ashes to ashes
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.



 
KazaloLatest imagesIščiRegistriraj sePrijava

 

 concert stage,

Go down 
4 posters
AvtorSporočilo
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef


Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 31
Age : unknown / 33

concert stage, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: concert stage,   concert stage, EmptySob Maj 26, 2012 4:39 pm

[Only admins are allowed to see this image]
Nazaj na vrh Go down
kara southern

kara southern


Število prispevkov : 56
Reputation : 15
Join date : 19/05/2012
Age : 35
Kraj : new orleans, louisiana

concert stage, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: concert stage,   concert stage, EmptyNed Maj 27, 2012 5:17 am

    for seth smitten1

    zunaj se je že zdavnaj znočilo, mardi gras pa ni bil v nič manjšem razmahu kot popoldne. vsakoletni večdnevni karneval konec avgusta mardi gras, ki je svoj vrhunec dogajanja doživel v nedeljo, je v njihovo južnjaško mestece privabljalo trume ljudi iz vsepovsod in ne zgolj iz louisiane. niti poletna nevihta s točo pred dvema urama ni nikogar zaustavila pred nadaljnjim veseljačenjem. ceste so bile še vedno pokrite z belimi kroglicami toče, ko so domačini že nazaj postavili svoje stojnice in so se ob zadnjih vzdihljajih večernih sončnih žarkov obiskovalci zgrinjali na ulice po vedrenju v lokalih, restavracijah in trgovinicah. slab teden dni je vladal kaos, vendar se nihče ni pritoževal. obisk te velike mase ljudi je večini prineslo ogromen dobiček, drugi pa so se pridružili obiskovalcem in preprosto uživali v pisanih barvah, dobri glasbi, hrani in pijači. kara je nedvomno spadala med domačine, ki so se predali toku in dali možgane na pašo. njeno delo definitivno ni imelo nobene povezave s stojnicami ali točenja alkohola v potokih. vseeno pa pravzaprav ni imela dodatnega posebnega dela, četudi je bilo s porastom ljudi in samega dogodka pričakovati višjo stopnjo kriminala. dogajale so se kraje, posedovanje in preprodaja drog, pretepi zaradi razgrete krvi in pod vplivom alkohola - a nič takšnega, kar bi se končalo z umorom in truplom odvrženim v stranski ulici za smetnjak. zato nocoj ni do pozne ure čepela v obdukcijski sobi med iskanjem novih sledi in nerazrešljive uganke ji niso trpinčile glave. vse svoje sodelavce je že kmalu poslala domov, da bi se lahko udeležili parade in tudi sama se jim je kmalu pridružila. obvezno je potrebovala spremembo okolja in morda ji bo naposled v glavo le šinila kakšna ideja kako najti morilca za žrtve v zadnjem mesecu. morda se ji bo v veseli družbi ostalih in sproščenosti med fasciniranim opazovanjem dogajanja okoli sebe, prižgala žarnica nad glavo in bo končno povezala vse točke v smiselno celoto. s tem pa se znebila vse bolj morečega občutka nesposobnosti, ki je bil v zadnjih tednih še izrecno krepko prisoten. ni ga bila vajena zaradi česar ji je bilo še bolj mučno in neznosno. težko se je bilo soočati z neuspehom na neuspeh, če slednji v tvojem življenju nikoli ni bil prisoten v tvojem življenju, ker ti je vse šlo od rok. dati možgane na off za nekaj ur in se pridružiti toku ljudi na mardi grasu se je zdela kot edina pametna ideja v zadnjem času. njihov praznik je že od nekdaj rada obiskovala, četudi se je sicer posvečala samo delu in na njen repertoar obiskovanje festivalov, klubov in podobnih zabav ni spadalo. rada se je potopila v množico, kjer ni bila nič drugega kot zgolj še ena obiskovalka več željna na lastne oči si iz prve vrste ogledali dogajanje znanega festivala.
    morda trenutno s plastičnim kozarcem piva v rokah ni bila v prvi vrsti pod odrom ter navdušeno kričala ob pesmi, ki jo je vrtel eden izmed znanih DJ, vendar se je vseeno zabavala in uživala kot že nekaj časa ne. bila je sama in tisti večni občutek osamljenosti pokopala nekam globoko vase, sicer pa je bil že nekaj konstantnega. sem je prišla pozabit na vsakodnevne težave in jih ne dodatno iskati. vendar se jim očitno le ne bo uspela niti tu izogniti, kajti nedaleč stran so njene oči zapazile znanega svetlolasca, ki je buril njeno glavo in duha v zadnjem času. preden bi se premislila je izpila pivo, prazen plastičen kozarec odvrgla v bližnji smetnjak in šla za njim. videla ga ni že od njunega srečanja v parku pred več kot tednom dni in skoraj pogrešala je njegovo motečo prisotnost na zadnjem prizorišču umora, kjer za spremembo ni šlo še za eno skrivnostno smrt, vendar obračun nasilnega bivšega moža nad ženo z nožem v rokah, ki je že bil pod ključem v svoji celici. očitno se je seth de villers prikazoval samo na prizoriščih, ob umorih zavitih v tančice skrivnosti in z žrtvami v povezavi prav z njim. morda se njune poti niso več križale na najbolj bizarnih mestih, ampak nekega nedoločljivega suma se ni mogla otresti in se mu je odločila slediti v varni razdalji. ni bilo videti, da bi zaznal njeno prisotnost med kroženjem po prizorišču in pojma ni imela koliko časa je minilo, da je zapustil osrednji del dogodka in smuknil v eno izmed stranskih ulic nedaleč proč. potegnila si je kapuco jopice na glavo in mu dala pol minute prednosti preden mu je sledila v temno stransko ulico. "ti hudič," ji je uspelo zamrmrati kletvico, ko je nekdo iz strani grobo pograbil za nadlaht in s telesom trdo stisnil ob opečnato stavbo za njenim hrbtom. kapuca njene jopice ji je zdrsnila iz glave, krajši in sveže umiti lasje pa so se ji mehko vsuli na ramena, ko je s telesom in glavo ob sunku priletela v zid. iz pljuč ji je za trenutek iztisnilo ves zrak in zaradi nepričakovanega napada je bila dovolj zmedena, da je pozabila na vse učne ure samoobrambe ter se ni takoj odzvala, ampak je njen dobro namerjeni udarec v piščal temne postave prišel z zakasnitvijo. ni je spustil, je pa nekoliko popustil prijem okoli njenih nadlahti in oddaljena svetloba ulične svetilke je za hip osvetlila njegov trd izraz na obrazu. "ti," je dahnila, ko je prepoznala dobro znano obličje in ji je srce izdajalsko poskočilo.
Nazaj na vrh Go down
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef


Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 31
Age : unknown / 33

concert stage, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: concert stage,   concert stage, EmptyNed Maj 27, 2012 6:13 am

    tudi brez svojih posebnih sposobnosti je lahko brez težav okusil evforijo čustev, ki je puhtela po zraku na enem od glavnih prizorišč poletnega mardi grasa, ki so ga organizirali homoseksualci, da bi lahko še sami praznovali ta splošno priljubljeni praznik. de villers se je nahajal na obrobju koncertne arene, kjer se je zbrala več tisoč glava množica in dihala kot en organizem v ritmu glasbe znanega DJ-a na dvignjenem odru. njegove dlani so bile ležerno potisnjene v žepe črnih kavbojk, pogled pa je s skrajno preciznostjo drsel naokrog med ljudmi. ogledoval si je sleherni obraz, njihovo držo, zamegljen pogled v očeh in vase vpil milijon podrobnosti. zapomniti si je znal še tako neopazno gesto, ki je govorila o neprijetnem počutju, o prikriti jezi, neizrečeni privlačnost, nevzdržni kemiji. tisočletja so iz njega izdelala prvovrstnega bralca vsakega smrtnika in redki so bili detajli, ki bi jih bil zmožen spregledati. morda je iz sebe res iztisnil vsa možna čustva in se zaprl pred prihodom novih, skrbno postavil okrog sebe vse možne prepreke in zidove, a še vseeno je znal prepoznati paleto emocij v svoji bližini. ni bil tako zelo hladen in nedovzeten za ljudi, kakor se je prepričeval da je. ni mogel lagati, da se ga je marsikdo dotaknil bolj, kot bi smel dovoliti. zaenkrat se temu dejstvo še ni posvečal, soočil se bo s tem problemom, ko bo predstavljal resnejšo prepreko in ne bo zgolj malenkostna nevšečnost. zaenkrat so se načrti odvijali kot je želel in v sebi je vedel, da bo to vojna, kot je svet še ni videl – on pa bo odigral glavno vlogo in zadal konec vsega. ni se smel ukvarjati s škodo, ki bo nastala na tej poti. ni smel misliti na ljudi, ki bodo ostali brez vsega. brez življenja, brez prihodnosti ali v nebesih ali v peklu. ni smel misliti na to, da se bo porušilo svetovno ravnovesje, da bodo nebesa padla na zemljo in se pekel dvignil navzgor. nastala bo neverjetna konfuzija, trčenje vsega stvarstva in preživela bo le peščica. ne glede na to, katera stran bo zmagala, škoda bo nepovratna in ostalo bo samo opustošenje. morda prav zdaj zadnjič gleda tako veliko množico ljudi, ki se predaja hedonizmu in veselju s kozarcem v roki in glasbo v srcu. morda bo že jutri enega od njih spravil v podzemlje in ga podal na pot neznosnega mučenja. z zadovoljstvom je naredil globok vdih, kakor da bi se želel opiti s trenutno atmosfero, zbrati moči s tujo srečo. utrl si je pot naprej skozi množico, predvsem ker je hotel povsem raziskati okolico. moral je najti nekoga, ki bo lahka tarča. nekoga, ki je živel v bedi in večkrat zahteval odrešenje. na tej točki armagedona bo najprej rešil tiste, ki so si rešitve želeli, šele kasneje se bo začela resnična kolateralna škoda, šele kasneje bodo umirali najbolj nedolžni. zavijal je slalom med ljudmi in se nekje sredi poti bežno zavedel oči na njegovem hrbtu. običajen smrtnik tega ne bi bil sposoben, vendar on že celo večnost ni sodil med njih – bolje rečeno, nikdar ni sodil med njih. z vedenjem, da ga nekdo zasleduje na varni razdalji, se je pomikal naprej proti skrajnemu robu, da bi zavil s prizorišča. dosegel je rob in sproščeno z lahkim korakom napredoval po cesti, nato pa zavil v eno od stranskih ulic, kjer ni bilo javne razsvetljave. stopil je ob stran in s pogledom zaznal silhueto, ki je stopila za njem. ni okleval, ko se je nemudoma pomaknil proti postavi, v oprijem ukleščil nadlaht zasledovalca in ga brez milosti s svojim telesom potisnil ob opečnato steno na hrbet. še preden bi lahko zahteval pojasnilo je prepoznal bledo sled poznanega parfuma in šampona za lase. kara. 'je pravkar rekla ti hudič?' bi se skorajda moral nasmehniti, ko je bila še enkrat bližje resnici, kot se je zavedala. za odtenek ali dva je popustil svoj oprijem, ne da bi ji dal dovolj prostora za dihanje. hotel je spregovoriti, ko je svetlolaska spremenila svoje načrte in namerila dober udarec v njegovo premoženje, kar bi morda celo bolelo, če bi ga udaril kdo drug kot smrtnik. vseeno je zamrmral kletvico ob presnečenju nenadnega napada in še malce bolj popustil oprijem dlani njenih nadlahti, za drobno kazen pa zgrabil še drugo in jih potisnil ob steno ob njeni glavi. ''kaj za vraga počneš tukaj? kaj ti pade na pamet, da me zasleduješ po celem prizorišču in mi slediš sem?'' je zavrtal temen pogled naravnost vanjo, ne da bi se umaknil. kar je naredila, je bilo skrajno neumno. ''kdo ve, kaj bi se ti zgodilo, če ne bi pravočasno ugotovil, kdo si,'' je nadaljeval z jeznim karajočim tonom. sranje, lahko bi jo resno poškodoval, lahko bi je ubil. ''kaj hočeš? ni bil dogovor, da se drživa stran drug od drugega, dokler te ne poiščem, ko dobim kakšno koristno informacijo?'' je neizprosno nadaljeval, medtem ko se je njegovo telo prav izdajalsko zavedalo bližine njenega. bila je preblizu, bila je preveč... kot bi trenil je izpustil njene nadlahti in se umaknil nekaj korakov nazaj v temo. ''poberi se stran,'' je zamrmral in pomignil nazaj proti glavni ulici.
Nazaj na vrh Go down
kara southern

kara southern


Število prispevkov : 56
Reputation : 15
Join date : 19/05/2012
Age : 35
Kraj : new orleans, louisiana

concert stage, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: concert stage,   concert stage, EmptyNed Maj 27, 2012 7:20 am

