shake your foundations,

pri sedemnajstih je imel zagotovoljeno športno štipendijo v univerzitetni ekipi ameriškega nogometa na državni univerzi louisiane. igral bi v prvi diviziji in se po končanem študiju morda lotil profesionalnega nogometa. padec zlatega dečka se je začel, ko so celotno srednješolsko nogometno ekipo v zadnjem letniku suspendirali zaradi popivanja na šolskem izletu in štipendija je odplavala po vodi. z njo pa tudi gavonove sanje. takrat je postalo ponočevanje stalnica – pivo, ženske in kaljenje javnega miru. za nogometnim genijalcem ni ostala niti sledi, vse pa se je poslabšalo, ko je z avtom zapeljal s ceste in si v nesreči poškodoval koleno. tudi če bi se hotel spraviti nazaj k sebi, je bila poškodba trajna in igranje nogometa nemogoče. ko je dopolnil enaidvajset let je zapustil mesto in se odpravil v sončno kalifornijo, po štirih letih pa se zdaj vrača v rodno mesto, ko mu je uspelo dobiti mesto trenerja nogometne ekipe na univerzi. vse kaže na to, da se mu je uspelo postaviti na noge in končno urediti svoje prioritete. resnica pa je, da se je morda res sprijaznil s svojo usodo, a še vedno zagrenjeno gleda naokrog in je besen na cel svet, četudi je krivda v celoti njegova. vso svojo energijo je usmeril v treniranje, ostalo pa ga ne zanima. ljudje se tako veliko raje držijo na varni razdalji in četudi bi mu kdo poskusil priti blizu... recimo samo, da je za njegovo dobro bolje da niti pomisli ne na kaj takega.

julie je bila nekoč prikupna, radovedna deklica, dokler se ni s smrtjo njenega očeta vse popolnoma spremenilo. oscar armagedon je bil lastnik verige podjetij in razkošnih hotelov v evropi, po njegovi smrti pa je vso njegovo premoženje šlo k njegovemu bratu, saj z mamo nista bila poročena. julie in njena mama sta torej ostali brez prebite pare in ravno zato, dekle že pri rosnih dvaindvajsetih letih dobro ve, kar pomeni življenje in boj za preživetje. morali sta se navaditi na skromno življenje in tudi na dekletovo bolezen - tanatofobijo, strah pred smrtjo, ki se je pojavila kmalu očetovi smrti. julie je imela od takrat naprej kar nekaj psihičnih težav, večkrat je celo razmišljala o samomoru, ampak je na srečo še vedno imela kar nekaj dobrih prijateljev, ki so ji vedno stali ob strani, tudi takrat, ko se je večina ljudi raje umaknila. nasmeha kar nekaj let ni bilo mogoče videti na njenem prikupnem obrazu in v tistih nekaj letih jo je kar nekaj ljudi okronalo za čudakinjo. julie je bila na srečo dovolj močna, da je znova stopila na trdna tla in se odločila za študij umetnostne zgodovine ter tako končala eno poglavje svojega življenja, ter začela z novim, za katerega le lahko upa, da bo bolj pozitivno in obarvano z srečo in veseljem.

ko so se z družino pred šestimi leti preselili iz metropolitanskega new yorka v južnjaško mesto kot je new orleans, se je avery povsem zaprla vase. edinka z vedno odsotnimi starši je odraščala sama v njihovi ogromni hiši in se že zgodaj naučila poskrbeti zase. mame in oče sta bila del velike menedžerske korporacije in njuno delo je zahtevalo veliko poslovnih potovanj. rjavolaska se je v new orleansu našla zgolj na enem kraju - v knjižnici. ob prvem obisku je naletela na poseben oddelek namenjen folklori in legendam ter se lotila raziskovanja. od nekdaj je rada brskala naokrog po knjigah ter se zanimala za zgodovino. pri sebi je bila venomer prepričana, da je v vseh mitih nekaj resnice in večino prebranih stvari začela smiselno povezovati s sedanjostjo in resničnim življenjem, ne glede na to, kako bizarno je vse zvenelo. sploh v zadnjem času je svetovno dogajanje začela povezovati s prihajajočo apokalipso in marsikdo bi jo zato označil kot rahlo premaknjeno. a trmasto vztraja pri svojem, četudi ji nihče ne verjame. od svojega ne odstopa in dekle zna sesuti vsako morebitno ugovarjanje. po eni strani nestrpno pričakuje dan, ko bo lahko vsem dokazala, da ima prav. po drugi strani pa bi njeno spoznanje prineslo še nekaj usodnega – katastrofo kot je še svet ni videl in prav dobro se zaveda, da obstaja velika verjetnost, da ne bo preživel nihče.

jacqueline campbell si je želela samo svojo lastno pravljico in srečen konec. toda pred sedmimi leti je v orkanu katrina izgubila vse – celotno družino, hišo in upanje. začasno je odšla živet k nekim sorodnikom na florido, po končani srednji šoli pa se vrnila v new orleans in se podala na študij fotografije. od nekdaj je imela občutek za lepoto, tako pa je bila tudi korak bližje svojemu staremu življenju. presneto ponosna je nase, ker ji je uspelo pobrati vse koščke preteklosti in jih zlepiti nazaj skupaj. toda kaj drugega se od nje niti ne bi pričakovalo. od nekdaj so je zaznamovale odločnost, trma in samozavest. na prvi pogled deluje kot trdnjava, ledena kraljica, ki ji nič ne more do živega in na ta način se lahko distancira od dogajanja izpred sedmih let. spomini še vedno živijo v njej, vendar se vztrajno prepričuje, da bo čas zacelil vse rane, tudi njene. danes dela kot fotografinja porok. gleda srečne pare in družine, ki jih povezuje nekaj tako velikega kot ljubezen, in tiho hrepeni, da bi lahko zavrtela čas nazaj. vzgajana je bila v strogo katoliškem duhu, toda če je bog dopustil takšno katastrofo, kot je bila katrina – kako naj sploh še verjame? njena edina strast je fotografija, najbolj ceni prijateljstvo in za svoje cilje se je pripravljena prav po levje boriti. ne glede na to, kaj ji bodo vrgli na pot ali na koliko ovir bo naletela... predala se prav gotovo ne bo.

nikoli ni pozabila teže udarca. ploska, ki zadoni v ušesih, ko dlan udari ob golo kožo. nikoli si ni mogla izpred oči izbiti temne silhuete, ki vstopa skozi vrata njene otroške sobe in si utira pot proti njeni postelji. ali bolečine, ko jo je zvlekel na tla in vso svojo jezo stresal nanjo. ne glede na to, kako se je trudila pozabiti na ta del njenega življenja, pozabiti na otroštvo, ki bi moralo biti srečno in brezskrbno, nikdar ji ni povsem uspelo. ponosna je nase, da je imela dovolj poguma in je naglas spregovorila in lastnega očeta spravila v zapor, vesela, ker je mama odprla oči in ji verjela, da se v njeni sobi dogaja nekaj neznosnega. toda vsak trud je bil zaman, za vsak korak naprej je naredila dva koraka naprej. moškim od takrat naprej ni več zaupala, četudi se je prepričevala in je v sebi vedela, da niso vsi enaki, da niso vsi njen oče. trudila se je ljudem dati priložnost in jih spoznati, vendar se je vedno umaknila nazaj v svoje varno območje in zaprla vrata do svojega srca. včasih se je zaradi tega sama sebi zdela nesposobna in nemočna. posledično pa je ugotovila, da potrebuje povsem nov začetek – mora oditi iz francije nekam daleč in prekiniti vsako vez z domovino. tako je pridobila štipendijo za študij na univerzi v new orleansu, prišla v mesto z enim samim kovčkom in končno zadihala. seveda se niti slučajno ne zaveda, da bo njeno življenje v kratkem postalo še veliko težje.

