fort st. jean,

s pogledom skozi okno se je tudi na njenih ustnicah zarisal nasmešek, jutranji slabi volji navkljub. zadnje čase je očitno imela veliko za skrbeti. preteklost, ki jo je na vsak način želela pustiti za seboj, se je nekako vračala in jo ni pustila živeti na miru. mama jo je klicala. očeta je naslednji mesec lahko zaprosil za pogojni izpusti. in vsekakor ni zvenelo kot nekaj, kar bi dekle jemalo kot dobro novico. četudi je bila prepričana, da je oče nebo poiskušal iskati na drug konec sveta in mu prav tako mati niti nebi povedala kje v resnici je, so jo sence preteklosti vseeno pestile. kljub temu, da se je tako trudila pozabiti, se je včasih še vedno zbudila sredi noči in se s pogledom obrnila proti zapahnjenimi vrati spalnice. in danes je bil eden tistih dni. kot bi slutila, da se bo zgodilo nekaj neljubega, ko je zjutraj zazvonil telefon. ampak glede na to, da je bila že dobre dve leti skoraj v ameriki, je dvomila, da bi se ji lahko zgodilo kaj slabega s strani njenega očeta. konec koncev ni niti vedel kje je, kdaj je odšla, obiskovala ga tako ali tako ni. in enostavno ni imela nikakršnega razloga za strah. ampak jo je bilo. pa še sama ni natančno vedela zakaj. in ko je med kosilom uzrla skozi okno in se srečala z sončnimi žarki, ki so počasi padali na njeno lice, se ji je na ustnicah izrisal nasmešek. kaj je lepšega kakor pozabiti na tegobe ob sprehodu po sončnih uličicah new orleansa. mesta za katerega je bila prepričana, da se ji ne more zgoditi nič slabega. ali bolje rečeno nič slabšega, kakor se ji je godilo doma. navlekla je nase staro in razvlečeno majico ter spodaj kratke kavbojske hlače, ki so nastale iz enih od tistih, ki so se ji nesrečno strgale in jih je ona sama kasneje odrezala. rada je bila urejena, a hkrati je oboževala trenutek, ko ji ni bilo treba skrbeti za nič in je lahko okoli postopala popolnoma popolnoma brezskrbno kako izgleda. ni ji bilo mar za tiste poglede, ki so se obračali za njo, ko se je ob redkih priložnostih skozi klub sprehodila v kraktem krilu in visokih petah. teh trenutkov je bilo malo kajti nočnih klubov se je resnično izogibala že na daleč. in le redko si je privoščila romanco ali dve. če se je temu sploh lahko reklo tako. lahko bi se reklo, da se je moških resnično izogibala in se bala vsakega tesnejšega kontakta z njimi. a kljub temu se ni čutila nič prikrajšana za karkoli. še vedno je šla lahko ven z prijatelji in se dobro imela, četudi zvečer ni pristala v postelji z komurkoli. mogoče se bo to enkrat spremenilo, toda sama pri sebi še ni bila pripravljena na kaj takšnega. nasmehnila se je kolažu, ki je visel uokvirjen na steni. bile so slike nje in njenih prijateljev iz francije. četudi je tako hitela iz tistega mesta, je imela še vedno kar nekaj lepih trenutkov na svoja leta, preživeta tam. nataknila je na noge lahne superge in čez ramo vrgla torbico, potem pa za seboj zaklenila stanovanje. ni bilo točnega kraja kamor je bila namenjena, ampak na koncu je pristala na poti proti obalnemu delu mesteca. oboževala je vonj morja, ki se je mešal z vonjem cvetličnih cvetov, ki so se bohotili na poti ob zalivu. in precej časa je preživela ob morju. nekako je resnično našla tam mir zase in za svoj kotiček sveta. nasmehnila se je nekam v daljavo, ko je stala pred zalivom. toliko je bilo stvari, ki jih je kot študentka umetnostne zgodovine opazila okoli sebe. toliko čudes, ki so rasla skupaj z ljudmi in se starale z njimi. sedla je na eno izmed skal, ki so stale na mivki ob vodi in se zazrla v veliko trdnjavo nasproti sebe. toda pogled je bolj kot trdnjava privlačila moška postava, ki se ji je bližala z nasmeškom na ustncah. tudi njene ustnice so se samozavestno ukrivile v nasmešek in hrbtenica se ji je v istem trenutku poravnala, »alexander,« je pozdravila, ko je temnolasec stal le nekaj korakov stran od nje. bil je eden tistih za kateri si je sariah upala trditi, da so ji bližje kot jih je imela v namenu spustiti. in četudi sta v družbi dajala občutek kakor, da sta zgolj znanca, sta se, ko sta bila sama veliko bolj razumela. kot bi bila več kot samo znanca. ampak utvari si temnolaska ni delala. niti načrtov ali želja. ampak nekaj posebnega je bilo na njem, to je morala priznati. pomignila mu je, naj se ji pridruži, »nisem vedela, da tudi tebe zanese semkaj,« se je nasmehnila v njegovo smer in pogled zatem spet usmerila proti ocenau, »pa kar samega.« rada ga je od časa do časa dregnila kar se je šlo njegovega ljubezenskega življenja. dobro je vedela, da izgleda prekelto dobro in da je nemalo deklet okoli njega. in stvar je včasih znala biti kar zabavna.