    gotovo si večera ni predstavljala pritisnjena ob zid visoke stavbe in bi bil on tisti, ki bi jo stiskal vanj ter preprečeval njenim pljučam dotok zraka. morda spraviti se na samega setha de villersa ni bila najboljša ideja ob vseh njenih sumih, ki so bili lahko tudi povsem neosnovani in je bil čist kot solza. besede, da ga obsoja brez da bi karkoli vedela o njemu, ji niso šle iz glave in nekako mu je morala dati prav. počela je natanko tisto kar je sovražila pri drugih. vendar je bilo na njemu res nekaj kar ji ni dalo miru in se je hotela zlepa ali zgrda dokopati resnici do dna. hotela je konkretne dokaze o njegovi nedolžnosti in šele ko jih bo imela pred očmi bo lahko lažje zadihala ter se premaknila do naslednjega morebitnega morilca. potlačila je zmagoslaven nasmešek ob njegovi zamrmrani kletvici in popustitvi njegovega trdnega prijema. tudi zadihala je lažje in se ni več počutila kot riba na suhem. "nisem te zasledovala po cel-" je stisnila ustnice preden bi v zagovarjanju same sebe na glas priznala svoje početje, čeprav je prav kmalu ugotovila, da ji sprenevedanje še naprej ne bo nič pomagalo. seth jo je že spregledal. "torej si me opazil," je zamišljeno dodala in v glavi dodala novo zaznambico, da se more bolj izpopolniti v svojem zasledovanju, če se še v nadaljnje nameravala posluževati nove misije razkriti ga. "zanimalo me je kaj imaš za bregom," je bežno skomignila z rameni ob izrečeni resnici, kolikor je bilo to sploh mogoče z rokami še vedno na njenih nadlahteh in njegovim telesom stisnjenim ob njenega. njegov vrtajoč pogled je ni prestrašil, neustrašno je zrla vanj in na ustnicah ji je celo, sicer verjetno nespametno, igrala sled namuznjenega nasmeška. "in kaj bi storil z mano? bi me spravil s sveta in odvlekel v tisti smetnjak?" jo je brez posmeha zanimalo, ko je z glavo pomignila naprej po temni ulici, kjer se je risal obris smetnjaka. ulico je pravzaprav poznala, kajti bila je bližnjica in včasih jo je po dnevi mahnila po njej. ni se menila za njegov karajoči ton, sicer pa ji je deloval skoraj očetovsko, zaradi česar se je njen nasmešek zgolj še razširil. "pa ne da ti je celo mar zame in če se mi kaj zgodi?" je radoveden pogled uprla vanj in potrditve na vprašanje niti ni pričakovala. hotela mu je samo vrniti s provociranjem kot je sam rad počel in jo spravljal ob živce. zakaj mu ne bi povrnila in morda celo prišla do katerih novih spoznanj, da bi se lahko premaknila kam dalje in ne stagnirala ves čas na eni in isti točki. seveda je izzivala srečo, a nekako ji ni bilo prav posebno mar. nekaj je bilo na njemu, da je iz nje izvabljalo stvari, ki jih drugi niso mogli ali znali. morala je ugotoviti kaj je tisto kar ga dela ekskluzivno posebnega. "pač sem prekršila dogovor in jaz poiskala tebe, ali bolje slučajno našla..." je z mislimi odtavala za kratek hipec, preden je nadaljevala: "no, in si kaj našel? menda me ne boš sedaj pustil na suhem, ali pač?" se mu je namrščila, neizprosen ton njegovega glasu pa gladko spregledala. pod nobenim pogojem se mu ni pustila prestrašiti, čeprav sta bila sredi noči v trdi temi in nikjer blizu ni bilo nobene žive duše. morda le nekaj podgan, ki so brskale za ostanki okoli smetnjaka. če ne bi stiskala ustnic skupaj, bi se najbrž še pritožila ob njegovem umiku in ko je ni več stiskal v zid za seboj. ko je ugotovila za koga gre, jo je želja do upiranja minila in že zdavnaj je spoznala, da se prav malo absurdno odziva nanj. verjetno ga tudi zato na prizoriščih ni spregledala kot bi ga morala. z varljivo sproščenostjo se je naslonila s prekrižanimi rokami na prsih, kajti bila je napeta kot struna in vratna žila ji je noro utripala v tandemu s srcem. "žal te moram razočarati - nikamor ne grem," je žalostno zmajala z glavo in oči trmasto upirala v temo, kjer je nazadnje videla njegovo postavo preden se je potopil v sence. "seveda pa izvoli ti in kar pojdi se nazaj zabavat." ni dodala da mu bo verjetno spet sledila, vendar je bilo iz njenega glasu razvidno, da se ne misli vdati v usodo in pomahati z belo zastavico ob vdaji. preveč je bila trmasta, včasih celo preveč za njeno dobro. "ampak s tem boš zgolj dokazal, da te je strah," ne bi mogla izreči večjega absurda, zaradi česar se je prav na široko nasmehnila. odlepila se je od zidu na katerem je slonela in zaradi katerega jo je od bližnjega srečanja z njim rahlo bolel hrbet ter mu stopila naproti. ustavila se je šele, ko je bilo med njima manj kot meter razdalje. "torej, de villers - bom končno izvedela zgodbico, kako svoje žrtve ubiješ in jih vrneš nazaj v življenje?" se je spomnila njegovih besed ob njunem zadnjem srečanju. najbrž bi jo res mogel spraviti s sveta, če bi se v tem trenutku želel znebiti njene prisotnosti.
Nazaj na vrh Go down
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef


Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 31
Age : unknown / 33

concert stage, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: concert stage,   concert stage, EmptyNed Maj 27, 2012 8:32 am

    že s samim pogledom ji je dal vedeti, naj si raje ne drzni dokončati stavka, ki je kar smrdel po debeli laži s kratkimi nogami. ''sprašujem se samo, zakaj si me zasledovala? vem, da imaš v glavi neko bedasto idejo, da sem morilec in kriminalec, kar pomeni, da je skrajno nespametno od tebe, da zasleduješ potencialno nevarnost,'' so se gube mrščenja na njegovem čelu samo še poglobile, ko je preučeval njen pogled in poskušal razbrati, kaj za vraga se ji je podilo po glavi. kako ji sploh padlo na pamet, da se je lotila zasledovati potencialnega zločinca? morda ji on trenutno res ni predstavljal nevarnosti, toda ali je to pomenilo, da venomer raziskuje na lastno pest? lahko bi zašla v pravcate težave in ob njej ne bi bilo nikogar, ki bi ji pomagal. kak ničvreden izmeček bi jo brez pomislekov spravil pod rušo in ona se takole igračka z usodo, s svojim življenjem. ''nisem te opazil, bolj začutil ali zaznal. nisem vedel, da me zasleduje dolgonoga blondinka, ki vtika nos na napačna mesta,'' je zagodrnjal z vidnim nezadovoljstvom nad njenimi dejanji. se resno ni zavedala vse nevarnosti okrog nje? presneto, človek ne more brezskrbno tavati okrog po temnih ulicah teh dneh. ''nič nimam za bregom,'' je utrujeno zavzdihnil ob še eni obtožbi in sklonil pogled navzdol v prvo stičišče njunih teles, ko je bila še vedno čvrsto potisnjena ob hladen zid brez kančka osebnega prostora. vedel je, da sta preblizu. da je potreben takojšenj umik preden bi se njegove misli začele vrteti v nevarno smer. bi bilo takšno življenje padlega angela? predajanje vsem človeškim razvadam, pregreham, neupoštevanje zdrave pameti in popolna predaja čustvom. lažje bi se bilo spozabiti, kot pa se držati vseh mej in biti priden vojak v službi hudiča. ''nič ne bi storil s tabo. zdaj vem, da se ti igraš detektive in ne kdo drug. nobene potrebe ni po tem, da bi komurkoli kaj storil. sranje, lahko enkrat za deset minut prekineš svojo goro obtožb in poveš še kaj drugega? se mora vse v tvojem življenju res vedno vrteti okrog službe?'' mu je dokončno prekipelo, ko je med njima hitrostno postavil varno razdaljo in za konec predse zamrmral še nekaj sončnih kletvic v stari hebrejščini. ''ne bi te poškodoval, v redu?'' se je čutil dolžnega še enkrat zagotoviti, četudi je bila resnica kanček drugačna. če bi mu uspelo dobiti malce več vpogleda v njeno življenje, v njo samo, in bi se izkazalo, da sta njena naivnost in nedolžnost zgolj navidezni, potem... bi jo morda celo brez slabe vesti zvlekel skupaj z njim dol in jo nato postavil na svojo desnico. ob njenem vprašanju je samo nedoločno skomignil z rameni, odgovora pa ji ni dal. pogovor je speljala na napačno temo, ne bo ga prisilila do tega, da bi zdaj začel premlevati, zakaj se je sploh obremenjeval z njeno varnostjo in počutjem. ni smel razmišljati o tem, zakaj se mu je zdaj dozdevalo, da je napravil velik spodrsljaj, ki bi ga utegnil stati marsičesa. ''šla si za mano zaradi informacij,'' je prikimal, ko je ponovil njene besede. s tem je lahko delal, to je bilo varno območje v katerem sta se lahko nahajala – posel je bil hladen, krut in poln pravil na katera se je lahko osredotočil. ''ryan jenkins, pred tednom dni se je prikladno preselil v austin. melissin bivši in oče njenega otroka. najdeš njega in imaš morilca,'' je njegov glas suhoparno naštel nekaj dejstev in spoznanj, ki bi jih sicer lahko izročil že zadnjič, vendar je s tem odlašal do naslednjega srečanja ali da bi jo poiskal z razlogom, ko bi se mu to zahotelo. ''ilona hrestova, plesala je v istem baru kot nina, tvoja žrtev izpred dvanajstih dni – ilonin zaročenec je spal z obema, dekle je hotelo maščevanje nad žensko, dobila ga je,'' ji je dal še eno ime za nerešen primer in ji namenil pogled, ki je spraševal, če bo to dovolj ali mora nadaljevati. ni nameraval rešiti vseh njenih primerov, za kaj takega se bo morala malce bolj potruditi z lepim obnašanjem, ki je bilo trenutno krepko pod nulo. ''kara...'' je zmajal z glavo ob njeni neupogljivi hrbtenici in večni trmi. zakaj ga ni morala enkrat za spremembo poslušati? res bi morala oditi, zapustiti temno ulico in ga pustiti samega. danes je bil vse prej kot dobra družba. svet mu je začel presedati, vedno težje je bilo zdržati v ujetništvo med ljudmi in včasih niti misel na končno nagrado ni pregnala občutka tesnobe, ki se je zajedal vanj. ''ne nameravam iti nazaj. nimam energije za prenašanje pijancev in cip,'' je pogled obrnil proti glavni ulici, ki je bila polna obiskovalcev festivala in parade ter je prekipevala od življenja. ni imel energije za prenašanje ljudi. ''kara, nimaš pojma, kaj je strah. nehaj s stalno uporabo velikih besed,'' se je še enkrat namrščil. vedel je, da ji stalno pridiga, kako se ji tudi sanja ne o resničnem življenju, vendar ji ni moral preprosto pokazati vsega. ni ji mogel podati podobe resničnega strahu, zasvojenosti, obupa. za kaj takega, bi ji moral ukrasti poslednji dih in jo spraviti na prekleto temen kraj. ni bil povsem prepričan, da bi bila kos tamkajšnji bolečini, ko je delovala tako krhko. skušal je narediti korak nazaj, ko so ji v glavo spet sedli nesmisli in se je napotila proti njemu, vendar ga udi niso ubogali in obstal je meter stran od nje. ''kaj je zate pekel?'' ji je na vprašanje brezbarvno odgovoril z novim vprašnjem, ne da bi točno vedel, kaj govori in počne.
Nazaj na vrh Go down
kara southern

kara southern


Število prispevkov : 56
Reputation : 15
Join date : 19/05/2012
Age : 35
Kraj : new orleans, louisiana

concert stage, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: concert stage,   concert stage, EmptyNed Maj 27, 2012 11:06 am

    "moj problem, če zasledujem potencialno nevarnost," se je namrdnila in se s tem izognila konkretnemu odgovoru. vsega mu res ni bilo potrebno vedeti in v glavo bi se ji smejal, če bi mu pričela razlagati o svojih čudnih občutkih, ki so jo obhajali v njegovi družbi. včasih je bilo bolje imeti zaprta usta in modro držati jezik, kakor blekniti prav vsako neumnost, ki ti je prišla na misel. posledice so bile lahko katastrofalne, čeprav o posledicah svojih dejanj vseeno ta hip raje ni razmišljala. ja, bila je nekoliko dvolična - a navsezadnje je kot vsi bila zgolj človek, kajne? "glede na tvoje očitno nezadovoljstvo, ga morda vtikam na prava mesta," se je ob njegovem godrnjanju sama veselo zadovoljno nasmehnila. mogoče bo enkrat kmalu le prišla do odgovorov na svoja številna vprašanja. seth ji je res predstavljal nevarnost, ki se je ne bo mogla otresti, ko jo bo enkrat stisnila naravnost za vrat, vendar zato ni nameravala prenehati s stopanjem po samem robu. preprosto morala je priti do resnice, ne glede na ceno. "ne vem," ni proti njemu ustrelila še s kakšno obtožbo, kajti nič konkretnega ji ni prišlo na pamet, oči pa je vseeno sumničavo priprla, kakor da bi hotela videti kaj vse se kuha v njegovi glavi in kakšne so njegovi nečedni načrti za prihajajočo noč, ki se je komaj začela. jo bo zjutraj na mizi čakalo nova žrtev, katero življenje se je končalo v nepojasnjenih okoliščinah? "jaz se ničesar ne igračkam... in pač ne morem pomagati, če deluješ presneto sumljivo. za tole svojo lepo masko skrivaš nekaj neznansko velikega in lahko zanikaš do sodnega dne, vendar me v nasprotno ne boš prepričal. in moje življenje je pač moja služba," je na koncu užaljeno pridala, da se je obregnil ob njeno delo, kar je imela edino v življenju in je doslej še ni razočaralo. bil je njen edini pristan. očarano se je zazrla vanj ob izrečenih besedah v njej neznanem jeziku, ki je zvenel melodično, čeprav besede verjetno niso pomenile nič melodičnega ali lepega. o prevodu ga raje ni spraševala, tudi če jo je jezik neznansko srbel. "morda, res ne," ni povsem verjela njegovemu zagotovilu, da je ne bi zgrabil za vrat in stresel zaradi frustracij, ki mu jih je očitno povzročala s svojim drezanjem vanj, s čimer niti v prihodnje ni nameravala prenehati. za spremembo se je počutila - živo in ne znanstveni poskus zaradi svoje inteligence. ni bila samo laboratorijski zajček zaprt v svojo kletko, ki so si ga vsi po vrsti ogledovali in drezali vanj. hotela je biti nekaj drugega kot zgolj mlada svetlolaska, katera je prehitro okusila svet odraslih. skrbno je nato poslušala, ko ji je našteval podatke o umorjenih temnolaskah in neskončno mu je bila hvaležna za pomoč, ki je pravzaprav niti ni pričakovala. "najlepša hvala. vsaka najmanjša informacija je v neskončno pomoč. vse kar pomaga zadostiti pravici je v pomoč," ji je iskren nasmeh ukrivil ustnice in s svojim brezhibnim spominom si je zapomnila vse podatke, ki jih bo takoj z jutrom predala naprej in mogoče bodo končno lahko zaključili vsaj dva primera umorjenih deklet. seveda jih bo nekaj še ostalo, a bil bi vsaj začetek v pravo smer.
    samo odkimala je in mu dala vedeti, da se ne namerava nikamor premakniti - vsaj ne do trenutka, ko bo tukaj on s svojo navzočnostjo. prej bi jo lahko pustil, da bi odtavala mimo njega in se ji premišljeno izmuznil iz rok, ko bi se zlil s temo, vendar ne - moral jo je stisniti ob steno in ugotoviti kdo mu sledi. že iz samega principa se sedaj nikamor ni hotela premakniti. za morebitno nevarnost pa ji je bilo še manj mar. prav ona jo je vabila bližje in bližje. bila je njega droga, ki se ji ni želela odpovedati. adrenalin, ki ga je redko občutila v taki vlogi in ki ni imel nobene veze z ugankami, vsaj ne takimi s katerimi se je ponavadi ukvarjala. morala je živeti in prav nenavaden občutek kako vse zamuja, jo je prignal v slednjo situacijo s sethom. "v redu. potem pa pojdi domov," je sledila njegovemu pogledu k stičišču ozke stranske ulice z glavno, kjer bo vse do jutra vladalo rajanje in razvrat. nazaj na parado se tudi sama ni nameravala vrniti, kar pa ni imelo nobene veze z zasledovanjem setha. videla je kar je hotela in jutri bo še en dan, ko bo spet lahko prišla pokukat za novimi dogodki. "prav, potem mi pokaži kaj je strah. vedno znova mi pridigaš o čem vse nimam pojma - zakaj mi potem ne bi podučil?" se za spremembo ni razjezila ob njegovem zatrjevanju kako se ji o celi množici stvari prav nič ne sanja. dovolj je imela že samo govoričenje česa vsega ne razume, pri tem pa ni dobila ničesar, da bi svoje mnenje dejansko lahko spremenila. menda ni mislil, da bo nekaj besed zanjo dovolj? potrebovala, ne hotela je več. ob konkretni spremembi teme se je namrščila in izgubila je nit pogovora. "pekel so ljudje okoli nas, kajne?" se je spomnila najslavnejšega stavka sartra iz eksistencialistične drame za zaprtimi vrati, katera je nekoč spadala med njeno študijsko literaturo. koliko je sethu kaj bila znana dramatika ni vedela, kot tudi če je znani citat sploh razumel. navsezadnje o njem ni vedela nič več kot nazadnje. vendar se ob njegovem vprašanju ni spomnila samo slavnih sporočil prebranih knjig, spomnila se je na svoje navidezno krasno življenje - tako postlano z rožicami sodeč po mnenju ostalih. prej postlano z vrtnicami polno trnov, ki so se zabadali in zabadali vanjo brez konca in kraja. "pekel? moje življenje je moj pekel," je navidez brezbrižno skomignila, tresoče se dlani pa potlačila globoko v žepe ozkih hlač. "večna samota je pekel," je tišje dodala s trdno stisnjenimi očmi, brez vedenja zakaj na dan vleče svoje najgloblje skrivnosti, bolečino. "si kdaj iz vseh strani obkrožen z ljudmi, v sebi pa čutiš tako hudo osamljenost, ki neskončno boli, ki trga na dvoje?" je pogoltnila, da bi si ovlažila osušeno grlo. mar ji je bilo potrebno na dan potegniti vso svojo navlako, ki jo je iz dneva v dan skušala pozabiti in pregnati ven iz glave, ven iz sebe - ven iz duše in srca. z namenom je v službo prišla prva in odšla zadnja, z namenom se je posvečala le delu. doma ni imela nikogar, ki bi nestrpno čakal na njeno vrnitev. doma pravzaprav ni imela, zgolj preveliko prazno hišo. "nikar..." je malodane skočila k njemu, ko je v temi opazila, da ji namerava nekaj reči in z dlanjo mu je skoraj panično pokrila usta. pomilovanje je bilo zadnje kar je hotela slišati iz njegovih ust.
Nazaj na vrh Go down
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef


Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 31
Age : unknown / 33

concert stage, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: concert stage,   concert stage, EmptyNed Maj 27, 2012 8:03 pm

    ''in tudi moj problem, če si si v glavi napletla zgodbico, da sem potencialna nevarnost jaz,'' je preprosto moral ustreliti nazaj proti njem. saj je vedel, da je vse skupaj jalovo početje. da se zaman sploh še trudi s prepričevanjem – morda je res hodila za njem in vsako novo srečanje pričakala s trohico nelogičnega vznemirjenja, ampak v njenih mislih je predstavljal glavnega krivca za nekaj serijskih umorom in verjetno mu je čez obraz prilepila oznako nekoga, ki ne predstavlja nič dobrega. malce hipokritično od njega, da se je tako vztrajno boril proti čisti resnici in tudi sam še naprej bluzil za njo. ''res si slepa. tole ni nobeno očitno nezadovoljstvo ampak skrajno očitna skrb za tvojo varnost in ogorčenost nad tem, kako neumna znaš biti za nekoga s takšno inteligenco,'' ga je spet privedla na rob frustracije, ko jo je hotel prijeti za ramena in pošteno stresti, da bi prišla k sebi in začela dejansko gledati okoli sebe. s takšno prodornostjo in čutom za malenkosti, za sestavljanje drobcenih razbitih koščkov, bi lahko prišla daleč kjerkoli. toda v resnici je ovirala samo sebe s tem, ko je povsem zanemarila še drugo plat njenega življenja in negovala samo kariero, izobrazbo, hranila inteligenco. ''kara, prosim te – ne rini za mano. eno je, če te sam poiščem in nekaj povsem drugega, če se spravljaš v nevarnost in me zasleduješ,'' je utrujeno nadaljeval z odločno prošnjo v njegovem glasu, ki je bila eno njegovih redkih nesebičnih dejanj. resnično ni hotel, da se svetlolaska nekega dne znajde na napačnem kraju ob napačnem času in po možnosti plača odločno previsoko ceno za svojo zmoto. ''ali je vse kar hočeš to, da priznam, da se skrivam za masko in imam temno preteklost? v redu, priznam!'' je vzkliknil in razširil roke v zrak ob dokončni resignaciji, vendar ji nikakor ni nameraval povedati česarkoli o njegovi preteklosti. raje si ni zamislil izraza na njenem obrazu, ko bi ji začel pripovedovati o vojni med peklom in nebesi, o tem kako se nedaleč stran nahaja prehod v podzemlje, kako je včasih sodil med vrhovne angele in nato nespametno padel iz nebes ter pristal v peklu namesto na zemlji. ''na meni ni nič prijetnega in izdajam se za nekaj kar nisem. vendar ali tega ne počnemo vsi? boš rekla, da ti ničesar ne tlačiš v sebi in svetu daješ tisto, kar želi videti?'' je zato besede obrnil v nekaj smiselnega, nekaj kar bo lahko razumela in si pretolmačila po svoje. morda se je poskušal narediti bolj človeškega, se še bolj zastreti s tisto prej omenjeno masko. potreboval je le minuto, da se zbere in spet postavi učinkovito razdaljo med njiju. pripovedovanje o njenih nerešenih primerih, s katerimi se je ukvarjala noč in dan, se je zdelo kot primerna tema, da skoči na drugo stran potoka in prepreči, da bi se mu približala še bolj. ''prosim. hm, očitno le nisem tako nekoristna gnida, kot si sprva predvidevala,'' je najprej z iskreno skromnostjo zamrmral preprosto besedico, nato pa pogled preusmeril v temna umazana tla med njima. laž, laž, laž.
    njene besede so bile tako preproste in zdele so se povsem izvedljive – moral bi se samo zasukati naokrog in oditi domov. vendar te dni ni imel več pojma, kaj in kje je njegov dom sploh bil. polovico časa je preždel v stanovanju v centru mesta pod pretvezo, da dejansko živi tam, ostalo polovico pa se vračal v podzemlje in poročal o svojem napredku. napredku, ki ga je nevede zavirala prav ona, ko je raje skakal okrog njenih zločinov, kakor pa ignorantsko nadaljeval s svojim početjem. ''ne morem iti domov,'' je tako zamrmral v odgovor in odvrnil pogled stran od osvetljenega vhoda v ulico. zdelo se je, kakor da se nahajata na meji dveh svetov. tam na drugi strani je bilo življenje, smeh in evforija, onadva pa sta tičala ujeta v temi ob smrdljivem smetnjaku v zapuščeni mestni ulici. ob njenem izzivu jo je sprva samo zmedeno pogledal: ''prosiš me, naj ti pokažem življenje?'' prošnja je bila malodane absurdna. človeka, ki je sejal smrt in bil vir vsega zla v njenem južnjaškem mestecu, je prosila naj ji pokaže bistvo sveta. ''vse je na tebi. enkrat za spremembo zamudi v službo, dovoli so občasnega poraza, delaj tisto kar ti govori srce in ne glava. tukaj ti jaz niti slučajno ne morem pomagati in gotovo ti ne bom pokazal, kaj je resničen strah. prenevarno je,'' je nadaljeval in še naprej odmikal pogled stran od nje. tega večera je bila preveč pogumna za njeno lastno dobro. ni se mogel upreti rahli sledi nasmeška, ko je izrekla slavni literarni stavek, ki je bil na njeno nesrečo daleč od resnice. pekel so bili vse prej kot ljudje, oni so bili znosni, dalo se je prenesti težo njihovega egocentrizma, nagnjenosti k grešenju. ''govorim o fizičnem peklu. kraju, kjer pristanejo grešniki po smrti. kako si ga predstavljaš?'' jo je poskusil že na samem začetku popraviti in jo usmeriti v pravo smer, delovati kot da je samo bežna zanimiva debata in ne nekaj z višjim globjim pomenom. vendar ni nadaljeval ali čakal na odgovor, ko je že spregovorila naprej in je lahko v njenem tonu nemudoma prepoznal laž. skomignila je z rameni in govorica njenega telesa se je zdela zaigrana, zrežirana – ni ji bilo vseeno. dvignil je pogled proti njej, četudi je mižala in se borila sama sabo, da bi povedala dovolj, a ne preveč. da se ne bi v celoti razkrila. ''kara...'' je njeno ime kot otožna elegija obviselo v zraku in preprečila mu je nadaljevanje stavka, ko je bila v pičli sekundi poleg njega in prekrivala njegova usta s toplo dlanjo. namenil ji je karajoč pogled, ker si ga je drznila prekiniti, zatem pa dvignil dlan in jo ovil okrog njenega zapestja ter umaknil stran. ''ne delaj tega, ne dotikaj se me,'' se je najprej rahlo namrščil in odkimal, vendar njenega zapestja ni izpustil: ''naredi mi uslugo. nadaljnih nekaj mesecev... tja do sredine decembra... ne spravljaj se v težave. in počni tisto kar hočeš. tisto, kar si prej nikoli nisi upala ali nisi imela časa. naredi si nek bucket list in ga vestno izpolnjuj vsak dan do decembra.''
Nazaj na vrh Go down
gabriel donovan

gabriel donovan


Število prispevkov : 17
Reputation : 7
Join date : 19/05/2012
Age : 30

concert stage, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: concert stage,   concert stage, EmptyNed Maj 27, 2012 9:26 pm

    for ellison! smitten3

saj se mu niti sanjalo ni, zakaj se je v bistvu vstal iz kavča ter se odločil, da bo odšel na ta kako-se-je-že-imenoval dogodek, glede na to, da zadnje čase res ni imel volje za nič- bolj natančno, od zadev z njo dalje, mu ni bilo mar za nič. smešno, vendar v bistvu je obstajalo dekle, katerega imena že ni več želel omenjati, ki je njega uspelo do konca potolči, čeprav bi ljudje, ki so ga nekoč srečevali na ulicah, trdili da kaj takšnega se nekomu kot je on, vedno nasmejan ter dobre volje, ne more zgoditi. vendar prišlo je še z hujšim udarcem, kot bi pri bilo kom drugem ter najbrž je ravno to dejstvo najbolj bolelo. z roko si je šel skozi lase, da bi misli na vse skupaj odgnal, nato se pa spravil v kopalnico in se za trenutek zazrl v svojo podobo v ogledalo. res je bilo, kakor da ni strmel v istega človeka, kakor pred nekaj leti, da tam ni več tistega alexandra, ki so ga vsi poznali. vendar hkrati, nobene posebne želje ni imel, da bi se vrnil nazaj, takšen kot je bil. živel je med spomini, katerih se je trdno oklepal, čeprav je osebo iz njih hkrati ljubil in sovražil, po vsem tem, kar se je zgodilo. nekako je imel le občutek, da bo počasi vse skupaj prebolel, da mora narediti korak naprej, vendar nato, naslednji dan, ko se je zopet vstal, se je zavedal, da je še ne namerava spustiti, čeprav bi bil že več kot le čas za to. zavzdihnil je ter se uredil do konca, slekel majico ter jo odvrgel nekam v kot kopalnice, potem pa odšel v svojo sobo. ustavil se je pred omaro, jo odprl nato pa roke uprl v bok, ne preveč prepričan, kaj naj spravi nase. te koncerti tako prekleto niso bili njegovo področje, saj sploh ni vedel, zakaj se je tam odpravil. da bo lahko pil do onemoglosti, obležal v bližnjem jarku, nato se pa zjutraj z glavobolom odpravil domov. tipično. vsaj ponavadi. iz omare je v naslednjem trenutku zvlekel črno srajco, katera se je ravno podajala k ravno tako črnim hlačam, ki jih je imel na sebi ter jo spravil nase ter kakor vsakič, tudi skoraj sedaj izgubil živce z zapiranjem gumbov- nekaj, za kar preprosto ni imel potrpljenja- sicer kot za milijon drugih stvari in je imel občutek, da jih je čedalje več in se vsak, ki ga zapne, zopet odpne. precej nadležna zadeva za nekoga, s takšnimi živci kot jih je imel on. ni potreboval dolgo, da se je do konca uredil, še vedno brez bilo kakšne volje za današnji večer, nato pa se le spravil skozi vrata, še vedno kot najbolj brezvoljna oseba naokoli. glede na to da je bil doma v neposredni bližini dogodka, se je tam odpravil peš ter zopet je prehodil tiste ulice, ki so imele toliko spominov. od tistih z najstniških let, ko je tu delal na videz čarovniške trike, le za to, da je ljudi zabaval, do tistega dela, ko se je ponoči klatil po ulicah, z kakšno izmed prijateljic, zgolj zato, da bi nekemu staremu možakarju, ki ju je nadrl v trgovini vrnila milo za drago. ni mogel trditi, da je bilo njegovo otroštvo in najstništvo slabo, še zdajle ne. vse se je spremenilo le takrat, ko je spoznal njo ter njegovo življenje obrnilo na glavo. zavzdihnil je ter pogled usmeril v tla, saj misli o njej ni nikoli zares dobro prenašal. ni trajalo dolgo, dokler je prišel do samega prizorišča dogodka ter spoznal, da se mu ni dalo niti premakniti v bližino plesišča. le naslonil se je na eno izmed luči v bližini, po tem ko je odšel po kozarec pijače. ni vedel koliko časa je tam slonel, popolnoma zdolgočasen, ne da bi vedel, kaj bi storil sam s seboj, ko je v naslednjem trenutku nekdo butnil vanj ter če tisti plastičen kozarec ne bi bil prazen, bi sedaj šla vsa pijača nekam. tako pa je ostal edino brez kozarca, za katerega pa se niti ni obremenjeval kam je izginil. »hej, oprosti za tole ni bilo…« je že začel, čeprav je vedel, da on sam ravno ni bil kriv za ta trk, vendar vseeno je to rekel iz same vljudnosti, dokler se v dekle v resnici ni zazrl. »maxine?« je dejal popolnoma presenečeno ter moral nekajkrat zamežikati z očmi, da se prepriča, da ni vse skupaj zopet le ena sama iluzija, ki je ponavadi znala biti. vendar ne, pred njim je v bistvu stala ona, dekle osebno, ki je strlo njegovo srce do te mere, da je bil danes takšen kot je bil. prepoznal bi jo ne glede na vse in tudi sprememba barve las ni bila nekaj, kar bi ga zmotilo pri tem. »kdaj si prišla nazaj, kaj počneš tukaj?« se je v začetnem šoku iz njega vsula vprašanja, poleg tistih drugih tisočih, ki jih je imel, odkar je izginila. in res še vedno ni vedel, koliko mu v bistvu pomeni, da je bila zopet pred njim.
Nazaj na vrh Go down
grace daniels
to them these streets belong
to them these streets belong
grace daniels