odraščanje v družini s kapljico modre lordovske krvi je vse prej kot zabavno, če tvoj brat dvojček zvesto sledi vsem družbenim normam in namerava prevzeti družinskih posel. prav tako ni prijetno, ko te vržejo iz hiše in razdedinijo zaradi enostavne stvari kot je svobodna izbira študija. pred letom in pol je oisin prišel iz irske v new orleans v želji, da enkrat za vselej opravi z družino. vse od takrat ga ni bilo na spregled in doma verjetno vsi mislijo, da se zadrogiral s kakšnim nečednim znancem in pristal v mrtvašnici. namesto tega pa si počasi pridobiva uspeh in služi denar z ulično umetnostjo. končal je študij umetnosti in slikarstva na dublinški univerzi ter tako izpopolnil svojo eno in edino strast. zdi se, da mu za vse preostalo tako ali tako ni mar. večkrat se zapleta s sumljivimi osebami, posega po blažjih drogah v upanju, da bodo pomagle pri ustvarjalnem izražanju, poleg tega pa se še zapleta v ne tako nedolžne pretepe in ulične dvoboje. nekaj tednov nazaj so stvari šle predaleč in izgubile kontrolo – s tipom sta se prav klala sredi temne ulice, ko je s svetlobno hitrostjo med njiju švignila temna postava. v naslednjem trenutku je njegov nasprotnik ležal na tleh v mlaki krvi. tega ne bo pozabil nikoli, samo tekel je stran s kraja zločina.

čeprav je 'jenny', kot jo kliče večina ljudi okoli nje živahna, jezikava, trmasta in še bi lahko naštevali, se globoko v njej skriva preteklost, ki je ne pozna nihče izmed nas. rodila se je v bogati družini iz londona, vendar je mama kmalu zapustila nesramno bogatega očeta, s tem izgubila vso premoženje, dobila pa jenny, ker je oče ni hotel. imel je namreč novo punco ali nekaj takega. takrat je bila deklica stara komaj tri leta in zato se tega obdobja življenja ne spomni dobro. tudi očeta od takrat ni nikoli več videla, pa tudi od mame je odšla takoj, ko je bila polnoletna. njena mama se je namreč najprej zaposlila kot čistilka na bližnji šoli, kasneje pa to službo pustila, saj ni prinašala dovolj dobička, da bi skrbela zase in za hčerka, in postala, grdo rečeno, navadna kurba. ob večerih je plesala v striptiz barih, čez noč pa prespala pri neznanih moških. jenny je tako nekako odraščala sama, saj je hitro ugotovila, kaj pravzaprav počne njena mama in ni hotela, da bi tudi ona kdaj postala takšna. začela se je zatekati k umetnosti - oboževala je slikanje in kar naprej se je vrtela v ritmih melodij, dokler ni po končani umetniški gimnaziji zapustila majhnega stanovanja v centru londona, kjer sta živeli z mamo, in se odpravila na čisto drug konec sveta, v new orleans. čeprav je v zdaj tukaj že več let, še nobenemu izmed prebivalcev ni povedala resnice o preteklosti... za njih je jenny še vedno bogata punca, ki lahko dobi kar hoče, se lahko druži s komer hoče in počne kaj ji je volja. ravno tisti vmesni del svoje preteklosti je namreč izpustila.

rodil se je v bogati družini v new yorku in živel takšno življenje, kot si ga želi večina 'navadnih' ljudi. nikoli mu pravzaprav ni nič manjkalo, pa vseeno ni bil zadovoljen s tem kar je imel. kot otrok je bil zelo zasanjan in raje je mislil kot pa govoril. v osnovni šoli je imel tako kar nekaj težav in ker so starši imeli dobesedno preveč denarja, so včasih k njemu pošiljali celo otroške psihiatre, da bi se pogovorili z njim. noah je bil sicer popolnoma normalen, samo zelo nenavadno je bilo, da so imeli v družini glasnih ljudi, ki so govorili drug preko drugega, tako mirnega otroka. tudi prijateljev ni imel veliko, s puncami pa se je komajda sploh družil. vse se je spremenilo, ko mu je pri dvajsetih mama povedala resnico. njegov biološki oče je bil vrtnar, ki jim je urejal vrt na poročni dan mame in očima. takrat je že študiral medicino in čeprav se mu je s tem življenje obrnilo na glavo, je vseeno nadaljeval s študijem in ga tudi uspešno dokončal. takrat je še vedno živel v new yorku in skupaj z mamo skrival to ogromno skrivnost pred preostalo družino, dokler mu ni bilo dovolj laganja in je na božični večerji za mizo na glas povedal, da je njegova mama lažniva kurba ter za vedno zapustil družino. v new orleansu živi le nekaj mesecev in je zaposlen kot zdravnik v bolnišnici. zdaj ni več tak kot je bil včasih, postal je namreč pravi ženskar, ki lahko v posteljo spravi vsako dekle, besede pa mu iz ust letijo kakor za stavo.