sebastian's apartment and office

»Hvala vam in nasvidenje,«se je skorajda nasmehnil Luc. Njegove besede so odmevale po dolgem, hladnem hodniku z vrati. Stal je v neznanem bloku nekje sredi mesta. Zakaj? Ta teden je dobil priložnost popisovanja števcev za porabo vode pri lokalni firmi, ki je imela pod sabo par ulic. Ni bilo lahko, a vsak ficek, ki bi ga lahko zaslužil je bil vreden. Prigaral se je že skozi tri nadstropja zaspanih, zdolgočasenih meščanov, ki so ga gledali kot da bi padel z lune. So mislili da on sam nima česa boljšega početi na sobotno dopoldne? Na srečo še ni naletel na nobenega hladnokrvneža, ki bi mu svetil z idejami o njegovem videzu. Starka, pri kateri je popisoval nazadnje mu je dala Twix in se mu hitela opravičevati, češ da ni vedela, da je danes noč čarovnic. Zdela se mu je prisrčna, zato se ji je le prijazno namrdnil in nadaljeval z delom. Sto dolarjev na dan ni prezirljiva reč – še posebej za vikendaško delo ne, zato je bilo potrebno pogoltniti ponos in pač delati kakor so mu ukazali na firmi.
Dan je bil jasen, a ne prevroč. Na nebu so se poigravali redki oblački in Luc je bil primerno oblečen – nosil je črno-belo mornarsko majico in oprijete dolge hlače, desno roko pa mu je krasila rokavica brez prstov, ki je segala do komolca, poleg tega pa mu je glavo krasil še policijski klobuk. Naličen je bil dokaj malo. Bele podlage skoraj da ni bilo in izpod gostih vranjih las je kukala bleda koža. Črna šminka je bila gosta in načrtno slabo nanešena tako, da so črte ob robovih segale še za pol decimetra navzdol. Imel je pač takšen dan. Vse v okolici je kazalo, da bo dan super in vsi ljudje na cesti so se smehljali. A ne Luc. Šlo je za neko nenavadno jezo, ki se je v njem kuhala že od jutra. Nespečnost, svetovne težave in njegova osebnost so zagotovo bili faktorji, a še vedno ga je od znotraj žrlo še nekaj drugega. Nekako ni vedel, kako naj se obnaša. Čutil je željo po agresiji, a hkrati inspiracijo za umetnost. Za risanje – za glasbo – za modo. Čutil je vulgarnost na jeziku, srbečico na dlaneh in jezo na zobeh. Počasi je pobral orodje in se pomaknil proti dvigalu. Čas je bil za naslednje nadstropje. Ding.
Dvigalo je bilo majhno. Dvomil je, da bi se vanj lahko stiščala dva povprečna američana pa njunem vsakodnejnem kosilu po kosilu v Burger Kingu. Pritisnil je številko štiri. V dvigalu ni mogel stati primiru. Adrenalin in testosterons sta v njem trkala že od jutra. Potreben je bil telovadbe, piva…, - Seksa? Še sam ni vedel, a ni si mislil, da bo dan lahko preživel na miren način. Globoko v njem se je kuhala želja po nečem novem, on pa je delal najbolj neumno stvar na svetu – iz števcev je prepisoval številke in tistim neolikanim pripisal deset litrov tople vode. Je s tem spreminjal svet? Odkrival sebe? Ne. Čas je bil za nekaj. Čas je bil za… *DING* dvigalo je prispelo. Počasi je stopil k prvim vratom na desni strani od dvigala. Brez razloga, a z visoko sigurnostjo je vedel. Vedel je, da se to ne bo dobro končalo: Potrkal je.