Število prispevkov : 73
Reputation : 11
Join date : 22/05/2012
Age : 29
Age : 23

concert stage, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: concert stage,   concert stage, EmptyPon Maj 28, 2012 12:57 am



this was written for the amazing ALEXANDER smitten2
and ellie is dressed like [Only admins are allowed to see this link]. there is about
eight hundred words for you only and this is just great! ;3




    množica, ki se je zbrala na southern decadence paradi se je zdela odlična priložnost. v vsej tisti gneči si bo končno lahko nekoliko oddahnila in se zabavala brez bojazni, da bo zopet naletela na vsaj deset 'prijateljev', ki jih vidi prvič v življenju. vsa ta srečanja in obupani poskusi, namenjeni obujanju njenega spomina so jo namreč utrujali in zadnjih nekaj tednov je bilo o brezskrbni temnolaski le malo sledi. namesto tega se je počutila, kot da je stara vsa petdeset let, izžeta od vsega, kar se je dogajalo okoli nje in pomanjkanja spanca. preklete nočne more ji namreč niso dale miru in skoraj vsako noč se je zbudila s krikom, nato pa vsa drgetajoča obležala na postelji, preveč utrujena in prestrašena, da bi lahko zaspala nazaj. stresla je z glavo in odgnala temne misli, kajti to zagotovo ni bil pravi čas zanje. sedaj je bil čas za zabavo in brezskrbnost, ne pa razglabljanje o nočnih morah. stopila je izpod tuša ter se uredila, nato pa je stopila proti spalnici in se ustavila pred odprto omaro. zamišljeno se je zazrla v vsa oblačila, ki so ji bila na voljo, nato pa se zazrla skozi okno in po nepotrebnem preverila, kakšno je vreme. glede na to, da je bil avgust, je vsak dan pripekalo sonce, ki je ozračje segrelo tudi do štirideset stopinj. ne razpoložena za krilo ali pete se je nasmehnila in iz omare potegnila kratke hlače in belo majico, čez katero je nato oblekla še srajco s kratkimi rokavi. v predsobi je nato iz omare s čevlji na plano privlekla allstarke, pograbila torbico in za seboj zaklenila stanovanje. središče dogajanja je bilo relativno blizu njenega domovanja in glede na to, da je imela časa več kot na pretek se je proti središču mesta odpravila kar peš. glasba je odmevala daleč na okoli in že med potjo je rahlo poplesovala v ritmu, ob enem pa si zraven še mrmrala besedilo. oh ja, bila je krvavo potrebna zabave in več kot pripravljena nanjo. čez nekaj ur je bila domenjena s prijatelji, do takrat pa je imela več kot dovolj časa, da se razgleda naokoli in zabava po svoje. po nekaj minutah hoje se je približala prizorišču, kar je še najbolj nazorno pokazala pričakovana gneča. ellie se je z veseljem izgubila med ljudi, ki se po večini niso zmenili zanjo in za spremembo je v tem uživala, kajti ne glede na to, kajti več tednov v centru pozornosti je bilo preveč celo zanjo, ki je sicer ljubila kakršno koli družbo, sedaj pa je več kot uživala v tem, da je imela nekaj ur samo zase. sprehodila se je mimo stojnic, postavljenih za ta dogodek ter si nato ogledala del parade, ki pa jo je kmalu začela dolgočasiti. zopet se je izgubila v množico, tu in tam zagledala kak znan obraz in se za nekaj minut zaklepetala, nato pa se je opravila naprej v smeri, v kateri bi naj bil koncertni oder. zdelo se je, da je gneča največja prav tukaj in ellison se je morala dobesedno riniti med množico, da je sploh kam prišla, pa še tako je bila zgolj na pol uspešna. nekaj deset metrov stran je zagledala stojnice s pijačo in se napotila tja, ko jo je v njeni neprevidnosti zadel neznanec, ki se je ravnokar pristopil in v svoji sreči se je zaletela še v nekoga, da sta oba skoraj zletela po tleh. ko ji je nekako uspelo pravočasno ujeti ravnotežje se je iz njenih ust zaslišala mala poplava kletvic na račun nepazljivega bedaka, ki je sprožil to verižno trčenje, nato pa se s skesanim izrazom tudi sama obrnila k neznancu, ki se ji je že opravičeval. ''pravzaprav sem sama kriva.'' se je skesano nasmehnila, nato pa, ko je neznanec utihnil nadaljevala, ne, da bi opazila začuden obraz. ''res mi je žal, ponavadi nisem tako nerodna. pa ne, da…'' je bila sredi besed, ko jo je neznanec prekinil in jo poklical po imenu, pa ne ellison, temveč maxine. zaprla je oči in glasno izdihnila sapo, ki jo je še pred trenutkom zajela, nato pa zmajala z glavo. super, pa je šel k vragu še en dan, ko se je hotela sprostiti in pozabiti na to prekleto zmešnjavo, ki jo je spravljala ob pamet. ko je končno le odprla oči jih je uperila v neznanca in si ga temeljito ogledala, ob enem pa brskala po vseh možnih kotičkih svojih možganov ter na koncu ugotovila, da temnolasca še nikoli ni srečala. na obraz si je nadela nasmešek in se trudila, da bi bil čim manj prisiljen, nato pa je začela s predstavo, ki se je ponovila vsakokrat, ko jo je nekdo tako nagovoril. '' na kratko: sem sem se preselila pred dobrim mesecem, tukaj pa po novem živih. oh, in glede maxine – baje sem pred leti izginila v orkanu, vendar ne bi vedela, ker se namreč ničesar ne spomnim, kar pomeni, da sem izgubila spomin.'' je zaključila svoj mini govor, nato pa čednemu temnolascu z nasmeškom pomolila roko ''ellison, me veseli. in ti si…?''
Nazaj na vrh Go down
kara southern

kara southern


Število prispevkov : 56
Reputation : 15
Join date : 19/05/2012
Age : 35
Kraj : new orleans, louisiana

concert stage, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: concert stage,   concert stage, EmptyPon Maj 28, 2012 1:40 am

    for seth smitten1

    "zakaj ti mar kakšno zgodbico sem si napletla. tebi zaenkrat še prav nič ne škodi," se ni hotela vzdržai pripombe. do zaključka kaj je on tako ali tako še ni prišla, zgolj sumila je lahko. in seveda je imela vse razloge za svoje sume, če se ji ne bi vedno s provokacijo narisal pred obličjem bi se že zdavnaj premaknila v drugo smer in ga pustila na miru. vendar je s tem najbrž lagala sama sebi, nekaj na njemu jo je kot magnet privlačilo in niti ob drugačnih okoliščinah ne bi nehala brskati o njem ter se podajala na lov za še več informacij. potrebovala jih je kot sahara vode. "ne vem zakaj te tako skrbi, bom že poskrbela zase. in blondinka pač - saj veš da smo neumne," se je poslužila znanega klišeja zaradi barve svojih las. zanjo najbrž v splošnem ni veljalo, a včasih ji je prišlo prav in stereotip je brez slabe vesti izkoristila sebi v prid. z njim je šokirala ljudi zaradi njihove zmote ali pa se kot sedaj izognila resnici. zagotovo ni bil njen namen podrobno razglabljati z njim o njenih neumnostih zagrešenih prav zaradi svetlolasca, ki jo je ukleščil med zid in svoje telo. "ne rinem za tabo. bil je zgolj slučaj in ne nekaj nameravanega. prav zagotovo te v zadnjem tednu nisem zalezovala na vsakem koraku," je namrgoden pogled uprla vanj, prošnja v njegovem glasu pa ji ni ušla. le zakaj mu je kar naenkrat bilo mar kaj počne in kje se potika ali če se spravlja v nevarnost za svojo dobrobit in obstoj? pomeniti mu ni mogla ničesar, bila je le nadležna mrliška oglednica, ki mu zaradi svojih sumov ni hotela dati miru. kaj ne bi bilo bolj pripravno zanj, da bi se jo znebil in bi končno dobil nazaj svoj blaženi mir? njegova nenavadna skrb jo je presenečala in puščala zmedeno. priprla je oči ob njegovem vzkliku in bila prepričana, da je oglušela na obe ušesi. s prsti se je podrgnila po njih in stresla z glavo, da bi njegov vzklik v njeni glavi dokončno izzvenel. "tole ni kaj prida priznanje - ker si ga zakričal samo zato, ker sem te prisilila vanj," ni bila zadovoljna in je iskala dlako v jajcu. dvomila je, da ji bo sam od sebe kdaj karkoli povedal, bil je kakor zaprta knjiga. ob njegovih nadaljnjih besedah se raje ni odzvala z njegovo pripombo, ker kaj bi pa rekla? da ona niti slučajno še zdaleč ne počne tega - čeprav si kot on na vsako jutro pred odhodom v službo nase kot obleko nadene še debelo neprodorno masko. bila je obvezna oprema. "ne spomnim se, da bi te kdaj imenovala gnida," je ustnice ukrivila v bežen smehljaj, čeprav je lahko bil še kaj mnogo hujšega kot navadna uš. če je imel kakšen opravek s preteklimi skrivnostnimi umori, bi ji resno lahko škodil in že zdavnaj bi se mu morala spraviti z oči. pa ji ni bilo pomembno, če jih bo dobila po betici. vsaj vedela bo, da se ni motila in je imela prav v svojih sumničenjih. vseeno ji je bilo, da bi s tem plačala zelo visoko ceno.
    verjetno ga je razumela bolj kot bi si lahko seth predstavljal. njuni razlogi so se najbrž razhajali, a v grobem so si bili podobni do te mere, da bi v tem hipu očitno oba raje ostala tu in prenašala družbo drug drugega. nje niti slučajno ni vleklo nazaj v prazno hišo, nazaj v samoto. dokler bo lahko, bo odlašala trenutek slišati znano škrtanje odklepanja ključavnice njenih vhodnih vrat. njena sicer majhna hiša ji je bila ogromno, a najbrž bi ji bi se ji zdela tudi garsonjera prevelika. "kam pa hočeš iti?" je z razumevanjem tiho vprašala v temne sence, kajti iz vidnega polja ga je že zdavnaj izgubila. čutila je samo njegovo prisotnost nekje blizu in slišala tiho dihanje, ki ga niso preglasili oddaljeni zvoki navdušenja nad parado. nad njegovimi izrečenimi besedami ni bila prav navdušena - niso pomenile pokazati ji strah iz prve roke. "saj si v zadnjem času sledijo porazi eden za drugim. namesto srca imam menda kamen, zato od njega očitno ne bo kaj veliko," se je namrščila zaradi številnih obtožb njene hladnosti in sarkazma. še en razlog več, da je čas raje preživela z mrtvimi in samo čakala kdaj jo bodo ožigosali za noro ter dali na zaprt oddelek. "prenevarno za koga - zate ali zame?" ni nameravala prehitro vreči puško v koruzo. kakšno konkretno nevarnost bi mu ona lahko predstavljala ji niti slučajno ni prišlo na mar, a zakaj ne bi svoje pojave delala bolj grozeče kot je bila. "ne verjamem v fizični pekel - ali v nebesa, če smo že pri tem. zame je to zgolj fikcija in fikcije ne sprejemam, trapasta je. vendar če bi... verjetno je mračno, neznansko vroče in boleče," je po kratkem premisleku dodala in izrekla prve tri pridevnike, ki so ji v povezavi s peklom prišle na misel. tudi slučajno ni vedela kam sedaj pelje njun pomenek, ko jo je spraševal o obstoju in njenemu predstavljanju pekla. mar ji je hotel reči, da dejansko obstaja? traparija! sicer je zanjo seveda obstajal, ampak med živimi ljudmi na zemlji in ne globoko pod njo. seth je gotovo ne bi razumel, nihče je ni. niso razumeli njenega nezadovoljstva, ko pa je imela vse ali zgolj vse kar je bilo njim edini vir veselja. dobra služba in kopičenje denarja na računu ni bilo vse - ni pomenilo notranjega zadovoljstva in sreče. ni nadomestilo osamljenosti, dalo pravega prijateljstva ali ljubezni. za katero je bila že od nekdaj prikrajšana in je bila verjetno edina stvar po kateri je hrepenela. bila mu je hvaležna, da se ni obesil na njene besede ob priznani resnici in odkritju delčka sebe, skrbno skrit pred svetom in ljudmi. počutila bi se samo še slabše, če bi se jo odločil tolažiti in še težje bi se zbrala nazaj. morda bi se odločil zanjo, če njena majhna dlan ne bi pokrila njegovih ust in mu preprečila izreči z otožnostjo v glasu več kot le njeno ime. "nisem se nameravala," ji je tiho opravičilo zdrsnilo iz ustnic, ko ji je levico umaknil iz obraza in jo sedaj držal za tanko zapestje. "zakaj? ker naj bi bilo konec sveta? larifari," se je posmehnila znanosti, ki je proti decembra napovedovala veliki pok, ko je iz njegovih besed razbrala kaj bi ji rad povedal. "ne morem obljubiti tega in ti to dobro veš. pomenilo bi odpovedati se delu in to je edina stvar, ki daje mojemu življenju še kakšen smisel," je zamrmrala, medtem pa skušala osvoboditi zapestje preden bi pod prsti začutil njen pobesneli utrip in kako zelo razburjenja je, kljub navidezni hladni umirjenosti. "ne potrebujem bucket lista, nimam časa letati po svetu. poleg tega pa se ne bojim smrti in ni mar če umrem jutri, prihodnji mesec ali nocoj. vse nas čaka smrt in če so teli vzdihljaji moji poslednji - tudi prav. sploh pa ko enkrat umreš se res ne moreš več sekirati za stvari, ki si jih ali nisi naredil - navsezadnje v svoj hladni grob ne moreš nesti ničesar s sabo," je skomignila, hkrati pa grdo gledala vanj, ker ni hotel osvoboditi njene dlani iz sicer nebolečega primeža. "kaj nisi rekel naj se ti spokam izpred oči?"
Nazaj na vrh Go down
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef


Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 31
Age : unknown / 33

concert stage, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: concert stage,   concert stage, EmptyPon Maj 28, 2012 7:31 am

    ''zato ker mi iz nekega, tudi meni neznanega, razloga pač ni vseeno, kaj si misliš,'' je zopet povzdignil glas, ki je tako tiho odmeval navzdol po prazni temni ulici. res sta bila povsem sama, povsem umaknjena od celotnega dogajanja. ''seveda mi škodi – vztrajno te skušam prepričati, da mi daš končno priložnost in v meni vidiš še kaj drugega kot nekega zločinca, pa se nespretano vrtiš okrog svojih nesmiselnih predsodkov,'' je nadaljeval v enakem razjarjenem tonu, četudi so bile besede čista posledica njenih provokacij. je bil morda njen namen, da ga spravi ob pamet, do te točke, ko se bo preprosto zarekel in ji izdal preveč? ali je pred njim spet stal forenzik ali resnična kara? ''morda bi res moral samo vreči puško v koruzo in ti prepustiti zmago. iti naravnost na policijski urad in priznati vsak umor – ali to hočeš? boš potem končno srečna?'' je zavrtal vanjo z vprašanjem v očeh in zahteval takojšenj odgovor brez slehernega obotavljanja. res ji ni bil pripravljen več popuščati, že tako ji je pustil dlje kot marsikomu drugemu in dekle se ni niti zavedala, kako visoko ceno bi za potešenje njene radovednosti moral plačati on, če bi šlo kaj narobe. njo bi utegnil še kdo rešiti, morda bi od nekje prišla ariel in jo rešila pred kaznijo v peklu, jo zavarovala nekje v raju. toda njemu ne bi bilo pomoči – če bi pozabil na svojo nalogo, si dovolil čutiti karkoli do smrtnikov... za vedno bi bil izgnan v pekel, vkovan v sama vrata ter bil tako na ogled vsem. ''poskrbela zase? kara, vem da si trdna in močna, vendar si še vseeno veliko bolj krhka kot bi bilo zate dobro. prihajajo časi, ko ti pamet ne bo mogla pomagati,'' se je glasilo še eno posvarilo iz njegovih ust in samo upal je lahko, da se bo nekega dne spomnila na vse drobne napotke, ki ji jih je dal v njunih pogovorih in ki so izgledalo kot nesmiselna mašila. ''prekleto, nihče ni rekel, da si neumna. ne kvasi bedarij,'' je zagodrnjal ob njenem kanček otročjem odgovoru. ali je bilo to tisto, čemur so govorili sarkazem? ''v redu, če ne rineš za mano, kaj potem sploh še počneš tukaj? pri srcu te nisem, gledaš me ne prav rada, moja družba te spravlja ob živce – ne bi raje odšla, kakor da zapravljaš čas?'' je srdito porinil proti njej še nekaj dodatnih vprašanj brez usmiljenja. ''potem pa pojdiva na policijo in priznal bom vse. povedal bom, kaj delam tukaj, kje je morilsko orožje in rešena me boš. ah, in seveda me bodo poslali v umobolnico in ne v zapor, ampak saj je isto sranje,'' je skomignil z rameni, ko še kar ni bila zadovoljna. kaj za vraga je potem sploh hotela. dostavil ji je priznanje na zlatem pladnju pa še vedno ni bilo v redu, ker ga ni izrekel v pravi frekvenci. ''ne naravnost,'' je odvrnil pogled ob prvi sledi mehkega nasmeška na njenem obrazu. ne bo se mogla tako hitro odkupiti.
    posmeh samemu sebi je spreletle njegov obraz ob odgovoru: ''domov. hočem domov, ampak ne morem iti domov, prekleto.'' ni ji znal pojasniti, kaj je sploh govoril, moral bi pristaviti preveč, razkriti preveč. njegov pravi dom je bil spodaj in četudi se je tja vračal dnevno, ga je zadnje tedne spremljal občutek težke krivde. je bilo možno, da se je začel počasi navezovati na ničvredne smrtnike? na ljudi, ki so vedno skrbeli za lastno ugodje in imeli nek čuden sistem vrednot? smešno, da demon pridiga o vrednotah, ko bi mu moralo biti vseeno. vendar se nekaterih stvari ne da izkoreniti iz nekoga, ki je bil rojen kot angel. ''bolje imeti kamen, kot pa sploh ne imeti srca. verjemi, vem iz prve roke,'' jo je previdno opomnil. kamen lahko pretvoriš v kaj drugega, zdi se nemogoče, toda možno je. iz ničesar, iz zraka, pa ne moreš ustvariti tako masivne materije kot je srce, ostane ti samo prazna kamrica, kamor lahko tlačiš jezo in bolečino dokler na koncu ne čutiš ničesar več. otopelost je včasih celo odrešilen občutek, a samo včasih. ''glej... z veseljem bi ugodil tvoji želji, ti pokazal strah in te tako pripravil do tega, da iz tistega kamna narediš nekaj več. ampak te nočem poškodovati. ne fizično, ne psihično,'' jo je moral še enkrat zavrniti, nato pa ji še odvrniti: ''prenevarno za oba. ne zavedaš se, koliko stvari visi na kocki. česa vse te lahko stane.'' zavedal se je, da ves čas govori v ugankah in se povsod skrivajo stavki ter besede ujeti med vrstice, da izgleda kot da ovinkari. vendar ji resnično ni mogel in ni smel razkriti vseh načrtov. morda, če bi sama prišla do dna stvari, potem bi ji lahko pritrdil. ''mračno, vroče in boleče? nekaj takega, da,'' se je nekoliko žalostno nasmehnil in prikimal ob strinjanju z njenim odgovorom. seveda je živela v zmoti. dandanes so bili redki tisti, ki so brezpogojno verjeli v zgornji in spodnji svet. večina je zgolj trdila, da se bo smrti verjetno že zgodi nekaj, niso pa se poglabljali v tovrstno razmišljanje, ker je bilo enostavno preveč boleče in turobno. ''nisi tako daleč od resnice, kara,'' je povzel resnejši ton in naredil korak naprej, da je lahko ozrla njegov obraz bledo obsijan z oddaljeno lučjo. ''morda pa bi se morala spraviti pokonci in najti smisel. sreča ne pride kar sama od sebe, ne prihopsa mimo in čaka, da jo opaziš,'' ji je podal še en predlog, četudi je zdaj ranljivost že izginila iz njenega obraza in se je spet lotila svojega trmastega prepričanja, da so ljudje okrog nje neizmerna katastrofa, dolgčas in je nihče ne razume. ''ne bojiš se smrti?'' se je naglas hladno zasmejal in kot bi trenil izpustil njeno vitko zapestje iz oprijema dlani. ''kara southern se ne boji smrti. ista kara, ki nima pojma o življenju. če bi cenila slednjega potem bi imela morda malce drugačno mnenje. potem bi mogoče dejansko zaobjela svet okrog sebe in začela živeti. namesto tega pa vztrajaš v dolgočasnih srajicah in hlačah, brskaš okrog trupel in se z njimi pogovarjaš,'' je nadaljeval z istim ledenim tonom in nasmeškom čistega posmeha. hotel jo je postaviti pod bolečo ledeno prho. ''pa se spokaj... ampak se ne boš, ker ne glede na vse, tvoja srečanja z mano predstavljajo vrhunec vsakega tedna, ko dan ni povsem izgubljen v delu in suhoparnosti,'' je njegov pogled dobil kanček aroganten lesk. ''dajva, naučiva te ceniti življenje – kaj bi počela? greva skočit s stavbe? ti s konico noža skalim kožo? te zvežem in živo zakopljem?'' povsem ga je razbesnela, povsem.
Nazaj na vrh Go down
kara southern

kara southern


Število prispevkov : 56
Reputation : 15
Join date : 19/05/2012
Age : 35
Kraj : new orleans, louisiana

concert stage, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: concert stage,   concert stage, EmptyPon Maj 28, 2012 7:44 pm

    "res je nekaj novega, da se ti sekiraš zaradi mojega mnenja. nimam predsodkov o nikomer, pač se samo nekega čudnega občutka ne morem otresti," je zavzdihnila namrščeno zaradi njegove nenavadne razjarjenosti. "sicer pa briga te zame in zato bi te moralo brigati za moje mnenje - lepo ali slabo. nič lažjega kot to, kajne?" ni bila prepričana, če bo z njo delil njeno mnenje. s svojim izzivanjem ni dan želela izsiliti kakršnihkoli občutkov skrbi zanjo in za njeno varnost. želela si je samo resnice in nič drugega, ker je bilo gotovo že to več kot preveč. bil je uganka in njena narava ji ni dala pustiti jo nerešeno in zapuščeno nekje ob strani. svetlolasec pa je predstavljal eno večjih sestavljank s tisočimi koščki, ki jih je bilo potrebno še sistematično spraviti skupaj, preden se bo pred očmi ji prikazala celotna slika. "ne, ne bi bila srečna. srečna bom, ko bo pravici zadoščeno - če si ob tem kriv ti ali kdo drug," mu je počasi odgovorila, besedo za besedo - ni mu dala zadovoljstva in hitela z njimi. časa je imela na pretek zaradi izogibanja vrnitve domov kot hudič križa in tudi več je izvedela, če ga je potiskala s svojim odnosom k robu prepada. verjetno bi za nahranitev svoje radovednosti oba potisnila čez rob in v globine brezna, najsi je bilo dejanje še tako nespametno. ni se zaman reklo, da je radovednost ubila mačko. "nisem krhka," je užaljeno našobila ustnice, ko jo je v enem delu označil za porcelanasto punčko, kar niti slučajno ni hotela biti. morala bo biti še bolj trdna, bolj močna. "o kakšnih časih govoriš?" jo je zanimalo zaradi njegovih stalnih nenavadnih svaril, kakor bi nad njih prihajala tema in groza. pred kom ali čem natančno jo je vztrajno opozarjal? svarila ji niso kaj prida pomagala, kajti pred neznanim se je bilo nekoliko težko obvarovati in če bi šlo za koga drugega kot zanj bi ga imela za blaznega in v glavi malo premaknjenega. seth pa je deloval povsem resno in ni se upala zasmejati, ko se je razhudil ob omembi, da je neumna. raje ga ni opomnila kako jo je še minutko nazaj obtoževal prav tega, zato se je samo široko nasmehnila. "če sem iskrena, ne vem kaj počnem tukaj," je priznala ob skomigu, ker povsem prepričana res ni bila. "zaradi mene bi priznal vse? ne verjamem." zmajala je z glavo in ni hotela kupiti njegovih besed, kako bo prostovoljno v njenem spremstvu odkorakal na policijsko postajo ter vse priznal. na trenutke sploh ni vedela kaj mu naj verjame in kaj ne, kar je bilo utrujajoče in naporno. z mrtvimi je bilo precej manj dela, čeprav nekaj primerom ni še prišla do dna. morda bo z njegovimi informacijami sedaj uspela sestaviti skupaj s svojimi podatki vse v trdno celoto, ki bo zdržala in prinesla zadoščenje tistim, ki je bilo mar. nedolžen nasmešek se ji je ob njegovih besedah še razširil čez obraz in lepo je ostala tiho. ni bilo za v javnost s katerimi vsemi besedami ga je imenovala v mislih.
    "seth..." je skoraj nežno in verjetno prvič naglas izgovorila njegovo ime. prevzel jo je nenavaden občutek, da bi ga kot majhnega vrabčka skrila na varno pod svojo perut. "saj bi ti pomagala, pa verjetno nisem pravi naslov za pomoč," mu je namenila skrušen pogled ob njegovih zmedenih besedah. zaradi prebrane kartoteke je vedela kje živi, vendar je najbrž hotel nekam povsem drugam kot tja - s tem pa so se njene pristojnosti končale. zgolj zaradi razumevanja, z običajno številnimi vprašanji ni silila vanj, kajti sicer bi ga že zdavnaj zasula z njimi in ne bi čakala na povabilo na privatno zabavico. "v končni fazi pomeni isto... biti s kamnom ali povsem brez - bil naj bi prazen, nesočuten, hladen in nasploh brez čustev," so bile njene besede tih šepet pomešan z žalostjo. njihove zmotne predstave so jo žalostile in ji na že tako velik kupček dodali zgolj še en razlog za beg k mrtvim. tihi zavzdih se je pomešal z godrnjanjem ob resignaciji: "stane me zgolj življenja - in v njem sem dosegla več kot bo kdo kadarkoli," se je nejevoljno mrščila, ko njeni želji iz še enega neznanega razloga ni želel ugoditi. počutila se je kot bi naročala svoj lasten umor in najbrž ji je na njeno srečo spodletelo v prisiljevanju pokazati ji strah, bolečino. kot vedno je vedela kako se v njegovih besedah skriva nekaj več in z vsako nadaljnjo minuto ji je bilo kristalno jasno, da razlage ne bo doživela. zmedeno se je namrščila zaradi omenjanja pekla in govoril je skoraj z izkušnjami? obhajajoča misel je bila presneto bizarna in nekontrolirano bi se zasmejala, če bi bila sama in ne s sethom v mračni, od sveta pozabljeni ulici. "katere resnice?" je zaradi zmedenosti izgubila rdečo nit pogovora ob nenavadnem pogovoru, vrtečemu se okoli stvari, ki jih ni sprejemala. "sreča zame ne obstaja. bodisi bi se jo spravila iskat bodisi bi natanko pred mojim nosom veselo prevračala kozolce. vedno se mi bo izmuznila," je bil njen glas povsem stvaren, pogled pa je umaknila stran od njega in njegovega bežno osvetljenega obraza. strahopetno je raje gledala nekam stran v temo, kot se sočila z njegovim pogledom in karkoli bi že našla v njem. lahko se je delala pogumno in neustrašno, a bila je za njene pojme preveč mehka in bolj ranljiva kot bi hotela priznati. ob njegovem ledenem smehu jo je zazeblo do kosti in ko je iz primeža izpustil še njeno dlan, se je komaj zadržala da se ne bi z rokami objela okoli života. "kaj te briga, če nimam pojma, v kaj se oblačim in če se pogovarjam s trupli. za spremembo od vseh vas ostalih me ne sodijo, obsojajo ali namerno izobčijo iz svoje družbe. pojma nimaš kaj prestajam in sem mogla, zato samo utihni!" je prej kot jezo v njenem glasu bilo zaznati globoko grenkobo, ki jo je sicer skrbno skrivala zaklenjeno pred svetom. ob njegovih izrečenih besedah, se je morala močno ugrizniti v ustnico, da je zadržala bridke solze in se ni razjokala kot majhna punčka. z mežikanjem se je trudila spraviti zadrževane solze stran iz oči: "kaj ni vseeno? ugotovila sva že kako malo mi je življenje pomembno, zakaj bi mi bila smrt kaj bolj?" se je že obrnila na peti, da bi naposled le končno odšla ali stekla stran, vendar se je zaradi nečesa premislila. premagala je razdaljo med njima, v temi poiskala njegove dlani in jih skoraj s surovo jekleno močjo neznačilno zanjo položila okoli svojega vratu ter jih s svojimi držala na mestu. "zakaj ne prihraniš obema poti do vrha stavbe in lepo samo stisneš te svoje dlani okrog. končaš tole prekleto patetično življenje in obema narediš medvedjo uslugo... no, daj že - kaj še čakaš!" mu je s trmasto dvignjeno bradico zakričala v obraz. če je bil njegov namen izbezati jo iz njene lupine, mu je pravkar uspelo - pahnil jo je preko rubikona in spravil ob še zadnjo trohico pameti.
Nazaj na vrh Go down
gabriel donovan

gabriel donovan


Število prispevkov : 17
Reputation : 7
Join date : 19/05/2012
Age : 30

concert stage, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: concert stage,   concert stage, EmptySre Maj 30, 2012 1:05 am

    for ellison! smitten3

bilo je kot, da bi ga z puščico zadeli direktno v srce, ni imel pojma kaj naj naredi, kako naj se premakne, kaj naj reče. v bistvu je bil že to popoln šok, da je dekle zopet stalo pred njim, ravno tisto, ki je pred nekaj leti izginilo ter s seboj vzelo njegovo srce in vse, kar je od njega ostalo. preprosto je bil druga oseba od njenega odhoda, ni bil več tisti alexander, ki so ga nekoč poznali, niti približno. ves ta čas je imel pripravljene besede, ki jih ji je hotel povedati, ki so mu ležale na duši ter ji razložiti, kaj vse se mu je zgodilo, medtem ko ga je na tla zopet zabila z enim samim spoznanjem. »čakaj… kaj?« je bilo prvo, kar je uspel spraviti iz sebe, po njenih začetnih besedah ter se tokrat zares zmedeno zazrl navzgor v obraz dekleta, ki ga je nekoč ljubil. no, ta nekoč bi še celo brez težav spravil tudi v sedanjost, vendar v tem trenutku je bil preprosto preveč zmeden, da bi se sploh zavedal, kaj se dogaja z njim. zopet se je za trenutek zazrl vanjo, še vedno premlevajoč njene besede ter za trenutek opazil tisto iskrenost na njenem obrazu, ki jo je vedno obsevala. še vedno je bila tako čudovita kot nekoč ter še vedno je imela tisti sedaj nadležen vpliv nanj, da se je v njegovi notranjosti nekaj vztrajno premikalo ter srce močno bilo. prekleto. »prvo izgineš za bog ve koliko časa, s tem mene popolnoma uničiš,« je dejal ter ob tem trenutku naredil premor ter globoko zajel zrak, ko se je spomnil, na vse kar se je takrat zgodilo, ko je naenkrat ni bilo več, nato pa se le nekako zbral da je nadaljeval; »sedaj pa prideš nazaj z zgodbico, da si izgubila spomin? kaj res ni bilo vse skupaj… dovolj?« je dejal ter si šel z roko skozi lase, kakor je to počel vsakič, ko ga je kakšna stvar spravljala ob živce- kot na primer tale zadeva z maxine, ali ellison ali kdorkoli je že bila. zopet se je malce otožno zazrl v njo, za trenutek celo pomislil, da je spet vse skupaj le njegova iluzija, da sploh to ni bilo to dekle, vendar tu je bil njen glas, njeni gibi in njen obraz, katerega ne bi mogel zgrešiti med vsemi temi ljudmi, kar jih je kdajkoli obstajalo na svetu. samo nje ne. »en mesec je torej, odkar si se vrnila in nisi…« je začel zatopljen v svojih spominih ter ji že hotel reči, da ga v tem času ni poiskala, ko se je spomnil tiste zadeve s spominom ter pokimal z glavo. »ah, točno, spomina nimaš« je dejal skorajda razočarano ter pogled iz tal dvignil navzgor k njej. »reciva, da je res. kaj se je zgodilo v vsem tem času s teboj?« se je nato le nekako vdal v usodo, še vedno s tisto prekleto željo, da izve kaj se je v tem času dogajalo z njo. čeprav je bil malo prej prepričan, da njeni zgodbici ne bo nasedel, je ob pogledu nanjo celo začel verjeti, da je v njeni zgodbi nekaj resnice. »in prosim te le, da poveš vse. po vseh teh letih ko te ni bilo, ko sem čakal nate ter…« je začel, vendar nato utihnil. če je res ter ni imela spomina, tako ali tako ni imela pojma o čem je govoril ter če bi ji povedal, kako ga je njen odhod v bistvu zlomil, seveda ne bi imela pojma polovice, kar bi ji povedal. »le povej mi kaj se je zgodilo. vse,« je dokončal ter ob tem dvignil pogled z njej. »alexander mimogrede,« je nato po vsem tem času le izgovoril svoje ime ter ji segel v roko, čeprav je bilo vse skupaj tako prekleto nenavadno. jo zopet, sicer le za trenutek vendar kljub temu, držati njeno roko v svoji ter ko je začutil tisto nadležno pospešeno bitje njegovega srca, jo je v hipu umaknil. tako prekleto, prekleto nadležna zadeva je bila to vse skupaj. če je ona izgubila spomin, v bistvu je on izgubil vsako možnost po tisti prihodnosti, o kateri je nekoč sanjal, prav tako pa tudi možnost, da se kdaj koli zopet prikaže v njegovem življenju, tako kot se je nekoč. bilo je, kakor da bi se mu še tisti čisto uničen svet podrl.
Nazaj na vrh Go down
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef


Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 31
Age : unknown / 33

concert stage, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: concert stage,   concert stage, EmptySre Maj 30, 2012 7:13 am

    for, kara smitten3

    dokončno ga je izmučila. verjetno res ni imelo smisla nadaljevati z ugovarjanjem, da je njeno mnenje o njem prav predsodek, glede na to, da se niti slučajno ne poznata. da, njena intuicija je imela prav, zakaj je torej ni poslušala, če je vse okrog njega smrdelo po nevarnosti in čudnih stvareh? ''kara,'' je tako zavzdihnil povsem v skladu z izčrpanostjo od celotnega pogovora in vrtenja v istem krogu: '' neverjetno naporna si.'' sploh se ni trudil s popravljanjem tistih besed o njegovi brigi zanjo. če bi ga res povsem brigalo, potem bi sedaj brez pomislekov odšel in jo pustil samo v temni ulici, kjer so na vsakem koraku tičale nevarnosti, četudi jih ona kot takšne ni nameravala priznati. moral bi se preprosto sprijazniti s tem, da se je nadvse rada spopadala z milijonom ovir in si morda na tak način dokazovala, da je močnejša kot izgleda in da se lahko spopade z vsako nalogo, da je kos vsemu. ''ah, pozabi da sem karkoli rekel. res bi mi moralo biti vseeno, prav imaš,'' je nato zamahnil z dlanjo in pogled ovrnil stran od nje, ko je komajda opazno dodal še zmajevanje z glavo. če mu ni verjela v prvo, mu tudi v drugo ne bo – sploh pa se ni nameraval plaziti za njo in jo moledovati, naj mu končno že verjame in da priložnost, ali da ovrže vse njene teorije o tem, kako mori njeno mesto. ''če bi šel na policijo in se predal, bi bilo pravici zadoščeno, se ti ne zdi? torej bi bila srečna. če je to vse česar si želiš, potem ti bom ustregel,'' je skomignil z rameni, ko se je po njegovem glasu sodeč zdelo, da govorita o vremenu in o včerajšnjem kosilu. ''ali pa me vendarle nočeš videti za zapaho in bi rada, da priznam samo tebi, nato pa se poberem iz mesta? tukaj ti žal ne bom mogel pomagati. ostati moram tukaj najmanj do decembra ali januarja,'' je nadaljeval v sproščenem tonu. morda bi bilo res še najbolj pametno, če bi priznal tiste umore, ki jih je zagrešil on in bi mu tako dala mir. sicer bi se moral potem ukvarjati z neumnimi pazniki v zaporu in pospraviti še njih, ampak to so bile že malenkosti. skrajno nepomembne malenkosti. ob vprašanju o prihajajočih časih je moral še enkrat zamahniti z dlanjo, da ne bi njegovim besedam namenjala preveč pozornosti – resno bi moral začeti paziti, kaj govori pred njo. glede na to, da je njena inteligence prekašala vse druge bi mu kaj hitro znala priti resnično na sled in ne samo z umori, temveč tudi s celotnimi načrti za prihodnost in apokalipso.
    ''lepo te prosim, ne izgovarjaj mojega imena s tako nežnim glasom. res ne potrebujem nekega pomilovanja ali karkoli je tole,'' je v trenutku zamenjal pesem, ko je pri njej zaznal samo rahlo sled sočutja. pod nobenim pogojem ji ni smelo biti žal za njim ali za situacijo v kateri se je znašel. tukaj je bil z namenom in vestno je opravljal svoje delo, kakor to počne tudi sama. in ne glede na to, kako težko se je vse skupaj včasih zdelo, je živel za ta posel. konec koncev drugega sploh ni poznal. ''ne potrebujem tvoje pomoči, hvala. tako ali tako bom tukaj samo še nekaj mesecev, potem grem na težko prislužene počitnice na nek zelo zelo vroč kraj,'' je dodal še piker nasmešek, ki je zopet ohladil ozračje med njima, ko se je ravno zdelo, da sta prišla na vsaj približno enako valovno dolžino. ''v redu... potem sva pravkar našla še nekaj skupnega: če imaš ti kamen in jaz ničesar. zakaj je potem v tebi toliko čustev – do žrtev, ljubezen do dela, čut za pravico, vse to je dokaz, da tam nikakor ne more biti neka skala,'' je z dlanjo nakazal proti njej, kot da je ona sama odličen argument, zakaj ne bi nikdar mogla predstavljati ledene kraljice. da, znala je biti prekleto zoprna, a gotovo je imela več odlik kot slabosti. ''če ti sama veš, da v sebi čutiš vse to in še mnogo več, potem nič drugega ne bi smelo biti važno. ti veš, jaz vem, da se oni motijo in to je to. preveč si otežuješ stvari,'' je zavzdihnil, ob njenem vprašanju pa se nemudoma namrščil, ker je bilo njemu povsem očitno o kateri resnici govori. pekel je bil res vroč in mračen kraj, vsak korak tam je bil neverjetno boleč. toda sčasoma se navadiš na to bolečino in tvoje življenje je zlahka sinonim za agonijo, celo do te mere, da drugega ne poznaš. ko ga ne živiš predolgo, začneš hrepeniti po njem, po bolečini, in zato jo začneš zadajati drugim. ''draga, pojma nimaš kaj pomeni resnična stigmatiziranost in kakšen je občutek, ko te ne samo izobčijo temveč vržejo iz družbe,'' ni zamenjal hladu v svojem glasu niti v enem zlogu. morala je spredvideti, kako dobro se ji pravzaprav godi in niti pod razno ne bo mogel odobriti teh nesmislov. ''sama si se postavila k truplom in sama vzpodbujaš ostale, da bežijo stran. mar ne počneš tega ves čas z mano? veš, da sem ti preblizu, zato se me poskušaš znebiti – seveda ti ne uspeva, ker ne nameravam iti nikamor,'' je nadaljeval z ostrino in ni se nameraval ozirati na rahlo skrušen pogled v njenih očeh, ko se je zdelo, da se bodo vsak čas usule prve solze iz njenih oči. ''prekleto zaverovana si vase in v svoje male probleme. res nisi nič boljša od majhne deklice, ki vidi svet v črnobelem,'' je izrekel za njo, ko se je začela sukati na peti in nikakor je ni nameraval ustaviti. pravzaprav je hotel dodati še nekaj besedic za dodaten pospešek, se bo vsaj varno spravila domov in mu nehala neprestano dihati za ovratnik. vendar ji je uspelo pripraviti neverjetno presenečenje, ko se je na lepem zasukala naokrog in bila v nekaj korakih pri njemu, njegove dlani pa ovite okrog njenega golega vratu. hitro se je zbral in njen mali čustveni zlom pospremil z nedotakljivim pogledom. zdelo se je, da je minila cela minuta tišine, ko je trmasto zrla vanj in čakala na svoj zadnji dih. potreben bi bil stisk samo ene dlani in ustavil bi se njen pretok zraka, samo rahel zasuk vstran bi bil dovolj, da bi ji zlomil vrat in bi bila na licu mesta mrtva. kaj je torej čakal? kaj za vraga je čakal? te misli so bile dovolj, da se je tudi v njem sprožila neka reakcija – sunkovito je umaknil dlani z njenega vratu, a namesto da bi stopil stran, je z nadlahtjo potisnil ob njeno ključnico z nekaj dodane moči, da sta se premaknila dva metra nazaj in trčila ob zid. ne bo se mogla premakniti pod njegovo silo, ne če je v boj vključil malce demonskih spretnosti. ''kara, ubil sem dvanajst tistih tvojih žrtev, še več če pogledaš primere tvojih sodelavcev. se ti zdi primerno, da me izzivaš? se ti zdi, da bom sploh okleval, ko mu ponujaš svoje življenje na pladnju in te tukaj nihče ne more slišati, ne videti?'' je spregovoril s srhljivo mirnim glasom, kakor da je vse skupaj nepomembne problemček, majhen vozliček, ki ne povzroča nobenih konkretnih težav. ''predaleč si šla,'' je svarilno zamrmral predse in se šele takrat zavedal stika njunih teles, domala identičnega kot na začetku večera. podzavestno je njegov pogled zdrsel prek njenega obraza in se ustavil na vabljivo razprtih ustnicah, medtem ko se je njen prsni koš dvigal ob njem s plitvim dihanjem, posledico udarca ob steno. ''kaj naj naredim s tabo, kara?'' se je naposled v njegovem grlu sestavil cmok. ni je mogel preprosto ubiti.
Nazaj na vrh Go down
kara southern

kara southern


Število prispevkov : 56
Reputation : 15
Join date : 19/05/2012
Age : 35
Kraj : new orleans, louisiana

concert stage, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: concert stage,   concert stage, EmptyČet Maj 31, 2012 6:17 am

    "boš že preživel," mu je zadirčno odvrnila in ni dodala, da mu ni zapirala poti do izhoda. verjetno bi ga celo pustila pri miru in se nehala iti privatno detektivko, če bi se odločil iti in jo pustiti v tej smrdljivi ulici s podganami za dodatno prijetno družbico. očital ji je predsodke pri tem pa nič ni naredil, da bi se njeno mnenje o njem izboljšalo, čeprav bi prepričevanje kot sedaj izpadlo precej jalovo početje. ni mu mogla kar verjeti na besedo in s tem vedeti, da enkrat za spremembo govori resnico in se ne gre igric mačk in miši z njo. njeno odklonilno obnašanje ni bilo iz trte izvito, v sethu je bilo nekaj nevarnega in na daleč je smrdelo po kriminalnih dejanjih, zato ji ni bilo posebno žal etiketirati ga kot kriminalca. njeno dejanje slediti mu v zakotno ulico bi ob njeni nalepki dani njemu, brez dvoma izpadlo kot nekaj najbolj nepremišljenega. ni se mogla upreti priložnosti videti na lastne oči kaj več o njemu, izkusiti njegovo nevarno naravo na lastni koži, čeprav jo vse skupaj zapelje v težave, iz katerih ne bo izhoda. dvomila je v drugačno ravnanje, če bi se postavila nazaj pod oder in bi njene oči spet opazile njegovo postavo. radovednost ji ne bi dala, da mu ne bi bila za petami. "pravici bi bilo zadoščeno, če si ti spravil na oni svet moje žrtve. v nasprotnem primeru bi bila še ena zabloda več in teh si nihče ne more več privoščiti. na spisku jih je že več kot preveč," je zavzdihnila, nerešeni primeri so jo res morili. "ti ne bi naredil nečesa zgolj zaradi moje sreče. gotovo bi hotel nekaj v zameno," ni verjela v njegovo brezmejno dobroto, ki se je tu pojavila kar naenkrat. "hočem pravega za zapahami. kaj mi pomaga, če boš ti tam in se bodo umori nadaljevali?" se je namrščila, ko jo je od vsega skrbelo verjetno prav to. pravi serijski morilec je moral iti v najbolj varovan zapor v državi in ne nekdo, ki ji je samo nalašč mešal štrene. "prav. če si ti kriv, me zanima kako si to naredil?" se je namerno pridružila njegovemu sproščenemu tonu. s tem bo morda prišla do želenih informacij - če ji bo seveda dal dovolj zadovoljiv odgovor, ki ga bo znala razjasniti. počasi je imela dovolj butanja z glavo v zid, ko se ni mogla premakniti nikamor iz te presnete mrtve točke. ko bo nazaj doma in sama, se bo morala obvezno lotiti vsakega njunega pogovora z razčlenitvijo od besede do besede. mogoče ji bo tako uspelo mu priti do dna in končno ugotoviti kaj vse ima za bregom.
    "moram te razočarati - tole vsekakor ni bilo nobeno pomilovanje. zgolj kanček razumevanja, vse ostalo kar vsebuje sledi sočutja ali nežnosti si ti niti slučajno ne zaslužiš," je za 180 stopinj obrnila ploščo, se prelevila v hladno princesko, kajti smisla v prijaznosti do njega več kot očitno ni bilo. nobenemu se ni metala pred noge in tudi svetlolascu se ni nameravala, zakaj le - vsako prijaznost je poteptal in ji jo z dvojno mero zagnal nazaj v glavo. prepad med njima, med njenim in njegovim svetom se je zgolj še povečal in ni verjela v mostiček med njunima svetovoma, kjer bi se imela možnost srečati na sredini. zadeva ni bila izvedljiva. že res, da jo je zanimal in se je z nemogočim rada ukvarjala, vendar si včasih moral dvigniti roke in odstopiti. "ne skrbi, tudi dobil je ne boš," se je brezbrižno hladno nasmehnila brez zaostajanja za njim v ledenosti. bila je napaka se iti bratit s kriminalci, in še večja pokazati mu skrite koščke sebe, razglabljati o svojih tegobah in frustracijah. "ne verjamem, da še kdo drugače dojema moj kamen, kot to kar naj bi bil - kamen," jo je odkrito presenetil, da je videl dlje od vseh drugih. "ljudem predanost do dela ne pomeni nekaj blazno veliko. včasih vedeti o njihovi očitni zmoti ni dovolj, četudi si s tem nemara vse otežuješ. boli enako," je tiho zavzdihnila, s pogledom uprtim v steno stavbe za njegovim hrbtom. dvomila je, da resnično razume, ne bi mogel razumeti. moral bi imeti enake ali podobne izkušnje z okolico in precej prepričana je bila, da jih niti slučajno nima. dopuščala je sicer nekaj odstotno možnost zmote, kajti lahko je bil prekleto dober igralec. "dobro vem kaj pomeni resnična stigmatiziranost. ne vem kakšne izkušnje so tvoje in zakaj so take kot so. mogoče me niso direktno vrgli ven iz družbe, kaj bolje pa tudi ni bilo. posmeh vrstnikov in starejših, zavračanje lastnega očeta..." je komaj opazno zmajala z glavo: "svoj kotiček pod soncem najdeš samo z nosom v knjigah. morda imam izobrazbo, lastno hišo in kupe denarja, to čisto nič ne pomeni - ne meni," se ni zmenila za njegov hlad, čeprav je z njim rezal vanjo. ni se nameravala iti meriti komu je šlo slabše in kdo jo je boljše odnesel, navidezno nobenemu ni bilo nič hudega. "zato ker pri mrtvih ni nobenih igric, drug od drugega nič ne zahtevamo. in zagotovo nimajo nosu do tal, o meni pa širijo govorice o moji zadrtosti zaradi ranjenega moškega ega, ker so se ušteli z mano" je obrambno prekrižala roke na prsih, preden je nadaljevala: "zakaj ne bi šel stran? od mene ne moreš nič dobiti- ne ti, ne kdo drug," so jo bolele njegove ostre puščice proti katerim se je le s težka obranila. prave besede je težko našla pri opravku z mojstrom, ki se ni hotel odgnati. stiskal in stiskal jo je v kot, nad njeno glavo pa ji je visela vse večja grožnja o njenem zlomu. ni mu odgovorila in ni se poskušala braniti, delo je imela s požiranjem navala nabiranja solza v očeh. resnično mu je uspelo priti ji do živega skozi eno izmed razpokic v njenem varovalnem zidu. morda se je zato obrnila in položila njegove roke na svoj vrat. morda je zato izzivala in trmasto upirala svoj pogled celo v trenutku, ko jo je spet porinil v zid in iztisnil zrak iz njenih pljuč zaradi udarca. "zakaj potem sedaj oklevaš in mi to razlagaš - kaj me ne bi naredil raje za srečno trinajstico, ko se že hvališ s svojimi trofejami," se je s prezirom v glasu zastrmela vanj. srhljiva mirnost je ni prestrašila, podžigala jo je in spravljala globlje v to sranje, ko bo zaradi nekega trapastega izzivanja zakockala svoje življenje. ni blefirala, resno je mislila vsako izrečno besedo, kajti ko se je kara nekaj šla, je bilo to zares in na polno. polovičarstvo pri njej ni obstajalo. "briga me. bolj me zanima, kaj za vraga čakaš. boš sedaj stisnil rep med noge in jo ucvrl stran?" je namerno teptala njegov ego, da bi ga podžgala in bo dokončal začeto. nad podrejenim položajem, ko jo je sploščil ob steno se ni pritoževala ali se upirala. dobila je kar je hotela, ali vsaj nekaj majcen košček sestavljanke. prsi so jo zaradi pomanjkanje zraka plale in skozi tanka oblačila je čutila njegovo izklesano telo povsem ob sebi, kar ji je na nek čudno izprijen način bilo všeč. najbrž je bila počasi zrela za v norišnico - ali pa je imelo to opraviti z dejstvom, da ji je seth že nekaj časa bil nekako všeč in je bila prav njegova nevarnost glavna za njeno vtikanje nosu globlje kot bi ga bilo treba. "kaj bi pa rad naredil, seth?" se je njen glas spet napolnil s posmehom in nečem nedoločljivim zaradi česar so njene roke nekako našle pot do njegovega ovratnika in s potegom povzročile, da sta si bila z obrazi samo še nekaj centimetrov narazen. "torej? bova tu čepela do sodnega dne?" jo je njegovo čakanje spravljalo v nervozo. mar se ni hvalil s svojim seznamčkom? zakaj je torej na pladnju ponujenega njenega življenja ni zagrabil z obema rokama in je okleval pri novem zapisu s krvjo nanj?
Nazaj na vrh Go down
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef


Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 31
Age : unknown / 33

concert stage, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: concert stage,   concert stage, EmptyPet Jun 01, 2012 8:32 am

    vnovič je hladen smeh zadonel po prazni ulici in odmeval po temi okrog njiju: ''kaj v zameno? res mi na pamet ne pade niti ena sama stvar, ki bi jo hotel od tebe. samo ponujam ti tisto kar si želiš, ne potrebujem tvoje duše ali kdo ve česa v zameno.'' tisto, česar si je želel, mu nikakor ni mogla dati. četudi je sklepanje takšnih in drugačnih pogodb sodilo med dnevna opravila preostalih demonov, se sam na ta nivo spuščal. kaj za vraga naj bi sploh delal z njeno dušo? pristala bi pri enem od mučiteljev v peklu, po tistem, ko bi se njena želja izpolnila, in od tega sam res ne bi imel prav nobenih koristih. veliko bolj mu je koristila živa in tako bo tudi ostala na površju, dokler bo njemu tako odgovarjalo. ''zadnjih pet minut ti govorim, da sem jaz pravi in da me je potrebno samo še odpeljati v zapor. zakaj mi torej še vedno nočeš verjeti?'' je zmajal z glavo, ker je bila neverjetno trmasta in spraševal se je, če sploh ve, kaj hoče. ''o tem ne bom razglabljal s tabo, temveč z detektivom oziroma osebo, ki nadzira celotno preiskavo. dvomim, da to počne en forenzik,'' se je namuznil z malce zaničevalnim tonom v njegovem glasu in jo premeril s pogledom, kakor da resnično dvomi v njen karierni položaj, a za razliko od njega ona v temi ni videla. in tako ni mogla vedeti, da se njegov pogled odkrito sprehaja po njenem telesu. ''prav imaš, res si jih ne zaslužim. že samo trohica zaupanja vame je prekleto velika napaka in zlahka ti zarijem nož v hrbet, ko se obrneš stran – dobesedno,'' je rahlo privzdignil obrvi, ko sta oba zamenjala strani in se v hipu začela truditi, da bi razbila vsako sled morebitne sprave, ki je še malo pred tem visela v zraku. morda jima je bilo preprosto namenjeno, da sta si v laseh vsakih pet minut in drug drugega uporabljata za boksarsko vrečo. ''sicer pa res še dobro, da je nežnost res zadnja stvar, ki jo potrebujem. nežnost je znak šibkosti, sočutje prav tako,'' ji je namenil pomenljiv pogled ter jo s tem jasno označil za nekoga, ki razpolaga z obema lastnostima. lahko se je skrivala za milijonom mask, vendar je bil sam prav tako precizen kot ona in znal je paziti na malenkosti in prebirati ljudi – najverjetneje si je prvič v svojem življenju našla nekoga enakega. ''ah, govori si kar hočeš, trmasto vztrajaj pri svojem. ljudje bodo videli tisto, kar hočeš da vidijo. če bi rada bila še naprej presneta ledena kraljica potem to bodi in se nehaj pritoževati,'' je sedaj že kanček zdolgočaseno odvrnil, ker preprosto ne bo nikoli mogel razumeti teh smrtnikov. neprestano so se pritoževali, objokovali svoje izgube, opevali svoje napake in imeli ogromne težave s pozabljanjem preteklosti. vsak dan so se mučili s starimi spomini, se opominjali ne dni, ki so že minili. zakaj? ''bolečino lahko odrineš stran od sebe, jo preusmeriš v kaj bolj produktivnega. ne potrebuje se kopičiti v tebi in te počasi potiskati na dno dan za dnem,'' je dejal in nikakor ni nameraval sprejeti, kakšnega: 'oh, joj, ampak bolečina je prevelika, del mene in ne morem je preprosto pozabiti.' seveda mu je morala znova ugovarjati, kaj drugega od nje niti ni bilo za pričakovati. toda smešno je bilo, kako zelo prepričana je bila v vsako svojo besedo. vendar ni ona nosila na svojem hrbtu dve dolgi brazgotini, ki sta krasili kožo. njena zapestja niso bila nekoč razžrta z razbeljenim jeklom in ni imela priložnosti videti preostalih svetlih brazgotin, ki so pokrivale njegovo telo. ''resnično upam, da bo prišel dan, ko ti bom lahko pokazal, kako zelo se motiš in kako dobro se ti v resnici godi,'' se je rahlo namrdnil in odkimal z glavo. a ušel mu je tih hehet ob omembi moških egov, ker je bila opazka še en dokaz njene človeškosti in človeškosti ljudi okrog njih. nespametni ljudje, ki so bili venomer prizadeti zaradi drobnih zavrnitev. ''torej lomiš moška srca, kaj? brez skrbi, občudovanja vredno, da pri tvojih letih držiš noge trdno skupaj in teptaš njihova jajca,'' se je le bežno dotaknil teme, ne da bi usmeril pogled proti njej, raje se je osredotočil na steno za njo, kar je tudi sama počela s tisto za njegovim hrbtom. ''ali morda spet namiguješ na to, da kaj hočem od tebe? resno, zadnjič ti povem – ne zanimaš me, ne ti, ne tvoj posel, ne karkoli drugega kar je tvoje. tukaj ostajam zaradi mojega posla, moje kariere, moje prihodnosti in nič od tega ni povezano s tabo,'' ji je zabrusil nazaj malce preveč ostro, česar se je zavedel šele takrat, ko je pogled začela obračati v tla in mežikati z vekami, da bi se znebila navala solza.
    ''zato ker mi veliko bolj koristiš, če dihaš in ne gniješ v zemlji,'' ji je brez obotavljanja iskreno odgovoril. zaenkrat resda še ni imel kakšnih posebnih načrtov zanjo, a lahko si je kar mislil, kako bi mu prav prišli njena inteligenca in intuicija, če bi mu jo uspelo spraviti na svojo stran. niti za sekundo ni popustil sile svoje nadlahti, ki je pritiskala ob njeno ključnico in jo ohranjala ujeto ob hladnem zidu stare stavbe. ''smešno – niti malo se me ne bojiš,'' je s kančkom občudovanja ugotovil, ko mu je odkrito vračala pogled in ni pokazala ene same trohice strahu. ''ne vem ali je to zato, ker si res tako nespametna, da bi se sama vrgla v grob, ali pa še vedno misliš, da nisem resen?'' je dovolil kratkemu nasmešku, da je poiskal pot na njegov obraz, ko je s prosto dlanjo segel nazaj za hrbet in s prsti poiskal ročaj bodala, ki se je vedno nahajalo pri njemu. ni se šlo za številko dvanajst in ona ne bi bila trinajstica. že zdavnaj je nehal šteti, koliko ljudi je dejansko spravil na oni svet, kolikim je pripravil dobrodošlico na oni strani ali koliko jih je iznakazil. ''resnično nimaš pojma s kako nevarnim ognjem se igraš...'' je zamrmral proti njej in bodalo osvobodil iz pasu ter ga potegnil naprej predse in zavrtel v dlani, da se je rezilo bežno zalesketalo v soju noči. lahko bi olajšala situacijo in začela cviliti od strahu, po damsko omedlela ali karkoli drugega kot da se je praktično privila še bližje k njemu in zahtevala, da prelije kri po umazanih tlakovcih na katerih stojita. ''me skušaš sprovocirati, kara?'' jo je vprašujoče pogledal, ko je zaznal izziv v njenem glasu pomešan s posmehom in lahko bi pričakoval, da ga bo hotela še bližje – nespametna ženska, resnično. ne da bi nakazal kakršnokoli spremembo na obrazu in pogledu ob dodatni bližini, je popustil pritisk nadlahti in roko iztegnil mimo nje, ko se je z dlanjo oprl na steno. toda v levici se je še vedno igralo orožje in se vedno bolj približevalo njenemu telesu. morda pa bi jo moral ubiti na licu mesta? ''kara, izpusti moj ovratnik in se spravi k sebi. če misliš, da bodo tvoji ženski čari in nekaj provokacije dovolj, da se spozabim – da zarijem nož v tvoj trebuh ali da te poljubim... se hudo motiš,'' je bil njegov glas komaj kaj več kot preprost šepet in morda niti ni slišala polovice besed, ko je z rezilom bodala zdrsnil ob njenih rebrih, dovolj da se je prerezala tanka majica in plast kože. ''ne igraj se z mano, jasno?'' je za vsak slučaj ponovil in bilo je očitno, da se niti slučajno ne zabava.
Nazaj na vrh Go down
kara southern

kara southern


Število prispevkov : 56
Reputation : 15
Join date : 19/05/2012
Age : 35
Kraj : new orleans, louisiana

concert stage, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: concert stage,   concert stage, EmptyPet Jun 01, 2012 9:37 pm

