new orleans' cemetery,

for: my sweet ellette
wearing: [Only admins are allowed to see this link]
word: 1.227 to much i know
noe: sorry ker si mogla tako dolgo čakat and sorry for pretty lame and long post and tyt of course

vse je bilo še resničnejše. življenje se ji je iz minute v minuto izrisovalo bolj jasno. v glavi ji je vrelo nešteto misli, nešteto vprašanj. a nanje je dobivala odgovore. vendar odgovori niso bili tisto, kar bi si želela. bili so samo dejstva, ki jih ne more spremeniti. ker jih je nemogoče spremeniti, kot bi poskušal spremeniti preteklost, ustaviti čas ali videti v prihodnost. nemogoče in brezupno. že sam poskus , da spremeniš nekaj te pripravi, da pustiš za sabo vse, tvegaš in še preden se zaveš, te čas skupaj z resnico pohodi. spopadala se je z človeško preteklostjo a živela je za prihodnost, ki je bila vse manj negotova. morala bi vedeti, da bo prišlo do tega. in morda po svoje tudi je, kajti dejansko ni bila presenečena, ko jo je ariel spremenila. bila je besna. njeno telo je bilo preplavljeno z besom in vsaka celica njenega življenja je smrtno kričala maščevanje. pravzaprav dokler ni izvedela resnice. kljub vsemu ji nikoli ne bo oprostila in nikoli ne bo plesala, kakor bo ona pela. vendar bila je prepametna, preponosna da bi se vdala lastnim občutkom. nekaj jo je zaustavljalo. za zdaj. vendar zdaj je bilo zdaj. kaj bo potem je bilo tako ali tako vseeno. mogoče bi morala začeti živeti v svoji podobi. vendar ves svet in vse, kar je poznala ji je bilo povsem tuje. to ni bil njen svet. to ni bilo njeno življenje. to ni bila ona. bila je ujetnica v lastnem telesu. čeprav jo je spopadanje z lastnimi demoni iz prejšnjega življenja prisililo, da se je zatekala v odrešilni objem angelskega življenja. ni našla druge poti. tako je bila, kot zlomljeno dušo zdravila z alkoholom. vsaka njena poteza je bilo veliko tveganje. in tega se je zelo dobro zavedala. počela je kar ne bi smela, kršila pravila in se uprla ariel. imel je drugo izbiro. vsak jo ima. a če bi se prepustila novemu življenju bi s tem zatajila sebe. bila je večni boj med resnico in svojimi željami. razpeta med dvema možnostma je v upanju iskala, da bo našla tisto prvo. vendar kljub vsemu ni sprejela dejstva, da je še ena figurica več na igralni plošči. zavedala se je, kaj se dogaja. zavedla se je, kaj prihaja. prihodnost je imela v malem prstu vendar ji je nadzor nad lastnim življenjem polzel iz rok. vsak sleherni trenutek svojega življenja se je zavedala, da z svojim uporom ne bo nič spremenila- vsaj ne pri juliet. bo pa ohranila dostojanstvo do sebe.
dnevi , kot je bil ta so avery samo še bolj opominjali, kaj prihaja. temačni oblaki so se zgrinjali nad new orleansu in dež je močil ceste. pod njenimi nogami je škrebljalo kamenje, ko se je sprehajala po peščeni potki na pokopališču. v mokrem in deževnem dnevu je ta kraj dobival posebno podobo. globoko je vdihnila iz suhoparen zrak je napolnil njena pljuča. odkar je postala angel se je marsikaj spremenilo. tudi njen pogled na smrt. tudi pogled na pokopališče ji ni več vzbujal srhljivega občutka. po glavi ji niso več rojila mrzla trupla umrlih. do le teh je gojila posebno spoštovanje. a kljub vsemu je ta kraj vseeno nosil grozljivo podobo. takrat je na te stvari gledal drugače, čeprav ni velikokrat zahajala sem. zdaj pa je bilo vse drugače. bila je ena izmed njih. samo , da je za razliko od njih ostala na zemlji. ali to čaka tudi ostale. tisti, ki ne bodo ne na eni in ne na drugi strani? brezirposna in neizbežna smrt. ko se je sprehajala med nagrobniki bi lahko videla tudi svojega. na velikem marmornem kamnu bi bilo vgravirano njene ime in letnice rojstva in smrti. avery se je ob vsem tem počutila, kot, da bi dobila še eno priložnost, le da ta še ena priložnost ni obetala nič dobrega, kar se je zelo