meredith's place

i hope you don't mind 'cause i mess up thing a little bit. but no worry, she'll be nice to him again asap, samo da se malo ohladi.

končno je iztopila iz svoje sobe, proti njenem vhodu obrnjena z hrbtom ter za trenutek globoko vzdihnila, nato se pa na petah obrnila nazaj k njej ter prijela za njihovo kljuko. posledice njenega besa malo prej so bile skrite v tej majhni barvni sobi, ki pa je bila trenutno vse prej kot to. za trenutek se je zazrla v svoje roke, na katerih je imela sledove krvi, to pa je povzročilo razbijanje po vsem, kar ji je prišlo pod roke. stisnila je dlani v pest ter zopet dvignila pogled. kup razbitih vaz, stol ki je bil sedaj povsem uničen ter ni imel niti ene nogice več, prav tako miza ni bila v najboljšem stanju in hja, še marsikaj drugega. celo na steni se je videla vboklina, ko je vanjo zadela s peščico, z vso močjo, ki jo je tisti trenutek premogla. malo je manjkalo, da se ni z enako silo spravila udariti v stekleno okno, vendar toliko pozornosti pa zopet ni hotela pridobiti, že z tem razbijanjem jo bodo vsi čudno gledali, vendar ni se imela kaj poseben za obremenjevati- ena svetla stran vseh teh angelskih ceremonij je bila ta, da je lahko ljudem brisala spomin in tako ni imela nobene težave kar se tiče tega, kar je ona ali bilo kakšnega drugega pojava. počasi je zaprla vrata vrata, hvaležna bog ve komu, da je njena jeza končno le malo popustila, čeprav je vedela, da bi bila v hipu zopet tu, če jo bi ena čisto najmanjša stvar razjezila. tako je preprosto zaprla vrata- na njeno srečo brez kakšnih posebnih zapletov, kot da se ne bi hotela zapreti ali kaj takega, nato pa odšla v kopalnico, kjer si je z malce prevročo vodo sprala kri iz rok, vendar bilo ji je tako prekleto vseeno. psihična bolečina ji je tako ali tako vedno premagala fizično ter tudi sedaj ni bilo nobene razlike. ogledala si je preproste rane, ki so ostale vsepovsod, od zapestij, ker so se celo mešale z brazgotinami, do dlani, čeprav je vedela da bodo tam zdaj, zdaj izginile. obrisala si je roke do suhega, nato pa se zopet znašla v dnevi sobi. tako je sovražila to tišino tu naenkrat. vse je bilo naenkrat tako… tuje, ne domače. preprosto se tu ni več počutila kakor doma, vse skupaj je bilo tako drugače, kakor da je v stanovanju nekoga, katerega še imela ne pozna, čeprav so bile vse stvari tu njene, vse je vedela kje je dobila ter vse je bilo povezano s spomini- s tistimi, ki so ji bili tako tuji. s tistimi, iz človeškega življenja, katerega si več predstavljati ni mogla. ob spominu na to, je zopet stisnila roke v pesti. tiste, ki so dobili bes kot greh, se lahko razburijo se lahko zaradi najmanjše stvari- popoln dokaz je bila meredith v tem trenutku. končno je prišla k sebi, sedaj pa le en spomin na tisto kar je bila nekoč in že je ni bilo o mirni duši prav nobene sledi več. zopet je globoko zavzdihnila, da bi prišla k sebi, ko pa je naenkrat zaslišala ropotanje po vratih. obstala je na mestu ter iz neznanega razloga zadržala dih. vse odkar je ariel vdrla v njeno stanovanje ter jo poslala tam gor je bila prekleto previdna pri vsakem novem obisku. zakaj? še sama ni vedela, to ji je preprosto prišlo v kri. tako je obmirovala za nekaj trenutkov, ko se je razbijanje na vratih nadaljevalo, nato pa je zaslišala tisti znani glas. v hipu je zaprla oči ter globoko zajela sapo in jo nato izdihnila. ni zanikala, bila je več kot le vesela njegovega obiska, vedno je bila srečna, če je bila ob njem. vendar sedaj… v mešanici s spominom na človeka in poleg tega še on… hja, ne preveč nedolžna zadeva. ob spominu na to, je prste stisnila še bolj v pest ter čutila je, kako jo nohti režejo v njeno kožo na dlaneh, vendar se ni ozirala. stopila je do vrat ter jih končno odprla, vendar za razliko od njega, se na njenem obrazu ni zarisal nasmeh. »bes in jeza in hja, povsem brez kontrole« je odgovorila na njegove besede brez da bi posebej obarvala svoj glas. »ti si kriv, abbadon« je dejala ter odkimala z glavo. prekleto kaj pa je govorila? bolelo jo je pri srcu z vsako izgovorjeno besedo, vendar kaj ko je iz nje naenkrat govorila le jeza in ne ona. »vse bi bilo drugače. le če me takrat ne bi izpustil nazaj sem. čisto vse.«