    pokimala je, verjela pa niti za en sam trenutek. ljudje njegovega kova so vedno nekaj hoteli v zameno in niso nikoli naredili nečesa zastonj ali ker so ravno slučajno bili dobre volje in se je šlo za dobrega prijatelja - njun odnos pa vsekakor ni spominjal na nobeno vrsto prijateljstva. njegovo dejanje bo imelo ceno zanjo, takšno ali drugačno. ne bi brez namena obrnil ploščo in ji dal kar bi si želela, preveč ga je utegnila spoznati v njunih kratkih srečanjih v preteklih tednih. "ker si se nekam prikladno spomnil, da si kar naenkrat ti kriv," se je namrgodila in ni mogla zadržati kratkega izbruha: "presneto, ne vem!" je vzkliknila, saj se je sama spraševala isto. morala bi mu verjeti in ga po hitrem postopku spraviti na postajo in v hladno celico s preostalimi kriminalci. če je bil seth kriv za vse umore, se je ona prav veselo spravljala v žolčne razprave s serijskim morilcem. "preiskave morda ne vodim, vendar bom na koncu jaz tista, ki bo odločala o tvoji usodi. misliš da se detektivi spoznajo na forenzično medicino in niti pod razno ne potrebujejo izvedenca - ki sem slučajno jaz?" je njegov zaničevalni ton sploh ni prizadel, z njim se je pri vseh vsakodnevno srečevala in neskončno je uživala, ko je vsakomur dokazala drugače ter kasneje veselo gledala njihove poklapane izraze, ker jih je žejne peljala čez vodo. bila je prav primerna kazen in njena mala osebna zmaga, ker so jo podcenjevali. "zato sem pametna in ti ne zaupam, kot tudi ne zaupam nikomur. bi pa tvoj nož zarit hinavsko v moj hrbet dokazoval, da se moja intuicija kot ponavadi ni motila in sem imela prav," se je hladno nasmehnila in vsaka trohica prijaznosti je izginila iz nje. potrudil se jo je uničiti in ni ji bilo težko ustreči, v tem že ne. navsezadnje je veljala za hladno prasico, kajne? "motiš se, oboje je znak moči in ne šibkosti. najlažje je biti trd, neizprosen in hladen," ji njegova pomenljivost v pogledu ni ušla, vendar jo je namerno spregledala in se ni ukvarjala z nadležno mislijo, da je on morda eden redkih oseb, ki je spregledala njeno dovršeno igro in večno masko na obrazu - ki pač ni bila drugega, kot zgolj maska. skrivala je njeno pravo naravo, katera je na dan prihajala v kratkih izsekih in še posebno med njenim delom. "ne pritožujem se. navajam zgolj dejstva in z razlogom sem, kar sem in ne ker bi se ravno spomnila ali hotela iskati pozornost," se je namrščeno zastrmela vanj brez pričakovanja njegovega razumevanja. ni se zavestno odločila za igro ledeno kraljice, s tem je ščitila sebe in svoje srce. morala je biti trda in neizprosna, če ne bi ji vsi hodili po glavi, ko bi na ogled v izložbo postavila samo kanček svoje mehke duše. vseeno pa ni pomenilo, da si ob slučajnih trenutkih slabosti ni imela želja in skritih hrepenenj. "vsakodnevno jo preusmerjam v nekaj produktivnega. včasih pa preprosto ne uspe," niti slučajno ni nameravala igrati na karto njegovega morebitnega sočutja. ni se mu hotela smiliti ali kako drugače podpihovati celotno situacijo. o svojih čustvih sploh ni marala razpravljati, tudi s svojimi redkimi dobrimi prijatelji ne. svoje težave je bila navajena že od nekdaj reševati sama, s tem pa se tu in tam spopadati z globeljo bolečine. "s to tvojo izjavo lahko dopišem še eno črtico k ostalim, ki mislijo kako čudovito življenje živim," se je s sarkazmom suho zasmejala in ni pričakovala, da bo razumel. neumno bi bilo misliti, da jo bo sploh kdaj kdo razumel. povzdignila je obrv ob njegovem hehetu in stisnila ustnice ob izjavi, ki je sledila in se ni mogla vzdržati karajoče pripombe: "kaj te mama ni naučila lepega izražanja? ničesar ne teptam, samo nikogaršnja trofeja ne bom," se je namrščila ob spominu na zadnje govorice o stavi, ki je vključevala prav njo in kako hitro se jo da spraviti med rjuhe. vsekakor ni imela časa za otročje igrice njenih moških kolegov na delu. "če ti ni do mene in te ne zanimam - potem ti tudi koristiti ne morem. te dve izjavi ne gresta skupaj," se je uprla in solze spravila nazaj pod nadzor ter jih potlačila nekam globoko vase, kjer se bodo nabirale dokler ne bo mera polna in kasneje sprožile pravo malo povodenj. reseda ni bilo zdravo in kot nekdo, ki se je z medicino preživljal je to tudi dobro vedela. bila je le človek, četudi ne tak ki bi solze veselo pretakal za vsako figo vsem na očeh v javnosti - ni bila presneta škropilnica za rože! spravila je sebe nazaj pod svoj običajen nadzor, se znebila cmoka v grlu z vedenjem, da bo solze prelila kasneje na samem, če je seveda njeno izzivanje ne bo spravilo prej na oni svet. pojma ni imela kaj jo natanko jo je obsedlo, da se mu je odkrito ponujala naj vzame že njeno življenje iz njenih rok. življenje je imela rada z vsemi tegobami vred, katere so jo največkrat spravljale v žalost. sedaj pa bi bila vseeno povsem resno pripravljena podpisati smrtno obsodbo tudi s hudičem, če bi se vse skupaj končalo tu in zdaj. včasih se ga je trapasto naveličala in bi se najraje pridružila tistim v njeni obdukcijski. lahko ji je pod nos tiščal dejstva kako odlično se ji godi, vendar njenih hrepenenj pač ni mogel razumeti. "ne bojim se smrti in nimam razloga, da bi se bala tebe. ni me lahko prestrašiti," je ustnice ukrivila v zametek nasmeška ob njegovem tonu glasu občudovanja. bila je preveč trmasta in obupana, da bi se ga bala. "vem kako nevaren si, ampak mi je vseeno. ne bom se sama vrgla v grob, ti me boš," je mirno izjavila brez posebnega podtona, ki bi njeno mirnost postavljalo na laž. zares se ni nameravala sekirati zaradi prezgodnje smrti. tudi ne bi mirno stala naslonjena na zid, če bi bilo vse skupaj del neke izprijene igrice. če bi bila mazohistična in samodestruktivna ter bi uživala ob bolečini. njena psiha je bila morda rahlo načeta, vseeno pa ni bila razsuta na milijone drobnih koščkov. "mimogrede lepo bodalce - videti je res staro," je pokomentirala bodalo v njegovih rokah, ki ga je pričaral iz kdo ve kje. rezilo se je zazdelo ostro v bežnem lesketu svetlobe in namesto o poslabšanju celotne situacije s svojim izzivalnim obnašanjem, ji je možgane spreletavala ena in ista misel, kako bi bilo bodalo precej boljša ideja za spektakularen zaključek njenega ne preveč dolgega življenja - mladi so vsakodnevno umirali in ne bi bila prva, le ena izmed mnogih. "morda - mi uspeva?" je svoje zanimanje pospremila s kratkim skomigom ramen. lažje je zadihala, ko ni več pritiskal na njeno ključnico in prsni koš in ko se je oklepala njegovega ovratnika brez posebnega namena izpustiti ga, je s kotičkom očesa očarano opazovala njegovo igranje z nožem. "ne izkoriščam ženskih čarov ali svojega telesa, da bi nekaj dobila," je s krepostno užaljenostjo našobila ustnice, medtem ko ga je grdo gledala zaradi njegove izjave. niti slučajno ni bila ženska, ki bi preko postelje napredovala navzgor po lestvici. nekaj pa je ženska morala dati nase. "ne iščem poljubov, hočem da to svoje presneto bodalo že enkrat potisneš vame," je mrščila čelo, njegove besede slišala kljub tihemu šepetu. hrbet se ji je zgolj rahlo usločil, sicer niti trznila ni, ko jo je ostro rezilo ranilo dovolj, da jo je zaskelelo, kot ob ureznini v prst s papirjem. "kot si se ti ves čas igračkal z mano? ni lepo biti drugim igračka, kajne?" kljub izrečenim besedah niti za trenutek ni pomislila, da je ona sedaj vodila in prevzela igro. vse vajeti so bile še zmerom v njegovih rokah. "boš sedaj že dokončal začeto in ne samo uničil moje majice? zaradi tebe me zdaj zgolj zebe," se je pritožila, ker je razparal samo njeno majico in ne s tem še njenega trebuha. je bila lahko situacija še bolj nesmiselna in absurdno smešna? zarežala bi se iz srca, če je ne bi končno zadela ugotovitev: "presneto. res si reva, seth," njen ni glas ni posmehljiv ali sarkastičen, ampak poln obžalovanja ob očitni spodleteli nalogi. spustila je njegov ovratnik iz krčevitega oprijema svojih prstov in roke so ji mrtvo padle ob telo, kot bi bila marioneta in je nekdo iz rok izpustil vrvice. z glavo nagnjeno nazaj se je zastrmela v temno nebo nad njima in čakala na njegovo naslednjo potezo, ki je tudi nekdo z njeno intuicijo ni znal predvideti - kot je prej omenjal, bi jo lahko celo poljubil!
Nazaj na vrh Go down
lysander al-naradef
fallen angel
fallen angel
lysander al-naradef


Število prispevkov : 268
Reputation : 66
Join date : 11/04/2012
Age : 31
Age : unknown / 33

concert stage, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: concert stage,   concert stage, EmptyČet Jun 07, 2012 8:06 am

    post scriptum, would you pretty please continue at your place?

    ''če boš ti odločala o moji usodi, potem ne bom nikdar pristal za zapaho, glede na to, da vztrajno nočeš sprejeti mojega priznanja,'' je njegov glas zopet odmeval po temni ulici in tokrat niti ni skrival svoje očitne zabave nad pogovorom. po eni strani mu je zagotavljala, kako zelo si želi vzeti pravico v roke in kako ne bo odnehala s preiskovanjem dokler ne bo našla krivca, po drugi strani pa mu je gledala v oči in še vedno ni dojela, da ji govori resnico. ljudje resnično vidijo in slišijo samo tisto kar hočejo. nekaj podobnega se zgodi tudi takrat, ko nekaj nadnaravnega skali vsakdan človeštva – vse skupaj pripišejo neki povsem normalni zadevi, potresu, serijskemu morilcu, asteroidu, ki je padel na zemljo, orkanu, ki je odplaknil pol prebivalstva pred tisočletji. ''in sedaj iščeš izgovore za to neracionalno obnašanje, ko bi me morala nemudoma odvesti na postajo, namesto tega pa mi ugovarjaš in uživaš v prepiru,'' se je moral namuzniti in vedel, da jo bo samo še bolj sprovociral, če se bo iz nje norčeval in je ne bo niti za trenutek vzel resno. za nekoga, ki se je moral ves čas dokazovati zaradi svoje mladosti in dokazovati pamet s trdim delom, ni obstajalo kaj dosti hujšega. ''resno, ne deluješ kot nekdo, ki bi užitke iskal ob nevarnih ljudi ali postavljal svoje življenje na kocku. zakaj torej to počneš sedaj? ti tole prerekanje res predstavlja vrhunec dneva in se bojiš, da če izgubiš še občasna srečanja z mano, ti ne bo ostalo nič in bo vsak dan presneto dolgočasen in enak prejšnjemu?'' je rahlo privzdignil obrvi, ko se je v njegovem pogledu in glasu slikal očiten izziv. zahteval je resničen konkreten odgovor, zahteval je njeno priznanje, da so njuna srečanja nekaj več kot njegovo vtikanje v njeno službo in njeno opravljanje le-te. ''boš rekla, da na skrivaj vsak dan ne pričakuješ novega primera, kjer bi se naslikal za vogalom?'' je nadaljeval z rahlim nasmeškom: ''zaupaš mi bolj kot si misliš. samo še zavedaš se ne tega. mar mi nisi v nekaj tednih izdala več stvari kot komu drugemu? še kdo drug morda ve za vse stvari, ki te spravljajo ob pamet? ki v tebi vzbujajo nesigurnost? še kdo pozna tvoje šibke točke?'' je z dlanjo nakazal nanjo v celoti ter jo zaobjel s pogledom. res je izgledala kot poosebljena krhkost, le njene oči so v sebi nosile določeno preteklost, določeno širino in odločnost, ki sta ljudjem večkrat primanjkovali. pri teh letih bi morala hoditi naokrog in zlivati vase alkohol kot njeni vrstniki. namesto tega pa je vsak dan vstala, se spravila v tiste zapete bluze in ozke hlače ter odšla na delo, nato pa dan preživela ob mrtvecih. ''res? če je tako težko biti neizprosen, zakaj si se prej zlomila v pičli sekundi in komajda zadržala solze?'' je zmajal z glavo, ko se je ujela v lastno zanko. podajala mu je tako tipične in predvidljive odgovore, da je bilo res očitno, da se z vsako nadaljno besedo samo še bolj in bolj spreneveda. preprosto je zmajal z glavo, ker je dokončno obupal – ni imela pojma o svetu, ki je obstajal izven njenega mesteca. ni imela pojma o podzemlju, o svetu nad oblaki. bila je tako zelo prepričana, da ji gre neverjetno slabo, da ni bile pripravljena pogledati za svojimi mejami. ''odgovor je ne, nihče me ni naučil ničesar. nimam staršev,'' je lahkotno skomignil z rameni ob njenem komentarju in ciljal na to, da se bo v njej spet zavetila trohica sočutja in ji bo lahko še enkrat dokazal, da je vse prej kot običajna ledena kraljica. ''sicer pa kako da nisi trofeja? potem nimaš nobenih zadržkov do kvazi avantur in te takšni tipi, ki te skušajo spraviti v posteljo, sploh ne motijo? vau, res si me razočarala,'' se je namrščil in mislil je povsem resno. človeška nagnjenost k tovrstnim pregreham je bila naravnost pomilovanja vredna in stvar ni koristila nikomur, začasen užitek je povsem brez pomena. ''fizično nasilje te morda res ne straši, si pa prekleto prestrašena ob misli, da boš nekega dne sama na celem svetu in morda ne boš našla nikogar, ki bi te cenil in ti dajal občutek pripadnosti,'' je prikimal njenim besedam. prestrašil bi jo lahko samo, če bi jo prisilil do tega, da se naveže nanj in ji nato brez milosti zlomil srce ter njo na makro faktorje. še njega je strašila destruktivna podoba, katero lahko prevzame ljubezen. ''saj tudi je staro,'' se je nasmehnil v odgovor, ne da bi pogled preusmeril na 'bodalce' v njegovih rokah. verjetno bi se zmrazila ob misli, koliko krvi je bilo prelite prav s tem rezilom – koliko povsem nedolžnih življenj vrženih stran za voljo zabave. včasih je užival v lovu, užival v nasilju in strahovladju. sčasoma je tudi tovrsten užitek izgubil na vrednosti in postal nekaj dolgočasnega. ''niti ne. ne bojim se izzivov in nimam razloga, zakaj bi pogledel tvoji vnemi, da me znerviraš. ni me lahko sprovocirati,'' je malce preuredil besede, ki jih je malo poprej izrekla prav ona in ji tako vrnil enakovreden udarec nazaj, žogica je bila sedaj na njeni strani igrišča. ''v redu, samo preverjam. ne bi niti pomagalo ali karkoli koristilo. samo osmešila bi se, ker me ne zanimaš,'' si je nadel širok nasmešek, deloma zato, ker je počel prav tisto, kar ona – provociral na vse možne načine in iskal nove šibke točke. ni bil tako velik kreten, da bi pritisnil na boleče mesto njene družine ali osamljenosti. ''ne maram hitre smrti, ko se gre za ženske. vendar obenem tudi ne maram packarije na tleh – zato nikoli ne boš našla ob strani mlake krvi. večinoma vedno pospravim za sabo,'' je nadaljeval z istim lahkotnim tonom, ki se je zdel nedotakljiv in čisto preveč živahen za morbidno temo trenutne diskusije. ''večkrat sem bil igračka kot boš ti kadarkoli v svojem življenju. navajen sem veliko podlejših situacij. navajen sem tega, da ljudje umrejo, ko se mi preveč približajo in v večini primerov jih ne pospravim sam,'' je zavrnil njeno vprašanje z nedoločenim hladom, ki je nakazoval, da se v ozadju skriva več, precej dolga zgodovina izgub in porazov. jasen dokaz, da slednjih sedaj ni mogel več prenašati in je strmel samo naprej k uspehu. ''ni mi všeč ta majica, morda jo bom res moral uničiti,'' je prikimal, nato pa bodalo odmaknil od njenega telesa in ga potisnil nazaj na njegovo mesto za pasom na ledvenem predelu. ''res mi je žal, ampak tale ulica mi nikakor ne odgovarja. pojdiva k tebi,'' je s temi besedami popustil pritisk nadlahti in se iskreno nasmejal ob njeni obtožbi. ''ne, kara. samo res te nočem ubiti,'' je zavzdihnil in jo potegnil k sebi. očitno jo bo moral potisniti v bolj pravo smer glede celotnega ugibanja, kaj on je in kaj on ni. predvideval je, da se je v naslednjih trenutkih svet okrog nje zameglil s svetlobno hitrostjo in je izgubila tla pod nogami. držal jo je napol v naročju in verjetno se ji tudi sanjalo ni, kaj se je zgodilo ali kako se je tako hitro znašla pred svojo hišo. nekaj demonske moči vedno pride prav pri premikanju od točke A na točko B.
Nazaj na vrh Go down
Sponsored content





concert stage, Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: concert stage,   concert stage, Empty

Nazaj na vrh Go down
 
concert stage,
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
ashes to ashes :: and it makes me wonder :: 
how everything still turns to gold,
 :: 
pre-apocalypse,
 :: 
pogovori,
-
Pojdi na: