Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.
ashes to ashes
svet, kot ste ga poznali, ne obstaja več. vojna med angeli in demoni se je razplamtela do te stopnje, da je bilo življenje skorajda izbrisano iz obličja zemlje. le nekaj pripadnikov človeške vrste je še ostalo in si poiskalo zavetje v kraju, kamor ne more stopiti noga nadnaravnega bitja. pridruži se bitki za obstanek in pomagaj svoji vrsti, da prevzame vajeti v svoje roke in nadvlada ostale vrste!
forum ashes to ashes je rapid fire rpg. vaša sporočila naj bodo kratka, jedrnata, kvalitetna in predvsem - hitra (rapid). dolžina prispevkov načeloma ni omejena - so pa zaželjeni prispevki, ki niso daljši od 400 besed in so zapisani v čim krajšem času.
team
spotlight
currently happening: oakbrook fundraising:PRIJAVE best of july 2013:NOMINACIJE
Število prispevkov : 268 Reputation : 66 Join date : 11/04/2012 Age : 30 Age : unknown / 33
Naslov sporočila: the lake pontchartrain shore, Ned Maj 06, 2012 7:05 pm
[Only admins are allowed to see this image]
lysander al-naradef fallen angel
Število prispevkov : 268 Reputation : 66 Join date : 11/04/2012 Age : 30 Age : unknown / 33
Naslov sporočila: Re: the lake pontchartrain shore, Pon Maj 21, 2012 12:04 am
for, beloved ariel
svet je izgledal najbolj popolno v svojih zadnjih izdihljajih – ko je sonce počasi tonilo za komaj začrtano linijo obzorja, pri tem pa na vse strani razpredalo tople odtenke svojih žarkov. takrat, ko se je mrak počasi tihotapil nad okolico in v svoj objem privijal meter za metrom. manjkalo je le 60 minut, da bo vse tonilo v temo, medtem ko bodo ulične svetilke začele migotati v svojem boju proti noči. vendar kaj jim to pomaga? s temo na dan pridejo prav vsi človeški strahovi in ni dovolj, da prižgeš luč in razsvetliš svoje vidno območje. vedno se bo nekaj nahajalo v ozadju, za tisto mejo do koder seže svetlobe in zaradi slednje ne boš mogel videti naprej, ker te bo zaslepila. ti dala lažen občutek varnosti in obilico sprenevedanja, da se ti ne more prav nič pripetiti. na tej točki je imel za sabo že kar nekaj izmaličenih trupel, za katera je skrbno pazil, da niso vodila naravnost do njega. lahko bi jih preprosto poslal navzdol, a ni dvomil, da bodo izmečki vseeno pristali prav v peklu. izbiral je tiste, ki jih je družba stisnila v kot in nanje pozabila, za preživetje so počeli marsikaj – greh jih ni ustavil. poleg tega pa je s tem prilival goriva na ogenj, ki je divjal med njim in njo. moral je priznati, da je neznansko rad hodil po njenih prstih, drezal naravnost na njena boleča mesta, postavljal pereča vprašanja, na katera je morala odgovoriti. najlepše pri tem pa je bilo, da ni mogla lagati. to ji je bilo fizično onemogočeno, angeli govorijo samo in le resnico. ni dvomil, da bi ga sovražila, če bi lahko. ga prezirala iz dna srca, če bi ji bilo to omogočeno. vendar je v njenem pogledu vedno našel samo usmiljenje, pomilovanje in začasno frustracijo nad njim in njegovimi dejanji. včasih si je želel, da bi mu jo uspelo nekako zlomiti, jo prisiliti do tega, da bi prekršila pravila in doživela enako usodo kot on. da bi ji zmanjkalo tal pod nogami in pod seboj začutila neskončno praznino, dokler ne bi priletela na samo dno in čutila, kako se vsaka kost v njenem telesu prelomi na milijon delčkov. odmaknil je pogled iz sončnega zahoda na njo, ko je stala oddaljena nižje dol na obali, skorajda na samem robu jezerske vode. bilo je težko verjeti, da sta si bila nekoč blizu. ostal mu ni niti en spomin na njo, niti ne na ostale tri. lahko bi jo samo vprašal – zakaj je padel in zakaj je pristal v peklu in ne na zemlji. toda po resnici povedano so bili ti odgovori edina stvar na svetu, ki se jo je resnično bal. stopil je naprej dol po nabrežju, povsem pripravljen na novo mučenje njenega razuma in res ni trajalo dolgo, da je zaznala njegovo prisotnost in se bežno zasukala proti njemu. ''ariel,'' je prikimal v pozdrav s širokim nasmeškom, ki ji ni napovedoval nič dobrega. lahko je razumel, zakaj je hodila na ta kraj. očitno je morala v natrpanem mestu najti kraj, kjer bo lahko ostala v stiku s svojo tako zelo ljubljeno naravo. ''kako si te dni? si že začela iskati pomilovanja vredne in pohlevne dobričine, ki bodo izvršile vsak tvoj ukaz?'' se je namuznil ob omembi prihajajoče katastrofe in stopil poleg nje, s pogledom osredotočenim naprej. ''veš, skoraj sem te že pogrešal, ko te nisem videl od zadnjega petka. življenje tukaj je veliko bolj znosno s tabo,'' je nadaljeval s tonom, ki je bil do zadnjega kančka prepojen s cinizmom. morda je pred tisočletji še gojil tiho zamero, ker so se na njenem hrbtu še vedno nahajala snežno bela krila, medtem ko je njemu ostal zgolj par brazgotin.