»ne vem, kako dolgo ti bo« je zamrmrala ter prekrižala roke na prsih ob tem pa odmaknila pogled od njega. zakaj ni mogla dobiti bilo kakšnega drugega greha, kot pa bes in jeza, za katero je imela občutek, da bo uničila prav vsak njen korak, ki ga bo hotela storiti ter jo bo vsaka najmanjša stvar pošteno razjezila- kot je bilo to do sedaj, od tistega usodnega dne, ko ji je bil dano to na ramo. sledu o tisti mirni meredith, ki je vse sprejela s tem, da je le pokimala z glavo ter se vdala v usodo, brez oporekanja, preprosto ni bilo več. vsaj ne, dokler se ta vsa afera ne poleže, za katero pa ni morala oceniti ali ji je bila praktično všeč ali ne. res ni vedela, kako naj gleda na vse skupaj, vedela je le, da ti lahko pošteno žre živce. »prekleto, kaj ne razumeš? dosti imam vsega skupaj, vso to ceremonijo z angeli, demoni, vojsko… ne morem več. in to…« e pomignila na svoje rokave, »je le blaga oblika vsega skupaj. greh je poleg tega vse skupaj še poslabšal. nočeš videti moje sobe, v bistvu sem razbila vse kar mi je prišlo pod roke« je priznala ter skomignila z rameni. »in razbita stvar tu in tam… hja, pa je rezultat to,« je dvignila pogled proti njemu. bila je res prepričana, da se bo zadeva malce umirila, če ne bi preprosto iz ničle znova eksplodirala, kot se je to dogajalo zadnje čase prav ves čas. popolnoma iz ničle jo je stvar znala razjeziti ter sedaj je bila takšna kot je bila, popolnoma uničena, ne da bi vedela, kaj bi sama iz sebe, da se zadeva zopet ne poruši ter ne izgubi kontrole. preprosto res ni vedela več, kaj naj bo njen naslednji korak, ne da bo napačen- čeprav je dvomila, da ji bo to zares uspelo. ko je priznal krivdo, se je morala prav prisiliti, da je globoko zajela zrak ter se zazrla vanj, v pričakovanju, kaj bo sedaj povedal, nato pa, ko je v bistvu začel na začetku ter čutila je, kako je njeno telo zopet prihajalo na svoje mesto ter se ni treslo od besa, v njeni glavi pa so stvari počasi prihajale na svoje mesto ter imela je občutek, da se bo njen nekontroliran bes vsaj za nekaj trenutkov polegel, čeprav je bila še pred nekaj trenutki prepričana, da to preprosto ni mogoče. vendar v njegovi bližini je bilo vse tako prekleto drugače. on je nanjo vplival drugače. že če je začela se jeziti nanj, z občutkom, da mu mora povedati vse kar ji leži na duši, da je on kriv vsega ter ga preprosto more zbiti na tla, se je sedaj zavedala, da si prav nič od tega ne zasluži, ne on. nanj se ni mogla jeziti, preprosto ne. prehitro jo je začela gristi vest ter spoznala, da se do njega ne more tako obnašati, ne po vsem kar je naredil zanjo, ne po vsem tem kaj čuti do njega in je vedela, da kar bi bolelo njega, bi bolelo tudi njo. saj jo je vedno. prav vsaka slaba stvar, ki je bila storjena njemu jo je bolela, pošteno bolela in bi v tistem trenutku naredila vse, da bi mu pomagala, da se to ne bi zgodilo. in očitno je ravno zaradi tega tako vplival nanjo, da tiste jeze ter besa naenkrat ni bilo več tu. »ne morem, ne da bi te klicala po pravem imenu. drugi so bili laž,« je dejala ter ob tem zopet dvignila pogled proti njemu in na njenem obrazu skoraj da ni bilo sledu več o jezi ter besu. no, pa tudi če so bili, so izginili skupaj z naslednjimi besedami. za nekaj trenutkov je med njiju legla tišina, nakar se je pa na njenem obrazu končno zarisal nasmešek. še vedno ne povsem prepričana, da je te besede slišala iz njegovih ust, so se pa kotički njenih ustnic razpotegnili v nasmešek. šele zdaj se je zavedala, da je bila v bistvu potisnjena ob steno, vendar bilo ji je tako prekleto vseeno. privila je svoje telo ob njegovo ter se privzdignila na prste, svoje ustnice pa končno brez oklevanja pritisnila na njegove. končno je prišel tisti čas, ko je bila lahko povsem in brez oklevanja njegova- tisto, kar si je v bistvu želela že od samega začetka.