadnje čase v njej vzbujal povsem novo sariah. takšno, ki je bila pripravljena zaradi njega storiti tudi kaj, česar 'običajna' temnolaska nebi. le sladko se je nasmehnila ob njegovih besedah in umaknila pogled, ki ga je po nejnem mnenju malce predolgo zadržala na njegovem. stisk njegove roke malce prej jo je sprva stresel kot bi ji skozi telo pognal nekaj voltov elektrike in ob tem se je rahlo zdrznila, vendar le toliko, da temnolasec poleg nje verjetno ni opazil. upala je, da ni opazil. in ko je uzrla nasmešek na njegovem obrazu mu ga je že skoraj morala vrniti. pravzaprav se niti zavedala ni kdaj se je nasmehnila, ko se je ujela z nasmeškom na ustnicah. nekaj je bilo na tem temnolasem mladeniču, kar je v njej prebujalo drugačne občutke. kot, da nebi bili vsi moški nepotrebna bitja na svetu. kot bi dejansko v njej vzbudil kanček zanimanja. skomignila je z rameni, »toliko slabše zate, kaj naj rečem drugega.« dobro je vedela kakšen zna postati, če bo začela z svojimi podatki o umetnini pred katero sta stala in zato je za sedaj rajši ostala strogo tiho. stekla je pred njim, a še predno bi lahko prva dospela do vrat, je čutila njegovo roko, ki je pograbila njeno in jo spustila šele nekaj metrov pred ciljem, ko ji je prepustil zmago. karajoč pogled je znova zataval v njegovo smer, ko je prepoznala sarkastičen ton njegovih besed, »ja pa je, da boš vedel. ampak glede na tvoj popolno nezanimanje za vse kar je lepo, bom raje tiho.« seje s preprižanimi rokami na prsih obrnila stran in se za nekaj trenutko celo uspešno pretvarjala, da je prizadeta, potem pa jo je premagal smeh. skomignila je z rameni in se ozrla po prostorih okoli njiju, ko sta počasi zakorakala skozi vhod, »kup praznih sob, ki praktično pokajo po stenah in so polne odvečne krame?« je vprašala bolj sama sebe, kot odogvorila njemu in se z tihim korakom odpravila naprej. in še predno bi lahko vstopila v prvo sobo mimo katere sta šla, je njegova roka zopet ujela njegovo in v naslednjem trenutku sta stala na koncu hodnika. »alexander,...« je začela, ko jo je potegnil k sebi in se sam naslonil na steno za ovinek. resnično so se nekje v daljavi slišali koraki, a po njenem je bilo vse skupaj zgolj pretiravanje. že je hotela glasno ugovarjati z nasmeškom na ustnicah, ko je spoznala, da je njeno telo blazno preblizu njegovega in ob tem so ustnice izgubile nasmeh, ki jih je krasil še nekaj trenutkov nazaj. sklonila je pogled in svoje roke uprla ob njegove prsi, ko je prikimala, »ja mislim, da res,« je bilo vse kar je spravila iz sebe v tistem trenutku. in čeprav sta bila 'varna' je izgledalo, kakor, da je temnolasec še ne misli spustiti iz svojih dlani, kajti njeno telo je še vedno držal tesno poleg svojega in ko je dvignila pogled se je lahko zazrla v temnolaščev obraz, ki ji je bil prekleto blizu. bližje kakor kdajkoli prej, »hm,« je hotela nekaj povedati toda besede so izgubile ves pomen, ko se mu je rahlo nasmehnila.
Nazaj na vrh Go down
Sponsored content




fort st. jean, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: fort st. jean,   fort st. jean, Empty

Nazaj na vrh Go down
 
fort st. jean,
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
ashes to ashes :: and it makes me wonder :: 
how everything still turns to gold,
 :: 
pre-apocalypse,
 :: 
pogovori,
-
Pojdi na: