Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.
ashes to ashes
svet, kot ste ga poznali, ne obstaja več. vojna med angeli in demoni se je razplamtela do te stopnje, da je bilo življenje skorajda izbrisano iz obličja zemlje. le nekaj pripadnikov človeške vrste je še ostalo in si poiskalo zavetje v kraju, kamor ne more stopiti noga nadnaravnega bitja. pridruži se bitki za obstanek in pomagaj svoji vrsti, da prevzame vajeti v svoje roke in nadvlada ostale vrste!
forum ashes to ashes je rapid fire rpg. vaša sporočila naj bodo kratka, jedrnata, kvalitetna in predvsem - hitra (rapid). dolžina prispevkov načeloma ni omejena - so pa zaželjeni prispevki, ki niso daljši od 400 besed in so zapisani v čim krajšem času.
team
spotlight
currently happening: oakbrook fundraising:PRIJAVE best of july 2013:NOMINACIJE
Število prispevkov : 28 Reputation : 1 Join date : 20/05/2012
Naslov sporočila: edevane, victoria caitlin Pon Maj 21, 2012 2:55 am
[Only admins are allowed to see this image] victoria caitlin edevane
twenty-three years | new orleans, louisiana | unemployed | bisexual | anna speckhart
i'm coming on like a hurricane, my lightning's flashing across the sky. you're only young but you're gonna die, i won't take no prisoners won't spare no lives.
[Only admins are allowed to see this image]
''Rojena sem pod nesrečno zvezdo. Pretiravanje? Mogoče. Mogoče pa tudi ne. Navsezadnje, kako bi pa vi opisali pojav, ko vam gre vsaka prekleta stvar narobe? Ko se vaše sanje sesujejo v milijon koščkov, ki se jih nikakor ne da več zlepiti skupaj? Ko veste, da se vam je življenje dokončno izneverilo in vsak dan sproti prekolnete vse nasmejane in srečne obraze? Ko se vsako minuto najmanj petkrat vprašate: zakaj prav jaz? Ne bom trdila, da je bilo vedno tako. Mislim da so tam, v daljni preteklosti obstajali časi, ko sem bila dejansko srečna. Ko sem zjutraj vstala s postelje z novim zanosom in sem vedela, da me čaka še en odličen, brezkrben dan. Na svet sem gledala z rožnatimi očali, kar je pomenilo, da sem v še tako neizhodnem in krutem položaju, našla nekaj dobrega. Nekaj, česar sem se lahko oklenila, nekaj zaradi česar sem se lahko tolažila, da bo še vse dobro. Priznam, da mi je ta moj večni optimizem pomagal preživeti vse težke preizkušnje in težave, ki so se znašle na moji poti. Poskrbel je tudi, da sem vedno gledala v prihodnost in nikoli v preteklost, kar je pravzaprav dobro. Le zakaj bi se moral obremenjevati s stvarmi, ki so že davno minile? No, prepričana sem da ste se na tem delu vprašali; kaj se je torej zgodilo, da sem se tako spremenila? Če povem po pravici, nisem čisto sigurna. Mislim pa, da se je vse skupaj začelo z mojimi starši. Ko sta umrla sem bila stara komaj osem let. Še zdaj se megleno spominjam mojega strica, ko je nekega večera z mrkim in zaradi bolečine spačenim obrazom, vstopil v mojo sobo in mi rekel, da se morava pogovoriti. Ker sem bila vedno zelo dojemljivo dekle, sem takoj vedela da je nekaj narobe. Zato se tudi nisem upirala, temveč sem sledila stricu v dnevno sobo, kjer me je posadil na kavč in mi potrpežljivo razložil, da sta moja starša mrtva. Seveda me je pretreslo, vendar ne kaj dosti več, kot če bi umrl kdo iz naše ulice. To se mogoče sliši kruto, ampak s starši si pač nikoli nisem bila prav blizu. Dogodek je na meni sicer pustil nekaj brazgotin, vendar niso bile prevelike in se je z njimi dalo povsem v redu shajati. Vseeno pa je šlo z mojim življenjem nekoliko navzdol. K sebi me je vzel stric, ki je živel v San Franciscu, kar je seveda pomenilo, da sem morala za seboj pustiti vse moje prijatelje in znance. Že ko sem zapuščala New York sem se počutila obupno, vendar me je najhujše šele čakalo. Naslednja leta mojega življenja so bila naravnost grozljiva. Stričeva žena me je zaradi nekega razloga sovražila in je name ščuvala tudi svoje otroke. le-ti pa so to seveda izkoristili in se intenzivno trudili spremeniti moje življenje v pekel. Vsak dan sem bila bolj obupana, njihove žalitve pa so mi začele prihajati do živega. Sanjarila sem o dnevu, ko bom končno polnoletna in bom lahko zapustila hišo in ljudi, ki sem jih sovražila. Denar ni bil problem, saj sem od staršev podedovala kar precejšnje premoženje. Potem pa je nenadoma moje življenje zamajala še ena katastrofa, s to razliko da je bila ta veliko večja kot prva. Imela sem sedemnajst let, ko so mi odkrili tumor na možganih. Seveda se to ni zgodilo kar na enkrat, že celo leto pred tem sem imela namreč hude glavobole in slabosti, nekajkrat pa sem tudi omedlela. No, kakorkoli že, bolezen me je povsem vrgla iz tira. Poskušala sem verjeti, da bo še vse v redu, vendar sem v tistem obdobju že zdavnaj odvrgla rožnata očala, skozi katera sem gledala na svet v zgodnjih letih mojega življenja. Zato sem se predala malodušju, ki je postalo še večje, ko sem izvedela da me nikakor ne morejo ozdraviti in da umiram. Priznam, da je trajalo kar nekaj časa preden se mi je uspelo postaviti nazaj na noge. In, ko sem se... No, takrat sem bila povsem drug človek kot pred tem. Ničesar več nisem imela za izgubiti, zato je na dan prišel moj pravi jaz. Tisti samozavesten, drzen, odločen, direkten, nesramen, trmast, sebičen in tudi premišljen ter bister jaz, ki se je odločil, da bo preostanek svojega življenja preživel v velikem slogu. Tisti jaz, ki je začel uživati v zvezah za eno noč in popivanju. No, in seveda tisti jaz, ki je zapustil San Francisco, brez vnaprejšnjih zamišljenih načrtov. Če povem po pravici, sem se v New Orleansu znašla po čistem naključju in mislim, da bom nekaj časa ostala.''
[Only admins are allowed to see this image]
my name is LILITH and i'm FIFTEEN years old. i'm in the rpg business for ABOUT THREE years, you can also find me under the name of N/A.
[Only admins are allowed to see this image] credit to [Only admins are allowed to see this link] and [Only admins are allowed to see this link].
lysander al-naradef fallen angel
Število prispevkov : 268 Reputation : 66 Join date : 11/04/2012 Age : 31 Age : unknown / 33
Naslov sporočila: Re: edevane, victoria caitlin Pon Maj 21, 2012 3:13 am
