the cosway residence,

nekateri dnevi pa so bili, po drugi strani, čisto okej. zbudil se je sredi te velikanske hiše, ki je nabirala samo račune; bila je stara, potrebovala je popravila, vsekakor pa je bila prekleto prevelika za enega samega človeka. glede na njegovo nezapolenost je bila situacija samo še toliko hujša, a danes v poštnem nabiralniku ni našel nobenega finančnega opomina, nobene položnice, ničesar. šlo je za prvi znak glede tega, da bi ga morda lahko po dolgem času spet čakal zelo dober dan. kolikor hitro in spretno je mogel se je lotil pospravljanja. kuhinja je bila v razsulu, pravzaprav se sploh ni spomnil, kdaj bi nazadnje zložil umazane krožnike, kozarce in pribor v pomivalni stroj, kot bi praviloma moral storiti vsak dan. pojma ni imel, od kot se je vzela ta nenadna angažiranost, in vendar se je dela lotil z nekakšno nostalgijo in celo morebitnim veseljem hkrati. po dolgem času je prižgal radio in ga kar pustil na postaji, ki ni bila prestavljena že kakšno leto. šlo je za neko izredno jazzasto postajo, kjer se je ves čas vrtela prijetna glasba, komentatorji pa so komaj spregovorili kakšno besedico. kaj, bilo je skorajda - si je drznil reči? - popolno. ko je opravil z umazano posodo, je pobrisal pult in nenadoma se je zdelo kot da je košček njegovega življenja popolnoma urejen. kot je bil, preden je njegova žena popolnoma nepričakovano izginila s sinčkom v naročju. da, ta misel ga je nekoliko potrla, a danes je bil izredno odločen. iz kuhinje se je odpravil proti dnevni sobi, ki je bila v podobnem razsulu in smeti, ki so se nabirale povsod, je spravil v veliko črno vrečo za smeti in jih odložil k vratom zadnjega vhoda, da bi jih odnesel, ko bi prišel čas za to. posesal je tla, zložil deke, ki so malomarno ležale na kavču pred televizijo, kjer je pogosto prebijal noči, pobrisal majhno klubsko mizico, ki je ločevala televizijo od kavča, pobrisal je prah po omarah; zdelo se je, da ga je delo za nekaj ur popolnoma odtegnilo od misli na bolečino, ki so ga iz dneva v dan tako zelo trgale. naposled je vzel v roke tudi tistih nekaj redkih uokvirjenih slik; dve parkerjevi in eno, na kateri je bil skupaj z njim. posebej ljubeče je iz njih obrisal težko plast prahu, ki se je nabrala na njih in ob tem razmišljal o prihodnosti. nasmehnil se je in kiselkasto zamrmral v fotografijo: »mogoče nekoč.« ob tem se mu je kakopak znova strlo srce, a uspelo mu je obdržati se na vajetih. odložil je zadnjo fotografijo, se gladko napotil preko dnevne sobe po hodniku do kopalnice in se med tem izognil škatli z razsutimi parkerjevimi stvarmi, kot da sploh ne bi obstajala. še kako dobro se je spomnil prejšnjega večera, ko jo je našel nekje v skladiščni sobi, jo prinesel v dnevno, da bi jo pregledal, potem pa se mu je malodane zmešalo in kot norec jo je zabrisal v steno, potem pa se napotil h cassandri, da bi mu dala čimveč alkohola, ki bi mu omogočil, da bi pozabil na vse skupaj. kako neumno, da je sploh pomislil na to, da bo alkohol kdaj rešil njegove težave. v kopalnici se je lotil pranja umazanih stvari, ki jih je vrgel v pralni stroj, nato pa sčistil ploščice, vso keramiko, vse pipe, vse tepihe, vse pajčevine, ves prah, vse, vse, vse, kar je sploh lahko našel. bil je kot obsesiven človek, mešalo se mu je, potreboval je perfekcijo, da bo sploh lahko kdaj prebolel. pa čeprav je pošteno dvomil v to. in ko je vse uredil se je z izredno počasnimi, težkimi koraki vrnil v dnevno sobo. prostor je bil prazen, za odtenek jasnejši kot pretekle mesece. sedel je na kavč in nenadoma spoznal, da njegovo življenje več nima kaj dosti smisla zdaj, ko je uredil precejšen del stanovanja. morda še jutri dalje, kaj pa bo s seboj potem? najbrž je bil to jasen nakaz na to, da je čas, da se končno ubije in neha z vsemi temi pizdarijami. vstal je, odnesel smeti pri zadnjih vratih stanovanja proti kanti za smeti, se vmes, kot se je zdelo, znova čustveno zlomil in se nazaj vrnil drugačen. manj srečen, manj odločen, veliko bolj nostalgičen, veliko bolj samomorilski. vrata je pustil priprta, da bi čutil svež zrak, ki je vel odzunaj, nato pa se hitro napotil proti kuhinji, iz ene od omar vzel liter svojega bourbona in pozabil na manire, ko je preprosto odvrtel pokrov in pričel piti. naj ga že enkrat vzame vrag preko ciroze jeter ali česa podobnega, prekleto, samemu sebi je šel tako na kurac, da je komaj čakal, da ga vzame naravna smrt, če že ni zmožen povzročiti lastne. sesedel se je na kavč, po licih so mu pričele padati prve solze, potem pa je enostavno pil, dokler se mu ni začelo vrteti.