- love is lost on you
Število prispevkov : 320 Reputation : 37 Join date : 11/04/2012 Age : 26 Kraj : new orleans
Naslov sporočila: Re: the lake pontchartrain shore, Pon Maj 21, 2012 10:36 am
tagged: abaddon
hodila je po skoraj prazni ulici in opazovala tistih nekaj ljudi, ki se je samih, tako kot tudi ona sama, sprehajalo po eni izmed tistih zatohlih, strašljivih ulic, za katere nikoli nisi bil niti dobro prepričan, če sploh kam vodijo, ali so morda slepe ulice. juliet je takrat sicer dobro vedela kam vodi ta ulica, saj jo je še predobro poznala. kraj je imela tako rekoč v malem prstu in dobro je vedela katero pot je morala ubrati, če je želela samoto, komu je lahko zaupala in komu ne, nenazadnje pa je vedela tudi, katero osebo je morala izbrati za tisto, zaradi česar je bila pravzaprav poslana na zemljo. ampak tistega večera se je odločila, da ne bo razmišljala o stvareh, ki so bile v zapisane v njeni prihodnosti - odločena je bila, da bo vsaj za eno noč pozabila na ariel in bo le navadna smrtnica, ljubiteljica narave, ki je za nekaj trenutkov pobegnila pred realnostjo in zatočišče našla ob morju. ulica se je končala in pred njo se je razprostrl čudovit pogled na sončni zahod in modrino morja, ki je počasi postajalo vedno temnejše. stopila je dalje in se ustavila šele, ko je že do gležnjev stala v hladni vodi. ozrla se je okoli sebe, da bi se prepričala, da je sama - ni namreč hotela, da bi v tistem trenutku imela kakšnega skrivnega opazovalca, ki bi ob pogledu na njo in snežno bela krila, ki so na njenem hrbtu delovala res angelsko, najverjetneje mislil, da se mu je popolnoma zmešalo. ljudje so že tako ali tako bili preveč vpleteni v vse skupaj, da bi si dovolila napako kot bi bila ta. ko je bila prepričana, da je na obali sama je še vedno le stala pri miru in pustila, da ji je voda tu in tam čisto malo zmočila belo obleko, ki jo je imela na sebi, ter razmišljala o preteklih dnevi - kot človek seveda. zaradi ''tiste naloge'', kot jo je največkrat imenovala v mislih, je zamudila nekaj predavanj, na enega izmed profesorjev je naredila izjemen vtis, saj prava juliet najverjetneje ni bila najboljša študentka astrofizike, zdaj pa je v tem kar naenkrat blestela, odpovedala se je celo zabavi, ki je bila nocoj pri eni izmed prijateljic, ampak se to sicer nikomur ni zdelo nič čudnega, saj tudi prava juliet ni bila ljubiteljica divjih zabav. pred nekaj dnevi je v gozdu našla majhno ptičko, ki ni morala leteti ter jo odnesla domov in skrbela zanjo, to pa je tudi zelo posplošen opis zadnjih dni njenega človeškega življenja. ko je že mislila, da je bilo to vse, kar se ji je bilo usojeno zgoditi v preteklem tednu, pa je naenkrat zaslišala korake. vedela je, da se ji ni približevala navadna človeška duša in še preden je zaslišala glas je vedela, da se ji je približeval abaddon. ''abaddon,'' mu je odvrnila v pozdrav, le da je ona uporabila malce bolj neizrazen glas in izraz na obrazu. ''v redu sem, pa ti?'' mu je postavila vprašanje, čeprav je bil klepet z njim zadnja stvar, ki si jo je v tistem trenutku želela. ''in seveda sem že začela opravljati s svojo nalogo... zdaj pa samo ti reci, da še nisi začel,'' je govorila čisto resnico in postajal vedno bolj živčna zaradi tega, ker je ona morala biti z njim popolnoma odkrita, on pa jo je lahko, kolikor je hotel, vrtel okoli prsta. ''no, jaz bi pa tukaj z lahkoto preživela tudi brez tebe,'' je dodala. večina ljudi bi za ta stavek uporabila vsaj malo sarkazma, njen glas pa je bil brezizrazen, a vseeno čudovit, kot vedno.
lysander al-naradef fallen angel
Število prispevkov : 268 Reputation : 66 Join date : 11/04/2012 Age : 30 Age : unknown / 33
Naslov sporočila: Re: the lake pontchartrain shore, Pet Maj 25, 2012 5:07 am
''kakšno olajšanje, ko te nekdo kliče po tvojem pravem imenu,'' se je naglas zasmejal, da je njegov smeh prekril tiho okolico okrog njiju. odmev je bil še dodaten dokaz, da sta se nahajala sredi ničesar in da naokrog ni bilo nikogar. če bi slučajno kdo prišel mimo, videl kaj preveč, bi se njegov večerni sprehod znal končati s prerezanim vratom. po resnici povedano, stvar niti ne bi bila tako zelo slaba – angelu poleg njega bi se zagotovo zavrtelo ob pogledu na nasilje. ''jaz? fenomenalno, hvala ker vprašaš,'' je nadaljeval v enakem lahkotnem tonu, ki je nakazoval na to, da ga njen hlad in brezizraznost niti slučajno ne ganeta. tako ali tako od nje nikoli ni pričakoval izbruha čustev, nenadzorovanih emocij. bila je prekleto kontrolirana in včasih je delovala kot marioneta na vrvicah tistih zgoraj. ''sploh te dni... v zraku je že moč čutiti napetost, smešno je samo, ker se tega zavedava samo midva,'' je sedaj stal prav poleg nje in ob zadnjih besedah pogledal vstran proti njej. prav res se je zdelo, da se zrak počasi spreminja. človeštvo takšnih sprememb ni zaznalo. vse preveč so bili zazrti v lastne probleme, v malo sfero okrog sebe, da bi bili sposobni gledati z drugega zornega kota. niso opazili, da svet počasi tone in da glavni problem ni njihovo globalno segrevanje. ko bodo ugotovili, kaj se dogaja, bo situacija že preveč napredovala. rešitve ne bo. ''ljudje pa kot vedno neumno hodijo naokrog in mislijo, da se jim nič ne more zgoditi. da bodo živeli dolgo srečno življenje, se poročali in umrli obdani z vnuki,'' je svoje misli deloma ubesedil še naglas in zraven dodal še tipičen ameriški sen. mar niso imeli vsi smrtniki v glavi izdelanega popolnega filmskega traku njihove prihodnosti? cilje za nadaljnih pet ali deset let, načrte za njihovo kariero, za družino, ko bo prišel čas. mar niso upali, da bodo umrli s povsem izživetim življenjem, z nasmeškom na izrazu? ''kaj bodo rekli, ko bodo izvedeli, da jih namerava sam stvarnik predčasno poslati s sveta?'' je stopil tokrat naravnost prednjo, da se ni mogla preprosto izogniti njegovemu prodornemu pogledu, s katerim je vrtal naravnost v njene oči. z njenega obraza se ni trudil razbrati njenih čustev, kaj takega bi bilo jalovo početje in povsem zaman. ''če to naredi lucifer, ni nič presenetljivega. ampak da bodo angeli ubijali... ali te sploh gane, ariel? ali pa samo pridno kot mali vojak upoštevaš navodila in kot vedno ne čutiš ničesar?'' si je nasmešek izbrisal iz obraza in njegove ustnice so se povrnile v tanko linijo resnobe, poteze obraza pa postale neusmiljeno trše. tudi sam je upošteval navodila, glede tega je ni mogel kriviti. toda za razliko od nje, je znal pokazati svoja čustva – četudi se je večino časa trudil, da jih ne bi. a ne glede vse ni bil zgolj hladna skala z opranimi možgani. ''začel sem. spotoma pa ubil še nekaj bednikov, ki so morda pristali zgoraj pri vas. verjetno si videla v poročilih, kakšen cirkus povzročam s serijskimi umori,'' je najprej prikimal v odgovoru na njeno vprašanje, ob omembi njegovih umorov pa rahlo privzdignil obrvi, ko je čakal na njen odziv. bilo mu je vseeno, koga spravi na oni svet ali kje bo postal. večina so bili slabiči, ki niso bili vredni mesta v nebeški ali peklenski vojski. pridružili so se ostalim umrlim dušam in se ujeli v mreže onostranstva. ''lepo vedeti, da si po tisočletjih končno obupala nad mano,'' je bila bleda sled nasmeška povsem lažna. ''veš, da si ena redkih ljudi, ki poznajo mojo zgodbo? če pomislim, ena izmed štirih. ker meni se zagotovo ne sanja, kaj se je takrat dogajalo,'' je skomignil z rameni. ''hm, in vse kar bi moral storiti je to, da te samo vprašam... mamljivo,'' glavo je rahlo nagnil vstran, ko je preučeval njen obraz. potrebno je bilo eno samo vprašanje in vsi nepovezani koščki v njegovi glavi bi se v trenutku povezali. vse bi bilo jasno. ''vendar tega ne bom naredil, ker me ne zanima. in ker te nočem mučiti še bolj kot te že,'' je naposled le nadaljeval: ''vidiš, tudi jaz poznam usmiljenje – četudi ga ti niti slučajno nisi vredna.'' vendarle je sklonil pogled in ga uprl v umazan kos zemlje med njima. ''res me zanima, kako bi ti izgledala brez kril.''
Sponsored content
Naslov sporočila: Re: the lake pontchartrain shore,