dobro zavedala. bi bilo bolje, če bi umrla. ne, kot angel in izključno ne kot demon ne bo srečna. pa če dejstvo dokazuje, da je imel prav ne more poplačati cene, ki jo plačuje ona. pokopališče je bil samo kraj, ki je kazal prihodnost in kljub vsemu ni mogel odgovoriti na averyina vprašanja. pogled se ji je ustavil na nagrobniku, kjer je bilo dekle, ki je bilo pokopano tu je bilo prav toliko staro, kot ona. z blazinicami prstov je zdrsnila čez nagrobnik. sarah je bilo dekle, ki je bilo pokopano tu. na mestih, kjer so bile vgravirane črke, je začutila hrapave vdolbine. živo si je lahko predstavljala, kako je klesar klesal črke in mestih, kjer so vdolbine večje s tresočo roko vklesal črko. čutila je kako je z močno in mirno roko izoblikoval črke na kamnu. lahko je čutila kako je nejevoljno oblikoval črko s, ki je bila vklesana z veliko močjo- in pri tem mršil čelo in stiskal zobe. lahko je videla, kako je družina stala pri pogrebu. mrtvo, hladno in kako je nagrobnik z čudovito vgraviranimi simboli izgubil pravo vrednost. v tem trenutku ji ni bilo do smeha. ni bilo pošteno. zakaj ni juliet ni vzela sarah namesto nje. gotovo bi bila bolj vesela. avery ne bi pogrešal nihče še posebej ne njen starša, ki sploh nista vedela, da obstaja. prav gotovo juliet ne bi imela nobenih problemov z njo. v vsem srditem trenutku je začutila prisotnost še ene osebe. nagonsko je vstala in se zasukala na peti. neznana postava je hodila nekaj metrov stran od nje. zaradi slabe vidljivosti pa ni mogla ugotoviti kdo je. sledila ji je, čeprav je imela neznaten občutek, da je neznanec sledil njej. avery kljub vsemu ni uspelo ostati neopažena , saj je oseba začutila njeno navzočnost in se sunkovito obrnila. njen pogled je avery pognal adrenalin po vsem telesu. zaradi šoka je njeno telo ohromelo. »ellette? kako za …?« je tiho dejala sama pri sebi. odkar je postala angel, si je želela, da se to srečanje ne bi zgodilo. čeprav so jo nanjo vezali lepi spomini. bila je edina oseba, ki je ni imela za zmešano in avery je bil ena izmed rdkih, ki je vedela za njene lovske podvige in zmešano naravo. vendar , kot posebnež biti z nekom tako posebnim, kot je ellette je povsem … normalno. skupaj st bile nepremagljiva dvojica. druga o drugi sta vedele tiste najbolj skrite stvari. a zdaj se je marsikaj spremenilo. niti ena stvar ni enaka. tudi njun odnos ni izjema. z» pozdravljena ellette.« je z uradnim glasom pozdravila. njen glas je bil hladen in ni kazal nobenih čustev. čeprav je v sebi bila boj med tem, kar želi povedati in med tem, kar sme. čeprav je najhujše že storila. uprla se svoji vodji. roke je prekrižala na prsih in s pogledi sledila zamegljeni ellette. » hh odvisno kako stvar dojameš. sicer pa bi bila težko nekdo drug se ti ne zdi?« počasi je podzavestno namigovala, da ni vse tako, kot je bilo. sicer pa, kaj bi bilo bolj prav, da bi se ji vrgla v objem? ni mogla. preveč ji je bilo hudo. poskušala je delovati močno,da nikogar ne potrebuje. vendar v resnici je še kako morala povedati ellette resnico, če jo ta ne bo prej sama ugotovila. » ne bi smela biti tu." prestopila se je iz ene noge na drugo in se prikazala iz goste megle. požrla je cmok v grlu in zamižala. v mislih se je poskušala zbrati, nato pa je pogledala ellette naravnost v oči. » dolgo te ni bilo.« s tem ji je hotela povedati, da je zanjo bolje, da je šla za avery pa ne, da se avery postala angel in, da je ogroženo njune skupno delo. sicer pa zakaj bi ji očitala in preprečevala stvari za katere je jasno, da so takšne, kot so. » si bila tako zaposlena? oh ne naj uganem; naletela si na ...« s prstom mahala sem in tja in vseeno poskuašala pogovor splejati na ustaljene tire. bitje njenega srca se je pospešilo in rahla svetloba je obsijala njen obraz. sončni žarki so pobožali njen obraz. angelov obraz.