nasmešek ja zastal na njenem obrazu, ko je alexander sedel na skalo poleg nje. bil je eden tistih, ki so vedeli večino stvari o njeni preteklosti. vsega ni povedala nikomur, bilo je preveč težko. ampak vedel je dovolj, da je razumel njena stališča in brez težav vstopil v njen svet kot popol tujec, iz njega pa odšel kot eden izmed njenih najboljših prijateljev. vsekakor se je v njegovi bližini počutila drugače kot v bližini katerega koli drugega moškega. dajal ji je občutek pripadnosti ob tem pa do njega ni čutila noeben obveze kakor, da od nje nekaj pričakuje. bil je preprosto on. obrnila se je v njegovo smer in skomignila z rameni, »saj bi dejala, da mi je žal, da je vse skupaj padlo v vodo, ampak mi ni,« s pogledom je prečesala bližnjo okolico, »saj veš, sicer te nebi bilo tu, ampak bi verjetno še vedno poležaval v postelji.« to je bilo sicer rečeno bolj v šali in z vprašljivim tonom, kajti v resnici ni vedel kdaj vstaja in hodi spat. bilo je malo moških pri katerih je sariah to vedela. in tega ji do sedaj še nikoli ni bilo žal. namuznila se je ob njegovih naslednjih besedah in ga karajoče pogledala, »potem mi, dragi alexander,« je začela z obtožujočim pogledom, »povej potem zakaj sediš poleg še enega dekleta, če je tako mučno v naši bližini? in ne izgleda, da ti kaj manjka oziroma bi trpel smrtne muke.« končala je z nasmeškom na ustnicah. dobro je vedela, da ji zgolj vrača za njene prejšnje besede, ki so namigovale na to, da se ji zdi čudno, da okoli njega ne pleše nobeno dekle. sama tako ali tako ni dajala občutka, da bi bila lahko ena tistih, ki so brezglavo padale nanj in se mu ponujale iz vseh strani. in zdelo se je, da je to dovolj jasno tudi njemu. sicer pa do sedaj med njima tako ali tako ni prišlo do takšnega ali drugačnega namigovanja o teh stvareh. večino časa kar sta ga preživela skupaj, je bilo tako ali tako v družbi, le redkokdaj sta doživela tiste trenutke, ko sta obstala sama. in takrat sta se znala resnično zgolj vsesti in pogovarjati o tem in onem. lahko bi rekla, da jo je fant resnično navdušil. bil je odličen sogovorec, še boljši šaljivec in nadvse prijetna osebnost. nasmehnila se je in mu namenila vprašljiv pogled, »boš resnično rekel, da še ne poznaš odgovora?« vedno je poslušala njegove 'očitke' o tem, da bi se morala malo sprostiti in enkrat za spremembo misliti še na kaj drugega kot zgolj na študij. ampak takšna je bila, vedno zatopljena v dogajanje v katerem je živela in umetnostna zgodovina je bila del nje. del življenja. že je videla njegovo naslednjo reakcijo v stilu, saj sem vedel, ko ga je nežno boksnila v ramo, »motiš se!« je veselo preklicala njegovo veselje in se zasmejala, »enkrat za spremebo ni središče vesolja moj študij,« je začela, »in ja, vem, da si želel reči to.« tako dobro ga je v tem času kar sta se poznala, že prečitala in vedela njegove namere. pokrčila je noge in naslonila brado na kolena, s pogledom pa je sledila njegovemu, ko se je za trenutek obrnil stran od nje. obstal je na trdnjavi, ki se je dvigala nedaleč stran od njiju. bila je stara trdnjava iz sedemnajstega stoletja. in že sama začudenost, ko je alex obrnil svoj pogled tja, ji ni pustila do besed, kaj šele, da bi mu ugovarjala, da ima kakšne boljše načrte, ko jo je zavrnil, da naj jih kar opusti, ker je sam našel boljše kako preživeti to popoldne. »pravzaprav,« je začela, ko se je nehala smehljati, »nisem imela nobenih posebnih načrtov, tako, da bom z veseljem sprejela z odprtimi rokami vse kar mi imaš za ponuditi danes popoldne.« ko je zaključila je spoznala kako dvoumno je stavek pravzaprav zvenel in niti pogledala ni raje proti alexandru, kajti tudi brez tega je videla nasmešek na njegovem obrazu. glasno se je odkašljala in nekako poiskušala pozabiti na prejšnje besede. zopet se je vzravnala in pogled jasno usmerila proti obrazu katerega so obdajali temni lasje, »hm, torej kaj imaš v načrtu tako zanimivega, da pretehta vse drugo?« je skušala zveneti povsem felgmatično čeprav je bilo v kotičkih njenih oči moč razbrati navdušenje. konec koncev bosta tako imela še nekaj časa več za njune trenutke. za pogovor, za katerega drugače nista nikoli našla dovoj časa. ali pa je tako razmišljala samo ona.

kopirala je nasmešek iz njegovega obraza na svojega in zmajala z glavo. nekaj je bilo na tem temnolascu, kar je povzročalo, da je bila enostavno že samo zaradi njegove prisotnosti boljše volje kot ponavadi. ampak tega si ni upala priznati na glas. ne še. »samo veš kaj,« je začela in svojo dlan položila na njegovo ramo, češ, v znak sočutja, »od mene ne boš dobil nobenega plačila, medtem, ko je bila možnost, da se na tistem tvojem razgovoru obrne drugače.« oba sta se sicer zavedala, da tukaj ni bilo nobenega mišljenja o denarju, zgolj o družbi in sami prisotnosti. nasmehnila se je in skomignila z rameni, »nevem kako je pri tebi,« je začela in se hitro popravila, »no sedaj vem.« ni ji ušel nasmešek na njegovem obrazu, »sama pač vstanem, ko vstanem. včasih je kava skuhana že pred sončnim zahodom, drugič jo imam lahko kar za kosilo.« res ni bila ena tistih, ki bi bili do potankosti natačni pri vstajanju. in zaradi tega je imela vedno probleme z poukom v osnovni in srednji šoli. tista jutranja vstajanja so ji dostikrat povzročala preglavice. ampak potem, ko se je vpisala na faks je bila celotna stvar popolnoma drugačna. predavanja je imela po večini šele zvečere oziroma pozno popoldne in to ji je ugajalo. njena roka je še vedno počivala na njenem ramenu in ko se je tega zavedla jo je hitro umaknila, kakor, da bi se v tistem trenutku spekla. v njegovi prisotnosti si je dovolila početi stvari, katerih se je ponavadi ob pripadnikih moškega spola ogibala. samodejno si je segla z roko skozi lase, ki so ji zaradi lahnega vetriča silili na oči in jih nezadovolnjo pihnila izpred obraza. njegove naslednje besede so nanjo naredile določen vtis. nikoli namreč nebi pričakovala takšnega odgovora od njega. prej sarkastično zbadanje kot pa iskrenost, kakršno je dobila v tem trenutku. zaradi nelagodja je poiskušala vse skupaj nekako obrniti na šalo, »hm, tale posebna vsekakor lahko zveni zelo dvolično.« nekako ni bila pripravljena na takšno iskrenost, čeprav je bila prepričana, da tudi sama misli podobno. konec koncev je rada preživljala čas v njegovi družbi in šele sedaj se je zamislila kako to vbistvu zveni, če nekdo pove naglas. samo z nasmeškom na ustnicah je pospremila njegove naslednje besede, ki so bile izstreljene popolnoma v meglo in pravzaprav niso imele nobene povezave z njenim današnjim obiskom obale. »resnično,« je pripomnila z nasmejanim obrazom, »si tokrat popolnoma zataval v meglo. že res, priznam, je pogled na tole stvar resnično veličasten. ampak danes sem tu izključno zaradi samega dolgčasa.« glede na njeno usmerjenost v študij, je bil verjetno za alexa tak odgovor nekoliko presenetljiv. dostikart jima je pogovor stekel v smer stvari, ki sta jih počela in sariah je z veseljem razglabljala o tej in oni umetnosti. namenila mu je dvomeč pogled in z dlanjo segla v njegovo, da ji je pomagal sestopiti iz skale, »hvala gospodič,« se je šaljivo zahvalila temnolascu in roko hitro potegnila nazaj k sebi, predno bi jo predolgo podržala v njegovi. že res, da jo k temu ni prav nič vleklo, ampak celotna stvar ji je govorila, da ni najbolj pravilna. »hej!« ga je jezno, a hkrati z šaljivim posmehom v glasu premerila in mu namenila karajoč pogled, »ne moreš zahtevati od mene, da te pustim v nevednosti o takšni umetnini kakršna je tale.« včasih resnično ni mogla iz svoje kože in čudno bi bilo, če nebi pripomnila vsaj besedice ali dveh o trdnjavi. »me zanima kdo bo prej,« ga je zbodla, se obrnila na petah in stekla po poti pred njim. za seboj je hitro zaslišala njegove korake in lahen dotik njegove roke na njeni, ko se je zrinil mimo nje in jo prehitel tik pred njunim ciljem. podarila mu je nasmešek, ko se je vljudno odmaknil, da je lahko prva zakorakala med prijetno hladne stene veličastne trdnjave. »veš, da jo je dal zgraditi ludvig šestnajsti zato, da bi vsaj deloma zaščitil vhod v stari del pristanišča?« je bila prva stvar, ki jo je bleknila, ko sta počasi stopala med mrzlim kamenjem. ujela je njegov karajoč pogled ob njenem pametovanju in morala se je nasmejati. »oprosti no, ampak če vem, da neveš ničesar o temle,« se je branila in poskušala ob tem zveneti kar najbolj resno.